Revija SRP 91/92

Radivoje Peshich

Iz zgodovinskega spomina

 

 

PO SLEDOVIH AVTOHTONOSTI SLOVANOV NA BALKANU

 

 

Sorodnost, najpogosteje pa istorodnost kulturne vsebine na neolitskih lokacijah od Krete in Tesalije prek podrochja Vardarja in Kosova vzdolzh Pomoravja in Podonavja ter dalje na sever, vse do Dnepra in Dnestra, razshirja svojo razprostranjenost tudi z vsebinami t. i. tripoljske kulture,* ki med drugim nakazuje tudi istorodnost etnichnih formacij. Toda antichni zgodovinopisci so med sabo najpogosteje kontroverzni v svojih porochilih o etnichnih formacijah, ki pokrivajo ta sicer res zelo obshirna podrochja. Vendar pa tudi pri nekaterih od njih obstajajo ustrezni namigi, cheprav bledi in negotovi. Meglene predstave, ki jih je imel Herodot o plemenih in etnichnih formacijah, bolj ali manj oddaljenih od njegovega mozhnega obzorja, so povzrochile vrsto protislovij in nepovezanosti, ki so se, namesto da bi bile osvetljene in nujno rekonstruirane, podvojevale pri njegovih sodobnikih in pri poznejshih zgodovinopiscih. Zato se je pokazalo, da je treba resnico prepustiti chasu in jo iskati v zgodovinskem arhivu, ki ga skriva drobovje zemlje. Preostala je torej ta edina zanesljiva dokumentacija, ki je nedotakljivo prichevanje o tokovih davne preteklosti.

Ko je Anglezh Arthur Evans odkril (1900-1904) kretsko-minojsko civilizacijo, je zgodovinopisje pomaknilo nastanek helenske civilizacije globlje v preteklost in se soochilo s civilizacijo, ki jo je potem poimenovalo predgrshka. Toda odgovora na vprashanje, kdo je pravi nosilec te civilizacije, she ni. Pelazgijski etnichni areal, ki ga omenjata tako Homer kot Herodot in ki zavzema poleg Krete in Miken obshirna podrochja od zahodnega dela Male Azije prek celotnega Balkanskega polotoka do Apeninskega, B. Georgiev1 povezuje s Trachani, Locher-Huttebach2 z Iliri, v njihovem kasnejshem obdobju, ko je prishlo do njihove definitivne asimilacije, pa Milan Budimir del njih povezuje s Heleni, druge pa s Slovani. Gregorius Dankovsky v svoji primerjalni shtudiji Homerus Slavicis dialectis cognata lingua (1829) dokumentirano razlaga Homerjev pelazgijski jezik kot substrat slovanskih jezikov. Zhe enciklopedist Alijan je poudarjal, da je obstajala Iliada v jeziku Brigov (Brizhanov ali Frizhanov, Frigijcev), blizhnjih sorodnikov Dardancev. Ta Iliada je torej obstajala zhe pred letom 560 pred Kr., ko je tiran Pizistrat ukazal njeno novo, jezikovno redigirano izdajo.

Armenski pisec Mojzes Horenski iz 5. stoletja po Kr. pishe, da je Trakijo sestavljalo pet manjshih drzhav in ena vechja, v kateri je prebivalo sedem slovanskih plemen.

Etnichno formacijo Venetov, ki jo prav tako omenjata tako Homer kot Herodot okoli 1000 pred Kr., najdemo v Mali Aziji ob reki Helis v Paflagoniji in v Pontskem (Chrnomorskem) primorju, pa med Chrnim in Kaspijskim morjem, v Rusiji in odtod vse do Baltskega morja. Dalje najdemo Venete v Noriku (med Donavo in Karnskimi Alpami), v Gornji Tirolski, vse do Bodenskega jezera, ki je po njih imenovano Lacum veneticus, ter v Krajini in ob Jadranskem morju. Appian3 najde Venete tudi v srednjem in spodnjem Podonavju, v skladu s temi in drugimi viri jih Contzen4 najde ob Timoku, vzdolzh Morave in Vardarja, odtod pa prek celotnega Kosova in Sandzhaka do Chrnogorskega primorja. Gotski zgodovinopisec Jordanes iz 6. stoletja po Kr. v svojem delu Getica pishe, da »mnogoljudno pleme Venetov samo sebe imenuje Sklavini ali Anti« ter da je tudi v njegovem chasu nosilo imena »Veneti, Anti, Sklavini«. In she bolj izrecno v istem delu (2, 14) pravi: »Scriptores aequivalenter modo Venedos, modo Venetas ac Vindos scripserunt, sesub hoc nomine semper Vindos seu Sclavos intellexerunt.«

Polibij meni, da so Veneti ena od vej Ilirov. S tem Venete posredno povezuje tudi s Pelazgi, kakor Helanik, Mirsal, Plutarh povezujejo Etrurce oziroma Rasene prav tako s Pelazgi. Uposhtevajoch okolje Apeninskega polotoka, kjer v neposredni blizhini in v tesni medsebojni komunikaciji najdemo Etrurce in Venete, katerih pisavi sta tako rekoch istovetni, jezik pa soroden, bi bilo vsekakor potrebno vkljuchiti tudi to komponento.

Milan Budimir v svoji shtudiji Grki in Pelazgi (Grci i Pelasti, Beograd, 1950) dokumentirano poudarja najstarejshi indoevropski substrat na Balkanu, ki ga imenuje Pelazgi (Pelasti), kar je, kot smo videli, v soglasju s trditvami ali z namigi predhodnih zgodovinopiscev. Budimir sklepa, da so se iz tega substrata razvili Trachani, Iliri, Makedonci. Primerno je tukaj spomniti na ugotovitev vidnega francoskega zgodovinopisca Cupriena Roberta, ki jo navaja v svoji obsezhni shtudiji Le monde Slave I, II (Paris, 1852). Robert ne razlochuje Ilirov od Slovanov, o katerih pravi, da enako kot Heleni s svojim jezikom in kulturo izvirajo iz iste zibeli ali iz pelazgijskega debla.

Herodot navaja, da so bili Veneti in Iliri v soseshchini z Dardanci in Makedonci, toda nich ne ve o njihovi sorodnosti, kajti kako bi se sicer ti Veneti skupaj s Peonci in Brigi (Frigijci) pridruzhili Dardancem in se druzhno z njimi napotili v Trojo, kjer so potem skupaj sodelovali v trojanski vojni. Strabon in Appian ugotavljata, da so si Dardanci in Iliri sorodni, medtem ko jih Polibij razlikuje.

Nikakrshne podlage ni za enachenje med dardanos in pomenom »chlovek temnih las«, kot to nepreprichljivo pochne lingvist August Fick. Dardana ni mogoche povezovati niti z dardhus, ki v albanskem jeziku oznachuje hrushko. Dada je v tako imenovanem predgrshkem ali pelazgijskem jeziku, kot bi ga natanchneje oznachili, chebela. Toda to je le prva plast identifikacije. Dardhya je v sanskrtu stanovitnost, neomajnost, veljava, moch. Bozhanstvo Turan pri Etrurcih je darovalec, darovalka. Staroslovansko daronosie je grshko doropsoria, kar pomeni prinashanje darov. Potemtakem iz zlozhenke Dardan, Dardanija, Dardanele izhaja slovansko da-dat, dar-dal ali dar-dal-nam ali dar-dali, kar je v soglasju s pelazgijskim darda (chebela), to je tista, ki daje dar, torej darovalka, kakor pri Etrurcih turan (ali daran). To je izprichano tudi v mnogih slovanskih antroponimih (Bogdan, Vojdan, Gordan, Jordan, Lordan, Prodan, Slob/o/dan itd.), sanskrt pa nam odkriva celotno jedro dara-darovanja-daronosia kot etichno kategorijo stanovitnosti, neomajnosti in mochi, iz katere izvira dar kot tak. Skladno s tem tudi Ras, izvirajoch iz Ars (odtod toponim Arsova med Panfilijo, Kapadokijo in Ciprom), pripada pelazgijski toponimiji, v kateri bi vsekakor kazalo iskati tudi etrursko Rashni, Rashani, Raseni ali srbsko Raci, Rasi, Rashani (kot so se nekoch Srbi tudi imenovali). Tu je analogno tudi etnonim Sarmat, ki zahteva anagramsko identifikacijo rasmat. Etrursko bozhanstvo je ris, ki so ga Etrurci imenovali ras. Torej podobno bozhanstvo, kot ga na znamenitem bareljefu drzhi v roki Gilgamesh. Ne pozabimo pri tem na lidijsko mesto Sard, pa tudi ne na najnovejshe ugotovitve Massima Pitaua,5 da so Etrurci najprej s Sardinije preshli v Italijo v 15. ali 16. stoletju pred Kr. Sem sodi she pelazgijski hidronim za danashnje Dojransko jezero, ki je bil Prasijas in ki v svojem korenu vsebuje ras. Potemtakem Sarmat, Sarmati, Sarmatija ali Rasmat ni nich drugega kot domovina Rasov ali, kot bi rekli Rusi, matjushka Rasov (iz sanskrtskega matrmati). Sicer pa je bilo veliko pelazgijsko bozhanstvo Damatros, ki so ga sprejela mnoga okolishka plemena, toda le Sarmati so pisali njegovo ime s svojo bogato pisavo, ki je glede na identichnost vsekakor imela svoj izvor v Vinchi.

V Letopisu Nestorja Kijevskega iz 12. stoletja po Kr. pishe, da so Slovani dolgo prebivali ob Donavi, in ko so se zacheli seliti, so ohranili svoja imena, so pa tudi prevzemali imena mest, v katera so se naseljevali. Tisti, ki so se naselili na Moravskem, so bili Moravani, drugi pa Chehi. To se je zgodilo tudi s Slovani, ki so se pozneje poimenovali »beli Hrvati«, in s tistimi, ki se bodo imenovali Srbi. Tako je po Nestorju pradomovina Slovanov na meji med srednjim in juzhnim Podonavjem in v Panoniji.

V chasu Herodota in tudi pozneje pa so Slovani znani le v etnichnih formacijah kot Veneti, Iliri, Trachani, Skiti, Sarmati, Anti, Neuri ali Dardanci, Brigi, Dalmati, Pajonci, Marjani, Mezijci, Japodi itd. Toda v vechji ali manjshi meri so bili povezani z imenom Pelazgov, ki nakazuje sinonim za Slovane. Po Gilbertu Murayu6 je pelas mogoche razlagati kot: blizek, soroden, blizhnji, biti komu sosed, druzhaben, prijateljski, vendar ta interpretacija nima dovolj podlage za blizhjo etimologijo. Che pa sprejmemo obichajni prehod P v B, iz pelasti zlahka dobimo belasti. Stari narodi pa so Pelazge (Pelaste) imenovali beli bogovi ali prvi naseljenci v Levantu, kot se je v davnini imenovala stara Fenicija. Che potemtakem she sprejmemo pomen prav tako pelazgijskega pojma pleistoi, ki je bil oznaka za podonavske askete, ki so chastili kult Helija in so zato bili blestechi (sh. blistavi) ali razsvetljeni, nas torej etimologija privede do pojma svetlobe (light), se pravi blestechi-sijajni-svetli. A glede na to, da se svetlo istoveti s sveto (holiness), je vse to bivanje v slavo svetosti. V sanskrtu je svetloba satyasam, ki izhaja iz satyam (resnica) in sam-biti (biti v svetlobi torej pomeni biti v resnici), to pa je sveto in zahteva sposhtovanje, chast, slavo. Torej se dialektika pojma giblje v smeri: svetlost-svetost-slavnost. Odtod tudi bolj logichna pot etimologije za Pelast (Pelazg).

Predindoevropska ali jafetitska stopnja razvoja Slovanov poleg Ilirov, Trachanov, Skitov, Sarmatov in zhe omenjenih Etrurcev zajema she Kimerce (Kineri ali Iberi – Kimberi), ki jih M. Budimir7 na podlagi termina sebar (starejsha oblika: simb/e/ro) istoveti s poznejshim imenom Srbov, tj. srbskih Slovanov.

V duhu jafetitske teorije je tudi Mavro Orbini,8 ki etnogenezo Slovanov odkriva v etnichnih formacijah: Sarmati, Skiti, Vendi (Veneti), Anti, Sirbi (Srbi), Shvedi, Finci, Prusi, Vandali, Burgundi, Goti, Polomi, Boemi, Bolgari, Iliri, Trachani itd. Teorija Mavra Orbinija ni dovolj uposhtevana in ne dovolj preverjena, da bi jo lahko zavrnili, ostaja pa dejstvo sledov slovanskega zhivlja v preteklosti, ki so se do danes ohranili na vseh podrochjih, ki jih omenja Orbini – od Finske, Shvedske, Norveshke, Danske in Holandije do Anglije, Nemchije, Avstrije in Italije.

Poleg Letopisa Nestorja Kijevskega in slovanske zgodovine v Kraljestvu Slovanov Mavra Orbinija davno preteklost Slovanov odkrivajo tudi t. i. Izenbekove tablice, s katerih so dele teksta deshifrirali in prvich objavili med 1954 in 1959 v San Franciscu v redakciji A. A. Kura in J. Miroljubova. Celotna izdaja tega nenavadnega dokumenta zgodovine Slovanov je izshla v Haagu leta 1967 pod naslovom Veles knjiga (Velesova knjiga, tj. o slovanskem bogu Velesu) v desetih zvezkih, skupaj s prevodom v ukrajinshchino, v redakciji M. Skripnika. Neznani avtor je na teh tablicah (brezovih deshchicah) v predcirilichni pisavi zapisal zgodovino Slovanov v obdobju od leta 650 pred. Kr. do 11. stoletja nashe dobe; na podlagi tega je mozhno domnevati, da je napisana v 9. ali 10. stoletju. Ta svezhe odkrita zgodovina Slovanov, nenavadna v vseh pogledih, vzbuja temeljna vprashanja o etnogenezi Slovanov in slovanski zgodovini ter priteguje pozornost znanstvenih krogov z opozarjanjem na pomen Slovanov v dobi pred Kristusom na zelo obshirnem podrochju evropske in tudi na delu azijske celine.

Veliki raziskovalec slovanske zgodovine Shafarik9 (Pavel Joseph Schaffarick) niti za hip ne postavlja pod vprashaj avtohtonosti Slovanov na Balkanu. Dokumentirano zavracha kakrshno koli zanesljivost Porfirogenetovega porochila o domnevni selitvi Slovanov in o njihovi naselitvi na Balkanskem polotoku v 7. stoletju. Kategorichno zavrachajoch verodostojnost Porfirogenetovega porochila, ga Shafarik vidi tudi kot namerno »zapleteno«, da bi uresnichilo svojo »politichno apologijo«. Na take in podobne apologije sochasne politike naleti zgodovina problemov o poreklu Slovanov zhe pred Shafarikom in tudi po njem, toda politichne apologije nikakor ne morejo biti sprejete kot zgodovina, lahko so le neka druga »zgodovina«.

Nova arheoloshka odkritja, do katerih je prishlo v preteklem stoletju, so nam ponudila zelo bogato dokumentacijo, ki dokonchno zavracha vse dvoumnosti, domislice in igre z zgodovino. Arheoloshke, etnoloshke, semioloshke in lingvistichne raziskave v nashem stoletju so nove luchi zgodovine, ki si vech ne zatiska ochi pred dejstvi. Tako imenovani panslavizem, ki ni nastal kot nasilje nad zgodovino, temvech kot zashchita pred pannordizmom v zgodovinopisju, je spodbudil odprt prostor obzirnosti in ponizhnosti pred fundamentalnimi dejstvi. Zdi se, da je bil ravno to tudi bistveni namen tega izziva.

Arheoloshke raziskave V. V. Hvojka10 na podrochju Dnepra in Dnestra so odkrile bogato kulturno vsebino neolitika, v arheologiji znano kot tripoljska kultura. Na podlagi vsestranske analize vsebine te kulture, kot so jo opravili Hvojka in pozneje Rudenko, T. S. Pesak, M. M. Gerasimov, F. K. Chernish, B. V. Gornung, se je pokazalo, da je bilo nosilec te kulture stalno naseljeno poljedelsko ljudstvo, »v katerem je mogoche videti le nashe prednike Praslovane (ali Protoslovane), ki so kot predhodniki prezhiveli na nashem ozemlju vse do zdaj znane premike in vdore drugih tujih plemen, njihovi potomci pa so v svoji lasti obdrzhali kraje svojih prednikov do danashnjih dni.« V svojih nadaljnjih ugotovitvah ugledni arheolog Hvojka med drugim poudarja, da je zachetek tripoljske kulture mogoche datirati do 3500 let pred Kr. S sploshnim tipom svojih stvarnih spomenikov in z osnovami socialne ureditve, ki jih je po njih mogoche ugotoviti, se ta kultura najtesneje povezuje s kulturami v spodnjem Podonavju, na celotnem Balkanskem polotoku s Tesalijo in z najstarejshim kulturnim sredishchem Sredozemskega morja – z Mikenami in s Kreto, na vzhodu pa z Malo Azijo. To je dalo mnogim arheologom podlago, da so tripoljsko kulturo oznachili kot predmikensko.

Uposhtevajoch to dokumentacijo, zelo bogato kulturno vsebino na neolitskih lokacijah v Jugoslaviji (Lepenski vir, Starchevo, Vincha in drugo) ter na lokacijah na Madzharskem, v Romuniji in Bolgariji, nimamo podlage, ne glede na dolochene stilske odmike, da bi podvomili o sorodnosti ali istorodnosti te vsebine na tako obshirnem podrochju. Zelo zgodnji pojav pismenosti (vinchanska pisava) in njena razprostranjenost dokazujeta visoko stopnjo civiliziranosti tega kulturnega areala, ki je bil verjetno podlaga za razcvet kretsko-minojske civillizacije. Podonavje, zlasti njegov del na meji med srednjim in juzhnim, kot zibelka tako razprostranjene, sistematizirane in vsakodnevno uporabljane pismenosti je dokaz dolochene zavesti, ki je to pridobitev chloveshkega duha privedla do svetosti. To je bil proizvod skupne misli, skupnega ideala in skupnih tezhenj. Antropoloshke raziskave na teh obmochjih so pokazale rezultate skupnih lastnosti tega prebivalstva, ki je znalo izkoristiti plodnost tal za izraz vse svoje ustvarjalne energije.

Iz teh plodnih tal je vzniknilo tudi veliko deblo Pelazgov, katerega veje so se dotikale obal Sredozemskega, Kaspijskega, Baltskega, Severnega in Tirenskega morja. To potrjuje bogata dokumentacija iz arhiva v drobovju zemlje. Bolj verodostojne dokumentacije zgodovina ne more najti.

 

 

 

[1] L¢éthnogenèse paléobalkanique d¢apres les donnes linguistique; Sofia, 1971.

2 Die Pelasger; Wien, 1960.

3 Bellum Mithrid; 1, 5.

4 Die Veneter, 1875.

5 Massimo Pitau, La lingua dei Sardi Nuragici e degli Etruschi; Sassari, 1981.

6 The Rice of the Greek Epic; London, 1907.

7 M. Budimir, Sa balkanskih istochnika; SKZ, 1960.

8 Kraljestvo Slovanov, 1601.

9 Slovanske starozhitnosti; Praha, 1837.

10 Drevne obitateli; Kiev, 1913.

*  tripoljska kultura – ime po vasi Tripolje pri Kijevu v Ukrajini (op. prev.)

 

 

 

Prevod iz srbshchine Ivo Antich

 

 

 

RADIVOJE PESHICH (1931 - 1993), srbski arheolog, profesor na univerzah v Beogradu, Rimu in Milanu; poglavitna teza njegovega raziskovalnega opusa je, da so Slovani zhe tisochletja prebivalci vechjega dela Evrope in dela Azije (z Malo Azijo, Trojo itd.) ter da je bilo Podonavje (Lepenski vir, Vincha) sredishche njihove izvirne kulture, katere epohalni izum je prva linearno-chrkovna pisava v zgodovini chloveshtva (zachetke te pisave je datiral v chas 8.000 let pred. n. sht., pred sumersko, staroindijsko, kitajsko, egipchansko itd.); z enkratno erudicijo je analiziral specifichni znakovni sistem (predstavil ga je leta 1987 v Milanu; Lucijan Vuga org. njegovo predavanje v Sloveniji) te pisave in ugotovil, da so apeninski Etrushchani in Veneti kot njihovi neposredni veji ter po njih drugi antichni narodi uporabljali le njene modifikacije. Po Peshichu danashnji chas terja od Slovanov temeljit samopremislek lastne identitete, kaotichno razbite po strahotah, ki so jih dozhiveli zlasti v 20. stoletju; pri tem naj bi bil znova v ospredju njihov iz pradavnine izvirajochi civilizacijski prispevek, ki ga je novoveshko obdobje z vodilnim pangermanizmom sistematichno skushalo izbrisati. Gornji chlanek je prevod poglavja iz knjige Obtozhujem molk (Optuzhujem chutanje, 2003), ene od publikacij, ki jih v Beogradu izdajajo Peshichevi potomci.

 

(Op. prev.)