Maja Razborshek
VELICHASTJE
Premolk
postoteri dragotine.
Tu
je domala vse glasba,
partitura tishina,
marsikaj umetnina,
prodornosojni zharek,
tudi mahovnata podrast,
tudi oroshena pajchevina.
PLOSKOVITI RELIEF
Osvetljena
s komajda tlechim ognjem,
zamiram.
Zdaj sem senca,
zdaj niti to ne vech.
Upodobljena
v ploskovitem reliefu,
hlepim po razgorevanju,
chetudi vem, da pepeli.
Nikoli
se ne sprijaznim s hladom ...
... niti s tistim, ki me obdaja,
niti s tistim, ki me napolnjuje.
SHIROKOKOTNOST
Grlica,
zaverovana v gosposko brezbrizhnost,
stopa kot onkraj usojenosti.
V jeziku,
ki ga chutim, a ne razumem,
sem jo nekaj chasa
istovetila s hrepenenjem.
Tri machke,
ena blizu, dve oddaljeni,
koprnijo po njeni plemeniti slokosti,
dve tigrasti in ena chrna.
Nakljuchje zvonkih korakov
vzdrami grlico,
da prhne v zrak,
siva kot slutnja slutnje.
Machke se razbezhijo
vsaka v svojo negotovo,
vetrnjashko machjo usodo,
dve tigrasti in ena chrna.
Samo zasuk
in pogled se zozhi:
iz opazovalke se preoblechem
v opisovalko.
PREPLITVO ZA PESEM
Nobeno okno ni povsem brez razgleda,
le da se skozi nekatera
zazirash v svet
z nepobarvane strani.
Nezreli so razocharani,
zagrenjeni,
ki se kostumirajo v zmodrene,
odmahnejo:
preplehko za spoznanje,
preplitvo za pesem …
Jaz pa …
Z BURJO ODPRTO
Marsikaj sem zhe navezla
pod tem nebom, z burjo odprtim.
Vbod k vbodu ...
Niti v odtenkih
od svitanja do vecherenja
so se tako razcvetale
v izmishljene cvetove,
od katerih se noben nikoli
povsem ne ponovi ...
vbod ob vbodu ...
Trmasto sem molchala
s poveshenim pogledom,
prizrtim k vezenju,
tudi ko se mi je Kras razodel v lepoti,
ki me je za vselej zasvojila,
v ostrorobnosti,
ki me je tolikanj ranila kot ojeklenila.
Trmasto sem molchala.
She bolj mrzlichno sem vezla,
ko so mi povedali,
ne da bi me povsem uverili,
da so sosonca le lepa utvara ...
Odtlej naj je glasba
le sosledje tonov,
che ne zarezhe, preprezhi, se vgnete ...
SPREMENLJIVA DOKONCHNOST
Vedno odidem med isto pesmijo.
Med potjo mi do konca izzveneva.
Trudim se,
da se ne zaziram v obraze,
ki jih srechujem.
Ne dopustim si,
da bi jih delila
na stare in mlade.
Nikomur nochem zavidati,
z nikomer sochustvovati.
Ni mi vshech,
da sem se postarala v spravljivko.
In da se bolj zanasham na molk
kot na shchit,
ko pa je bil nekoch
natanchno naperjeno orozhje.
Vedno odidem med isto pesmijo,
da bi se mogla vrniti na zachetek.
Nikdar mi ne uspe.
ZHULIM ZHALOBNOST
Kdo mi bo prishepnil,
za chim naj zhalujem?
Zhulim zhalobnost
kot postano vino …
Pozabljam, pozabljam …
Silovito zanikujem vse,
chesar se ne da zanikati,
kot da sem razsodnost,
ki zanikuje ljubezen.
Pa sem ravno obratno.
DRUZHINSKA SREBRNINA
Tuja sem k tujcem prisedla,
z enim samim zamahom
z mize pometla
vse hishe, v katere se ne bom vselila,
vse nepogrnjene mize,
vsa nezagrnjena okna.
O vznikanjih in upadanjih
bom najprej sanjala,
potem pa jih tako dozhiveto popisovala,
da nihche ne bo niti rahlo podvomil
o njihovi tuzemskosti.
Krog mene bodo prhnela zhivljenja,
na katera se nenehno obsojam,
zhivljenja brez junashtev,
a z vse polno krivic.
V kozho si bom skushala vtreti
trpek, temoten ponos,
da bi prikrila bledico.
Pa mi bodo med prsti spolznile
neprelite solze
kot druzhinska srebrnina,
ki, nesnovna,
nikdar nikomur ne bo zapushchina,
kvechjemu breme.
OZARJENA
Sloniva ob oknu.
Strmiva v november.
Machek hlepi po ptichih,
ki jih ne bo nikoli ulovil,
jaz po otokih,
ki so morda le v moji nadeji
obljubljeni prihodnjim poletjem.
Ta svet ni za sanjarje –
spogledava se –
sanjarji zase ustvarijo svet
z drugachnim razklonom svetlobe.
Okenska polica
je streznjujoche mrzla.
Spogledava se.
Gotovost in udomljenost
ni v koreninah,
ampak v oblakih.
____________
Pesnica Maja Razborshek se je rodila leta 1959 v Ljubljani. Zhivi v Sezhani, kjer je zaposlena kot knjizhnicharka. Izdala je dve samostojni pesnishki zbirki, in sicer dvojezichno Ranjeni papir – La carta ferita, 1995, in Pretanjeni razbor, 2000. Zastopana je v shtevilnih zbornikih in izdajah vech avtorjev, na primer: Oktava, 1990, V skrivne samopoti / On a secret solitary paths / Per strade segrete e individuali (trojezichna izdaja), 1998, Cinque / Pet ( dvojezichna izdaja ), 2003, Zhuborenje Slovenije, 2004. Njene pesmi najdemo tudi v tretjem zvezku Antologije slovenskih pesnic, ki ga je leta 2007 izdala zalozhba Tuma. (Op. ur.)