Revija SRP 91/92

Matjazh Jarc

 

 

NEKAJ KRATKIH DNEVNISHKIH ZAPISOV

 

 

Svet, svetloba, svetost

2. 12. 2008 ob 08:48

 

To jutro sem se prebudil z mislijo, da je svet urejen popolno, toda jaz s tem nisem zadovoljen.

Vse gre naprej in se spreminja tako, da je ves chas vzpostavljeno ravnovesje med nasprotji. Celo velike naravne katastrofe, ki jih dozhivlja Zemlja, so samo hipne, z vidika Vesolja komaj opazne prekinitve tekochega ritma menjav in umirjene rasti planeta. Jaz pa chakam na veliko presenechenje.

Vsak dan me svetloba obdari z budnostjo, jaz pa bi spal. Ko je oblachno, hrepenim po jasnini, ko se stemni, si prizhigam luch. Ko je tishina, si zhelim ropota, in ko je hrupno, si mashim ushesa. Svetlobe se zavem shele, ko me zaslepi, in tedaj zamizhim.

Zhivljenje je svetinja, mene pa vznemirja smrt. Svetost bivanja razsvetljuje svet, toda jaz si ga hochem preoblikovati v nekaj drugega, boljshega. In tam, kjer je ustvarjena popolnost, v Naravi in v moji dushi, hochem spreminjati, dopolnjevati in izboljshevati, in imam srecho, da so moji poskusi z vidika sveta dovolj nepomembni.

Ne glede na to pa sem si ustvaril svoj mali notranji svet, v katerem skusham vse dozhivljati po lastni volji. Najbrzh zato, ker moja volja in zhelje pri mojem spochetju sploh niso bile uposhtevane. In se vprasham, ali od tod izhaja moje nezadovoljstvo z zhivljenjem, kakrshno je? Od kod sicer zmotna pomisel, da sem pomanjkljivo bitje, ki ne zmore dojeti bistva sveta, popolnosti svetlobe in svetosti bivanja?

 

 

 

Tiha vojna

4. 12. 2008 ob 04:50

 

Sanjal sem tiho vojno. Sedeli smo pod kroshnjami, nadnje pa so nenadoma pridrseli neslishni helikopterji, transportna letala, oklepniki in tovornjaki. Vozili so lovce na lastnino.

Drseli so chez nas, letechi koloni ni bilo konca.

Pomislil sem, da potrebujejo veliko nove lastnine. Raznih vrednih stvari: kovin, kamenja, tekochin, zapisov, dragocenih predmetov, umetnin …

Pobili ali pa pregnali bodo sedanje lastnike, nalozhili tovore in chez chas preselili plen tja, od koder so prishli. Za sabo bodo pustili opustoshenje in olajshanje, da so odshli. Ostal pa bo tudi strah, da se spet kdaj vrnejo in znova uplenijo vse, kar bo tu medtem vrednega nastalo. Sledila bo delna pozaba. Zhivljenje bo teklo dalje, kopichili bomo novo lastnino.

Zakaj plenijo, sem se vprashal. Odgovor je bil preprost. Lastnina je zanje dragocena toliko, kot za nas, ki jo kopichimo zase. Che bi bila nam pomembna manj, bi bila tudi zanje manj zanimiva. In che je mi ne bi obravnavali kot lastnino, tudi njim ne bi predstavljala plena.

Pomislil sem, kaj vse je moja last. Koliko strasti je vezane na moje lastnishtvo. Hotenj, da bi imel vech, skrbi, da bi vse to izgubil. Premozhenje zhe v kali rojeva pohlep. Pohlep pa se odrazha v sovrashtvu in krutosti. In krutost v mashchevanju. Zhivljenje postane tiha vojna za lastnino.

Lastninjenje je ena od izhodishchnih chlovekovih zmot. Potrebujesh namrech samo prebivalishche, hrano in pijacho. In edino to je vredno spopada s plenilcem. Vse ostalo, kar ustvarish, je dobro zate in za druge. Kdor potrebuje to, kar ustvarish ti, naj to uzhiva, kot ti uzhivash tisto, kar ustvari on.

Zhivljenje je bistveno bolj preprosto, kot smo si ga ljudje zapletli z ekonomijo. Z razlichnim vrednotenjem raznih snovi smo vzpostavili pojem lastnine, ki je zgradila okope med nashimi lastnishkimi interesi in okrepila nezaupanje med nami. Zdaj nismo vech prijatelji, razen v izjemnih primerih smo kvechjemu prijazni sovrazhniki. Ves chas v tihi vojni, ki pa mora obchasno tudi zarohneti, zabobneti in zaropotati.

Cheprav je reshitev tako zelo preprosta, pa se mi vchasih zazdi, da ne bomo nikoli nashli poti iz tega labirinta, v katerem smo se izgubili. Ampak chloveshtvo je na srecho she zelo mlado, odprte so skoraj vse mozhnosti, da se vojno stanje koncha.

 

 

 

Dojemanje mrtvosti

5. 12. 2008 ob 09:08

 

Vcheraj me je prijatelj, ki se pochasi zhe poslavlja od zhivljenja, vprashal, kaj mislim o smrti. Kaj se zgodi, ko umremo?

Tega zhiv chlovek ne more vedeti, lahko pa verjame v eno od mozhnih razlag.

“Nich posebnega, ” sem se zaslishal rechi, “tako bo, kot je bilo danes ponochi, ko si spal. S to razliko, da se pach ne bosh zbudil. Sanje pa zhe zdaj v glavnem pozabish, preden se jih spomnish.”

Kje v sebi sem nashel ta odgovor, ne vem. Toda ne dvomim, da je pravilen. Vsako noch umrem in skoraj vsako jutro spet ozhivim.

“Jaz pa mislim, da ni tako,” mi je odvrnil. “Obstaja neko pretakanje energij, ki je nad zhivljenjem in nad smrtjo. Gotovo ostane zavest v stiku z njim, ne vem, ali je to res zavest ali kaj, toda nekaj je. Sem pa zelo radoveden.”

Saj, radovednost in strah! Oba izhajata iz nemochi chlovekovega uma, da bi dojel neznano. A kako naj um dojame neznano, che pa she znanega ne dojema v celoti?

Kako naj dojamem energije in zakonitosti, ki so nad zhivljenjem in smrtjo, za chasa zhivljenja, ko je dojemanje she v polnem zamahu? Nedvomno lazhje, kot po smrti, ko um zaspi, bi si lahko mislil. Toda ni tako. Zhiv chlovek ne more dojeti tega, kar izkusi mrtvec.

Tako povzdigovani razum chloveka in njegova pamet sta visoko precenjena. Na njuno mesto pri bistvenih vprashanjih she prerada vstopi vera v Nekaj. Blizhje ko si smrti, bolj je neomajna. Cheprav je na svojem dnu, najvechkrat nezavedno, zrasla iz strahu pred Nichem.

In – iz praznega strahu pred spanjem.

Kajti kogar ni strah zaspati, ta se ne boji dojemanja mrtvosti, ki je v bistvu zelo prijetna. To lahko povem iz lastnih izkushenj, saj zelo rad spim. Nimam pa tudi nich proti, che se enkrat za spremembo ne bi prebudil v postelji, ampak Nekje drugje. In che se ne bi samo Prebudil, temvech dobesedno Zbudil.

 

 

 

Vedno nov zachetek

6. 12. 2008 ob 09:01


Jutro je rojstvo svetlobe, izoblikovane v zhivo snov, ki se nenehno giblje in spreminja, pa cheprav neopazno. Celo v predmetih, ki jih prelije, se prebudijo nevidni delci in se znova zapodijo vsak po svoji poti. Vse, kar se je chez noch izgubilo v spanju, je spet tu, vsaj za spoznanje drugachno, kot je bilo she prejshnji vecher.

Jutro spochne nov niz neponovljivih trenutkov, v katerih svetloba pleshe z doslej she neslishanimi zvoki. Zdi se, kot da noch she za hip ni pregrnila bivanja s tishino. Iz petja nerazumljene ptice se izlushchijo motivi chasa, samo sprva podobni zhe slishanim napevom, a vendar, v podrobnostih, povsem drugachni. Odprejo ti zakladnico novega dneva, v kateri si lahko po nedojemljivi milosti natochish she eno chasho zhivljenja.

In jutro prinese obet neprestanega ponavljanja, ki se – kakor vzdihi in izdihi vesolja – konchuje in vedno znova spet zachenja, v nedogled. V najtanjshem jutranjem zharku lahko zaznash obljubo, da bo ta tvoj obchutek vechnega rojevanja valoval s svetlobo do konca neskonchnosti. Do konca, ki ga ni.

 

 

 

Nevidne poti

7. 12. 2008 ob 05:43

 

Skozi prihodnost vodijo nevidne poti, ki ves chas ostajajo v njej. Kar koli se zgodi, je podobno koraku, ki hoche stopiti na eno teh poti, a se stopinja vedno odtisne tik za njo.

 

Shele te sledi zarishejo preteklost in povsem dolochljive smeri, v katere se je pomikalo neko bitje. Sedanjosti kakor da ni; je le stopanje na nedosegljivo pot prihodnosti, ki pa se ves chas umika vase in tako odpira prostor minevanju.

Zhivljenje je samo prekratek hip med korakom in sledjo.

Prehojena pot je odsev poti, ki jih je bitje hotelo prehoditi. Shele v spominu na to gibanje se izrishejo razlike med tistim, kar je bitje hotelo, in tem, kar se mu je res zgodilo. Kajti dogodki sami se zgodijo prepochasi, da bi posegli v prihodnost, in prehitro, da bi lahko ostali v sedanjosti. Zato bitje ne ve tistega, kar bo, in ne razume tega, kar je. Vidi le to, kar je bilo.

Vse drsi v preteklost z neverjetno hitrostjo. Komaj kaj storish, da bi dosegel neki cilj, zhe je tvoje dejanje za tabo. Slutish, kaj bo, a ne vesh, kaj je, ker je medtem zhe bilo. In vse to se pochasi, a zagotovo utaplja v pozabi.

Zato je tudi resnichnost samo odsev tistega, kar bi lahko bila, che ne bi prej minila; bivanje pa je v vsej svoji nepopolnosti samo privid nechesa res velichastnega.

 

 

 

Konchni odgovor

10. 12. 2008 ob 08:50

 

Konchni odgovor je na koncu neskonchne poti.

Vse, kar ugotovim med potjo, je spremenljiva in minljiva pomisel. Odgovori, ki jih spotoma odkrijem, so le drobci resnice, v kateri bivam. Kar koli ustvarim, je samo korak naprej na poti v neznano. Ko tako odstiram tanchice malih skrivnosti, pa sem srechen, ker vem, da konca – ni.

 

 

 

Resnica

14. 12. 2008 ob 18:27

 

Resnica zasije le v luchi modrosti.

Resnice same po sebi ni, njena pojavnost se izlushchi shele iz chlovekovega dojemanja bivanja in njegovih zakonitosti. Zato chlovek venomer poustvarja resnico, tako da skusha vsakich znova obarvati njeno nevidnost in nedojemljivost z modrostjo, ki mu je od kdovekod kanila v duha.

Misel lahko zastavi vprashanje, obchutenje lahko zasluti odgovor, edino modrost pa ga zmore osvetliti, dojeti in izpovedati. Brez soja modrosti si chlovek sicer lahko odgovori na vprashanje, toda odgovor je neresnichen, iz njega nastala stvaritev pa vodi v utvaro.

 

 

 

Ljubezen

17. 12. 2008 ob 17:53

 

Ljubezen je bistvo svetlobe.

Svetlobo izpolnjujejo energija, vsebine, barve, podobe … V njej zazharijo ideje, z njo so osmishljene misli in slutnje, vanjo se odenejo chustva, v njej plamtijo nagoni … Vse, kar je lepo, se sveti v njej, in vse, kar je grdo, je osvetljeno z njeno lepoto. She nevidna se lesketa. Svetloba je bistvo zhivljenja.

 

 

 

Oblast

21. 12. 2008 ob 21:02

 

Oblast je udejanjena sposobnost odlochanja o povzrochanju ali preprechevanju dejstev in o nadzoru nad njimi, je uveljavljanje lastne volje in uravnavanje volje drugih bitij … In oblast je prevladujocha sila, ki v dolochenem kontekstu s sabo prinese odgovornost za izvrshene namere ter njihove predvidene in nepredvidene posledice.

Je pa tudi nemoch, da bi oblastnik ravnal v nasprotju z zakoni nujnosti, ki jih vzpostavlja kozmichna oblast, najvishja od chloveku zaznavnih oblasti. Ona namrech dolocha najosnovnejshe vsebinske principe bivanja in nebivanja, gibanja, mirovanja in neprestanega spreminjanja vsega. Chlovek je v razmerju do nje nebogljeno bitje, ki sicer skusha posegati v njeno delovanje in se je polastiti v chim vechji meri, a mu to uspeva le v zanemarljivem obsegu. Celo najvishji kozmichni oblastnik, kolikor obstaja, jo lahko izvaja samo v okvirih, ki mu jih dolochi ona sama. Vsako nepopolno dejanje v zvezi z njenim izvrshevanjem se lahko izkazhe kot motnja v sicer popolni ureditvi vesoljnih pojavov.

Zemeljska oblast se razteza le nad dogajanjem na nashem planetu in v njegovi blizhnji okolici. Njene bistvene naloge so v bistvu ves chas podrejene kozmichni nadoblasti, a so lahko vendarle bolj ali manj usodne za Zemljo in njene prebivalce. V njej se prepletajo razlichne vrste oblastnih volj, ki odlochajo o konkretnem dogajanju, vsaka na svojem podrochju. Njihove odlochitve so razpete med zhivljenje in smrt posameznih bitij ali skupin, v katere se ta bitja zdruzhujejo predvsem po volji kozmichnih nadoblasti oziroma po naravnih zakonih, ki so jih le-te vzpostavile na Zemlji.

Chloveshtvu, ki je le ena od mnogoterih vrst zhivih bitij na tem planetu, se zdi najvishja od vseh – politichna oblast. Ta je oblikovana v dinamichno strukturo medsebojnih razmerij med posameznimi ljudmi, ki so vanjo organizirani funkcionalno, glede na njihovo poreklo, realno moch, vrednostno oceno njihovega premozhenja ali pa marsikdaj celo njihovih sposobnosti modrega odlochanja o problematikah, s katerimi se soocha chloveshtvo oziroma njegovi posamezni deli. Politichno oblast uravnavajo projekcije kozmichnih in naravnih zakonitosti, precej povrshno prepisane v zakonike, predvsem pa sproti privzete in uporabljane neposredno iz tistega delchka primarnih virov, ki so politichnim oblastnikom sploh znani oziroma dosegljivi njihovemu umu. Odgovornost za svoje oblastnishko delovanje prevzemajo pred podaniki, ki jih lahko v najboljshem primeru nagradijo, v najslabshem pa pogubijo. Njihova vloga je – drugache od vloge kozmichnih oblasti – zgolj zachasna, sicer nekoliko podaljshana z zgodovinskimi zapisi, a nepreklicno minljiva.

Zemeljska bitja izvajamo oblast drugo nad drugim in nad stvarmi, ki si jih jemljemo v imetnishko posest, na razlichne nachine. Mnoge bivanjske vrste reshujejo zaplete, do katerih prihaja v teh razmerjih, z uporabo zakonov mochnejshega, na podlagi katerih neko bitje okrona spopad s svojo zmago in porazom nasprotnika. Iz tega dejstva pravzaprav izhaja najprimarnejsha oblastna odlochitev o nekem zapletu, ki sprozhi za nekoga ugodne, za drugega pa neugodne posledice. Ljudje pa smo v teku tisochletij iz nevidnih kozmichnih zakonikov prepisali v svoje knjige she nekatera nachela izvajanja pravosodne oblasti, ki stremijo k vzpostavljanju tako imenovanih pravichnih stanj. Pravichnost sama sicer v tovrstnih oblastnishkih odlochanjih ostaja le na ravni nachelne usmeritve in nedosegljivega cilja, a vendar se pravosodni oblastniki trudijo bolj ali manj uspeshno priblizhati se temu cilju in bolj ali manj dosledno uposhtevati sploshno sprejeto nachelno usmeritev. Ker je zavest o neizvedljivosti teh oblastnishkih nalog na popoln nachin obche sprejeta, pravosodnim oblastnikom obichajno ni potrebno odgovarjati za svoje neuspehe, medtem ko so njihova prizadevanja za chim bolj uchinkovito doseganje uspehov lahko sploshno nagrajena s sposhtovanjem in zaupanjem v pravosodno oblast.

Che sta politichna in pravosodna oblast po svoji naravi izvajani funkcionalno, najvechkrat prek institucij, pa se vzpostavljajo najchistejsha medsebojna oblastvena razmerja med ljudmi prek njihovih neposrednih osebnih stikov oziroma skozi vsakodnevno komunikacijo. Ker na Svetu v tej sferi ne obstajajo zapisani obvezujochi kodeksi, ampak se oblast samodejno in usklajeno z naravnimi zakonitostmi porazdeljuje med posameznike, se neposredna oblastvena razmerja med ljudmi oblikujejo posledichno in povsem samostojno, pach glede na posamezne situacije, v katerih se srechujejo interesi, hotenja, chustva in/ali nagoni teh ljudi. Tako spontano nastala razmerja med posamezniki ustvarjajo prostor bolj ali manj popolne bivanjske skladnosti, katere posledice se izkazujejo v porazdelitvi zhivljenjskih vlog, ki jih nato posamezniki prevzemajo v posamichnih situacijah. Tu se odgovornost za spontane odlochitve odrazha zlasti v posledicah njihovih ravnanj, razpetih od odobravanja in zadovoljstva z oblikovanimi odlochitvami pa do mashchevalnosti in drugih raznovrstnih krutosti zaradi nesprejemljivosti teh odlochitev s strani prizadetih oseb.

Najnizhja, a za chloveka gotovo najpomembnejsha pa je oblast nad samim seboj. V igri vzpostavljanja te oblasti ima chlovek mozhnost dosechi skladnost s kozmichnimi, naravnimi in zemeljskimi zakonitostmi, po katerih se uravnavajo oblastveni principi. V procesu spoznavanja teh zakonitosti lahko chlovek sprejema take odlochitve za svoje ravnanje, ki mu odpirajo mozhnosti komuniciranja na vseh ravneh bivanja in nebivanja. Spoznanja, ki si jih lahko pridobi v tem procesu, ga hkrati priblizhujejo sferi najvishjega kozmichnega oblastnika in postavljajo na trdna tla najnizhjega zemeljskega podanika, ki zna sposhtovati utemeljene odlochitve in zavrniti povrshno skonstruirane nadomestke le-teh. Oblast nad samim seboj pa priblizha chloveku tudi spoznanje, da je kozmichna ureditev dovolj popolna zhe sama po sebi, brez njegovih poskusov poseganja v temeljne zakonitosti, ki vzdrzhujejo kozmichni red, z njim pa tudi skladnost chlovekovega duha z vsem, kar ga obdaja.

In mozhnost, da bo chlovek slej ko prej vzpostavil oblast nad samim seboj, zanika nujnost potrebe chloveshtva po tem, da bi v bolj ali manj daljni prihodnosti sploh she urejalo svoj mali, v Vesolju komaj zaznavni Svet s pomochjo zemeljskih oblasti. S tem pa tudi dodobra relativizira v tem chasu pretirano opevano pomembnost zemeljskih oblastnikov in z njo vred dolgorochno pomembnost pojma oblasti nasploh.

Kajti za zemeljska zhiva bitja so po kozmichnih in naravnih zakonih bistveno pomembnejshe druge vsebine.

 

 

 

Nepremagljivo sonce

24. 12. 2008 ob 20:20

 

Starodavna pripoved govori o tem, kako mora sonchno bozhanstvo vsako noch premagati vladarico teme, da lahko naslednje jutro znova vzide in nas prebudi, kar je za nas zhivljenjskega pomena.

Vsako noch se spoprimeta na zhivljenje in smrt, dokler vladarica ne oblezhi pod neznosnimi dotiki zharkov, ki jo na dnu nochi razblinijo v shirno prostranstvo neba. In ko sonce spet zasije z vzhoda, lahko slishimo njeno neslishno dihanje, kajti vladarica zdaj pomirjena spi in sanja o tem, kako bo sonce nekoch za vselej utonilo v njenem objemu.

Vsak dan bolj zgodaj se dvigne iz tega sna, da potegne sonce k sebi, in vsakich je njun boj bolj neizprosen. Medtem ko se zharki izgubljajo v chrne globine, nashe zhivljenje miruje, v njem pa she komajda tli zhelja, da bi se nadaljevalo. Usodni spopad, ki ga nemo odsevajo zvezde, komajda she chutimo kot priblizhevanje odreshitve, ko bodo nashe nebo spet prebodla zharenja in ponovno osmislila nash svet.
In sonchno bozhanstvo se vracha iz vladarichinih dvoran vedno pozneje. Njen objem je vse globlji, v njem se pochuti, kot da bi ga vase ovile preshirne rjuhe nochi, iz katerih se ne bo vech moglo izviti. Grozhnja smrti se mu zdi vse bolj podobna zaobljubi vechne ljubezni in smisel vrachanja nad obzorje sveta je zanj vse manj zavezujoch. A vendarle v zadnjem hipu vladarica vedno znova oblezhi, presunjena od svetlobe, sonchno bozhanstvo pa se spet – cheprav skoraj zhe sredi dneva – razpne nad nebo.

Dnevi so vse krajshi in nochi se vse shirshe raztezajo nad chas. Nash prostor je vse manjshi in upanje, da bi se sonce znova posvetilo nashi ljubezni, pochasi ugasha. Nekega temachnega dne pozabimo na molitev k sonchnemu bozhanstvu in zachnemo v srcih slaviti vladarico teme.

Tedaj pa se svetli bog znova zave svojega poslanstva. Nash strah pred vechnim koncem se stali v njegovi svetlobi in se zablesti v njej, ko z neustavljivim zharom prodira v srce temne vladarice. V vsakem kriku njene strashne nemochi se iz ochi sonchnega bozhanstva vanjo zabadajo zharki nashe vere v neskonchno moch ljubezni in volje do zhivljenja. In ona oblezhi pod vso to silo in se razblini v jutro mnogo prej kot prejshnji dan.

Dnevi so vse daljshi, v vse krajshih nocheh pa so izdihi smrti vse bolj podobni vdihom ljubezni. Z vzhodnega obzorja spet zapihajo sonchni vetrovi prerojenja in svet ponovno, dan za dnem zdrseva v prostore razzharjenih nochi, ki odsevajo vechno ljubezen do nashega nepremagljivega sonca.

 

 

 

Koristnost vojne

28. 12. 2008 ob 17:41

 

Chloveshtvo goji vojno in skrbi, da ne ugasne niti za hip. Vsak dan je zajet v plamene vojne vsaj koshchek sveta. Podobno, kot je v chasih, ko chlovek she ni znal zanetiti ognja, skrbno ohranjal zherjavico, ki jo je zanetila strela.

Che si chisto na kratko ogledamo njene praktichne vidike, je vojna zelo koristna. Za njeno pripravo je potrebnega mnogo dela, kar znizhuje brezposelnost in prinasha ljudem potrebni zasluzhek. Z njeno izvedbo je seveda povezanih mnogo poslov, ki prinashajo dobichek. Ne nazadnje pomeni plen za zmagovalca bodoche blagostanje njega samega in njegovih podanikov. Z vojashkim rushenjem se ustvari ogromno praznega prostora, primernega za nove gradnje, hkrati pa je v vojni unichenega tudi ogromno orozhja, streliva in druge vojashke opreme, kar povzrochi potrebe po proizvodnji novih oborozhitvenih kapacitet.

Che pogledamo na razvojne vidike vojne, lahko ugotovimo, da priprave nanjo sproshchajo pomembne znanstvene potenciale. V procesu razvoja vojashke tehnologije in bojnih sredstev ter okupacijskih taktik sodelujejo tako rekoch vse veje znanosti, od naravoslovnih pa do humanistichnih ved. Celo religija in vrhunska umetnost sta lahko v vojni spretno uporabljeni kot specialno orozhje za duhovno podporo vojashkemu stroju in uresnichevanju njegovih namenov.

Zelo pomembna posledica vojne je velika kolichina prelite krvi oziroma visoko shtevilo zhrtev, kar je koristno za razredchenje poselitve demografsko prenaseljenih obmochij in pa za etnichna chishchenja kulturno ali politichno nekompatibilnih chloveshkih entitet s problematichnih delov sveta. Hkrati se s posiljevanjem in sicershnjim oplajanjem zhensk premaganih ljudstev s strani okupacijskih chet mesha in osvezhuje kri v obtoku tamkajshnje chloveshke vrste.

Predvsem pa je vojna koristna kot stalni opomin na intelektualno in duhovno zaostalost ljudi, ki jo organizirajo in skrbijo za njeno izvedbo ali pa jo sprejemajo kot nekaj samoumevnega, in zato ne storijo proti njej prav nichesar.

In sklep: kar je v zvezi z vojno pojmovano kot koristno, je v resnici shkodljivo. Treba je spremeniti sistem vrednotenja koristnosti vojne in se – kolikor se le da in vedno bolj – izogibati delovanju, ki jo omogocha, a to je izvedljivo le na individualni ravni.

 

 

 

Trojstvo

1. 01. 2009 ob 11:03

 

Dusha je eterichno jedro mojega spochetja, ki med bivanjem skozi jaz prehaja v sfero duha. To prehajanje od eterichnega v snovno in iz snovnega v duhovno poteka v obe smeri hkrati in je podobno poti osnovnega zhivljenjskega impulza iz mikrosferichnega sveta v telesno in iz telesnega v kozmichno bivanje, ter nazaj od kozmichnega bivanja skozi jaz proti temeljnemu zhivljenjskemu impulzu. V tem prispodobnem trojstvu je dusha mati, jaz je njen otrok, duh pa njegov oche.

Tako gledano je dusha plod delovanja naravnih, duh pa kozmichnih zakonitosti. Med njima razpeti jaz, ki se uresnichuje v raznolikih oblikah snovi, pa je le ena od neshtetih manifestacij snovnosti na prehodu iz eterichnega v duhovno in nazaj. Snovnost je torej prehodno uresnichevanje vseskozi dejavnega razmerja med dusho in duhom, ki se najbolj razvidno odrazha v dinamichnem razmerju med naravo in vesoljem.

Naravne in kozmichne zakonitosti, po katerih se uravnava razmerje med dusho in duhom, so jazu nedojemljive zaradi njegove pogojenosti s snovnostjo. Ker je misel zaprashena z mikrodelci snovanja, se jaz le deloma zaveda prehodnosti snovi in s tem bistva zakonov nenehnega spreminjanja iz vsega v nich in spet nazaj, iz nicha v vse. Ta nevednost pa traja le do tedaj, ko dusha v celoti preide v sfero duha in duh v jedro dushe. V tem hipu spozanja je jaz odreshen snovnosti, trojstvo pa se dokonchno poenoti v sferi nesnovnega bivanja.

 

 

 

Pramati Zemlja

21. 02. 2009 ob 10:07

 

V nashi kulturi je smrt zhenska, ki je nochesh srechati, cheprav vesh, da je lepa in dobra, in slutish, da pozna odgovore na najtezhja vprashanja. Srechanje z njo je neobhodno, zato s strahom opazujesh, kako se srechuje z drugimi ljudmi. Ta strah, ki meji zhe na grozo, se krepi z njeno blizhino: blizhji ko ti je chlovek, ki utone v njenem objemu, bolj se je bojish. Ko obzhalujesh njegov odhod, v resnici trepetash, da bo kmalu objela tudi tebe. Toda cheprav se bojish oditi z njo, v tebi zhe od rojstva tli hrepenenje po njenem dotiku. Tega nochesh vedeti in odganjash vsakrshno misel na zadnji poljub ali pa to misel v sebi celo prekrivash z vero v nekakshno iluzijo, ki usodnemu dejstvu smrti vsaj na prvi pogled odvzame primarni pomen.

V neki drugi kulturi je smrt moshki, ki preseka nit tvojega zhivljenja. Trenutek, ko to stori, je trenutek razodetja, saj ti v njem odgovori na skrajno neprijetno vprashanje, ki te je ves chas spremljalo, cheprav odrinjeno dalech stran od zavesti. Najvechkrat si tega moshkega ne slikash z lepimi potezami, vendar ga med vsemi gotovo najbolj sposhtujesh, saj je za tvoje zhivljenje usoden najbolj od vseh. Ob njegovem prihodu se ti zgodi prav tisto, po chemer najbolj hrepenish – dotakne se te s tako silno mochjo, da se v njej utopish in popolnoma umirish. In v tej silnosti je kljub obetom popolne izpolnitve toliko groze, da odganjash iz srca vsakrshno zheljo po njej. A vendar se ti ta – neprestano odrivana – hrepenenja izpolnijo. In bi se ti izpolnila zhe zdavnaj, che ne bi bilo tvoje zhivljenje tako prelestno lepo.

V mojih mislih pa je smrt – podobno kot v mislih marsikoga drugega – chudezhni planet, pramati Zemlja in njen vesoljni dom, iz katerega sem ob rojstvu vstopil v zhivljenje, zdaj pa se vracham vanj. Moje telo je zraslo iz Zemljinih delcev, iz njenih najdragocenejshih snovi; v mojo bit jih je zajel vrtinec Chasa, kmalu pa bodo izgorele v prah, ki se bo spet spojil s telesom svoje matere. Svet se je temu charnemu spoju snovi in duha odprl kot nedojemljivo popolno kozmichno domovanje, v katerem sem se za hip pojavil kot majhna in tiha eksplozija bivanja, ki je skoraj neopazno spremenila utrip Chasa in se bo v naslednjem trenutku umirila, skoraj kot da je ni bilo. A ta chudezhni hip mi pove, kje je bil, je in bo ostal moj dom. In kdo je moja pramati.

 

 

 

Maske

2. 03. 2009 ob 07:34


Za temi ochmi je pogled, si rechem. Za tem pogledom tli misel. Za to mislijo se skriva spoznanje, za njim praznina. In chisto zadaj – nevidno oko.

V tem telesu je srce. V tem srcu chustvo. V tem chustvu zhelja in v tej zhelji pesem. V pesmi je tishina in na dnu tishine – neslishni klic.

Na tem nebu je svetloba. V tej svetlobi je chudezhnost. Za to chudezhnostjo se razgrinjajo prozorni pajcholani. Skoznje vodi – neskonchna pot.

Pod temi kamni je ogenj. V njem zharenje. V njegovem sredishchu vesoljni utrip. Vanj od nikoder priteka vsemochna sila. In z njo se staplja – chlovek, oblechen vame.

 

 

 

Mravlje

10. 03. 2009 ob 15:53

 

Mnogi ob razkritjih povojnih mnozhichnih pobojev v Sloveniji razmishljamo, kdo je lahko dal ukaz, da se pobije toliko ljudi, kdo ga je ubogal in s pushkinim kopitom tolkel po vrochih lobanjah, kdo je potem prepovedal govoriti, celo razmishljati o tem, kdo je preprecheval obujanje spominov na to tragedijo, kdo je imel od tega koristi, kdo se je temu posmehoval … in zakaj.

Lahko se vzhivim v eno teh zhrtev, predstavljam si, da sem skupaj z drugimi stisnjen v zadushljiv prostor, pretepen, slechen, v dno dushe prizadet, razchlovechen … Moj zlochin pa je samo moja neumnost, zaslepljenost in chloveshka nebogljenost, zaradi katerih sem se pustil odpeljati na pot, ki je sam od sebe ne bi nikoli izbral. In zdaj pijani in razbesneli krvniki med mano in svetom postavljajo zid. Nobene svetlobe, nobenega zraka ni vech …

Sprashujem se, kdo in zakaj vsega tega ne more dojeti.

Kadar mi je kaj zares nedoumljivo (in to se ne zgodi malokrat), se skusham vzhiveti v mravljo. Tudi ona tako malo razume. Chlovek do nje ni obremenjen s chlovechnostjo, zato ravna z njo iskreno in neposredno, v skladu s svojo resnichno naravo – kot prava zver. Z mravljinega gledishcha zlahka dojamesh, kakshen je chlovek v svojem bistvu.

Hodim v vrsti mravelj po vsakdanjih opravkih in nasha chetica naleti na zalogo sladkorja v neki kuhinji. Shest dni tovorimo sladkorne kristalchke v mravljishche, nanesle smo ga zhe skoraj za kilogram, kar bo dovolj za chez zimo. Vreche pustimo nedotaknjene, vzamemo samo kristalchke, ki lezhijo raztreseni naokoli, saj ne potrebujemo vsega sladkorja zase. Sedmi dan pa naletimo na drugachne kristale; ker ne opazimo razlike, jih v skladishchu pomeshamo s sladkorjem. In ker so strupeni, chez zimo izumremo. Kuhinja je zdaj varna pred nami, saj nas ni vech. Chlovek chez nashe mrtvo mravljishche nasuje rodovitno prst.

Zgodba je kruta, a pouchna. Kadar mravlje vstopijo v interesni prostor chloveka, jih ta preprosto ugonobi. Nekaj podobnega se je zgodilo politichnim nasprotnikom slovenskih in jugoslovanskih komunistov po drugi svetovni vojni. Cilj je bil jasen: treba jih je bilo iztrebiti in vso oblast zgrabiti v svoje roke. Z zhrtvami se je ravnalo kot z mravljami, ali pa she slabshe: smrt z zastrupitvijo je vendarle blazhja od smrti, ko te zhivega zazidajo. In do smrti chloveka je chlovek bistveno bolj obchutljiv kot do smrti mravlje. A kljub temu, che ne celo ravno zaradi tega, s sochlovekom vchasih ravna she bolj zverinsko.

Minilo je zhe vech kot pol stoletja od strashnih pomorov in ves chas se nekateri postavljajo v bran teh krvnikov. Sklicujejo se na skrbno prikrite objektivne okolishchine, na krivdo umorjenih, na pravico do zverinskega mashchevanja, na pravico krvnikov do absolutne oblasti, na pravico zmagovalcev do pobijanja mnozhice nemochnih ujetnikov, na pravico potomcev teh krvnikov do shirjenja lazhi, na pravico naslednikov njihove ideologije do molka in prikrivanja resnice …

In che sem samo mravlja, ne prichakujte od mene, da se bom ustavil pred pragom vashe kuhinje. Ne bom razumel, da je sladkor samo vash. Che pa sem chlovek, vas prosim vsaj za kanchek chlovechnosti, vsaj za priznanje, da sem nekoch obstajal, in da sem bil za svoje zmote zverinsko kaznovan. Ali boste povedali, kdo me je na tako grozljiv nachin pokonchal, je vash neporavnani dolg do samih sebe. Ker che ne boste, se bo slej ko prej enako zgodilo vam ali vashim potomcem, saj v tem primeru tudi vi niste ljudje.

 

 

 

Bronasti mozh

12. 03. 2009 ob 11:40

 

V Sloveniji vidim dva pomembna Stanovnika: eden (za rabo te zgodbe) predstavlja vojashke zmagovalce in povojne likvidatorje, drugi pa vojashke porazhence in zhrtve povojnih pobojev. Vsak od njiju zatrjuje svojo resnico in vsak od njiju se slepi s svojo lazhjo.

Na sredi med njima se je zmedeno ljudstvo razbezhalo v dve chredi; vsaka sledi svojemu Stanovniku. Nad ljudstvom pa stoji Bronasti mozh: nadnaravno velik, v chrnozelenem vojashkem plashchu, obut v visoke shkornje, z rokama na hrbtu in z visoko povzdignjeno glavo. Tito.

Na slovenskem nebu se z oblaki prepleta nedosegljivi ideal demokracije, pod njim pa se v neprestanem, nadlezhnem konfliktu soochata dve glavni politichni struji. Ena od njiju hoche Bronastega mozha podreti, druga pa bi ga she povechala in polepshala. Nameri se med seboj izkljuchujeta tako zelo, da je she sam bronasti simbol na prvi pogled videti zmeden, cheprav predstavlja chloveka, ki je dobro vedel, kaj hoche.

In prvi Stanovnik pove, da je bil Tito vojashki zmagovalec, utemeljitelj in varuh pravic delavcev, garant polstoletne dobe miru v sicer zastrupljenem in hudo nevarnem balkanskem kotlu. Drugi Stanovnik pa to zanika in trdi, da je bil ta mozh mnozhichni morilec in diktator, kakrshnemu v zgodovini tega koshchka sveta ni bilo para. To zdaj zanika prvi, potem spet pove, kar zanika drugi, in tako naprej.

Bronasti mozh pa je bil oboje, in tega ne priznavata ne prvi ne drugi Stanovnik.

Pa vendar se to jasno vidi: v prihodnost zazrt pogled z odlochnim nasmeshkom na obrazu odrazha vizionarstvo in borbeno miroljubnost, njegov chrnozeleni plashch in okovani vojashki shkornji ter generalska drzha pa komandantovo neizprosnost in strashljivo krutost. Bronasti mozh o sebi nichesar vech ne prikriva, ampak nam vsem daje vedeti, da ga je treba pustiti tam, kjer je, oba Stanovnika pa sestaviti v eno samo, s sabo spravljeno, cheprav kontradiktorno osebo, kakrshna je on sam. In kakrshen je v samem sebi vsak chlovek.

Zato naj tisti fantje politikantje, ki so ravnokar spet zajahali ljudski bes nad mnozhichnimi povojnimi poboji v Sloveniji in hochejo sesuti Bronastega mozha v prah pozabe zaradi svojih bolnih politichnih ambicij, ki v zgodovinskem smislu za zdaj she niso segle kdove kako visoko, za hip umolknejo in se raje poukvarjajo s sestavljanjem obeh Stanovnikov v spravljeno narodno celoto. Potem pa naj she njiju ulijejo v bron.

In kdo ve, ali se ne bo tedaj ideal demokracije z neba spustil tudi na nasha tla.

P.S. : Nekaj dni po tem zapisu se je oglasil she fant politikant, ki bi – kar naenkrat – zachel imenovati po Titu nove ulice. Stari provokator. Tega bi bilo pa dobro uliti vsaj v vosek.

 

 

 

Zvezda

21. 03. 2009 ob 10:21

 

Mogoche kdo pomisli, da je zvezda v katerem od tuzemskih simbolov pomembnejsha od tiste, ki potuje skozi Vesolje, svetlobna leta dalech od Zemlje. Na primer petokraka v znakih slovenske politike ali na bombnikih amerishke vojske, ki lahko odpira perspektive, vpliva na chloveshke usode in spreminja povrshje planeta … Neizmerna moch obstoja zvezde je – po njegovo – zhe v svoji nedojemljivosti tako silna, da neustavljivo napaja simbol in prek njega tisto, kar si ga je nadelo za svoj znak. Zato se mu lahko zdi tuzemska simbolichnost zvezde otipljivesha od njene kozmichne resnichnosti: simbol zvezde presega zvezdo samo.

Morda bi kdo temu ugovarjal in zatrdil, da je pri zvezdi notranja moch njene simbolike shele posledica njenih resnichnih pomenov. Do njene tuzemske uporabe na simbolni ravni pa lahko prihaja le zato, ker so resnichni pomeni neotipljivi in prevech oddaljeni od chloveka, da bi jih lahko dojel v njihovem bistvu. Ker ostaja njena resnichnost nedojeta, lahko chlovek v njen simbolni pomen vgrajuje poljubne vsebine za vsakdanjo rabo in si z njimi pomaga pri delovanju na svojem planetu, kakor da so resnichne. Podpira jih z abstraktno mogochnostjo obstoja zvezde, ki pa je sama po sebi vsemu navkljub neizpodbitna in resnichna. Prava zvezda visoko presega svoj simbolni pomen.

Presoja te dileme je seveda odvisna od gledishcha, s katerega vse to opazujem. Che se v mislih postavim na oddaljeno zvezdo, s katere Zemlja ni vech vidna, postane njen simbol nepomemben in zanemarljiv, z njim pa tako slovenska politika kot amerishka vojska, ki sta si ga – na primer – nadeli.

Che pa ostanem tu, na Zemlji, in skusham v Vesolju zaman ugledati in dojeti to zvezdo, postane njena resnichnost manj pomembna od njene simbolike, s katero se vsakodnevno soocham.

Dejstvo je torej, da v simboliki zvezde skorajda ni resnichne vsebine, temvech je v najvechji meri utemeljena na izmishljiji. Tisti, ki si jo rishejo v svoje znake, pa se dichijo zgolj z njeno abstraktno mogochnostjo, ki prav zaradi te abstraktnosti ostaja v vsakdanji resnichnosti skoraj povsem nepomembna; s svojim delovanjem dosegajo zgolj zanemarljive uchinke.

In zato se na Zemlji zhe toliko tisochletij ni nich bistvenega spremenilo.

 

 

 

Bog miru

16. 04. 2009 ob 20:38

 

Med vsemi bogovi naj bi imel Bog miru brez dvoma najvishjo avtoriteto, ki pa je na zhalost druga bozhanstva vse prevechkrat ne uposhtevajo.

Med tistimi, ki njegova prizadevanja motijo zhe v samem bistvu, je Bog ljubezni. Ko ta oplaja zhivljenje (ne rechem, da ga vedno tudi oplodi), so vsa bitja mochno vznemirjena. Raje kot umirjenim premislekom in blagim obchutenjem sledijo nagonom, ki delujejo kot neke vrste brezzrachje: vsrkavajo jih v vechja ali manjsha brezna, na dnu katerih jim Bog ljubezni strezhe z opojnim nektarjem, ki zmedena bitja opijanja in v njihovih glavah slika najvznemirljivejshe privide vseh vrst. She prividi sami so omotichni, zato pleshejo, prepevajo in razgrajajo, da si Bog miru lahko le she mashi ochi in ushesa.

Nich boljshi ni Bog pravichnosti. S tehtanjem svojih bozhanskih odlochitev sprozha neprestana prerekanja, prepire – in poriva bitja v brezna zamer, jeze, sovrashtva … Le redkokdaj odtehta kako pravico tako, da je za vse enako sprejemljiva; kajti tudi che je razsodba pravichna, je z njo vedno neko bitje bolj zadovoljno od kakega drugega bitja; Bog veselja ga je torej obdaril bolj, kar spet ni pravichno, pa tudi veselje samo po sebi – brez pravichnosti – zhe tako ali tako vodi k nemiru: vsak smeh, ki prihaja od drugod, je hrupen, in ga neveselo ali manj veselo bitje le tezhko poslusha brez vznemirjenja.

She bi lahko nashteval bogove, ki vzburjajo Svet, in vedno bi na koncu moral omeniti Boga vojne in smrti. Ta vedno znova obvelja za najpametnejshe med vsemi bozhanstvi: s svojimi domishljenimi nakanami zhiva bitja vedno znova potegne v vrtinec smrtonosnih strasti in v njihovo popolno izpolnitev. Celo kadar ne vedo, kaj pochnejo, molijo k njemu, zlasti tedaj, kadar prepustijo svojim norostim in neumnostim povsem prosto pot. In seveda jih she prerad uslishi, saj je tudi on – tako kot vsa druga – dobrotno bozhanstvo. Zmagovalcem spopadov in bitk naklanja slavo in chasti, porazhencem pa takshno ali drugachno odreshitev. Le da so njegovi verniki. Tiste pa, ki ne molijo k njemu (npr. plevel, rozhe, srnjad, poredne uchenke, pishchanci in njim podobna bitja), naredi za vechne zhrtve svoje zveste chrede.

Bog miru je za modrece in druga razmishljujocha bitja kljub temu nad vsemi ostalimi bogovi, cheprav v zhivljenju ne pride prevech do izraza. Zdi se, kakor da bi chakal na koncu poti, ki jo mora prehoditi vsako bitje; ko vsi ostali bogovi opravijo svoje delo, vzame prav vsako bitje v svoje narochje in ga nepreklicno umiri. Pogoj za to je, da drugih bogov tedaj ni v blizhini, kar pa je – med drugim – dokaz za to, da neko bozhanstvo zelo tezhko hkrati biva in deluje kot Bog miru, ljubezni, pravichnosti, veselja in vojne, kaj shele vsega ostalega. Razen morda v izrednih kozmichnih razmerah.

 

 

 

 

Glej tudi: Blog M. Jarc: http://matjazhjarc.blog.siol.net