Revija SRP 91/92

Maja Razborshek

 

VELICHASTJE

 

Premolk

postoteri dragotine.

 

Tu je domala vse glasba,
partitura tishina,
marsikaj umetnina,
prodornosojni zharek,
tudi mahovnata podrast,
tudi oroshena pajchevina.

 

 

 

PLOSKOVITI RELIEF

 

Osvetljena

s komajda tlechim ognjem,

zamiram.

Zdaj sem senca,

zdaj niti to ne vech.

 

Upodobljena

v ploskovitem reliefu,

hlepim po razgorevanju,

chetudi vem, da pepeli.

 

Nikoli

se ne sprijaznim s hladom ...

 

... niti s tistim, ki me obdaja,

niti s tistim, ki me napolnjuje.

 

 

 

SHIROKOKOTNOST

 

Grlica,

zaverovana v gosposko brezbrizhnost,

stopa kot onkraj usojenosti.

V jeziku,

ki ga chutim, a ne razumem,

sem jo nekaj chasa

istovetila s hrepenenjem.

 

Tri machke,

ena blizu, dve oddaljeni,

koprnijo po njeni plemeniti slokosti,

dve tigrasti in ena chrna.

 

Nakljuchje zvonkih korakov

vzdrami grlico,

da prhne v zrak,

siva kot slutnja slutnje.

 

Machke se razbezhijo

vsaka v svojo negotovo,

vetrnjashko machjo usodo,

dve tigrasti in ena chrna.

 

Samo zasuk

in pogled se zozhi:

iz opazovalke se preoblechem

v opisovalko.

 

 

 

PREPLITVO ZA PESEM

 

Nobeno okno ni povsem brez razgleda,

le da se skozi nekatera

zazirash v svet

z nepobarvane strani.

 

Nezreli so razocharani,

zagrenjeni,

ki se kostumirajo v zmodrene,

odmahnejo:

preplehko za spoznanje,

preplitvo za pesem

 

Jaz pa

 

 

 

Z BURJO ODPRTO

 

Marsikaj sem zhe navezla

pod tem nebom, z burjo odprtim.

Vbod k vbodu ...

Niti v odtenkih

od svitanja do vecherenja

so se tako razcvetale

v izmishljene cvetove,

od katerih se noben nikoli

povsem ne ponovi ...

vbod ob vbodu ...

 

Trmasto sem molchala

s poveshenim pogledom,

prizrtim k vezenju,

tudi ko se mi je Kras razodel v lepoti,

ki me je za vselej zasvojila,

v ostrorobnosti,

ki me je tolikanj ranila kot ojeklenila.

Trmasto sem molchala.

 

She bolj mrzlichno sem vezla,

ko so mi povedali,

ne da bi me povsem uverili,

da so sosonca le lepa utvara ...

 

Odtlej naj je glasba

le sosledje tonov,

che ne zarezhe, preprezhi, se vgnete ...

 

 

 

SPREMENLJIVA DOKONCHNOST

 

Vedno odidem med isto pesmijo.

Med potjo mi do konca izzveneva.

 

Trudim se,

da se ne zaziram v obraze,

ki jih srechujem.

Ne dopustim si,

da bi jih delila

na stare in mlade.

Nikomur nochem zavidati,

z nikomer sochustvovati.

Ni mi vshech,

da sem se postarala v spravljivko.

In da se bolj zanasham na molk

kot na shchit,

ko pa je bil nekoch

natanchno naperjeno orozhje.

 

Vedno odidem med isto pesmijo,

da bi se mogla vrniti na zachetek.

Nikdar mi ne uspe.

 

 

 

ZHULIM ZHALOBNOST

 

Kdo mi bo prishepnil,

za chim naj zhalujem?

 

Zhulim zhalobnost

kot postano vino

Pozabljam, pozabljam

 

Silovito zanikujem vse,

chesar se ne da zanikati,

kot da sem razsodnost,

ki zanikuje ljubezen.

 

Pa sem ravno obratno.

 

 

 

DRUZHINSKA SREBRNINA

 

Tuja sem k tujcem prisedla,

z enim samim zamahom

z mize pometla

vse hishe, v katere se ne bom vselila,

vse nepogrnjene mize,

vsa nezagrnjena okna.

O vznikanjih in upadanjih

bom najprej sanjala,

potem pa jih tako dozhiveto popisovala,

da nihche ne bo niti rahlo podvomil

o njihovi tuzemskosti.

 

Krog mene bodo prhnela zhivljenja,

na katera se nenehno obsojam,

zhivljenja brez junashtev,

a z vse polno krivic.

 

V kozho si bom skushala vtreti

trpek, temoten ponos,

da bi prikrila bledico.

Pa mi bodo med prsti spolznile

neprelite solze

kot druzhinska srebrnina,

ki, nesnovna,

nikdar nikomur ne bo zapushchina,

kvechjemu breme.

 

 

 

OZARJENA

 

Sloniva ob oknu.

Strmiva v november.

Machek hlepi po ptichih,

ki jih ne bo nikoli ulovil,

jaz po otokih,

ki so morda le v moji nadeji

obljubljeni prihodnjim poletjem.

 

Ta svet ni za sanjarje

spogledava se

sanjarji zase ustvarijo svet

z drugachnim razklonom svetlobe.

 

Okenska polica

je streznjujoche mrzla.

Spogledava se.

 

Gotovost in udomljenost

ni v koreninah,

ampak v oblakih.

 

 

 

 

____________

Pesnica Maja Razborshek se je rodila leta 1959 v Ljubljani. Zhivi v Sezhani, kjer je zaposlena kot knjizhnicharka. Izdala je dve samostojni pesnishki zbirki, in sicer dvojezichno Ranjeni papir La carta ferita, 1995, in Pretanjeni razbor, 2000. Zastopana je v shtevilnih zbornikih in izdajah vech avtorjev, na primer: Oktava, 1990, V skrivne samopoti / On a secret solitary paths / Per strade segrete e individuali (trojezichna izdaja), 1998, Cinque / Pet ( dvojezichna izdaja ), 2003, Zhuborenje Slovenije, 2004. Njene pesmi najdemo tudi v tretjem zvezku Antologije slovenskih pesnic, ki ga je leta 2007 izdala zalozhba Tuma. (Op. ur.)