Roberto Ferrari
QUIDDITAS*
|
″ saj veste, da sem se rodil, |
|
ko sem she spal.″ |
|
(Giacomo Sandron) |
*
nekega marchnega jutra, sredi marca
sem dolgo hodil skozi meglo
in na vsem lepem zagledal gore
belosinje vzpetine polne slutenj
ne spominjam se, kaj sva se pogovarjala
v vsem tem kratkem vechnem chasu
vem, da je otrok, ko je bil otrok, jedel kruh in jabolka
vem, da so drevesa
in vojaki z gojzarji za vojne spopade
vem, da izgubljam svoj dragoceni chas
in da je to najboljshi nachin za zgubljanje
vem, da sem do shestega leta imel neki priimek
in potem sem dobil novega
vem, da je vse Sveto in vse hudichevo
vem, da se zdaj hranim z opekami, asfaltom,
s kruhom, krastachami, z ribjimi kostmi in da nisem vech lachen
jutri pa, a samo jutri, se odpravim na pot drugam,
kjer je nebo pod zemljo in od tam
se zazrem v svoj svet kot iz drevesnih korenin
jutri je nekakshen danes s perjem in shkrgami plazilca pticha
od vcheraj poslusham WE ARE FAMILY, komad iz 70./ 80. let
in bi te rad spodnesel in odvlekel v nikogarshnje vesolje,
da bi nashla nomadske sledi-gazi prvih hominidov
in jedla samo kruh in jabolka
dalech od vseh zemeljskih svetov in v zemlji,
kot dezhevniki, ki se prepletajo in zhivijo tudi razrezani
in ponovno zrastejo brez naglice nenehno brez smisla
srechen sem, tu na parkirishchu tik ob maksimarketu,
tu imam vsega dovolj, tukaj lahko udejanjim svoje sanje,
tukaj sem lahko jaz in ti,
oba brez priimka in celo brez imena
saj ga ne potrebujeva in je chisto odvech
otrok zdaj je otroka in jabolka
in kruh je krvavo rdech in mi pomaga zhiveti,
tu na parkirishchu tik ob maksimarketu,
danes ob 9. uri in 15 minut v letu vechnosti
*
poslushal sem tishino brencljev
na gorah
poslushal sem tvoje dihanje
na stezi
poslushal sem okus suhih vej
brzh ko sem dospel na vrh
zhe sem se prevrnil na tla,
narejena iz ploshchic in ometa
poslushal sem podrast
poslushal sem listje
kako je vrezovalo obrise stezi,
ta moj avgust iz dolin in zavetij
poslushal sem petje krokarja
poslushal sem svoja jetra, ki so
odhajala onkraj teles onkraj zvokov
poslushal sem glasove in petje iz paleolitika
poslushal sem cvetje, ki veni
poslushal sem vagone, ki potujejo
onstran nebesne zheleznice
onkraj pepelnatozelenega Matajurja,
poslushal sem, kako tiho rastejo travniki
in postajajo seno in mleko in beseda
poslushal sem tvoj kamen kako govori o nichu
poslushal sem svojo kozho, ki jo je spreletaval srh
onstran vseh letnih chasov onkraj vseh malih rechnih strug
sem poslushal tuljenje svojih bobnichev:
zdaj
imava chas za gluhost
v tem trenutku,
ki prekipeva od tishine
*
jaz sem humus
odkar zhvechim materino mleko
z okusom po kronichni brezposelnosti
jaz sem humus
odkar odnasham neme besede
na neizbirno odlagalishche
jaz sem humus
odkar vlachim zhivljenjsko orodje
brez vsake volje, da bi nashel zemljo za kopanje
jaz sem humus
odkar si grejem roke
napol razzhrte od chasa
ob toploti SMS-jev na rachun prejemnika
jaz sem humus
prejemnikov
odkar chakam v vrsti
in uzhivam potrpezhljivost
vso sprijeto in lepljivo od bentenja
ob tilniku nasproti
jaz sem humus
odkar vem, da sem bil koristen
svojim delodajalcem in
njihovim tretjim kurchevim hisham ob morju
jaz sem humus
odkar sem bral v chasopisih in revijah
da se nevroni lahko razmnozhujejo z brstenjem
jaz sem humus
odkar sem se odlochil, da bom gojil z vegetativnim
razmnozhevanjem kos mozhganov v katodni cevi
jaz sem humus
odkar sem zvedel
da resnica ne obstaja
zdaj ne govorim vech
zbogan z vsem tiho pushcham zoreti zhivljenje
*
vsi techejo, ne ozirajo se nazaj
shtejem dushe, ki se mi smehljajo
z drugim obrazom
z onim, zlepljenim na tilnik, medtem
ko chezmerno dirjajo proti svetlobi in megli
tako mehki megli kot zhitna polja
taki megli kot naslikan tropinovec in njuhalni tobak
obvezni tek po kratkih rovih
tako kratkih kot minula leta ne da bi pozheli jechmen
rovi kot zhelja po plugu
in she vedno techejo, natanchni
med bozhanjem steklenic in robantenjem
s preprostostjo teka,
natanchni, neizpodbitni, popolni
kot so popolni kirurshki nozhi
kot nochni pohodi
kot konji, ki se razblinijo v daljavi
sivozeleni biser na soncu
sonce pa z zvezdicami
zvezda z nabojnico in pushko
bela pritlikava zvezda
pika v osrchju vesolja
vesolje kot pika
sivozelena pika
v ravnini, ob reki
techem sam, zdaj
zraven dush
belih pritlikavih zvezd
negibnih
*
odkod prihaja chas?
morda iz avtomatskih vrat trgovskega centra?
ki se ne odprejo, ko se postavim prednje?
moram pochakati, da pride she kdo,
kdorkoli,
in se odprejo,
potemtakem sem chas jaz?
sem znotraj kolesja - pa sploh gre za kolesje? -
tistih vrat?
ali pa niti ne zhivim,
ker se nich ne odpre:
vem, vem: nekoch bo znanost vse razlozhila,
ampak zdaj, kaj naj si mislim?
zlozhim stavek
iz kachjih pastirjev in zdravnishkih spricheval
iz ornitologije in pohajkovanj
iz ostrih zvokov in pochasnih odhajanj
skoti vrata
iz izbranih vrst in trenutnih dram
iz druzhinskih arheologij s kuhanim krompirjem kot prilogo
ne vem, nikoli nisem vedel in nikoli ne bom vedel
kako je bil izumljen chas
kako sem bil sam izumljen
na chem sloni mnenje
pred chasom sem shel
pred chasom sem hodil
pred chasom sem prishel
pripovedoval sem o dogodkih
kot da so bili resnichni
kaj pa zdaj?
le kaj lahko zdaj povem?
lahko mislim samo na misel
in zdaj?
* Naslov izvira iz Aristotelovih v latinshchino prevedenih besedil, ki obravnavajo substanco. Iz pasusa ″quod quid erat esse″ (to, kar je bit) so sestavili samostalnik, ki smo ga Slovenci nekdaj prevajali s kajstvom. Lahko pa bi temu danes rekli kar bistvo. V sholastiki gre namrech za vrsto bistvenih kakovosti nechesa. (Op. prev.)
O AVTORJU
Italijanski pesnik Roberto Ferrari se je rodil leta 1959 v Gorici, zhivi pa tako v Furlaniji -Julijski krajini kot v Benechiji in je umetnishki animator kulturnega zdruzhenja Porto dei Benandanti v Portogruaru (Benetke), s katerim organizira razlichne pesnishke nokturne oziroma male festivale poezije in nochnih umetnosti; po poklicu je socialni delavec, ukvarja se z mentalnim zdravjem. Je tudi chlan skupine Poeti Benandanti (Dobroidochi pesniki), ki pogosto nastopajo z branji in performansi v najbolj nenavadnih krajih. Pesmi je objavil zhe v neshtetih knjizhicah, ki jih je sam zalozhil, leta 1977 pa tudi pri rimskem zalozhniku Savelliju, nato leta 2006 in 2008 pri portogruarshki zalozhbi Nuovadimensione. Pishe za razlichne literarne revije. Objavlja tudi videopoezijo. Tukaj prevedene pesmi so iz bibliofilske zbirke Quidditas, ki jo je izdal v 70 numeriranih izvodih skupaj s pesnico Lauro Menichini, ki je svoj del naslovila Metaxy.
Prevod iz italijanshchine in belezhka o avtorju Jolka Milich