Revija SRP 91/92

Polde Bibich

 

 

USTVARJALNI SANJACH

(Nostalgichna skica v spomin Leonu Dolinshku)

 

Avgusta 1962. Ne spominjam se, katerega dne, cheprav je bil zame eden najsrechnejshih. Takrat sem slekel uniformo in v chloveshki podobi odshel iz kasarne pod Debeljacho. Tam sem deset mesecev komaj, komaj prenashal bebavo logiko jugoslovanske vojske. Bil sem she ves »zatolchen« – kako naj drugache rechem stanju, v kakrshno me je pognalo »sluzhenje domovini«, ki ni poznalo odnosov, kakrshni naj bi (po mojem okusu in preprichanju) vladali med ljudmi?

Chim prej domov. Bil sem zhe porochen, kar mi je she bolj zagrenjevalo sluzhe-nje. Gnalo me je k zheni. Vlak pa je zamujal. V Zagrebu sem moral prestopiti. Ljubljanski vlak je zhe odpeljal. Skochil sem na tistega za Dunaj. V Zidanem mostu bom spet prestopil, sem si rekel. Sprevodnik pa mi je povedal, da se vlak ustavi shele v Celju. Bom tam dobil kak vlak? Ne! Ljubljanchan odpelje iz Celja, preden pridemo mi. Kaj naj? Zheno bi zaradi tega videl shele naslednji dan. Sklenil sem pri Zidanem mostu skochiti z vlaka, mogoche bi Ljubljanchana she dobil. Ko je moj Dunajchan zavijal na most, je zmanjshal hitrost. K srechi sem bil v chasu sholanja »vozach« in sem bil vajen skakanja z vozechega vlaka. Skochil sem. Tirov je bilo pod nogami she pa she. Vozlali so se mi pod nogami. Na srecho se nisem spotaknil. Prishel sem pravochasno do postaje in she tisti vecher objel zheno.

Naslednji dan sva shla v mesto. Bilo je prazno. Pach nedelja! Ljubljane skoraj nisem vech poznal. Moral se bom na novo privaditi vsemu, chemur sem se odtujil. Moral bom spoznavati vse novo. Vse, kar se je spremenilo. Novice sem izvedel od zhene, ki je bila novinarka pri chasopisnem podjetju Delo. Pred poshto sva srechala moshkega mojih let, ki ga nisem poznal. Imel je fotografski aparat in kar naprej nekaj slikal. Bil mi je na svoj nachin simpatichen. Danes bi rekel, da je izzhareval pozitivno energijo. Takrat pa se she nismo tako pogovarjali.

Zhena mi je povedala, da ga je urednik Shega vzel na Delo. Da je sijajen fotoreporter. Le da je posebnezh, je rekla, umetnik. Umetnik tudi po znachaju in delovnih navadah. Lirichen sanjach. Urednikom dela sive lase. K njegovi sluzhbi namrech ni sodilo samo slikanje za reportazhe. Tovrstno delo je opravljal vech kot sijajno. Toda moral je slikati tudi za »dnevno« redakcijo, moral je »dokumentirati« dogajanje v mestu. Celo shportne tekme. Novi fotoreporter pa ni bil »dokumentator«, v slike je hotel ujeti globljo vsebino in globlji smisel zhivljenja, nogomet ga je zanimal manj kot lanski sneg. S tekem je prihajal s posnetki, na katerih ni bilo ne zabijanja golov ne dramatichnega »driblanja«, marvech kak potepushki pes, ki je chepel nekje pod tribunami, pa objokan otrok, ki je izgubil od zhogobrca zaslepljene starshe, namesto otvoritve razstave je slikal delavce pri malici in podobno. Razumljivo torej, da mu niso dali fotografirati marshalov in kraljev. Pa kaj! Leonu ni bilo do tega, da bi slikal Tita ali Haileja Selassieja. Njega so zanimali razumniki in umetniki. Tako mi je pripovedovala zhena..

Ta zanimivi chlovek je bil Leon Dolinshek. Mnogi so ga poznali she iz chasov, ko je sluzhboval na poshti in presenechal z zanimivimi fotografijami. Jaz ga nisem. Njegova podoba, kakrshno sem si ustvaril iz zhenine pripovedi, mi je bila zelo blizu. Rekel sem si, da sta temu Leonu agresivnost in militantnost tuja, da ni po meri vojske, marvech po meri Chloveka – homo mensura. Filozofsko sintagmo sem seveda razumeval po svoje, saj moje narave ni obvladoval filozofski ratio, pach pa teatralna intuicija. Podobno kot Leona, kar sem spoznal pozneje. O njem se mi zdi nemogoche govoriti sholmashtersko resno ali znanstveno pikolovsko, o njem govorish, kot bi pripovedoval pravljice. Ker takega bitja zlepa ne najdesh na tem svetu. Che bi naslikal njegov portret, bi ga toplo obarval, k temu pa dodal dobrshno mero humorja. Kljub tezhavam, ki so ga pestile, je bil vesel chlovek.

Pozimi v letu moje vrnitve sem ga srechal. Po sluzhbeni dolzhnosti je prishel v Dramo, kjer sem igral mladenicha zhidovskega rodu, ki ga je mati pred preganjalci Judov skrila pri neki »arijski« druzhini. Fant sam ni vedel, kakshnega rodu je, dokler se stvar ni razkrila in ga je chrna vojska obsodila na smrt. Igra je bila nekakshna rahlo eksistencialistichna parabola. Eksistencializem pa sem takrat obozheval. Lahko rechem, da sem zhivel zanj. Bral sem Sartra in Camusa. Seveda ju nisem dojemal razumsko kot Pirjevec ali Janzhekovich ali Kermauner. Dozhivljal sem ju chustveno, kot ves eksistencializem, ki ga nisem filozofsko analiziral, marvech sem ga mladostno romantichno chutil, samo chutil. Zame je biti eksistencialist pomenilo spoznavati resnico o zhivljenju, ne pa verjeti lazhnemu cvetlichenju oblastnih ideologov, rdechih ali chrnih.

Ko sem torej igral nesrechnega Andrija v Andorri Maxa Frischa, me je neki novinar intervjuval. Leon pa je moral njegov chlanek opremiti s fotografijo. Ko sem jo zagledal v chasopisu, me je presenetila. Videl sem jo kot pravo »eksistencialistichno« fotografijo. Pa naj je bilo to res ali samo moja domishljija. Ozadje slike je bilo do polovice chrno, druga polovica je bila svetla. Andri je bil oblechen v chrn puli z visokim zavihkom, ki je zakrival vrat. Take pulije smo takrat nosili po zgledu francoskega igralca Daniela Gelina, da bi demonstrirali svojo pripadnost eksistencializmu, ki ga je takratna oblast anatemizirala. Glava na fotografiji rahlo sklonjena, roke viseche ob telesu. Chlovek, obsojen na ta iztirjeni svet. Simetrichno ga je presekala temna in svetla plat ozadja.

Leonova fotografija, ki je govorila vech kot gola dejstva, ni bila samo podoba neke gledalishke situacije. Takrat sem spoznal, da je gledalishka fotografija lahko tudi umetnishka. Zato tiste fotografije seveda nisem pozabil. In tudi Leon se je je spominjal. Na stara leta sva govorila o njej. Zhal pa se nama je v pol stoletja, kar je nastala, izgubila. Nich chudnega, Leon je bil izjemen fotograf, ni pa posvechal skrbí arhiviranju svojega dela.

Nekoch sem bil v njegovem stanovanju nad kavarno Evropa. Odprl je velik predal na dnu starinske omare. Vanj so bili do vrha nametani filmi, ki so se zvijali v celuloidne spirale. Kar zgrozil sem se, ker sem vedel, kakshne imenitne in dragocene posnetke hranijo. Prizore iz novatorskih gledalishkih predstav, iz zhivljenja v zaodrju, posnetke z vaj pa dogajanja na gostovanjih. Poljska, Cheshka, Slovashka, Italija … Zhal mi je teh zalozhenih fotk. A s fotografijami v moji lasti je podobno. Natrpal sem jih v shkatle in danes lahko kakshno najdem samo po nakljuchju. Mogoche mi bo srecha kdaj pricoprala nazaj tudi fotografijo iz Andorre, da jo bom lahko spet pogledal. Za zdaj zhivi samo v spominu, mojem, v Leonovem zhal nich vech. Pa seveda v vezanem letniku chasopisa, che ga v arhivu urednishtva she hranijo. Melanholichni portret neke vloge iz leta devetstotriinshestdesetega. Meni posebej dragocen, ker je neposredno prichal o nashem pochutju v chasu, ki nam ni bil posebej naklonjen. Vsak po svoje smo seprebijali skozi razmere, ki nam niso dale zhiveti tako, kot smo v srcu mislili, da bi morali.

Leon je pri fotografiranju gledalishkega in filmskega dogajanja nashel svoje zadovoljstvo.

Matjazh Klopchich, ki je imel pretanjen okus za umetnost fotografije, ga je vzel za filmskega fotografa pri svojem prvem celovechernem filmu (Zgodba, ki je ni). Klopchich, ustvarjalec izvirnih filmov, svojskih po izpovedi in po obliki, je iskal tudi poseben lik za filmskega ljubimca v kratkem filmu. Iskal je novo podobo zaljubljenega mladca, drugachnega od valentinovskih polizancev ali machistichnih manekenov. Klopchicha je zanimal chlovek, neobremenjen z navlako malomeshchanskih predsodkov, chlovek, ki ljubi preprosto, iskreno, mehko, nesebichno. Vse to je slutil in nato nashel v videzu in znachaju Leona Dolinshka. Pozneje ga je she navdihnil za ljubezensko zgodbo med fotografom in balerino. Fant jo je zagledal na eni svojih fotografij in se zaljubil vanjo. Iskal jo je in poletel k njej »Na papirnatih avionih«, kakor je bil naslov filma, v katerem je bilo uporabljenih veliko Leonovih umetnishkih fotografij. Fotoreporterja oziroma Leona sem igral jaz. Presenetljivo! Saj nikomur, razen Klopchichu, ne bi prishlo na misel, da bi mi dodelil vlogo ljubimca. Toda Leon ni bil tip ljubimca, kakrshne so si zamishljali pustezhi brez domishljije, zato sem verjetno ustrezal temu liku, ker nisem sodil med »serijske« ljubimce, ki so privabljali kinogledalkam solze ganjenosti v ochi. Ne razumite tega, lepo prosim, kot samohvalo, marvech samo kot pomagalo, da bi razlozhil Leonovo osebnost. Dejstvo je, da sem ga igral in se zaradi tega moral vanj poglabljati na igralski nachin, analizirati njegovo osebnost z ozirom na vlogo. Spoznaval sem njegovo mehko dusho, ki so ji bili tuji zunanji, prestizhni znaki pomembnosti, chloveka, ki ni poznal pridobitnishtva in materializma, ki si ljubljene zhenske ni prilashchal, ki je zhivel za globlje stvari, kot je goli boj za prezhivetje. Bil je chlovek tihe zamishljenosti.

Srechati takega chloveka mi je pomenilo pravo olajshanje po môri vojashke sluzhbe. Skupaj z ljudmi, kakrshen je bil Leon, smo vsak po svoje nashli nekaj smisla v zhivljenju.

Gledalishche, ki sem ga zapustil ob odhodu v vojsko, je bilo sicer imenitno, a za moj okus prevech zaprasheno, na poseben nachin zlagano. Sanjaril sem o drugach-nem, resnichnejshem teatru. Ob vrnitvi me je presenetil novi umetnishki vodja, Bojan Shtih, ki je zachel gledalishche spreminjati v umetnishko tribuno, govorilo naj bi o sodobnosti. Za slog »novega« gledalishcha je bilo bistveno iskateljstvo.

Nova smer, ki jo je uvajal Shtih, je potrebovala tudi novo fotografsko dokumentiranje. Fotografije sodijo med najpomembnejshe dokumente, ki ohranjajo gledalishko delo spominu zgodovine, gledalishki (zgodovinski) spomin pa je bil Shtihu nadvse pomemben, zato je imela Drama samo v njegovem obdobju redno zaposlenega fotografa. Leona Dolinshka.

Dotlej je fotografiral mojster Vlastja Simonchich, ki je bil znamenit gledalishki fotograf, sicer zaposlen v porodnishnici. Gledalishko fotografijo je pozhlahtnil z rahlochutnostjo, vendar je do neke mere zhe postajal chlovek preteklosti. Zaradi svojih pogledov pa tudi zastarele tehnike ni znal ali mogel »ujeti trenutka«. Fotografirati med dejanjem mu je bilo tuje. V njegovih chasih je ravnateljstvo po glavni vaji, ko je bila predstava kolikor toliko popolna, dolochilo uro ali dve za fotografiranje. Rezhiser je napravil spisek kljuchnih situacij, ki naj bi jih ovekovechili. Igralci smo chakali v zaodrju, se po potrebi preoblachili in na klic prihajali na sceno in se nastavljali fotografu. Takshno poziranje je bilo neprijetno, nemogoche je bilo ohraniti sproshchenost, posnetki so bili bolj ali manj »narejeni«, brez spontanosti. Cheprav mojster, Vlastja tiste zhivosti, ki jo je zahtevalo novo gledalishche in ki jo imajo sodobne fotografije, posnete neposredno med dejanjem, le ni mogel dosechi. Zato je razumljivo, da je ravnatelj Shtih v Dramo pripeljal Leona Dolinshka, umetnishko dusho, ki se je povsem nagibala k iskateljstvu, maksimi Shtihovega teatra.

Z Dolinshkom je tudi na podrochju fotografiranja predstav zavel nov, sodobnejshi veter v Slovenskem narodnem gledalishchu. V Drami z vech, v Operi z manj sreche. Leon je bil prvi (in zadnji) in edini redno angazhirani fotograf v gledalishchu ter prvi, ki nas ni muchil s poziranjem po vaji. Slikal je med dejanjem. Sproti iskal znachilne pozicije. Na njegovih gledalishkih fotografijah igralci niso vech nenaravne okamnele sohe. Ampak so zhivi ljudje v gibanju. To je bila velika revolucija, ki jo danes seveda vsi fotografi nadaljujejo. Njegova specialnost so bili zaporedni posnetki, ki jih je postreljal s polavtomatsko kamero, pri kateri se je sprozhilec samodejno sprozhal v presledkih nekaj sekund in tako naredil vrsto zaporednih fotografij, iz katerih se je razvidela vsa mizanscena prizora - geste, obrati, premiki, mimika obraza. Sam sem takrat pod fotografije iz predstave Dolina neshtetih radosti zapisal besedilo, ki sem ga v trenutku posnetka govoril, in tako je nastala verna reprodukcija prizora. Shkoda, da niso tega storili tudi drugi. Ohranil bi se zgovoren material za kasnejshe preuchevanje prestave. Danes se seveda ni mogoche natanko spomniti besed, ki jih je ilustrirala fotografija.

Leon je vechkrat slikal tudi med samo predstavo. Zanimivo je primerjati fotografije, ki jih je na premieri Kdo se boji Virginije Woolf slikal Simonchich she na stari, statichni nachin, in fotografije, ki jih je Leon Dolinshek poslikal ob gostovanju v Trstu. Postavil se je za kulise in fotografiral kar od tam ter tako nashel nove, presenetljive zorne kote. Igralci pa odrski delavci smo obichajno gledali predstave izza portala, odkoder smo jih dozhivljali na poseben nachin. Igralci se iz kolegov, ki chakajo na nastop, potem ko stopijo na oder, v trenutku spremenijo v fantastichne like. To nashe dozhivljanje je Leon prenesel na fotografije in ga z njimi tudi komentiral.

S tem, ko se je Leon iz dvorane premaknil za in nad oder, je z razlichnih, dotlej nenavadnih zornih kotov ustvarjal fotografije, ki so postale nekakshni slikovni eseji o dolochenih odrskih situacijah. Nekaj takega sem na primer zachutil v njegovi fotografiji prizora iz Korunove novatorske postavitve Kralja Leara. Spor med kraljem in hcherjo. Po odru so razporejeni vojaki, ki so she Learovi, a bodo kmalu prestopili h Goneril. Norec komentira spor, chepi sredi odra, za njim vojska. Ko pa se je Dolinshek s fotoaparom povzpel nad ravnino, je dobil zanimivo kompozicijo. Soldateska je obkrozhila Norca in ga ujela v ris. Reshitve ni. Usoda je neizbezhna.

 Vechkrat sem razmishljal, odkod Dolinshku sposobnost izpovedati s fotografijami vech, kakor drugi zaznavamo v resnichnosti. To njegovo lastnost najlazhe pojasnim z anekdoto. Zgodilo se je na premieri Mihajlovicheve drame Ko so cvetele buche. V enem najbolj dramatichnih prizorov, ko polkovnik Udbe ukazuje svojemu podrejenemu, naj kaznuje upornishkega boksarja, se je zgodila nerodnost. Polkovnik prisili porochnika storiti zlo mlademu junaku. Porochnik je razburjen, uzhaljen, in besen hoche zapustiti pisarno Udbe. Na premieri se je zgodilo. Igralec porochnika je vehementno planil k vratom, prijel kljuko, pritisnil, a kljuka se ni vdala. Vlekel je, tresel, butal, suval, a vrata so ostala trdno zaprta. Igralcu ni preostalo drugega, kot da je planil z odra kar mimo stene. Obchinstvo se je smejalo nerodnosti. Leon pa je nashel smisel v tem dogodku; po predstavi mi je rekel: »Odlichna zamisel! Da se vrata ne odpro! Pove nam, kako udbovci vse zhivljenje zapirajo ljudi, nazadnje pa se sami znajdejo za zapahi!«

Takrat se mi je zazdelo, da sem razvozlal Dolinshkovo skrivnost. V vsem, kar se dogaja okoli njega, vidi vech kot drugi. Kar je za nas preprosta banalna dogodivshchina, ima za Leona neki globlji, vechji smisel. Zame je to skrivnost njegove umetnosti.

V Drami smo bili navdusheni nad Leonovim delom, operni pevci, ki niso bili vajeni naravnega gibanja po odru, pa so se bolj nagibali k poziranju. Tako so skrili nerodnosti, ki so se prikradle v njihove drzhe med petjem. Nekoch je Leon hotel od blizu posneti primadonin obraz, ki kot Mimi kljub debeli plasti lichil ni mogla skriti gub. Primadona je stala v pozi, z znachilno iztegnjeno roko. Ko se ji je Dolinshek blizhal, ga je ihtavo odganjala samo z nestrpnimi sunki dlani, sicer pa je stala v operni pozi negibno kot kip.

Dolinshek takega fotografiranja ni prenesel. Tezhave pa je imel tudi s svojim neposredno nadrejenim na upravi, s shefom reklame, ki je kot pravi birokratek zahteval, naj se vsak dan ob osmi uri pojavi v pisarni. Leon pa je dan za dnem ob devetih korakal mimo Cankarjeve, kjer je bila uprava, po Titovi naravnost do Drame. Tam se je pochutil doma. Zaradi sporov z opernimi umetniki, she bolj pa zaradi shefa reklame, je kmalu potem, ko je Shtih moral oditi iz Drame, zapustil Slovensko narodno gledalishche tudi Leon Dolinshek, ki je uveljavil sodobno gledalishko fotografijo na Slovenskem. Po tem je v Drami nekaj chasa vladala po besedah Vasje Predana »erozija«. Leon je bil prisiljen vrniti se na poshto. Toda njegovo gledalishko delo so s fotografijami zhivih trenutkov nadaljevali med drugimi Egon Kashe, Jendo Stovichek, Peter Uhan in predvsem Tone Stojko. Da se je muchno, nenaravno vztrajanje v mrtvi poziciji umaknilo zhivemu iskateljstvu, je v fotografskem smislu v obchutni meri zasluga Leona Dolinshka. Meni pa pomeni spomin nanj spomin na mlada leta.

Leon je bil poseben chlovek. Rodil se je v Crikvenici leta 1932. Zhe naslednje letu pa je oche, po poklicu slashchichar, dobil sluzhbo v Ljubljani. Komaj triletnemu je umrla mati. Oche se je znova porochil, mali Leon pa, znachilno zanj, ni mogel zhiveti z macheho. V svoj dom sta ga vzela teta Nezhka in stric Jozhe Ferluga. Nanju se je malchek navezal. Stric Jozhe je bil ljubiteljski fotograf. In Leona je zhe v rani mladosti pritegnila fotografija. Ko je konchal osnovno sholo, je v Beogradu obiskoval srednjo tehnichno sholo za telefonijo in telegrafijo. Po konchani sholi in po odsluzhenju vojashkega roka v Pozharevcu se je leta 1954 zaposlil na poshti v Ljubljani. Tam je napredoval do vodje oddelka visokofrekvenchnih naprav. Stric Jozhe mu je podaril fotoaparat Voightländer in ga uchil tehnichne osnove fotografiranja. Ker je bil fotoaparat z mehom preokoren za slikanje ulichnih prizorov, mu je stric priskrbel she ruski leica fotoaparat Zorki.

Leta 1959 je zhe objavljal fotografije v chasopisu Delo. Vchlanil se je v fotoklub PTT. Kot chlan kluba je sodeloval na republishkih in zveznih razstavah ter prejel tudi nekaj medalj.

V novembru leta 1961, ko sem jaz odkorakal v Bihach na »sluzhenje otadzhbini«, so Leona sprejeli kot fotoreporterja v kulturni redakciji Dela, kjer je bil urednik Milan Shega, pozneje pa Tit Vidmar. Urednishtvo mu je priskrbelo novo leico, ki jo je poslej nosil ves chas s seboj, pod povrshnikom ali v zhepu plashcha. Prva tri leta sluzhbovanja pri Delu so bila izjemno plodna. Poleg vizualnega bogatenja strani Dela je objavljal tudi fotoreportazhe v tedniku Tovarish, v reviji Otrok in druzhina, tudi v revijah Mladina, Maneken in v Elle-Ona, ki je prinashala njegove prispevke s podrochja mode. Sodeloval je z Matjazhem Vipotnikom, ki je ustvaril gledalishke plakate svetovnega slovesa. Leon je bil urednik fotografije pri reviji Slovenija. K sodelovanju je privabil shtevilne uveljavljajoche se fotografe: Dragana Arriglerja, Milana Pajka, Janeza Pukshicha, Tihomirja Pinterja, Toneta Stojka, Miroslava Zdovca in druge. Ansamblu ljubljanske Drame se je pridruzhil v sezoni 1964/65. Ko je zapustil Dramo, je do upokojitve deloval kot samostojni umetnik.

Takshen nekako bi bil skop in priblizhen Leonov kurikulum, bezhen oris njegove geneze do trenutka, ko je zrasel do take velichine, da se je gospa Lara Shtrumej odlochila v Moderni galeriji pripraviti razstavo njegovih fotografij. Takrat si je prisluzhil tudi javno priznanje vrhunskega fotografa in novatorja predvsem na podrochju gledalishke pa tudi reportazhne fotografije. Gospa Lara Shtrumej ga je potegnila iz pozabe. Treba ga je bilo namrech zelo dobro spoznati, da si lahko ocenil njegovo dragocenost. Bil je tako skromen, da je svoje vrednote tiho ohranjal zase. Ljudje, ki ne razglashajo svojih zaslug, zanje obichajno tudi ne dobivajo javnih priznanj. In taka je bila tudi usoda umetnika Leona Dolinshka. Bil je pravi umetnik, ne umetnik »razglashene slave«. Zanimala ga je samo ustvarjalnost. Zato tudi ni narcisoidno skladal svojih izdelkov. Uzhival je, ko je slikal; ko pa je potegnil umetnino iz raztopine, ga je zhe gnalo naprej – iskat novih motivov, novih umetnishkih dozhivetij. Zaradi tega ni bil redoljuben pri shranjevanju svojega dela. Zato sem razumel, da je negative iz spodnjega predala starinske omare lepega dne, ko mu je zmanjkovalo mochi zaradi bolezni in depresije, natrpal v veliko zdelano kosharo za perilo in jih odnesel v arhitekturni muzej. Tam chakajo, da jih bo kdo uredil. Upam, da v chasu, ko bodo she zhivi ljudje, ki bodo zmogli na slikah razpoznati dogodke in ljudi.

Tudi njegovo zasebno zhivljenje je bilo tiho in skromno. Leta 1966 se je porochil z Bozho Globokar. Bilo je med snemanjem filma Zgodba, ki je ni. Spominjam se peshchice svatov, ki smo jim igralci vzklikali, ko smo cholnarili mimo hotela Toplice, kjer so skromno proslavljali srechni dogodek. Leona je bil en sam smeh. Kmalu se mu je rodila hcherka Sandra. Toda zakon ni trajal dolgo. Posebnosti njegovega znachaja so ljudje tezhko razumeli, zlasti zhenske pa she tezhe prenashale.

Leta 1975 leta ga je znova napadel Hotgkinov limfom, vrsta limfnega raka, kronichna bolezen, za katero je zbolel leta 1956. Prestajal je tezhko zdravljenje, ki mu je zapustilo obchasne napade tezhke depresije. Tako tudi drugi zakon z dolgoletno prijateljico Jelko Berchich ni trajal dolgo. A Leon je z obema ohranjal prijateljski odnos. Leta 1990 se je njegovo zdravstveno stanje spet poslabshalo, zato se je spomladi leta 1991 invalidsko upokojil. Odshel je v Dom starejshih v Preddvor. Tam je zhivel pravzaprav srechno. Dokler je mogel, se je veliko sprehajal. Pa she pozneje, ko ga niso vech pustili ven, ker naj bi mu shkodoval kozarchek, ki ga je spil v blizhnji gostilni, je bil vedno dobre volje, nasmejan in poln shal. Zadovoljen. Rad je imel zhivljenje.

Tak je bil tudi sredi letoshnjega januarja, ko sem bil zadnjich pri njem. Kmalu pa je zbolel za pljuchnico. Bil je she ves radozhiv, vendar so ga odpeljali na Golnik, kjer je po dveh dneh umrl.

Dezhevnega petka smo ga spremili na zadnjo pot. Malo pogrebcev nas je bilo. Skromno tiho, po Leonovi meri, smo ga spremili »tja, kamor moch pregánjovcov ne sezhe«.

Svojim blizhnjim – hcherki Sandri in vnukom Marku, Filipu in Niku – ni zapustil ne zlata ne razkoshnih vil ne delnic, marvech nekaj dragocenejshega: spomin na svojo ljubezen, svojo globoko chlovechnost, svoj chut do chloveka, svoje prijateljstvo.

 Smrt je zavita v mistichne skrivnosti. Od tam, kamor je zdaj shel Leon, che je ali che ni, se ni she nihche vrnil. Ne vemo, kako in che sploh je kaj tam. Prah si in v prah se povrnesh, pravi vera. In ko se bomo, che se bomo, tudi mi spremenili v zvezdni prah, in ko bomo valovali svojo energijo skozi vesolje in nas bo nenadoma objela mila toplina, bomo vedeli, da smo se srechali z vesoljskim pepelom, z zvezdnim prahom Leonovega srca.

Tako se igram z domishljijo, ker resnice ne poznam. Sokrat je imel prav: »Vem, da nichesar ne vem!«