Revija SRP 91/92

Matej Krajnc

 

 

LIKVIDAMBRI

 

 

 

Nenehno se sprashujem, kam grejo smreke, ko umrejo,

in kam se zavlechejo osamljeni hrasti,

ko se zachne zima priblizhevat s prehitrim korakom,

cheprav minevajo dnevi prepotiho in prepochasi.

Le ena gaz v snegu ostaja.

Slishim, kako shepeta:

prejshnjo noch so pokleknili likvidambri

na izhojena nochna tla.

 

Nenehno se sprashujem, kam izgine ljubezen osamljenih starcev

in kam se skrijejo vodne ptice,

ko se zazori srebrnina lanskega snega

in se prelevi v zimske cvetlice.

In ena gaz v snegu ostaja.

En sam odgovor pozna:

prejshnjo noch so pokleknili likvidambri

na izhojena nochna tla.

 

Nenehno se sprashujem, zakaj se nebo zapira,

zakaj enonogi rechni mornarji ne znajo vech domov.

Kdo jim podpisuje odpustnice?

Kdo jih vedno znova poshilja na rechni lov?

Gaz v snegu pa ostaja.

Prestrasheno trepeta:

prejshnjo noch so pokleknili likvidambri

na izhojena nochna tla.

 

Ob nasipu vedno gnezdijo race.

Avtomobili so dalech stran.

Za hrbtom slishim zgodnji popoldan. Vznemirjen je,

pri ocheh skorajda zbarantan.

Gaz v snegu pa ostaja.

Eno samo pesem mrmra:

prejshnjo noch so pokleknili likvidambri

na izhojena nochna tla.

 

Karel Peti je ozhigosal svoje podanike.

Zima ga je ohromila.

Tiho je bil, ko so podaniki stokali,

vedel je, da mora zdrzhat do kosila.

Gaz v snegu pa ostaja.

Kot razvajen otrok cepeta:

prejshnjo noch so pokleknili likvidambri

na izhojena nochna tla.

 

Chujmo, ker ne vemo ne ure, ne dneva.

Prisluhnimo topotanjem v stenah.

Okrog nas vedno zrastejo stoletna drevesa,

ki jim ne vemo imena.

Gaz v snegu pa ostaja.

In spomin skljucheno prizna:

prejshnjo noch so pokleknili likvidambri

na izhojena nochna tla.

 

Na Kalvariji odpirajo casino.

Tam ne bo nihche vech nikogar krizhal.

Dan ima razlito oko.

Boji se, ker ve, chemu se blizha.

Gaz v snegu pa ostaja.

Nekaj v njej se glasno zakrohota:

prejshnjo noch so pokleknili likvidambri

na izhojena nochna tla.

 

Razbojniki, slepi krchmarji in potepuhi

preoblachijo stare ljubezni v zgubane stare gospe.

Nato jih oropajo devishtva

in jim z dobro namerjenim epigramom prestrelijo srce.

Gaz v snegu pa ostaja.

Od dalech se slishi uspavanka:

prejshnjo noch so pokleknili likvidambri

na izhojena nochna tla.

 

Napoleon vztrajno gleda svojo namishljeno zarochenko

v razbitem zrcalu.

Rekla je, da se bo vrnila.

Obljubila je, da kmalu.

Gaz v snegu pa ostaja.

Globoka je do neba.

Prejshnjo noch so pokleknili likvidambri

na izhojena nochna tla.

 

Roy Hamilton poje You'll Never Walk Alone.

Cesta se ozhi v kolovoz.

Leden je in dolg.

Redkokdo mu je zhe bil kos.

Gaz v snegu pa ostaja.

Vedno je taka. Decembrska.

Prejshnjo noch so pokleknili likvidambri

na izhojena nochna tla.

 

Nekakshne razprte dlani se vedno znova znajdejo v mojih predalih.

Drobne pozornosti se vedno porazgubijo.

Zaklenem jih, a ne pomaga.

Kdo ve, chesa se bojijo.

Gaz v snegu pa ostaja.

Tezhke podochnjake ima.

In nasmiha se: prejshnjo noch so pokleknili likvidambri

na izhojena nochna tla.

 

Nekakshni chudni chasopisi me vedno chakajo v nabiralniku.

Lokalpatriotski so.

Zviti lezhijo v zimskem prahu,

a se zdi, da se nasmihajo.

Gaz v snegu pa ostaja.

Skoznjo predpraznichna melodija igra:

prejshnjo noch so pokleknili likvidambri

na izhojena nochna tla.

 

Nenehno se sprashujem, kdo koga bere v drobnem tisku

in kdo koga tiska v drobnem branju.

Izognil sem se odgovoru,

a ne bom mogel ubezhati vprashanju.

Gaz v snegu pa ostaja.

Tezhko diha. V prehlajeno luno grgra.

Zasope: prejshnjo noch so pokleknili likvidambri

na izhojena nochna tla.

 

Nekoch sem si zapacal roke s krvjo ljubezni.

Zdaj si jih umivam, a ne gre in ne gre.

Nova rohnecha zhetev prihaja.

Morda bom konchno dobil srednje ime.

Gaz v snegu pa ostaja.

Veje se osipajo, a kazhipota sta vedno dva.

Prejshnjo noch so pokleknili likvidambri

na izhojena nochna tla.