Revija SRP 91/92

Roberto Ferrari

 

 

QUIDDITAS*

 

 

″…saj veste, da sem se rodil,

                                      ko sem she spal.″

                                            (Giacomo Sandron)

*

 

nekega marchnega jutra, sredi marca …

sem dolgo hodil skozi meglo

in na vsem lepem zagledal gore

belosinje vzpetine polne slutenj …

ne spominjam se, kaj sva se pogovarjala

v vsem tem kratkem vechnem chasu …

vem, da je otrok, ko je bil otrok, jedel kruh in jabolka …

vem, da so drevesa

in vojaki z gojzarji za vojne spopade …

vem, da izgubljam svoj dragoceni chas

in da je to najboljshi nachin za zgubljanje …

vem, da sem do shestega leta imel neki priimek

in potem sem dobil novega

vem, da je vse Sveto in vse hudichevo …

vem, da se zdaj hranim z opekami, asfaltom,

s kruhom, krastachami, z ribjimi kostmi in da nisem vech lachen …

jutri pa, a samo jutri, se odpravim na pot drugam,

kjer je nebo pod zemljo in od tam …

se zazrem v svoj svet kot iz drevesnih korenin …

jutri je nekakshen danes s perjem in shkrgami plazilca pticha…

od vcheraj poslusham WE ARE FAMILY, komad iz 70./ 80. let…

in bi te rad spodnesel in odvlekel v nikogarshnje vesolje,

da bi nashla nomadske sledi-gazi prvih hominidov

in jedla samo kruh in jabolka …

dalech od vseh zemeljskih svetov in v zemlji,

kot dezhevniki, ki se prepletajo in zhivijo tudi razrezani

in ponovno zrastejo brez naglice nenehno brez smisla …

srechen sem, tu na parkirishchu tik ob maksimarketu,

tu imam vsega dovolj, tukaj lahko udejanjim svoje sanje,

tukaj sem lahko jaz in ti,

oba brez priimka in celo brez imena …

saj ga ne potrebujeva … in je chisto odvech …

otrok zdaj je otroka in jabolka

in kruh je krvavo rdech in mi pomaga zhiveti,

tu na parkirishchu tik ob maksimarketu,

danes ob 9. uri in 15 minut v letu vechnosti …

 

 

 

 

*

 

poslushal sem tishino brencljev

na gorah

poslushal sem tvoje dihanje

na stezi

poslushal sem okus suhih vej

brzh ko sem dospel na vrh

zhe sem se prevrnil na tla,

narejena iz ploshchic in ometa

poslushal sem podrast

poslushal sem listje

kako je vrezovalo obrise stezi,

ta moj avgust iz dolin in zavetij

poslushal sem petje krokarja

poslushal sem svoja jetra, ki so

odhajala onkraj teles onkraj zvokov

poslushal sem glasove in petje iz paleolitika

poslushal sem cvetje, ki veni

poslushal sem vagone, ki potujejo

onstran nebesne zheleznice

onkraj pepelnatozelenega Matajurja,

poslushal sem, kako tiho rastejo travniki

in postajajo seno in mleko in beseda

poslushal sem tvoj kamen kako govori o nichu

poslushal sem svojo kozho, ki jo je spreletaval srh

onstran vseh letnih chasov onkraj vseh malih rechnih strug

sem poslushal tuljenje svojih bobnichev:

zdaj

imava chas za gluhost

v tem trenutku,

ki prekipeva od tishine

 

 

 

 

*

 

jaz sem humus

odkar zhvechim materino mleko

z okusom po kronichni brezposelnosti

jaz sem humus

odkar odnasham neme besede

na neizbirno odlagalishche

jaz sem humus

odkar vlachim zhivljenjsko orodje

brez vsake volje, da bi nashel zemljo za kopanje

jaz sem humus

odkar si grejem roke

napol razzhrte od chasa

ob toploti SMS-jev na rachun prejemnika

jaz sem humus                                  

prejemnikov

odkar chakam v vrsti                                                

in uzhivam potrpezhljivost                                      

vso sprijeto in lepljivo od bentenja

ob tilniku nasproti

jaz sem humus

odkar vem, da sem bil koristen

svojim delodajalcem in                     

njihovim tretjim kurchevim hisham ob morju

jaz sem humus

odkar sem bral v chasopisih in revijah

da se nevroni lahko razmnozhujejo z brstenjem

jaz sem humus

odkar sem se odlochil, da bom gojil z vegetativnim

razmnozhevanjem kos mozhganov v katodni cevi

jaz sem humus

odkar sem zvedel

da resnica ne obstaja

…

zdaj ne govorim vech

…

zbogan z vsem tiho pushcham zoreti zhivljenje

 

 

 

 

*

 

vsi techejo, ne ozirajo se nazaj                

shtejem dushe, ki se mi smehljajo

z drugim obrazom

z onim, zlepljenim na tilnik, medtem

ko chezmerno dirjajo proti svetlobi in megli

tako mehki megli kot zhitna polja

taki megli kot naslikan tropinovec in njuhalni tobak

obvezni tek po kratkih rovih

tako kratkih kot minula leta ne da bi pozheli jechmen

rovi kot zhelja po plugu

in she vedno techejo, natanchni

med bozhanjem steklenic in robantenjem

s preprostostjo teka,

natanchni, neizpodbitni, popolni

kot so popolni kirurshki nozhi

kot nochni pohodi

kot konji, ki se razblinijo v daljavi

sivozeleni biser na soncu

sonce pa z zvezdicami

zvezda z nabojnico in pushko

bela pritlikava zvezda

pika v osrchju vesolja

vesolje kot pika

sivozelena pika

v ravnini, ob reki

techem sam, zdaj

zraven dush

belih pritlikavih zvezd

negibnih

 

 

 

 

*

 

odkod prihaja chas?

morda iz avtomatskih vrat trgovskega centra?

ki se ne odprejo, ko se postavim prednje?

moram pochakati, da pride she kdo,

kdorkoli,

in se odprejo,

potemtakem sem chas jaz?

sem znotraj kolesja - pa sploh gre za kolesje? -

tistih vrat?

ali pa niti ne zhivim,

ker se nich ne odpre:

vem, vem: nekoch bo znanost vse razlozhila,

ampak zdaj, kaj naj si mislim?

zlozhim stavek

iz kachjih pastirjev in zdravnishkih spricheval

iz ornitologije in pohajkovanj

iz ostrih zvokov in pochasnih odhajanj

skoti vrata

iz izbranih vrst in trenutnih dram

iz druzhinskih arheologij s kuhanim krompirjem kot prilogo

ne vem, nikoli nisem vedel in nikoli ne bom vedel

kako je bil izumljen chas

kako sem bil sam izumljen                

na chem sloni mnenje

pred chasom sem shel

pred chasom sem hodil

pred chasom sem prishel

pripovedoval sem o dogodkih

kot da so bili resnichni

kaj pa zdaj?

le kaj lahko zdaj povem?

lahko mislim … samo … na misel

in zdaj?

 

 

* Naslov izvira iz Aristotelovih v latinshchino prevedenih besedil, ki obravnavajo substanco.  Iz  pasusa ″quod quid erat esse″ (to, kar je bit) so sestavili samostalnik, ki smo ga Slovenci nekdaj prevajali s kajstvom. Lahko pa bi temu danes rekli kar bistvo. V sholastiki gre namrech za vrsto bistvenih kakovosti nechesa. (Op. prev.)

 

 

 

O AVTORJU

 

Italijanski pesnik Roberto Ferrari se je rodil leta 1959 v Gorici, zhivi pa tako v Furlaniji -Julijski krajini kot v Benechiji in je umetnishki animator kulturnega zdruzhenja Porto dei Benandanti v Portogruaru (Benetke), s katerim organizira razlichne pesnishke nokturne oziroma male festivale poezije in nochnih umetnosti; po poklicu je socialni delavec, ukvarja se z mentalnim zdravjem. Je tudi chlan skupine Poeti Benandanti (Dobroidochi pesniki), ki pogosto nastopajo z branji in performansi v najbolj nenavadnih krajih. Pesmi je objavil zhe v neshtetih knjizhicah, ki jih je sam zalozhil, leta 1977 pa tudi pri rimskem zalozhniku Savelliju, nato leta 2006 in 2008 pri portogruarshki zalozhbi Nuovadimensione. Pishe za razlichne literarne revije. Objavlja tudi videopoezijo. Tukaj prevedene pesmi so iz bibliofilske zbirke Quidditas, ki jo je izdal v 70 numeriranih izvodih skupaj s pesnico Lauro Menichini, ki je svoj del naslovila Metaxy.

 

                                           

Prevod iz italijanshchine in belezhka o avtorju Jolka Milich