Revija SRP 91/92

Rajko Shushtarshich

 

Chlovekov razvoj

 

GEOPOLITICHNA STRATESHKA RAZMISHLJANJA

(velike vojne?)

 

Tako nekako se zachne, z geopolitichnimi strateshkimi razmishljanji namrech. Ni vseeno, kdo je ta, ki tako razmishlja, chemu razmishlja ali za koga razmishlja. V tem primeru sem vzel zgolj za izhodishche svojega skromnega razmisleka o “chlovekovem razvoju” razmishljanje Natalije Narochnicke v knjigi Velike vojne 20. stoletja /zakaj in s kom smo se borili/1. Odgovor je nedvoumen: Za veliko Rusijo – veliko Sovjetsko zvezo Ivana Groznega, Petra Velikega ali Josipa Visarionovicha Stalina. Pa da mi ne bi kdo ochital, da se ne zavedam razlike v tezhi obeh razmishljanj – mene kot zgolj individuuma in Narochnicke kot kljuchne osebe v velikem ruskem sistemu – bom vseeno izpostavil, da poglavitna razlika v pogledih izhaja iz omenjenega izhodishcha. Eno je sistemsko tvorno, drugo zgolj svojsko, le z vidika individuuma, ki pa je za sistem irelevantno. V resnici sistemskega razmishljanja gre torej za pojmovanje razvoja, ki pomeni permanentno rehierhizacijo sistemov na planetu (v suprasistemu) z ekspanzijo naj-sistemov, med njimi tudi takih, ki to niso, pa se jim ta velichina v nekih zgodovinskih okolishchinah samo dozdeva.  

Naj le shematsko razchlenim kljuchno vsebino teh in takih GEOPOLITICHNIH  RAZMISHLJANJ (se pravi ideoloshkih programov, navadno izrazhenih v novoreku):

POLITICHNOGEOGRAFSKA PODOBA SVETA

– GEOPOLITICHNO STRATESHKA PRIZADEVANJA (geopolitichna strategija naj-sistemov, praviloma maksimalistichna, po svoji najvechji zgodovinski razsezhnosti, che se le mogoche, pa prek nje)

– GEOPOLITICHNO STRATESHKA (PRE)UREDITEV SVETA

– GEOPOLITICHNE STRATESHKE ODLOCHITVE (pakti, vojne napovedi ali brez njih, ultimati, mejni konflikti itn.)

GEOPOLITICHNE STRATESHKE KONSTANTE (ekspanzija naj-sistemov, tudi vechjih sistemov na ozemlja manjshih)

– GEOPOLITICHNI STRATESHKI INTERESI (gonilo zgodovinskega dogajanja)

Tako nekako se geostrateshko razmishljanje zachne, koncha pa se z velikimi vojnami in vojnimi zlochini zoper chloveka (chloveshtvo), le za nekatere porazhene tudi s procesi zoper vojne zlochince, se pravi – nikoli za zmagovalce. Tak je zhelezni scenarij vseh velikih vojn: od lokalnih, npr. nam blizhnjih balkanskih, do zares velikih svetovnih. Za vse velike vojne pa je znachilno, da se zachenjajo s predpostavko »velike zmage«. Poraz je nekako zamolchana mozhnost.

V pro-sistemskih razmishljanjih ljudi tako rekoch ni! So le vojne zhrtve, od velikanskih do zanemarljivih, v skladu s potrebami sistemske propagande za utemeljitev upravichenosti novih in novih vojn. Interesi mochi so legitimno nadrejeni vrednotam. Ozemlja so pomembnejsha od ljudi. Svoboda narodov, mir med narodi, narodova identiteta idr. so zgolj opevane deklarirane vrednote sistemske propagande. Glede pojmovanja naroda – nacije in domovine – drzhave se  z vidika individuuma razlikujemo – razhajamo v temelju.

 

Individuum ima predvsem pomisleke, utemeljene zgolj z vidika obchih vrednot. Chloveka nikar!

Sicer pa pomisleki glede nebrzdanega razvoja, ekspanzije slede zhe po goli logiki sistemske teorije. Po tej razvoj sistema ni neskonchen! Tako menijo le sistemski vlogoslovci. Vojna je sicer za razvoj sistemov lahko koristna, koristnost pa ni ravno visoko v strukturi chlovekovega uma! Na koncu nas to vodi do »konchne  bitke«, ne po Razodetju, in ne po Nostradamusu, marvech po goli logiki sistemske teorije, se pravi take, ki je ochishchena ideoloshkih potegavshchin, za katere bi pomislil, da zhe zdavnaj sodijo v sharo sistemske idolatrije. Sistem, suprasistem, ki se zelo hitro razvija, drvi svojemu koncu naproti!

Da se nas to ne tiche, bo kdo dejal, che pa se nas zhe, pa zoper to ne moremo storiti nich. Tudi chrhniti nobene? Che se vrnem k knjigi Natalije Narochnicke, bi navedel le en primer iz njenih razmishljanj (in razmishljanja Nikolaja Danilevskega, ki ga N. N. navaja), to je o pravicah velikih in malih narodov, ki se nas she posebej tiche: »... prikljuchitve dejanskih nemshkih ozemelj k enotni Nemchiji/ kot so na primer ... del Shtajerske in Kranjske – ne smemo oznachiti za nepravichno in nezakonito.« (glej celoten citat)1a

 

Kaj pa male vojne? Za nas (majhne narode) pa so usodne tudi male vojne – nashe nedavne balkanske. She vcheraj se je pri nas zachelo z razmishljanjem nekaj akademikov (med njimi Dobrice Chosicha) v SANU o »VELIKI SRBIJI«, danes nam odzvanjajo nauki akademikov HAZU o zanje (ne)pravichni meji. Najprej njenih chastnih chlanov Franja Tudjmana »o Slovencih kot podalpskih Hrvatih«, ki je med drugim – da ne pozabimo, zhelel koridor od Hrvashke do Avstrije, in Vladimirja Sheksa  »o Hrvashki kot vladavini prava«. (Oba sta bila tudi chastna gosta Nove revije.) Dandanes hrvashki akademik Davorin Rudolf ne le razmishlja, ampak kar zahteva »razsodbo na Haashkem sodishchu«, ki bo edino zvelichavna za geostrateshko preureditev hrvashko-slovenske meje, se pravi pravno utemeljitev hrvashke ekspanzije, ne oziraje se na njeno upravichenost. Evropa je seveda ob sicer prevladujochi nezainteresiranosti polna razumevanja za geostrateshka prizadevanja “velikih”. Jutri bomo poslushali zgodbo o »VELIKI ALBANIJI«, vendar naj nas to ne bi zanimalo, za kljuchne geopolitichne stratege to she ni aktualno.

Toliko, da si ne bi delali iluzij glede tega, kaj so bile vsaj doslej, tudi za Evropo, pravichne geostrateshke odlochitve.

Imam rahel pomislek zoper nakladanja, chesh, da smo vsi isti – nacionalisti, eni veliki, drugi majhni, manjshi. Skratka, kolikor kdo zmore po meri geopolitichne mochi. Dejal bi, da nismo vsi isti. Nashi akademiki SAZU se zavzemajo za chim manjsho mozhno Slovenijo. Tako kot so si tudi njihovi predhodniki v zgodovini slovenstva geopolitichno strateshko prizadevali, da se Slovenija ozhi – na najmanjsho mozhno mero. »Ima nas dakle takvih i onakvih.«

MAJHNI SISTEMI IMAJO POTEMTAKEM PRAVICO IN DOLZHNOST KRCHITI SE! VSE DO IZNICHENJA OZIROMA IZGUBE SVOJE IDENTITETE, SICER SO NACIONALISTICHNI?!

Bo pach potrebno oblikovati oziroma dopolniti naci-sistemsko teorijo glede Lebensrauma – (zhivotnog prostora) in Übermenscha (pravog chovjeka).

Nekako bi she razumel to sistemsko logiko velikih; da pa mali ne lochijo teorij in ochitnih zgodovinskih dejstev od ideoloshkih postulatov, in se ustrashijo zhe prouchevanja svojega zgodovinskega spomina, mi npr. o izvoru nashih prednikov Venetov, chesh da gre za pretirani nacionalizem, je pa le malo hudo. Ni jim pa tuja teza o »Slovencih kot alpskih Hrvatih«.2

Che se she najde kdo, ki ga zanimajo nashe venetske in slovenske korenine, she ni nacionalist, niti najmanj to ni. S tem pa, ko nam zanje ni mar, nam tudi za prihodnost slovenstva ni. Kot so za nekatere izumrli Veneti (»che so sploh kdaj bili?«),3 tako danes she vedno izumirajo zavedni Slovenci v zamejstvu in svoji domovini.  Res je, mnogi Slovenci se relativno hitro puste asimilirati od prijaznih sosedov, vse za narodov blagor. Izjeme so chastne, prav zaradi njih pa nismo izumrli.

Zavedni Slovenci – kdo sploh so? Kaj to pravzaprav danes she pomeni? Da bi se zavedli svojega mistva – slovenstva, se moramo ozavestiti svojega sebstva, individuum to zmore in mora.

 

 

 

_________________

1 Natalija Narochnicka, Velike vojne 20. stoletja /zakaj in s kom smo se borili/UMco, Ljubljana, 2009.

1a Natalija Narochnicka in cit. Iz Nikolaja Danilevskega, na str. 77:

»Danilevski je celo priznaval relevantnost stremljenja Nemcev po zdruzhitvi v eno drzhavno tvorbo, saj je to naravna zhelja vsakega naroda, she posebej takega z veliko kulturo.

“Odcepitev Avstrije od Nemchije je bilo seveda le uvodno dejanje, ki naj bi dalo proste roke Prusiji, za nemshke patriote pa to seveda ni smelo in ni moglo pomeniti odtujitve petih ali shestih milijonov Nemcev od velike skupne domovine ... Uresnichitev dela te naloge – prikljuchitve dejanskih nemshkih ozemelj k enotni Nemchiji, kot so na primer nadvojvodina Avstrija, Tirolska, Salzburg, del Shtajerske in Kranjske – ne smemo oznachiti za nepravichno in nezakonito.” Danilevski pa ni verjel, da bodo Nemci sposobni ukrotiti svoje nadaljnje ambicije: “Ni mogoche domnevati, da se bo prusko-nemshka chastihlepnost omejila na to pravichno dejanje in bo Slovanom dopustila, da si uredijo zhivljenje v skladu s svojimi zheljami. To bi za Nemce pomenilo ne samo izdajo nemshkih nachel, ampak tega preprosto ne bi mogli dojeti.” (v kurzive postavil N. Danilevski)38«  (38 H. Я. Дaнилевский: Горе победиелям (Gorje zmagovalcem), Политические статьи, M. 1998, str.31, 32.)

Glej tudi: Natalija Narochnicka, Kontinuiteta anglosashkih geopolitichnih nachrtov v Evropi, Revija SRP 61/62 – 2004;

Natalija Narochnicka, Ukrajina /Zgodovinska retrospektiva in geopolotichna perspektiva/, Revija SRP 65/66 – 2005;

Natalija Narochnicka, Dejavnost Vatikana na ozemlju Rusije /geopolitichni aspekt/, Revija SRP 73/74 – 2006.

Natalija Narochnicka (Narochnickaja) je doktorica zgodovinskih znanosti, vodilna znanstvena sodelavka Inshtituta za svetovno gospodarstvo in mednarodne odnose pri Ruski akademiji znanosti, v III. Drzhavni dumi je bila ekspert v Odboru za mednarodne odnose, v sedanji IV. je poslanka v bloku Domovina in namestnik predsednika istega odbora. (Op. prev.)

2 O »Slovencih kot alpskih Hrvatih« (gl. Lucijan Vuga v tej shtevilki Revije SRP, str. 180):

»Ta navedba je po svoje zanimiva tudi zato, ker se tu in tam she slishi o “Slovencih kot alpskih Hrvatih”, zato lahko brez kakrshnihkoli nacionalistichnih pretenzij sprejmemo to Bezlajevo mnenje kot potrditev, da je lahko prav narobe res. To sem iz velike previdnosti izjavil kar vnaprej, ker Bezlaj v nadaljevanju she dodaja (BEZ/E str. 19-20): “Na zgodovinsko kontinuiteto imena kazhejo tudi moderni nazivi Slovashka in Slavonija… (str. 20). Zdi se, da se je ime Slovenec … /.../ zhe zelo zgodaj posploshilo na ozemlju, ki je bilo nekaj desetkrat vechje kakor je danashnja Slovenija. O pomenskem razvoju pojma skozi tisochletje ne vemo skoraj nich. Che govorimo o izgubah etnichnega ozemlja na severu, bi ga morali prishteti she enkrat toliko na jugu in jugozahodu. To pa bi bil vendarle prevelik grizhljaj celo za najbolj shovinistichni apetit.” (poudaril L.V.) Zagotovo Slovenci nismo Zhidje, ki so se po dva tisoch letih diaspore vrnili v Izrael in si jemljejo nazaj zemljo, ki jim jo je dodelil bog kot izvoljenemu ljudstvu, toda nekaj desetkrat vechje ozemlje od danashnje Slovenije bi bilo za tri ali shtiri nekdanje Jugoslavije ali za skoraj celotno srednjo Evropo. Podobno je zapisal tudi Bogo Grafenauer, da je nekdanje etnichno slovensko ozemlje segalo po vseh vzhodnih Alpah do Donave in onkraj nje …«

3  So Veneti izumrli? (gl. Lucijan Vuga v tej shtevilki Revije SRP 91/92, str. 181):

»Prav za venetshchino velja, da je po sodbah jezikoslovcev izredno slabo dokumentirana; kar imamo na voljo, je od jadranskih Venetov, torej postavljati dokonchne in obvezne sodbe na tej shibki osnovi je silno tvegano ali vsaj mochno vprashljivo, kot priznavajo tudi (vsaj nekateri) vrhunski venetologi. Toda pri vsem tem nam le ostaja obchutek, da nekaj ni v redu. Che so bili Veneti na Baltiku, ob Jadranu in drugod, mar so res “izumrli”, kakor pravi Bezlaj? Je res, da neko ljudstvo “izumre”, ne da bi pustilo sledove? In kje ter kakshni so ti sledovi? Osebno mislim, da ta ljudstva niso niti “izumrla” (karkoli zhe ta beseda pomeni) niti ni njihov jezik izginil brez sledov, saj jih ochitno najdemo v slovenshchini, che to le hochemo!«