Revija SRP 91/92

Matej Krajnc

 

 

CHIMBA

 

Na kakem zlizanem pragu mi kdaj she spodrsne,

a tudi, che me zanese v podboj, se nich posebnega ne zgodi.

Pogledam, che je kdo kaj vrezal vanj, to me edino zanima.

Vchasih sem imel nozdrvi, zdaj she nosnic skorajda ni.

 

V stare rokovnike zapisujem nova pochetja.

Potetovirane sanje odnasham med bioloshke smeti.

Che kdo pozvoni, mu odbrenkam odhodnico malce glasneje;

malce bolj tiho odide, che zhe kdo pozvoni.

 

To, da lahko ob pol treh popoldne grem ven, je privilegij;

da lahko dolge ure ob chaju in toastu sedim.

Preden grem, vedno pomignem zrcalu na vratih.

Ko vidim, kakshno frizuro imam, se zasmejim.

 

Rock Island Line igram le she na mandolino,

pod prsti mi tista divja lokomotiva brenchi.

Vchasih zajadram med gusarje kot Selishkarjev Ante,

a se vedno znajdem v patruljnem cholnu, she preden mi kdo kaj naredi.

 

Sanje so chudovite, ker jih tako hitro pozabim.

Chez dan zlagoma tehtam njihov pozabljen nemir.

Ponavljam kot mantro: kdo me bo? Morda vi, dolgopetec?

na melodijo Those lazy hazy crazy days of summer, of soda and pretzels and beer.

 

Uchili so me, da moram za seboj zaloputniti vrata.

Nauchil sem se, kakshen trushch mora nastati ob tem.

Vchasih mi she spodrsne na kakshnem zlizanem pragu,

a zdaj vem, kaj sledi. No ja, vsaj mislim, da vem ...