Revija SRP 91/92

Lucijan Vuga

Iz zgodovinskega spomina

 

VENETI V TROJI

(VII)

 

 

 

POVEZAVE MED HETITI IN PAFLAGONSKIMI VENETI

 

Vincent C. Pigott v svojem prispevku o blizhnjevzhodni arheometalurgiji (COO, str. 161-162, Near Eastern Archaeometallurgy: Modern Research and Future Directions) trdi: V 2. tisochletju pr.n.sht. je potrjena znatna proizvodnja zheleza v Kolhidi, to je danashnja Gruzija na Kavkazu, ki je bila v neposredni soseshchini s hetitskim imperijem, cheprav Hetiti niso nikoli dejansko nadzorovali pontske obale niti niso nikoli razshirili svoje drzhave nad Kolhido.

Ker je dobro znano, da so bili Kashki, Gashki na chrnomorskem nabrezhju smrtni sovrazhniki Hetitov in so neprestano vdirali na hetitsko ozemlje, se zdi ochitno, da je bila osrednja hetitska drzhava v bistvu celinska (le njeni konfederati so bili ob morjih), skoraj na nobeno stran Hetiti niso prishli sami in neposredno do morja, razen morda pri Troji, za katero so imeli Hetiti svoje ime Vilusa, Vilius ipd., ki sicer spominja na Ilion.

Kaj lahko ugotovimo na osnovi jezika?

Tega vprashanja smo se zhe lotili in ga sedaj lahko nadaljujemo. Eno mnenje zagovarja A. Gluhak (GLU): da so bili Trojanci iz 18.-12. st. pr.n.sht. (to je do trojanske vojne) potomci zahodnih Hetoluvijcev, to naj bi dokazovala ohranjena imena osebnosti in krajev. Drugi oporekajo, da tega ne moremo z gotovostjo trditi, da pa naj bi v Troji vsekakor govorili enega od indoevropskih anatolskih jezikov. Spet tretji menijo, da je trojanska vojna poslednji spopad Hetitov z Grki pred zatonom hetitskega imperija, torej bi bili tudi Trojanci Hetiti …

Nekoliko bomo prehiteli dogodke, vendar je to koristno za lazhje razumevanje zapletenih okolishchin, in skicirali dogajanje ob propadu hetitskega imperija, ki naj bi kulminiralo s trojansko vojno.

*

Arheologi opisujejo tisti nenavadni chas z naslednjimi besedami:

Propad hetitskega imperija v Anatoliji in Siriji je spremljalo unichenje urbanih sredishch, med temi izstopata Hatusha in Ugarit, o chemer se lahko preprichamo tudi s tem, da je v rushevinah mest najti klinopisne arhive, ki se odrezano konchujejo prav s tem razdiralnim chasom. Nastopilo je dolgo mrachno obdobje, ki je zajelo celotno obmochje, za katero je znachilno skoraj popolno pomanjkanje notranjih pisnih virov, ki ga ne morejo nadomestiti redka porochanja iz sosednjih drzhav. Na arheoloshkem zemljevidu naselbin so opazne znatne prekinitve: zheleznodobna sredishcha niso tista iz bronaste dobe, politichna moch se je ochitno premaknila na nove tochke; to ni nujno posledica agresije, morda je zgolj priblizhanje virom surovin, novim prometnicam ipd. Sochasno je bila prekinjena tudi klinopisna tradicija, in s tem je upadla kulturna raven. Chemu gre pripisati to zhalostno usodo cvetoche civilizacije? Pomembni zgodovinarji podajajo tudi drugachna, katastrofichna mnenja (npr. J. D. Hawkins, CAM str. 425 i.n.), da so za ta zev na koncu relativno mirne in ustaljene bronaste dobe kriva zhe omenjana t.i. »ljudstva z morja«; med mnozhico drugih, ki so bili na pohodu vzdolzh morskih obal od Anatolije do Palestine, so za kasnejshe dogajanje posebej pomembni Frigijci iz notranjosti Anatolije, Armenci, ki so vpadli na ozemlje Plodnega polmeseca, in Hebrejci, ki so zasedli Kanaan. Kljub tem unichujochim pritiskom, je vendarle gotovo, da je na delu nekdanjega velikega hetitskega imperija na jugovzhodu Anatolije, v gorah Taurusa in na severu Sirije do reke Evfrat, prezhivelo in se kasneje razshirilo ljudstvo, ki je v osnovi ostalo hetitsko. Prav tako kazhe, da je temu poglavitnemu umiku anatolskih ljudstev na drugi konec sledila oplenitev Hatushe, njihovega glavnega mesta, in izguba osrednje Anatolije. Da lahko ta ljudstva z njihovo kulturo vred imenujemo »hetitska«, sledi iz govorice njihovih takratnih sosedov Asircev, Hebrejcev in Urartejcev, ki z izrazom »dezhela Hatov« niso vech mislili na Anatolijo, marvech na Sirijo. Kolikor je na voljo dokumentov, je iz njih mogoche sklepati, da ti »pozni Hetiti« niso vech uporabljali hetitshchine ali neshitshchine, ki je ugasnila skupaj s klinopisno tradicijo iz Hatushe; govorili so neki kasni dialekt, soroden luvijshchini, ta je bil sicer znan zhe v Hatushi in zapisan tako s klinopisom na glinastih ploshchicah kakor z domachimi hieroglifi na velikih kamnitih spomenikih. Zhe v obdobju hetitskega tisochletnega imperija je bila jugovzhodna Anatolija, dezhela Kizuwatna, etnichno meshano podrochje Luvijcev in Huritov. S priselitvijo Hetitov in Huritov v Sirijo se je spremenil etnichni sestav v njihovo korist in na shkodo stare »amoritske plasti«. Prejshnja hetitska klinopisna tradicija se je v novem okolju podredila luvijskim hieroglifom. Kljub tej luvijski obarvanosti, ki se je ohranila do zhelezne dobe, se je za to ljudstvo med zgodovinarji uveljavila oznaka »pozno neohetitska kultura«, cheprav lingvisti govore o »pozni hieroglifski luvijshchini« ali kar o »hieroglifskem jeziku«. Termin »anatolski« ohranjamo za oznako skupne luvijsko-hetitske preteklosti. Kljub pomanjkljivim podatkom pa vse kazhe, da je prevladovalo anatolsko prebivalstvo. Ta nova, zheleznodobna drzhavna tvorba v Siriji kot »dezhela Hatov« ni imela svoje prestolnice, ampak je obstajala kot skupnost neodvisnih drzhav, od katerih je vsaka imela dolocheno ozemlje s svojim sredishchem in lokalno dinastijo, kamor so bila navezana »mesta-trdnjave« in vasi. Taka drzhavna ureditev zagotovo ni prispevala k njeni stabilnosti, in temu so dodale svoje she nejasno dolochene meje, ki so omogochale vplivanje od zunaj, ko so se drzhavice nagibale zdaj k eni, nato k drugi zunanji sili. Vendar imena vsakokratnih vladarjev iz dinastichnih hish prichajo o rodovni povezanosti z anatolsko preteklostjo; to she podchrtujejo napisi, ki potrjujejo ohranjanje luvijshchine. Nam pa she nezadostno dokumentiran drzhavni ustroj, slabo poznano gospodarjenje itd. ne omogocha zanesljivejshih sklepanj.

Po vseh ujmah, ki so v preteklosti prizadele mogochno hetitsko drzhavo, in tezhavah pri ohranitvi neke oblike drzhavnosti po njenem propadu se je nadnje zgrnila nova nesrecha okoli leta 1000 pr.n.sht. – na mejah »dezhele Hatov« so se pojavili Aramejci. Njihov prodor v Sirijo, okronan z ustanovitvijo lastne drzhave, je pomenil neznosen pritisk na oslabele anatolske preostanke, ki so se tako ali drugache prilagodili nastalemu polozhaju; to je zaslediti v vesteh, kjer je govor o dezhelah in kraljih »Hatov in Aramejcev«. Tudi Stara zaveza prinasha nekaj skopih vesti o tem zapoznelem sirsko-hetitskem drzhavnishtvu v zatonu; kralj Salomon je trgoval z »vsemi kralji Hetitov (HTYM) in vsemi kralji Aramejcev«. Prav imena posameznih dinastov, ki jih je zaslediti v razlichnih zapisih she dolga stoletja, pripovedujejo o nekdanji hetitski velichini, ki se je ohranjala prek prastarih druzhin po vsem Blizhnjem vzhodu she dolgo potem, ko se je o hetitski drzhavi izgubil skorajda vsak spomin.

Vmes se je dogajalo marsikaj, kar pricha o razburkanem chasu; tako so v 7. st. pr.n.sht. pridrli Skiti chez ta ozemlja vse do Egipta in se tam zadrzhali celih osemindvajset let, o tem pa obstaja tako malo podatkov, da je tezhko oceniti, kolikshen je bil njihov vpliv na razmere v shirshem obmochju ter v samem Egiptu in drzhavah Mezopotamije, cheprav si ni mogoche misliti, da je vse minilo brez posledic, ki jih bolj slutimo ali rekonstruiramo iz kasnejshih dogajanj, kakor pa da bi mogli sestaviti jasnejsho podobo.

Dalj se v okviru tega pisanja ne bomo spushchali, saj je nash namen preuchiti polozhaj Venetov v odnosu do Hetitov oziroma hetitskega imperija. Ker je prva omemba Venetov v zvezi s Homerjevim opisom trojanske vojne, se moramo lotiti prav te.

 

Trojanska vojna

 

Nikakor ne moremo dobro razumeti etnichne slike hetitske Anatolije, che ne ugotovimo, da je obstajala v njihovi soseshchini v poznem 3. in skozi celotno 2. tisochletje pr.n.sht. she neka druga pomembna indoevropska jezikovna skupina. Po enem od scenarijev se je na severozahodu Anatolije pojavilo ljudstvo, ki je govorilo neko predobliko jezika, ki bo kasneje postal grshchina; vechji del teh ljudi se bo pozneje premaknil v Grchijo, toda ne vsi, nekaj jih bo ostalo. Che sprejmemo to teorijo, so razumljive domneve o zgodnjih grshko-hetitskih stikih v Troadi ter se nakazuje, da trojanska vojna, kot jo poznamo v Homerjevi grshki inachici in jo po nekakshni vztrajnosti datirano okoli 1200 pr.n.sht., ni bila spopad med tujima svetovoma Grchije in Anatolije, pach pa »drzhavljanska vojna«, ob domnevi, da so tudi Trojanci govorili grshko ali protogrshko. S tem bi lazhje razumeli, zakaj je bila Troja tako zelo pomembna v grshki tradiciji, ker pojasnjuje pogostnost osebnih odnosov med Grki in Trojanci, kot jih najdemo v Homerjevih epih, kakor tudi lahkoto, s katero so obchevali med boji in pogajanji veliko bolj, kot to dovoljuje poetichna svoboda. Ali res vemo, od kod grshchina in kakshna je bila protogrshchina? Najobichajnejsha je razlaga, da so jo prinesli priseljenci obenem s svojevrstno lonchevino, »minijsko keramiko«, okoli 1900 pr.n.sht.; zelo podobno lonchevino iz priblizhno istega obdobja so nashli v Troji VI. Nekateri razlagajo, da je to posledica dvokrake grshke migracije od nekod s severa; en krak se je usmeril neposredno v Grchijo, drugi krak v zahodno Anatolijo, v slednjem naj bi torej tudi govorili protogrshchino. Na veliko smolo zagovornikov te teorije arheologi niso mogli najti sledu o »minijski keramiki« na nobenem ozemlju severno od Grchije niti ne na Balkanu. She bolj se stvari zapletejo ob dejstvu, da ima trojanska »minijska keramika«, ki naj bi bila grshka, v resnici svojo vzporednico v zgodnjebronastodobni keramiki z juga in vzhoda Marmornega morja. Od tod sklepanja, da so predgrshko govorechi ljudje prishli v Anatolijo zhe v samem zachetku bronaste dobe, se tod zadrzhevali nekaj chasa ter shele nato prechkali morsko ozhino in se naselili v osrednji Grchiji, preostanek prebivalcev pa nam je zapustil arheoloshko plast Troja VI. Po vseh teh hipotezah in teorijah je v zadnjem chasu bolj priljubljena naslednja: da so vse prejshnje teorije izhajale iz napachnih predpostavk, »minijska keramika« je izvirno grshka, najverjetneje iz okolice Lerne v Argolidi. Celo to, da izhaja iz »kulture Baden« v Avstriji in na Madzharskem, ki predstavlja del razshirjanja »kulture kurganov« v centralno Evropo. Najhujshi nasprotniki anatolskega izvora Grkov celo dokazujejo, da je sorodnost »minijske keramike« iz Anatolije in Grchije navadna utvara, ker imata povsem razlichne izvore in razvoj. Tako odpade domneva, da so bili Grki v srednji in pozni bronasti dobi na severozahodu Anatolije (MAC str. 33-34). Obstajajo pa znamenja o selitvah iz jugovzhodne Evrope v Anatolijo okoli 1200 pr.n.sht., to je rochno oblikovana lonchenina z rochkami, ki je podobna z ono iz pozne bronaste dobe na Madzharskem in v centralni Evropi, tega pa ne gre povezovati s kakshnim nasilnim osvajanjem, pach pa kot prenos vzorca izdelave (MAC str.157). Troja she vedno izziva veshchake razlichnih strok. Tako je najdba vrchev pod tlemi hish na ravni Troje VIIa nekaterim rabila za tezo, da je bilo v tistem chasu mesto oblegano in so morali pokopavati kar v hishah, a to je zelo shibka predpostavka. Spet drugi so se lotili ponovnega preuchevanja Homerja in iz nekaterih njegovih navedb sklepali, da je moral biti grshki tabor severno od mesta, na obrezhju Helesponta, poglavitni spopad med Trojanci in Grki pa naj bi se odvil med tem severnim ostrogom in severnim obzidjem Troje. A so pristashi te domneve morali razocharano popustiti; ugotovljeno je bilo, da je bilo v tistem chasu tamkajshnje zemljishche plitko poplavljena laguna, kar ni dopushchalo ne plovbe in she manj kopenskega bojevanja (MAC str. 165). Silno zanimivo je, da so raziskovanja hetitskih glinastih ploshchic nakazala mozhnost, da bi za slovito Homerjevo Iliado lahko nashli prototip v hetitskih obrednih besedilih zhe vsaj v 2. tisochletju pr.n.sht. V njih so opisani ceremoniali duhovnikov, tu so nashli tudi zapis: »Ko oni pridejo iz kraja Wilusa ...« ; »kraj« je pogojno preveden hetitski izraz, predmet nepopustljivih razprav, ker ga niso mogli jasno prevesti, zato se pojavljajo najrazlichnejshe interpretacije; ni zanesljivo, ali gre v originalu za strmino, vzpetino, grich, hrib, planoto, terase ali v pomenu mokro, namocheno, poplavljeno, che ne she kaj drugega; vendar ga mnogi prevajajo prav v takem smislu, da gre za »kraj«, torej mesto Wilusa, ta naj bi bila Ilion=Troja. Che je tako, se je iz nekega davnega hetitskega izrochila razvil ep Iliada (MAC str. 166).

 

 

Rekonstrukcija Troje VI, pogled proti severu; na vzpetini je utrdba,

naokoli spodnje mesto (po Dictionary of the Ancient Near East).

 

 

 

Tloris Troje – ochitno je utrjeni del mesta skromnih razmerij,

v premeru niti ne dvesto metrov, medtem ko je samo utrjeno sredishche za polovico manjshe.

 

Vsekakor pa je takshno zidano mesto celih petsto let pred zachetki Rima zelo impozantno, saj je bil ta le skromna vasica z nekaj s slamo kritimi kochami.

 

 

 

Palatin-Cermalus – zachetki Rima, 800-750 pr.n.sht., ko se je Romul lotil izgradnje Rima,

po legendi naj bi to bilo 432 let po padcu Troje.

 

 

 

V 8. st. pr.n.sht. je na Campidogliu, na jasi pred svetih hrastom, Romul dal postaviti tempelj Jupitru Feretru – na sliki je njegova hipotetichna rekonstrukcija – pred njim je pod milim nebom zhrtvenik. Take zgradbe so bile tudi v Etruriji.

 

Ne nazadnje velja opozoriti na drzne teorije, da trojanske vojne, take, kot je opisana v Iliadi, sploh nikoli ni bilo, najmanj pa na maloazijski strani. Legenda, ki jo je po dolgih stoletjih povzel Homer, naj bi temeljila na pradavnem ljudskem izrochilu she iz chasov, ko so bili Pragrki nekje na severu Evrope, po mnenju nekaterih celo v Skandinaviji, kot so podrobno utemeljevali z raznovrstnimi dokazi o vzhajanju sonca, opisu pokrajine, videzu oseb in obichajev itd. Seveda, kljub drazhljivosti takih domnev nam minimalna previdnost, ki je potrebna pri vsaki stvari, narekuje, da obravnavo obdrzhimo v nekem, vsaj razumno shirokem okvirju celovitih dogajanj, kot jih poznamo v tem trenutku razvoja znanosti. Nikakor pa ne smemo povsem izkljuchiti t.i. »skandinavske variante« v smislu, da je v res dolgem chasovnem obdobju – po mojem mnenju proti koncu paleolitika – nastala prehodna otoplitev, ki je skupine ljudi v lovu na divjad, ki je bil takrat prevladujoch nachin prehranjevanja, zvabila dalech proti severu, poznejsha zaostritev podnebnih razmer pa jih je spet potisnila na jug. Kdaj in kako je to potekalo, o tem je she vedno veliko ugibanj. V Jantarski poti sem zhe omenil Tilaka (Bal Gangadhar Tilak) in njegovo delo Arktichna pradomovina Ved, ki izhaja prav iz domneve, da so tvorci Ved v davnini prishli v Indijo dalech s severa; dogajanja se npr. odvijajo v dnevih in nocheh, ki trajajo po pol leta, to pa je lahko le visoko pod polarnim krogom.

Veliko uchenjakov sprejema, da je trojanska vojna resnichno bila in da jo lahko identificiramo v poznobronastodobnih ostankih na grichu Hissarlik, ki jih je poleg drugih izkopaval tudi najbolj razvpit od vseh – Schliemann. Che je bilo to podrochje v tistem davnem chasu pod dominacijo Hetitov, bi morali najti dokaze tudi o njih; Shvicar Emil Forrer trdi, da jih je nashel; osvezhimo si podobo o takratnem stanju.

 

 

*

Troja, Troada: Troja je imela skupaj s severno-centralno Anatolijo razvito metalurgijo vsaj zhe 2300 pr.n.sht., vendar kazhe tako visoko stopnjo, da se je njen razvoj zagotovo zachel zhe veliko prej in je neodvisen od podobnega severno od Kavkaza, za jug Mezopotamije pa je skoraj gotovo, da so tam najdeni predmeti uvozheni s severa (MAC str. 18). V anatolskem grichevju so bili hetitski vojaki oborozheni z mechi posebne srpaste oblike, prav na zahodu Anatolije se je postopoma razvijala metalurgija, ki je dopushchala izdelavo dolgih mechev, tam naj bi bila domovina nekaterih »ljudstev z morja«, ki so na egipchanskih spomenikih narisani z dolgimi mechi – in take so nashli tudi v Troji (MAC str. 59-60).

Kako razlozhiti ime Ilion, Iliada? Giovanni Semerano opozarja, da se homerski Troin (dorsko Troïa) izmenjuje z Ilios, Ilion, Ilium, ki so ga v antiki razumeli v posploshenem smislu kot polis »drzhava, katere jedro je eno samo mesto«, kot je poudarjal Ajshil. Po Semeranu je treba iskati izvor v stari asirshchini: tajjaru »ki obdaja, obkrozha; obzidje«, akadsko tarum »oviti, obdati«, iz akadske osnove duru, staroaramejsko in hebrejsko dur »dvor, mestno obzidje; duri«, medtem ko Ilion izhaja iz pojma »trdnjava, ostrog, pechina«, to je akadsko ilu, elum, alium »velik, zgornji, poseben prostor« (SEM I str.692).

Wilusa, (W)ilion ipd. je hetitsko ime za Trojo ali Troado, cheprav so tudi mnenja, da je morda lezhala nekoliko bolj v notranjosti. Vsekakor je hetitski kralj Hattusilis zasedel Wiluso, ker je bila pomembno prometno in trgovsko sredishche na severozahodu Anatolije proti Balkanu in Evropi, in v tistem chasu je bilo she kako vazhno imeti nadzor nad njim, che naj bi bila nemotena oskrba s surovinami in prodaja konchnih izdelkov (MAC str. 41). Nekateri skeptiki se ne strinjajo, da lahko enachimo Trojo=Ilion=(W)ilion=Wilusa, vendar pa je njun strateshki polozhaj tako podoben in na istem ozemlju, da je skoraj nemogoche, da bi shlo za dve razlichni in mochni sredishchi, saj glede tega tudi ni nikakrshnih arheoloshkih dokazov.

 

*

Rekli smo, da je Shvicar Emil Forrer nashel dokaze za hetitsko prisotnost v Troji; poglejmo jih.

Prav sta mu prishli uporni mesti Wilusiya (kot vidimo obstaja vech vrst zapisov) in Taruisa, ki ju omenjajo anali hetitskega kralja Tudhaliye na zahodu Anatolije. Po Forrerjevem mnenju gre za dvoje mest: Wilusiya=Wilusa=(W)ilios=(W)ilion=Ilion in Taruisa=Troia, cheprav homerska tradicija jemlje Trojo in (W)ilios kot dve imeni istega mesta; Wilios je bila zgodnja oblika za Ilios, preden je odpadel zachetni »w«, to je starinska grshka chrka digama (BRY str. 394). Da je bila Wilusa hetitska vazalna drzhava, naj bi potrjevala listina iz zgodnjega 13. st. pr.n.sht., v kateri sta hetitski kralj Muwatalli in Alaksandu, vladar Wiluse, sklenila neki dogovor. Vendar pa je kasneje sam Forrer to preklical, chesh da je v Iliadi omenjen Aleksander Paris kot trojanski princ, torej bi morali biti dve imeni za isto mesto. S tem ne soglashajo vsi, saj so nashli dodatni dokaz. Vazalni kralj Manapa-Tarhunda v zahodni Anatoliji je poslal pismo, iz katerega je mogoche dognati, da je Wilusa lezhala v Troadi, in to celo na istem obmochju kakor homerska Troja-Ilion. Nakljuchje, da bi shlo v taki blizhini za dve mesti s tako podobnima imenoma, je nemogoche. She nekaj: v hetitskih besedilih je jasno razbrati, da so Wiluso v 13. st. pr.n.sht. vechkrat napadali z grshke strani, tako bi lahko enega od spopadov opredelili kot trojansko vojno, kajti o drugih vechjih grshkih invazijah na tem koncu ni podatkov.

Ko je Schliemann kopal na Hissarliku, je znanost dokaj slabo poznala bronastodobne civilizacije v Anatoliji, od takrat pa je prishlo na svetlo marsikaj, med drugim zelo pomembna zgodovina Hetitov, kar je v marsichem spremenilo (romantichne) poglede tudi na Trojo samo. Po drugi strani pa nova dejstva potrjujejo, da je bila Hissarlik-Troja pomembno trgovsko in prometno sredishche cvetochega in politichno vplivnega severnoanatolskega kraljestva na gosto naseljenem in plodnem obmochju, z razvitimi stiki tako z Grchijo kakor v vzhodnimi dezhelami. Kljub tem dobrim trgovskim stikom z Grki pa je bila tudi po hetitskih podatkih Troja-Ilion-(W)ilios-Wilusa cilj shtevilnih napadov prav od ahajske, grshke strani. Res se je, kot kazhe, zgodilo celo to, da je hetitski kralj Hattusili III. ob neki prilozhnosti napadel Wiluso skupaj z Ahajci, kar si je mogoche razlagati s tem, da se je Walmu, vladar Wiluse, hotel otresti vpliva obojih, to pa bi spricho njene strateshke pomembnosti prizadelo interese tako Grkov kakor Hetitov (BRY str. 397-400).

Ker je bil hetitski imperij na dobrshnem delu Anatolije in v bistvu (kon)federacija z mnogimi vazalnimi drzhavami, med katerimi je bila zajeta tudi Troja-Wilusa, ni nich nenavadnega, che Homer poje o tem, kako so Trojancem v vojni prihiteli na pomoch z vseh koncev Anatolije, med njimi tudi Veneti iz Paflagonije; to gre pripisati prav organizaciji hetitske drzhave, ki je v takih primerih predvidevala skupno obrambo, che je bila napadena katera od njenih chlanic. Obstajajo pa resni pomisleki, zlasti na osnovi arheoloshkih najdb, da take velike vojne, kot je opisana v Iliadi, ni bilo, pach pa so se vrstili bolj ali manj omejeni spopadi, saj si je tezhko razlozhiti, da so izkopali devet naselitvenih plasti, med katerimi so ochitno tudi potresne rushevine; to omogocha sklepanje, da se je mesto nenehno obnavljalo, tudi che je bilo tako ali drugache prizadeto. Ko v tej luchi ovrednotimo omembo paflagonskih Venetov v Iliadi, potem se upravicheno vprashamo, ali so res po »trojanski vojni« pod vodstvom Antenorja zbezhali na zgornji konec Jadrana (ne glede po kateri poti, kopni ali morski) – o tem sem vech napisal v Jantarski poti. Vse bi kazalo, da je bolj kot neka (vsekakor ne prav shtevilna!) migracija po trojanski vojni (ali po eni teh vojn) verjetna kontinuirana kulturna, trgovska in – obenem s tem – tudi ljudska povezava, ki pa je ob omembah, da so Veneti prishli iz Troje v Benechijo po daljshi poti prek Trakije na jugovzhodu Balkana, toliko bolj preprichljiva. Temu v prid govorijo tudi sicer skopi podatki o Venetih na spodnji Donavi ter v Panoniji. Torej ne enkraten beg Venetov iz Troje, marvech dolgotrajni trgovski in kulturni stiki.

Sodobno razumevanje Iliade se opira na raziskovanja mitologije na shirshem podrochju Evrazije. Pouchno je nastajanje velikega mezopotamskega epa o Gilgameshu, ki ga datirajo v sredino 3. tisochletja pr.n.sht. O Gilgameshu, kralju sumerskega mesta Uruk, se je ustno izrochilo, skozi usta potujochih pevcev, razshirjalo in bogatilo nad petsto let, preden je bilo prvich zapisano; ta ep naj bi bil prototip za Iliado. Za druge raziskovalce ima ep o trojanski vojni svoj zachetek v 14. st.pr.n.sht., ko je bil prvi veliki spopad med mikenskimi Grki, ki jih je vodil kralj Attarsiya, »gospod iz Ahhiye«, s sto bojnimi vozovi, in Hetiti na anatolskem ozemlju. Povsem mogoche je, da je Attarsiya le hetitska oblika zapisa grshkega imena Atreus, enega od prvih vodij Mikencev. Jezikoslovec Emily Vermeule trdi, da natanchna jezikovna razchlemba Iliade razkrije, da je opis smrti homerskih herojev, npr. Hektorja in Patrokla, povzeta iz starih spevov iz 15.-14. st. pr.n.sht.; veliko drugih elementov kazhe, da je Homer opisoval tudi dogodke, nekaj stoletij starejshe od domnevne trojanske vojne, ki naj bi bila okoli 1200 pr.n.sht. Raziskovalci so jasno dognali, da ima ep tri chasovne plasti: mikensko obdobje – t.i. »mrachno obdobje« – zgodnjo zhelezno dobo. Vsekakor pa kazhe najbolj korektno obravnavati trojansko vojno kot spopadanje med Anatolci, Hetiti in Grki, ne pa kot lokalni obrachun med Grki in mestom Trojo; v vsakem primeru pa vzrok vojne ni bila romantichna zgodba o lepi Heleni, pa najsi so jo ugrabili proti njeni volji ali pa je bila prostovoljno vpletena v nakano. Smiselno podobne nachelne pripombe veljajo tudi za Odisejo (BRY str. 402), o chemer smo zhe prej govorili, in sedaj ponovljamo, da je trojanska vojna v bistvu labodji spev hetitskega imperija; Grki so spev zaznali in so se z imperijem spopadli za dedishchino.

Hetiti so pomembno prispevali v kulturni transmisiji z Blizhnjega vzhoda proti zahodu v Evropo in obratno, kasnejshi grshki in prek njega rimski svet sta bila od tega veliko delezhna. Ne da bi se posebej poglabljali v to, zakaj je propadel hetitski imperij, velja, da se je ohranil veliko dlje kakor mnoge druge blizhnjevzhodne drzhavne tvorbe: Akad, neo-Sumerija, Babilon, Asirija, Kaldeja, primerja se lahko le she z Egiptom.

Specifichnost hetitskega imperija, »kraljestva Hatov«, je v tem, da so znali povezati vse kulturne, religiozne, etnichne in gospodarske elemente v Anatoliji, bili so neke vrste multikulturna druzhba. Njihov ogromni diplomatski vpliv na Blizhnjem vzhodu je bilo chutiti she stoletja potem, ko hetitske drzhave ni bilo vech. Prav zato nas zanima, kako lahko v to anatolsko zgradbo vkljuchimo Venete.

Skorajda enodushno sprejemajo vsi Homerjevo informacijo o paflagonskih Venetih kot zaveznikih Trojancev in jih vkljuchujejo v seznam venetskih etnonimov po vsej Evropi. Iz dogajanj na shirnem podrochju Anatolije in Balkana ter iz razlichnih elementov v zvezi s predzgodovinskimi procesi je prisotnost indoevropskega zhivlja v Anatoliji povsem potrjena. Ne oziraje se na to, da je bil hetitski imperij v bistvu raznorodna federacija, lahko upravicheno domnevamo, da so bili vanjo vkljucheni tudi paflagonski Veneti, prav tako Indoevropejci, cheprav v hetitskih besedilih ni najti neposrednih vesti o njih.

 

 

Hetitski arhivi

 

Po ugasnitvi asirskih kolonij v Amatoliji v drugi polovici 19. st. pr.n.sht. nekaj chasa ni pisnih virov s tega obmochja, ponovno se pojavijo shele s hetitskim kraljestvom v prvi polovici 17. st. pr.n.sht., med njimi je najstarejshi iz obdobja Hatusilija I., ki je obnovil prestolnico Hatusho, in kazhe, da je tudi vzpostavil dobro urejen dvorni arhiv. V rabi je bil klinopis, kakrshen je bil v navadi med prejshnjimi asirskimi trgovci, cheprav naj ga Hetiti ne bi prevzeli neposredno od njih; bolj verjetno so za prevzem zasluzhne shole za pisarje iz severne Sirije, ki so delovale po narochilu hetitskega kralja. Samo v Hatushi (danes po turshko Büyükkale) so zhe doslej nashli nad 5000 celih tablic in 30.000 fragmentov; izkopali so jih she na drugih mestih, kjer so bila pokrajinska sredishcha. Ponavadi so to pravokotne ploshchice, gosto popisane s prednje in hrbtne strani, razdeljene na shtiri stolpce, besedilo pa so razporedili z vodoravnimi vodilnimi chrtami. Niso pa bile vse ploshchice iz gline, prav so jim prishle tudi kovine (srebro, zhelezo, bron) ter les – vendar je v resnici za original veljala glinasta kopija s pechatom. Kovinskih je komaj kaj ostalo, lesenih pa niso nashli, ker so sprhnele; o tem prichajo le navedki na glinastih ploshchicah, da so lesene uporabljali za osnutke ali zachasne zapise, medtem ko je bila verodostojna le glinasta ploshchica z vtisnjenim kraljevim pechatom; omenjeni so tudi posebni »pisarji na lesene ploshchice«. Vseh doslej najdenih ploshchic she niso uspeli prebrati.

 

 

Kraljevi arhiv na hetitskem dvoru.

 

Za vsa omenjena pokrajinska sredishcha, v katerih naj bi tudi bili arhivi, she niso nashli dokonchnih lokacij; danashnji Ortaköy naj bi bil hetitska Sapinuwa, turshki Masat pa morda Tapikka … Arhivi, lesene police na kamnitih stebrichkih, so bili vzorno urejeni po nekem sistemu, da je bilo mogoche hitro najti ploshchico, ki je nosila oznako o dolocheni vsebini; a o tem ne vemo skoraj nich. Na zhalost so bili arhivi zelo pogosto tarcha tudi nachrtnih unichevanj, enkrat med vojnimi spopadi, drugich ob vstajah, ko so se uporniki znesli nad drzhavno administracijo, kjer so bili zapisani tudi dolgovi, obveznosti in dajatve, ki so nemalokrat v vsej zgodovini tudi drugod zanetile punte. Verjetno se je dobrshen del drzhavnega arhiva izgubil ali so ga zavrgli, ko so prestolnico selili iz Hatushe v Tarhuntasho, nekaj let kasneje pa spet na prejshnje mesto. Tudi povsem na novo zgrajena kraljeva palacha (pri tem so prejshnjo porushili) pod vladavino Tudhaliye IV. malo pred propadom imperija je morda pripomogla k skrchenju arhivskega gradiva; skrchenja so mogoche sistematichno opravljali od chasa do chasa, ko so izlochali manj pomembne ali zastarele primerke. Zaradi vsega tega so se deli arhiva znashli v razlichnih sobah, po templjih in celo na povsem razlichnih koncih drzhave, tako da je danes izredno tezhko dognati, kam kaj sodi, in povezati med seboj posamezne dokumente ali celo njihove fragmente, cheprav je umestno domnevati, da so takratni arhivarji poznali notranji red; zadevna kaotichnost je lahko zhe posledica agonije propadajoche drzhave.

 

 

Pisarji

 

Pisarnishtvo je bilo v tistem chasu visoko specializirana sluzhba, pisarji pa so bili verjetno edini pismeni v takratni druzhbi, saj je opismenjevanje terjalo daljshe uchenje ne le chrkopisa, ampak tudi vech jezikov, ki so jih uporabljali v federaciji; che je shlo za mednarodne stike, she toliko bolj. V diplomaciji je dolgo chasa prevladovala akadshchina kot lingua franca. V kraljevi sluzhbi so morali biti she posebno zaupni ljudje, saj so do potankosti poznali vse drzhavne in zasebne skrivnosti na dvoru. Za vladarja so pisali drzhavnishke pogodbe, sestavljali so pisma za vazalne kralje, opisovali so kraljeve vojashke podvige in zmage (»zgodovinarji«), popravljali in dopolnjevali so religizne predpise, prepisovali pomembne listine vsakokrat, kadar je bilo to potrebno, vedeli so za kraljeve najzaupnejshe ukaze in navodila vojashkim poveljnikom, ne nazadnje pa so bili poucheni o najintimnejshih odnosih znotraj kraljeve rodbine tudi zato, da so vedeli, kako lojalno ravnati do kralja – che se mu seveda niso izneverili in prestopili na nasprotno stran …

Med pisarji je vladala dolochena hierarhija; na dnu so bili najnavadnejshi »mehanski« prepisovalci manj pomembnih in ne zaupnih besedil, prav na vrhu pa so bili kraljevi zaupniki in svetovalci – tem bi danes rekli: kancler, nachelnik drzhavne pisarne in njegov ozhji krog. Moch kraljevega pisarja je bila toliko vechja, ker je le on vedel, kje natanchno kaj pishe, in je to na primeren nachin »prebral« vladarju, ki verjetno niti ni znal brati; zaradi takega privilegiranega polozhaja je postala funkcija pisarja dedna; zaslediti je podatek, da je bil glavni pisar po rangu izenachen s kraljevim sinom in je celo nadomeshchal kralja.

Pisarji so si poshiljali osebna sporochila celo na isti tablici, na kateri je bil kraljev narek; v takih primerih so dodatek kot nekakshno »fusnoto« lochili z dvema vzporednima chrtama, kar je bil za pisarja jasen znak, da se zapisano nanasha nanj. Kot primer: »Ti, pisar, pishi mi jasneje; in ne pozabi dodati svojega imena. Tablice, ki mi jih poshiljash, pishi samo v hetitshchini!« Praviloma tablic niso zapekli (nihche ne zna preprichljivo pojasniti, zakaj), zato so razpadale in jih je bilo treba pogosto prepisovati, tako so do nas prishle zhe velikokrat prepisane tablice, na katerih so tudi napake; po drugi strani pa je she srecha, da so prepisovali, saj se je vchasih ohranilo po vech kopij, ki jih je mogoche med seboj primerjati ali pa omogochajo rekonstrukcijo, che so bile najdene v fragmentih. Nich manj niso kopije pomembne za ugotavljanje starosti ploshchic, saj se je oblika pisave schasoma spreminjala in je iz primerjav mogoche sklepati na chas nastanka originala, cheprav to ni niti lahek in she manj zaneslji postopek.

 

 

Jezik

 

Mnoge hetitske tablice so pisane v akadshchini. To je v zachetku olajshalo delo, ker je bil ta jezik zhe prej preuchen. Strokovnjaki celo menijo, da je bilo tudi kasneje veliko izvirnih dokumentov zapisanih v akadshchini in naknadno prevedenih v hetitshchino. Akadshchina je bila pretezhni del bronaste dobe diplomatski jezik, lingua franca (kot latinshchina dolga stoletja v srednjem veku) med vladarji Hetitov, Egipta, Asirije in Babilonije; celo med hetitskim kraljem in njegovimi vazali je korespondenca potekala v akadshchini (o tej sem nekaj vech pisal v Jantarski poti). Na srecho je bilo tako, saj je v veliki mnozhici tablic v resnici vechina pisana v nekem dotlej neznanem jeziku (!), ki so ga prirochno poimenovali »jezik iz Neshe« po imenu mesta z najdishchem ploshchic, kjer sta pred Hetiti kraljevala Pithana in Anitta she v obdobju asirskih kolonij, in izkazalo se je, da je bila »neshishchina« celo uradni jezik novonastalega hetitskega imperija, razkrila se je kot »hetitshchina«. Razvozlavanje je bilo tezhavno in olajshala ga je primerjava z zhe znano akadshchino ter okolishchina, da so tudi Hetiti prevzeli klinopis oziroma tudi ideograme, ki so enoten znak za besede v razlichnih jezikih (v sumershchini in akadshchini). Toda vse to ni zadostovalo, dokler ni pomembni preuchevalec hetitskega jezika Cheh Bedrih Hrozny leta 1910 postavil trdnejshe domneve, ki so jo pred njim drugi zavrachali: da je hetitshchina=neshishchina indoevropski jezik; to je potem nenavadno pospeshilo njeno deshifriranje. A se je zachelo zapletati, ko so zbegani jezikoslovci naleteli tudi na ploshchice, ki jih niso mogli razvozlati niti s hetitshchino; Shvicarju Emilu Forrerju se je leta 1919 posrechilo razlochiti kar shest drugachnih jezikov, na sploshno opredeljenih po oblikah prislovov: huritshchina (hurlili), hatijshchina (hattili), luvijshchina (luwili), palajshchina (palaumnili), sumershchina in konchno jezik, za katerega so domnevali, da so ga govorili mitanijski kralji. Prav ti »manjshinski jeziki« na neki nachin pojasnujejo, zakaj je bila akadshchina tako trdozhivo v uporabi, saj je rabila za sporazumevanje; podoben problem so imela zgodnja grshka plemena, njihovi dialekti so se med seboj toliko razlikovali, da je bil nujen nekakshen sporazumevalni jezik – t. i. koine.

Tezhave z branjem hetitskih tablic she do danes niso povsem odpravljene, zachnejo se z dolochanjem vrednosti znakov hieroglifskih besedil po vsej Anatoliji in Siriji; najstarejshe je s pechata kralja Kizzuwadne, Isputasha, iz 16. st. pr.n.sht., vechina pa izhaja iz chasa med 13. in 9. st. pr.n.sht. Presenecha, da se proti koncu hetitskega imperija mnozhe hieroglifski napisi na spomenikih; to si razlagajo, da je bil tak nachin zapisovanja primernejshi za javno poudarjanje in hvaljenje kraljevih zmag in zaslug, kot zasledimo tudi v Egiptu. Po propadu hetitske drzhave skoraj povsem izginejo tudi hieroglifski zapisi na ploshchicah, ohranjajo pa se na spomenikih v tistih predelih nekdanjega imperija, kjer so se posamezni chlani hetitske dinastije obdrzhali kot lokalni oblastniki.

Ploshchice so pomemben vir za hetitsko zgodovino v drugi polovici bronaste dobe, za katero je znachilno, da je bila Anatolija obsezhen in raznoroden sklop kraljevin, zvez, plemenskih skupnosti, razlichnih med seboj po velikosti, etnichni sestavi in politichni organiziranosti.

 

 

Polozhaj paflagonskih Venetov

 

Kakshen je bil polozhaj paflagonskih Venetov v tem hetitskem drzhavnem konglomeratu?

Ali bi katerega od »manjshinskih jezikov« – huritshchino (hurlili), hatijshchino (hattili), luvijshchino (luwili), palajshchino (palaumnili), sumershchino ali jezik, za katerega so domnevali, da so ga govorili mitanijski kralji – lahko identificirali s paflagonsko venetshchino?

 

 

Na paflagonskem ozemlju, kjer so v chasu trojanske vojne zhiveli (V)eneti, so obstajale drzhave: Pala, Tumana, Arawanna in Kassiya; po mnenjih ene strani je bila takrat Wilusa globlje v notranjosti, cheprav jo druga stran enachi s Ilionom/Trojo, kot je videti na naslednji sliki (zemljevid iz MAC str.39).

 

 

 

Razlichica umestitve Wiluse na podrochje Iliona/Troje (MAC str. 38); primerjava z zgornjo razlichico po mojem mnenju dopushcha domnevo, da se je v teku stoletij spreminjal obseg drzhave Wiluse, Iliona/Troje, torej ni shlo le za eno samo mesto, to – Troja/Ilion – je sicer bilo njeno utrjeno sredishche, ki so ga Grki najbolj vztrajno napadali.

 

Che izhajamo iz Homerjevih imen venetskih mest v Paflagoniji, je mogoche vzpostaviti nekakshen odnos z obmochji Pala, Tumana, Arawanna in Kassiya, ob tem, da naj bi v hetitskih kraljevih arhivih identificirali naslednje »manjshinske jezike«: huritshchino (hurlili), hatijshchino (hattili), luvijshchino (luwili), palajshchino (palaumnili), sumershchino in mitanijshchino. Geografsko ochitno najbolj sovpadata obmochje Pala in jezik palajshchina – toda ali to vzdrzhi kritichno presojo?

Zgoraj smo se zhe vprashali, kakshen jezik so govorili Trojanci. Gluhak (GLU) zagovarja mnenje, da so bili Trojanci iz 18. – 12. st. pr.n.sht. (to je do trojanske vojne) potomci zahodnih Hetoluvijcev, kar naj bi dokazovala ohranjena imena. V likijskem B-jeziku pomeni trujeli »trojanski«, torej so govorili enega od anatolskih »manjshinskih jezikov«. Drugi so hoteli videti v hetitshchini proto-grshchino, tretji pa, da so Hetiti Frigijci ipd.

 

 

Zakaj je ep poimenovan Iliada in ne Troiada?

 

Morda je kljuch prav v izzivalnem vprashanju, zakaj je Homer poimenoval svoj monumentalni ep Iliada in ne Troiada. Ne le v vseh chasih popularno, tudi v strokovnih krogih je ime Troja veliko bolj znano in razshirjeno od Iliona, cheprav je Iliada temeljni vir za antichno védenje o tem mestu in o trojanski vojni. Obstaja kakshen razumen razlog tako za prakso od antike do danes kakor za Homerjevo odlochitev poimenovati epos o trojanski vojni po Ilionu?

Strabon pravi v svoj Geografiji (STR XII, 8, 6):

 

»Soglasni smo glede dejstva, da antichna mesta govore o izvoru svojega imena

 

Strabon tudi pishe (STR XII, 7, 6), da je po trojanski vojni sledila grshka kolonizacija, pa vdori Trercev (ljudstvo iz osrednje Azije), Kimercev (z obmochja okoli Azovskega morja), Lidijcev (po asirsko Ludu; trojanskih sosedov iz severozahodnega dela osrednje Anatolije), sledili so Perzijci, za njimi Makedonci in konchno she Galci. Ta dogajanja so vse pomeshala in zmedla. Pomanjkanje zanesljivega védenja ne izhaja zgolj iz teh sprememb, marvech k temu prispevajo tudi neskladja med zgodovinarji, ki o isti stvari porochajo razlichno: nekateri imajo Trojance za Frigijce, tako pishejo tragedi, drugi Likijce imenujejo Karijci itd. Trojanci, ki so se iz skromnih zachetkov okrepili do te mere, da so postali »kralji kraljev«, so ponudili pesniku in njegovim komentatorjem razlog za razpravljanje, kaj naj sploh imenujemo Troja; vendar sem ne sodi Paflagonija niti Karija ali obmejna Likija. Dejansko Homer poimenuje kot Trojance vse, ki so se bojevali skupaj z njimi, medtem ko njihove sovrazhnike imenuje Danajci in Ahajci. Tako Strabon!

 

Da so postali Trojanci »kralji kraljev«, je – po mojem mnenju – Strabonova nekam krepka trditev: je s tem (nevede) mislil na Hetite? V chasu rasti Troje je bil hetitski imperij na vishku svoje mochi in je obvladoval ne le Anatolijo, marvech je imel vpliv na shirshem obmochju. Che se mnogi poznavalci strinjajo, da je trojanska vojna nekakshen obrachun Grkov s hetitskim kraljestvom, potem je bila Troja le prednja strazha ali zahodno oporishche Hetitov in s tem sestavni del njihovega kraljestva, ne glede na to, kaj vse se je v stoletjih pred tem dogajalo: morda so se Trojanci poskushali politichno osamosvojiti, se gospodarsko otresti osrednje oblasti, ki jim je nedvomno jemala del dobichka od trgovine in pristojbin za prehod skozi ozhino med Chrnim in Egejskim morjem. Prav Strabonova trditev, da so Trojanci postali »kralji kraljev«, jih po mojem preprichanju – poleg drugih indicev – uvrshcha v krog Hetitov.

 

Meandrij, na katerega opozarja tudi Strabon (STR XII, 3, 25), porocha, da so prishli Veneti z ozemlja Belih Sirijcev (!) na pomoch Trojancem, v vojni prezhiveli pa so se skupaj z nekaterimi Trachani (prav tako trojanskimi zavezniki) umaknili na zgornji Jadran, medtem ko so tisti Veneti, ki se niso udelezhili vojne, postali Kapadochani. Trachani izvirajo z vzhodnega Balkana; che pa so bili najvechji narod za Indijci, kakor namigujejo antichni pisatelji, so morali zasedati she veliko vechje ozemlje, na katerem je bilo tudi tisto v severnemu loku do Karpatov in vzhodne Panonije. In che so se ubezhni Veneti umikali s Trachani, so skoraj zanesljivo shli z njimi najprej na vzhodni Balkan; pri tem so Trachani seveda shli »domov«. Tudi Karel Oshtir je med tistimi, ki so Trachane imeli za predhodnike Slovanov (glej moji Megalitski jeziki), podobno razmishlja Mario Alinei v teoriji kontinuitete. Strabon pribija, da kot potrditev ostanka Venetov v Anatoliji velja dejstvo, da v vsej Kapadokiji ob Halisu, to je v tisti, ki lezhi vzdolzh Paflagonije, govorijo dva jezika in uporabljajo paflagonska imena … Zgovorna je she navedba po Strabonu (STR XII, IV, 4), da je tezhko razpoznati meje med Bitinijci, Frigijci in Misijci, prav tako med Dolijani (Dolionon) iz Kizika, Migdonci in Trojanci; strinjamo se, da vsako od teh ljudstev predstavlja samostojno pleme, toda lochiti jih je tezhko. Vzrok so prishleki, ki so bili barbari in vojaki, torej niso stalno prebivali na zasedenem ozemlju; zhiveli so kot klatezhi, enkrat so oni pregnali dotedanje prebivalce, drugich pa so jih ti odgnali.

Le malo kasneje Strabon sporocha she eno pomembno dejstvo (STR XII, IV, 6): spomin na davne chase sugerira dolocheno razporeditev [anatolskih] ljudstev. Vendar je stvarno stanje v chasu njegovega zhivljenja okoli zachetka nashega shtetja drugachno, spremembe so v dobrshni meri preobrnile nekdanja razmerja: schasoma so prevzeli oblast drugi in nekatera ljudstva so se med seboj spojila, druga pa razdvojila. Tako so po padcu Troje Frigijci in Mezijci prevzeli pobudo, njim so sledili Lidijci skupaj z Ajolci in Jonci, nato so prishli Perzijci in Makedonci ter konchno Rimljani, pod katerih oblastjo so nashteta ljudstva zhe skoraj povsem izgubila svoje jezike in imena, k temu pa je she pripomogla drugachna teritorialna porazdelitev.

Ker je od trojanske vojne do rimskih osvajanj (tj. do chasa, ko je pisal Strabon) minilo tisoch in vech let, je povsem razumljivo, da je bila rekonstrukcija nekdanjih dogodkov zhe zanj zelo tezhavna.

 

 

Ilion – podrejeno ime

 

Poglejmo zhe omenjeni niz imen za dokaj uporabljani Ilion, ki je drugotno ali celo prvotno (!) ime za najpogosteje rabljeno Trojo (hetitsko Taruisa). V razlichnih virih je hetitsko (W)ilion she najblizhje Ilionu, medtem ko v Vilusa, Vilios, Wilusiya, Wilusa, (W)ilios zaznavamo koren -il- in nas moti zachetni v-, ki pa kazhe podobno tezhnjo, da odpade, kakor v primeru Veneti=Eneti, zato bi smeli domnevati, da je bilo izvirno hetitsko ime z zachetnim v- ali w- ena od razlichic: Vilusa, Vilios, Wilusiya, Wilusa, (W)ilios, pogrcheno pa se je prek (W)ilion razvilo v Ilion.

S slovanskega ozemlja so znani toponimi Velesovo (naselje na Gorenjskem SZ od Cerkelj), Veles/Velez (ob Vardarju v Makedoniji, omenjeno zhe v 2. st. pr.n.sht.), Velezh (gorovje v Hercegovini), Velenje, pa bog Veles/Volos (bog plodnosti, skotji bog, bog zhivinoreje-bogastva, ki mu Semerano najde akadsko soznachnico (w)elsu »ploden, srechen«), dalje velesa (Dryas octopetala, alpska, plazecha se grmichasta rastlina z usnjatimi, dlakavimi listi in velikimi belimi cvetovi; die Silberwurz), pa antroponim Vlasov, Vlasta itd.; vse to omogocha zanimive primerjave in izhodishcha za Vilusa, Vilios, Wilusiya, Wilusa, (W)ilios, kajti shele v pogrcheni obliki se je iz (W)ilion razvil Ilion.

Toda pri tem obstajajo she nekatere podrobnosti.

Hetitska mitologija je poznala poshast, kacho Ilijanko, ki je predstavljala uvod v hetitska sezonska praznovanja v Neriku, kultnem sredishchu boga viharja Zaliyanu (= zlo?). Na glinastih ploshchicah imamo ohranjeni razlichici te legende, ki ju narekoval veliki duhoven Kella. V obeh slovesno rotijo chlovekovo zaveznico proti hudemu bozhanstvu; v prvi Ilijanka premaga zlobnega boga, ki ga zatem pokoncha s pomochjo chloveka, kachja boginja je boga premamila s spolnimi obljubami. Po drugi razlichici Ilijanka oslabi viharnega boga tako, da mu iztrga srce in iztakne ochi. Nebogljeni bog nato s hcherjo revnega chloveka dobi sina, ta se porochi z Ilijankino hcherko ter vrne ochetu srce in ochi. A bog viharja ne odjenja, ponovno se spusti v boj, ubije Ilijanko in celo lastnega sina. Nekateri vidijo v tej pripovedi odslikavanje zgodovinskega konflikta med Hetiti (bog viharja) in njihovimi tradicionalnimi sovrazhniki Kashki (Ilijanka). Po mojem mnenju je to nelogichno, saj je v jedru mita chlovekovo iskanje zaveznishtva proti groznemu bozhanstvu nevihte, zato je povsem verjetna domneva, da je zadaj veliko starejshi in naravnejshi odnos chloveka do naravnih ujm, ko se mora soochati z nesrechami in shkodo ter si ishche naklonjene, dobre bozhanske zaveznike, pri tem pa je pripravljen tudi na bioloshko povezavo, tj. na spolne odnose, da bi potrdil in utrdil zaveznishtvo; tega najdemo prepolno v vseh mitologijah in religijah. Shele kasneje in sekundarno so staremu jedru mita dodajali nove pomene. Taka razlaga je tudi smiselna, che jo povezhemo z mestom Ilion, ki je bilo hetitski zaveznik in vazal; vendar pa kacha ni vselej biblijska zahrbtna zapeljivka, pogosto se pojavlja kot chloveku prijazna, kot nam je znano iz mitologije in pravljic. Da je bila kacha izbrana za Evino zapeljevalko, ni golo nakljuchje; zhe iz tega primera vidimo, da je pri blizhnjevzhodnih ljudstvih pogosto igrala pomembno vlogo v verovanju. In zakaj je bozhja previdnost izbrala prav kacho, da je spravila prva chloveka, Adama in Evo, v greh? Razlag je veliko, vendar ni mogoche prezreti, da je nastopala kot nekakshna (slaba ali dobra) svetovalka, skratka modra, celo zvita, nekateri namesto tega rechejo – zahrbtna, vsekakor pa inteligentna … Sicer pa je kacha tudi na eskulapovi palici, simbolu zdravnikov, in v znaku lekarnarjev.

 

 

Troja

 

Saj res, kaj pomeni Troja, grshko Troia, Trojanci Troes, Troada Troas?

Chudna so pota usode imen – tako je tudi s Trojo; najbolj razvpita in najstarejsha je sicer tista iz Male Azije, ki ji je vechen spomenik postavil Homer, a jih je danes najti tudi drugje. So to morda le refleksi na antichno mesto ali so mozhne drugachne razlage?

Kje se pojavljajo mesta s podobnim imenom?

Poznano je zhe staroegipchansko mesto Troiu (grshko Troia, semitsko Turah) na desnem bregu Nila nasproti Memfisa. Legendarni Enej naj bi po odhodu iz Kartagine priplul v Lacij in postavil mesto Troio nekje v okolici Laurente in Ardeje pod Rimom; Antenor naj bi poleg Padove ustanovil tudi mesto Troio ob obali Jadrana. (Ni znano, kdo naj bi to Trojo in Padovo v resnici ustanovil, mnogi poznavalci se strinjajo, da gre morda le za poetichno svobodo Vergilija in za zgodovinsko nekritichnost Livija.) V juzhni Italiji, 17 km zahodno od Foggie, je Troia/Troja na vzpetini 439 m, prvich omenjena leta 1108. Na Siciliji, okoli 30 km zahodno od Etne, je Troina. Na Cheshkem najdemo Troja, Trojan, prav tako na Poljskem: Trojan, Trojanovo, Trojanovice. Che Trojane (Trojanski klanec) na slovenskem povezujejo z rimskim Atransom, kar je po mojem mnenju lahko tudi latinizirana oblika izvirnih Trojan, ne moremo podobno trditi za cheshke toponime in she toliko manj za one na Poljskem. Che se pojavljajo toponimi Troja od Jadrana do Baltika, bi to lahko nekako spravili v sklad z ozemljem, na katerem so zhiveli Veneti zhe od Antike. Tezhje je z onimi v juzhni Italiji – razen che domnevamo, da so imena nakljuchno podobna, kakor pri siciljanski Troini, ki je leta 1040 zapisana kot Draginai in *Tragena, kar sicer vzporejam s slovanskima »trg« in »draga« in sem obdelal v Davnina govori.

Zelo pozni latinski izraz troia (iz 8. st.), ki se je ohranil v sodobni italijanshchini, naj bi domnevno izhajal iz porcus troianus kot vrste breje svinje ali nadevanega prashicha, kar naj bi bilo posneto po zgledu »trojanskega konja« s polnim trebuhom ljudi (DEV). Vulgarno je to uporabljeno za prasico, zlasti namenjeno razplodu, torej za svinjo, in tudi za vlachugo; troiaio je v italijanshchini »svinjak; kraj poln svinjarije, svinjarija; kurbishche; hlev v najslabshem pomenu besede; kotishche vsakrshnih umazanih, zavrzhenih dejanj«; v smiselno enakih pomenih troiaccia, troiette, troiona, troioncella, troiante, troiata, troieria. Je to refleks na grshko tro(g)o »gnjaviti, nadlegovati; pozhelenje« ...? Trdne razlage ni! Gre res samo za odmev na davne dogodke? Etimologi ne znajo preprichljivo pojasniti ne izvora te besede ne imena Troja.

Je Homerjeva preferenca, da se vsaj v naslovu eposa izogne slabshalnemu imenu Troja v prid uglednejshemu, po mojem mnenju celo izvirnemu – Ilion < (W)ilion < Vilusa, Vilios, Wilusiya, Wilusa, (W)ilios?

 

Lahko si je misliti, da so zhe zdavnaj izvajali t. i. psiholoshko vojno; spomnimo se le rimskih brezobzirnih in krvolochnih osvajanj »barbarskih« dezhel v imenu lastne visoke civilizacije in kulture, cheprav je za vsem tichal pohlep po bogastvu in ropanju – zato je bilo treba nasprotnike zmerjati z barbari, napol ljudmi. Tako so morda tudi Grki zmerjali Ilionce s »trojanci« – tj. umazanci, pokvarjenci, izprijenci, zavrzhenci, skratka: prasice, svinje, ki se niso pomishljale niti ugrabiti prelepo Heleno, kraljevo zakonito zheno.

 

Morda je shel pomenski razvoj tega imena po drugi poti in je sicer izvirno pomenil nekaj drugega (to si bomo takoj ogledali), Grki pa so mu dodali slabshalni pomen. Kajti che je bila Troja na ozemlju enega od indoevropskih »manjshinskih« ljudstev v okviru hetitskega imperija, se je mogoche vprashati, ali obstaja kakshno izhodishche v venetshchini – v smislu formule Veneti=Anti=Slovani. Vprashali smo se zhe, kakshen jezik so govorili Trojanci. Ponavljam mnenje A. Gluhaka (GLU), da so bili Trojanci v 18. – 12. st. pr.n.sht. (to je do trojanske vojne) potomci zahodnih Hetoluvijcev, kot naj bi dokazovala ohranjena imena; npr. v likijskem B-jeziku pomeni trujeli »trojanski« … Za izhodishche vzemimo izraz torishche »podrochje, mesto dogajanja«, enako srbsko-hrvashko torishte, sorodno je tor »tamar«, rusko tor »utrjena pot, prostor z zhivahnim dogajanjem«, cheshko tor »cesta«, praslovansko *torъ prvotno »kar je utrto, utrjeno, steptano zemljishche«, izpeljano iz praslovanskega *terti »treti, stiskati, teptati«, primerljivo z utreti, utirati; glej she treti, tir (SNO), zato je mogoche *torъ>tori>troi(a) »krizhishche poti, kraj shajanja, dogajanja, trgovanja, zborovanj« – skratka, pomembno naselje-mesto (SNO). Vabljiva je tudi beseda trajati, cerkvenoslovansko in praslovansko trajati, podobno v drugih slovanskih jezikih, verjetno iz indoevropske osnove *terh »priti chez, prekorachiti, premagati, presechi«; v grshchini se je razvilo tranes, tranos »prodoren, jasen«, latinsko intrare »vstopiti«, hetitsko tarhzi »zmaga, premaga«. Prvotni pomen je torej *iti prek (chasa). Iz sorodne baze je praslovansko *trъvat »trajati« (SNO). Morda ni dalech (smiselno, cheprav glasoslovno tezhko) tudi »utrjen kraj, utrdba« iz trd, trden, trdnjava, utrditi, utrdba itd. – treti > utreti > utrjenje > *trje > *troje.

Po mojem mnenju lahko na ta nachin razlozhimo tudi omenjene toponime na Cheshkem in Poljskem: Troja, Trojan, Trojan, Trojanovo, Trojanovice; ne izkljuchujem niti slovenskega Trojane (Trojanski klanec).

 

 

Druga imena

 

Po Homerju so za chas trojanske vojne znana imena nekaterih mest paflagonskih Venetov, ime njihovega vodje med boji v Troji, Pilajmenesa, njegovih sinov, in iz homerske tradicije legendarno ime Antenorja, ki naj bi prezhivele pripeljal na Jadran:

 

»Bil Paflagoncem mozhém je Piláimenes vodja mozhati,

tam iz enetske zemljé, kjer divji mezgì se plodijo:

ti so Kitóros imeli, zhiveli so v Sésamu mestu,

kraj Parténia reke prebivali v krasnih domovih,

v Kromni, Aigíalu, dà, na strmih skalàh eritinskih.«

 

(Iliada B-II, 851, prevod A. Sovre, HOM S)

 

Poleg tega obstajajo avtoritativna mnenja (glej Forrer, omenjen v predgovoru A. Sovreta, Iliada, HOM S, str. 13), da je pravzaprav v Iliadi osnova spopad med Grki in Hetiti:

»… da se dá iz bogazköjskih klinopisov z gotovostjo sklepati na mochno ahajsko drzhavo v evropski Grshki, katere kralji so skushali razshiriti svojo oblast tudi prek Male Azije in so tako prishli v konflikt s Hetiti. To se je dogajalo v chasu, ko so bili dnevi hetitske drzhave zhe shteti (okoli 1200 pr.n.sht.), in sluzhi za oporo izrochilu o vojnem pohodu Ahajcev zoper Trojo.«

 

O Antenorju sem vech pisal v Jantarski poti, toda na tem mestu moram povzeti, da ima legenda o Trojancu Antenorju globji pomen, saj personificira prastaro povezavo med Anatolijo in zgornjim Jadranom. Antenor, ki ga nekateri imenujejo celo »trojanski Nestor« – kot antipod Nestorju, grshkemu kralju iz Pila, modremu, izkushenemu, poshtenemu in odlichnemu govorniku, ki se je kljub visoki starosti udelezhil trojanske vojne ter s svojimi nasveti prispeval k zmagi Ahajcev. Po Semeranovem mnenju ime Antenor izhaja iz adi »od« > an eti »breg, rob« ter nari, naru »reka« (primerjaj slovensko ponor, ponirek, norka iz osnove ner, nor »potapljati«), kar naj bi, po njegovem, potrjevalo davne kulturne stike med Anatolijo, Trakijo in Benechijo, saj je svoje ljudstvo popeljal iz Troje prek Trakije in Ilirije na zgornji Jadran. Ti (V)eneti so zhiveli ob reki Parthenios. (V)enete v Paflagoniji (Pylaemenia?) je reka Halys delila od ljudstev v Kapadokiji, kjer so bile dolgo chasa najstarejshe asirske kolonije; vsekakor so zato morale obstajati kulturne vezi in celo meshali so se med seboj, vsaj na mejnem podrochju, cheprav nam Arijan porocha, da so prav Asirci potisnili Venete na zahodno stran reke Halys (SEM str. 290, 471, 810), kot se ne le v oblastni sferi dogaja tudi med brati …

Homer poje: »kraj Partenia (Parthenios) reke« – kazhe, da je to danashnja turshka reka Yenice Irmagi; reka je vechkrat omenjena tudi pri Strabonu (XII, III 5; III 8; III 10), v Chrno morje se steka zahodno od antichnega Amastrisa (danes Amasra zraven turshkega mesta Bartin Çayi). Toda pri Strabonu (XI, II 6) tudi zvemo, da se je podobno glasilo ime Parthenion na Kimerskem Bosporju – Krimskem polotoku, to je na severni strani Chrnega morja, ob vhodu v Azovsko morje, kar za nashe razglabljanje ni nepomembno, ker spet jasno kazhe na povezanost med nasprotnima obrezhjema Chrnega morja. Ne smemo izpustiti prilozhnosti, da pri tem ne bi domnevali tudi o venetski prisotnosti na zgornji chrnomorski strani, she posebej, ker so bili Veneti odlichni konjerejci; konj pa je stepska zhival – in na to vprashanje se bomo she vrnili. Semerano sicer izvaja (SEM str. 471) izvor imena Partenaia/Parthenios iz akadskega, torej semitskega, burtu »vrtina, vodnjak, rupa, jama; mlaka, kaluzha« + enu/ain »izvir, studenec, vrelec«, vendar che izhajamo iz podatka, da je bila reka na Venetskem ozemlju, velja pogledati she morebitni indoevropski – in zakaj ne – slovanski izvor, ob uposhtevanju, da je Partenaia/Parthenios pogrchena oblika, za katero imamo morebitne osnove: prati, porjem »trgati, parati«, podobno v drugih slovanskih jezikih, praslovansko *porti, *poreshь, *poriti, *porati, *parati, parano, paranje, kakor iz goreti > gorenje (toponim Gorenje ipd.), od koder je mogoche *paratenja > partenja »reka, ki trga, spodjeda bregove, voda pere«; za pripono primerjaj Dravinja, Savinja, Lahinja itd.. Druga mozhnost je iz prati, perem »umivati; lavare«, starejshi pomen je tudi »tolchi, gnesti; lonchar glino pere«, podobno v drugih slovanskih jezikih, tudi v pomenu »boriti se, tepsti se, umivati, kopati ipd.« Sem sodijo she imena slapov: Perichnik, Perachica (ESSJ). Poleg tega je she osnova pratiti »spremljati, poshiljati, poslati«; portiti, porta »delo, trud« iz indoevropskega *porheie »povzrochiti, da potuje«; pratnja > partenja *«plovna reka«, v katero je bilo mogoche vpluti z morja in nadaljevati potovanje v notranjost.

 

 

*

 

Semerano ugotavlja, da je legenda o Antenorju znana tudi v drugachnem kontekstu, da zhe v najstarejshih virih srechujemo Trachane in Venete kot sosede. Neka legenda iz 5. st. pr.n.sht. pripoveduje o pristanku Antenoridov skupaj s Helenom v Kireni (severna Afrika, Cirenajka); spet druga, da je ostal v Troji z namenom, da bi ponovno vzpostavil trojansko kraljestvo ipd. Torej obstajajo namigi, da so bili Veneti tudi na juzhni strani Sredozemskega morja. Jean Berard pa je odlochno zastavil vprashanje odnosa med prihodom (V)enetov in priplutjem Pelasgov v delto Pada; to postavlja dogajanje she precej bolj v preteklost. Po vsem sodech, meni Semerano, je Antenor le sinonim za (V)eneta.

 

Ker sem v Megalitskih jezikih zhe omenil, da na sledi ugotovitev uglednih jezikoslovcev lahko izpeljemo sinonime Veneti=Anti=Slovani in Semeranove navedbe, se zdi dopustno, da Antenor izhaja iz korena ant-, kar je primerljivo z enim od slovanskih ljudstev – z Anti. Ker so Veneti in Trachani zhiveli v sosedstvu, oboji pa so bili tako na Balkanu, ob Chrnem morju kakor v Anatoliji, ni odvech domneva, da Antenor izhaja iz Antov. Antenor je razvito kakor konj-konjar, mech-mechar, morje-mornar, stan-stanar, a tudi moder (modrec); hitro lahko odpravimo pomislek ob razliki v priponah -or in –ar, saj imamo grah-Grahor, pa Shmohor, Bohor itd. Obstaja sicer she zanimiva Gilferdingova razlaga (Davorin Trstenjak, Letopis Matice slovenske, 1875, str. 131), da naj bi Grki rekli Antenorju »mozh Antov« – Antes anér (Άντης άνήρ); sam Trstenjak pa dodaja she starocerkvenoslovansko anty, onti »utva, raca«. S tem she nismo odgovorili, od kod ime Anti, kazhe le, da je mozhen razvoj iz Anti v Antenor; sicer pa vech o tem vprashanju v moji knjigi Megalitski jeziki (str. 163), kjer omenjam mnenje Karla Oshtirja: »Ni izkljucheno, da je Antes najstarejshi sploshnoslovanski naziv za Slovane«, in Franceta Bezlaja (str. 8): »… k etniku Venti, verjetno Veneti ali morda slovansko Anti.« Za izpeljavo iz etnika Anti v osebno ime lahko primerjamo sicer redko uporabljane oznake kot Hrvatar, Francozar ipd.

Poleg tega, da v Iliadi beremo, da so (V)eneti iz mest »na strmih skalah eritinskih«, najdemo pri Strabonu (XII, III 10) she podatek, da sta Erythinoi ali Erythrinoi dva strma pechinasta rta na obali Chrnega morja, po ostalih podatkih sodech, v blizhini mesta Amastris. Slovenska etimologija za rt »gorski vrh; konica nozha«, starocerkvenoslovansko rъtь »prednji del ladje, vrh, kljun«, praslovansko *rъtъ * »kar je dvignjeno, dvignjeno mesto«; zraven sodi tudi nart. A tudi iz rit, praslovansko rytь »odebeljen del«, ali *ritь »krivina«, in ritina »odebeljen del (snopa, debla ipd.), oteklina« (SNO); od tod ni dalech do Erythinoi < »ritine«.

 

Zelo nenavadna je zgodba o Pilajmenu, Pylaimenes, ki naj bi padel (?) v boju z Menelajem (Iliada V 759); imel je vech sinov, to je pomemben podatek; najprej spoznamo Antifa in Mestla:

 

Pilajmenova sinova, Antif in Mestl,

v gigeshkem* barju rojena,

vodila sta Mejonce, one tudi,

ki v podnozhju Tmola so zhiveli.

 

(Iliada II 1155-1156, po prevodu V. Monti, HOM M)

 

Najprej je treba rechi nekaj v zvezi z *gigeshkim barjem, ki je bilo v okolici Sardisa (danes turshko Sart), prestolnice Lidije; ime naj bi dobilo po pastirju z imenom Gyges/Gygaeus, ki je menda postal kralj Lidije s pomochjo charobnega prstana. Kljub temu mitichnemu dodatku je bil po asirskih virih Giges – asirsko Guggu – sploh prvi kralj in ustanovitelj dinastije; padel je v spopadu s Kimerci, ki so pogosto napadali Lidijo, asirsko Ludu, ta je lezhala na zahodu Anatolije ter mejila na Troado. Sredi prve polovice 1. tisochletja pr.n.sht. je Lidija zajemala velik del zahodne Anatolije vse do reke Halis, verjetno tudi ozemlje Venetov. Severno od Sardisa je bila odkrita lidijska nekropola z velikim tumulom, ki ga pripisujejo kralju Gigesu; zraven tumula je prav tako velika gomila z marmorno grobnico slovechemu kralju Krezu, enemu od naslednikov kralja Gigesa. Mesto Sardis (danes turshko mestece Sart nedalech od pokrajinskega sredishcha Salihli) ob severnem vznozhju gore Tmolus (danes turshko Boz Daglar), po dolini reke Tmolo okoli 100 km vzhodno od obmorskega mesta Izmir, je od nekdaj predstavljalo pomembno prometno krizhishche med pristanishchi ob Egejskem morju in Anatolsko planoto. Ker je po zgodovinskih virih Giges vladal shele v zachetku 8. st. pr.n.sht., trojanska vojna pa naj bi potekala okoli 1200 pr.n.sht., je Homer ochitno vlozhil podatek iz svojega obdobja ali pa je »gigeshko mochvirje« prvotnejshi toponim, po katerem je kasneje Giges prevzel ime. Zato je povsem na mestu vprashanje, kako to, da sta bila Antif in Mestl, sinova vodje Venetov Pilajmena, rojena v »gigeshkem barju« v Lidiji, dezheli jugovzhodno od zemlje Venetov, in sta celo vodila Mejonce, ki so zhiveli na severnem podnozhju Tmola, skratka Lidijce. Je zadaj rodbinska povezava vladarskih hish ali kaj drugega? Morebiti pa gre za sporazum v vojni zvezi, che ne kazhe kar na velik venetski vpliv na lidijskem dvoru.

 

 

Veliki tumul ali gomila severno od Sardisa,

domnevno grob lidijskega kralja Gigesa.

 

Toda za nas je pomembna pri Homerju zelo nazorno opisana smrt Pilajmena; poglejmo, kaj se je zgodilo:

 

Tako umrl vodja je plemenitih

Paflagoncev s shchiti, bojeviti

Pilajmen. S kopjem mu je ramo

prebodel kruti Menelaj. She Midon,

njegov shchitonosha in voznik vprege,

hrabri Antimnijev sin, od roke Antiloka

umre. V beg se bil pognal je Midon,

zaobrnil voz je svoj. Antilok

uspel mu je zadeti s kamnom

laket v polno, da mu iztrgalo iz rok je

bele brzde okrashene s slonovino …

 

(Iliada V 759, po prevodu V. Monti, HOM M)

 

Kasnje pa se zgodi nekaj zelo nenavadnega: bojeviti vojskovodja Pilajmen, mochni vodja Paflagoncev, ki je malo prej padel v spopadu z Menelajem, se spet pojavi zhiv (Iliada XIII 846). Je to zgolj pesnikov spodrsljaj ali pa je znamenje, da so Iliado res sestavili razlichni avtorji? Cheprav je pri tako obsezhnem delu povsem mogoche, da je pesniku ushla ta (niti ne nepomembna) podrobnost, je tudi pri drugi domnevi malo verjetno, da sestavljalci (redaktorji) ne bi opazili te pomanjkljivosti. Poglejmo, kako se to glasi v nadaljevanju pesnitve:

 

Drzno tedaj napade Pilajmenov

sin, Harpal, ki ljubega ocheta

spremljal je v trojansko vojno,

a nikoli vech ne bo uzrl domachega obrezhja.

 

(Iliada XIII 826-829, po prevodu V. Monti, HOM M)

 

Saj glej, iz roke Merionove

sprozhena pushchica, v desno bedro

zadene ga na umiku in mimo kosti,

tik ob mehurju globoko se zarije.

 

(Iliada XIII 835-838, po prevodu V. Monti, HOM M)

 

Pozhrtvovalni Paflagonci so

na voz nalozhenega v mesto

odpeljali polni tozhbá, in z njimi,

ves v solzah, oche mrtvega sina,

ki nobena ne utolazhi ga osveta.

 

(Ilida XIII 844-848), po prevodu V. Monti, HOM M)

 

(Po italijanskem prevodu Vinchenza Montija, Milano, 1920/?/ prevedel L. V.)

 

Ochitno je tu Harpalov oche, Pilajmen, she zhiv, cheprav naj bi ga pred tem Menelaj zhe ubil …

Toda za nas je pomembno, od kod ime Pilajmen, Pylaimenes. Semerano sicer posredno nakazuje akadsko osnovo pelu, pela, pel »gospod, kralj, vodja« (SEM 432), vendar je to semitsko; che pa izhajamo iz indoevropske baze in ustrezno uposhtevamo polozhaj plemenskega vodje, bi bilo za Pilajmena smiselno izhodishche pleme »genus«, plemich, plemenitash itd., starocerkvenoslovansko pleme, srbsko-hrvashko, makedonsko, bolgarsko pleme, poljsko plemena, rusko in ukrajinsko plemja, belorusko plemja, cheshko plemeno ipd. Praslovansko *pleme, rod; *plemene, ki je prvotno pomenilo »nit«; prim. Plemelj/Plemel, Plemenich, Plemenitash itd.

 

 

Na zgornji sliki je odsek mestnega obzidja, na spodnji sliki pa so dokaj ozka Vzhodna mestna vrata Troje VI.

 

 

Upepeljevalnica mrtvih (krematorij) v Troji VI 

 

Pilajmen je imel sina Antifa, ki nosi v sebi osnovo Anti, konchni -f pa utegne biti zreduciran in staremu grshkemu chrkopisu (ki ni poznal »v«) prilagojen Antijev z nam zelo blizko (slovansko) pripono; sicer pa enako konchnico -f zasledimo na Shtajerskem. Za Harpal bi bilo mogoche najti osnovo hraber, starocerkvenoslovansko hrabrъ, praslovansko horbrъ, iz samostalnika horbъ, prvotni pomen »oster, tak ki rezhe«; podobno v drugih slovanskih jezikih. Drugo izhodishche: hrepeneti, krepeneti »mochno zheleti«, a tudi »postajati trd«, kar je povezano s krepek »mochan, silen«; gl. tudi krepelo, krepost, ukrep ipd. Morda she hrup, hrupen, hrupnezh, hrupot, podobno v drugih slovanskih jezikih, tudi v pomenu »zhreti, shkripati, hrustati«, iz onomatopeje *hru; gl. tudi hruliti, hropsti itd.

In konchno she tretji sin Mestl; ponuja se kar nekaj etimoloških mozhnosti tako v skladu s pomembno funkcijo vladarjev kot vojashkih poveljnikov: morda iz metati, met, metalec itd., starocerkvenoslovansko metati, sedanjik meshto, praslovansko *metati, sedanjik meto, intenziv iz praslovanskega mesti; sicer pa tudi mesti iz met v pomenu »meriti, ciljati« (SNO), od koder podobno met > metalo, mest >mestalo >mestlo – v pomenu (loko)strelec ali metalec kopja. Potem je tu mast »salo, mazilo«, mashcha, a tudi mashzha »barva, barvilo«, v pomenu barvilo je srbsko-hrvashko mastilo »chrnilo«, podobno v drugih slovanskih jezikih; po tej znachilnosti morda reka Msta, pritok Ilmenskega jezera na severu Rusije. Ampak v smislu mastilo »mazilo« se zdi smiselno, da gre za ime s pomenom »maziljenec, posebej izbran; basileus=kralj«; takshno ime najdemo v Mstislav (Rostropovich). To bi sicer lahko izhajalo tudi iz mashchevati, za kar je praslovanska osnova *mьstь, izprichana v starejshih antroponimih: Misticlau (Chedajski rokopis), leta 1181 Mistibor, pa tudi v hidronimu Mestinja, cerkvenoslovansko mьstь, mьtiti in mьstelivъ »mashchevalen«, v vseh slovanskih jezikih (ESSJ); prav mьstelivъ »mashchevalen« ali mastili »maziljen« sta dovolj razumni podlagi za Mestl.

Seveda s tem niso izkljuchene druge razlage ali neindoevropska imena, zlasti iz sosednjih semitskih jezikov, saj imamo tudi danes Marije, Ane, Boltezharje, Gabrijele, Mateje, Janeze itd. – vse po semitskih predlogah; pokazali smo le, da najdemo smiselna imenska izhodishcha na indoevropski osnovi, kamor sodijo tudi slovanski jeziki, ni nujno brskati le po germanskih, grshkih, latinskih, keltskih in drugih »imenitnih« jezikih.

Semitolog Semerano je zanimiv mozh, v njegovem obsezhnem delu najdemo marsikaj, cheprav je treba kakor povsod tudi pri njem jemati stvari s »trohico soli«. Tako nam pove svoje menje o izvoru imena Slovani, saj vemo, da se okoli njega zhe stoletja bijejo hudi spopadi, kaj shele o samem izvoru Slovanov. No, povzemimo Semeranovo razlago, kakrshna pach je: Etimologija etnika Slovani ni bila nikoli pojasnjena; nekateri menijo, da izhaja Slovan iz slovo »govoriti« ali slava »glorija, chast« ipd., chesh da so Nemci zato, ker so »nemi«. Po drugi strani pa to zavrachajo A. Stender-Petersen, Masing, trdech, da so Germani s svojo besedo *slawoz (gotsko slawan »molchati) poimenovali Slovane kot »molcheche, nerazumljene, mutaste«; to je nesprejemljiv konstrukt, saj so ime Slovani razshirili Grki v zachetku 6. st., ko so ga povzeli po Bizantincih: Sklauenoi, kar je posledichno dalo v srednjeveshki latinshchini Sclaveni; vendar se je to nanashalo le na eno skupino plemen. Spricho davnih kulturnih korenin ali starih stikov z ljudstvi mezopotamske kulture je upravicheno pogledati tudi drugo jezikovno plat: npr. ostrovu »otok«, ki naj bi pomenil »zemljo v reki, okoli katere teche voda«, to ustreza akadskemu ashru-wu : ashru »kraj, podrochje« + mu, muwu »voda«. Podobno je z besedo otoku, ki izhaja iz osnove tek- »techi«, in v akadshchini att(u) »ki pripada (vodi)« + agu »vodni tok, struja, val; gnati« ipd. Za plemensko enoto »rod« je najti akadsko vzporednico rutum. Potem ispa, izba »soba, bivalni prostor«, v akadshchini ushbu, ashabu; slovansko mir »svet, ozemlje« je akadsko misru itd. Herodot pishe o Skitih, zhivechih nad Chrnim morjem, da se imenujejo Skolotoi »skupnost«, Semerano dodaja, da to pomeni v akadshchini sha (tisti od) + kullatu, killatu »vsi, skupnost«, in tako Skolotoi > Sklauenoi, Sklaveni, Slovani. Podobno je mogoche vzpostaviti slovansko-akadske povezave za imena raznih slovanskih plemen: Budini, Polabi, Rujani itd. Tudi imena Venadi, Venede, Veneti, ki jih najdemo pri antichnih piscih kot prebivalce na Baltiku in drugod, izhajajo iz akadskega ain, enu »reka« + adi, adu, edu »voda«; ime Anti ima isto osnovo ain (SEM 685).

Ker je bilo o tem vprashanju veliko govora zhe v mojih prejshnjih knjigah, se s tem tu ne bi podrobneje ukvarjal, vsekakor pa je veljalo omeniti, ker je tesno povezano z nashim razglabljanjem o povezavah med ljudstvi okoli Chrnega morja, med katerimi so bili, tako menijo mnogi mednarodno priznani uchenjaki, tudi Slovani zhe dolga tisochletja pred nashim shtetjem.

Ob tem je ilustrativno seznaniti se tudi z nekaterimi mislimi dveh slovenskih znanstvenikov: eden je bil predstavnik starejshe generacije, nestor nashega jezikoslovja France Bezlaj, druga, Varja Cvetko Oreshnik, je iz mlajshe generacije; njuni pogledi se mi zdijo pomembni v smislu opozorila na tezhavnost reshevanja starih jezikoslovnih in etnogeneznih ugank.

France Bezlaj, pristash teorije o srednjeveshkem naseljevanju Slovanov, je v svojih Esejih o slovenskem jeziku (BEZ/E str. 18-19) napisal: »She vedno ne vemo, ali se je ime Slovĕne spochetka nanashalo na vse Slovane ali samo na enega izmed njihovih plemen. /.../ Zgodovinski viri v pozni antiki omenjajo prvich Slovane pod imenom Veneti. To je naziv ljudstva, ki je pred vech kot tisoch leti pred nashim shtetjem zapustilo podrochje zakarpatske luzhishke kulture, kakor jo imenujejo arheologi, ter se razselilo po Evropi. To ime najdemo v Franciji, v Alpah, v severni Italiji in na juzhnem Balkanu. /.../ V kakshni genetichni zvezi naj bi bili Slovani z Veneti, seveda ne vemo. V skromnih jezikovnih ostankih italijanskih Venetov, ki so izumrli zhe v starem veku, je nekaj besed in imen s slovanskim sorodstvom, a tega je premalo za zanesljivo sklepanje.«

Chlovek iz tega doume, da sicer ni zanesljivo, ni pa izkljucheno! Tega Bezlaj ne poskusha pojasniti in ostanemo brez njegovega odgovora ob konstataciji, »da ne vemo, v kakshni genetichni zvezi naj bi bili Slovani z Veneti«, zato se vprashamo, kako je to mogoche, che pa so bili tako Slovani kakor Veneti Indoevropejci in oboji naj bi dolgo zhiveli v Zakarpatju v okviru iste, tj. »luzhishke kulture«. Po mojem mnenju je odgovor ta, da so bili tudi genetsko najtesneje povezani in da so govorili zelo podobna jezika ali celo isti jezik. Zato nismo prav nich presenecheni, da nam Bezlaj v nadaljevanju naniza she vrsto dejstev, ki klichejo po poglobljenih in drugachnih odgovorih od dosedanjih. »V slovanskih virih,« pishe Bezlaj, »je ime Slovĕne v starejshi dobi izprichano samo za Slovane v okolici Soluna ter za prebivalce ruskega Novgoroda. Pri alpskih Slovanih pricha za ta naziv nekaj krajevnih imen tipa Schlaining, staro villa Sclavonica v Burgenlandu [Gradishchansko], ali Slovenje, Svovinje na Koroshkem. /.../ Tudi na Furlanskem se do Taljamenta [Tilment, Tagliamento] vechkrat pojavlja v krajevnih imenih ta izraz… /.../ Prekmurski in beneshki Slovenci so se verjetno stalno imenovali Slovenje. Kajkavski in chakavski Hrvatje so se she v 17. in deloma v 18. st. imenovali Slovenci, Slovinci in che je Trubar napisal "lubi Slouenzi", ni popolnoma jasno, ali si je pod tem imenom predstavljal natanchno isto kakor mi danes /…/«.

Ta navedba je po svoje zanimiva tudi zato, ker se tu in tam she slishi o »Slovencih kot alpskih Hrvatih«, zato lahko brez kakrshnihkoli nacionalistichnih pretenzij sprejmemo to Bezlajevo mnenje kot potrditev, da je lahko prav narobe res. To sem iz velike previdnosti izjavil kar vnaprej, ker Bezlaj v nadaljevanju she dodaja (BEZ/E str. 19-20): »Na zgodovinsko kontinuiteto imena kazhejo tudi moderni nazivi Slovashka in Slavonija… (str. 20). Zdi se, da se je ime Slovenec … /.../ zhe zelo zgodaj posploshilo na ozemlju, ki je bilo nekaj desetkrat vechje kakor je danashnja Slovenija. O pomenskem razvoju pojma skozi tisochletje ne vemo skoraj nich. Che govorimo o izgubah etnichnega ozemlja na severu, bi ga morali prishteti she enkrat toliko na jugu in jugozahodu. To pa bi bil vendarle prevelik grizhljaj celo za najbolj shovinistichni apetit.« (poudaril L.V.) Zagotovo Slovenci nismo Zhidje, ki so se po dva tisoch letih diaspore vrnili v Izrael in si jemljejo nazaj zemljo, ki jim jo je dodelil bog kot izvoljenemu ljudstvu, toda nekaj desetkrat vechje ozemlje od danashnje Slovenije bi bilo za tri ali shtiri nekdanje Jugoslavije ali za skoraj celotno srednjo Evropo. Podobno je zapisal tudi Bogo Grafenauer, da je nekdanje etnichno slovensko ozemlje segalo po vseh vzhodnih Alpah do Donave in onkraj nje …

Po tem intermezzu se vrnimo k lingvistichnim vprashanjem, ki terjajo drugachne odgovore od dosedanjih, kot meni Varja Cvetko Oreshnik, ki preuchuje baltoslovanske in indoiranske jezikovne odnose (CVE str. 15): »Vprashanje narechjeslovnih povezav med indoiranskimi in baltoslovanskimi jeziki je domala zhe od Boppa dalje prisotno v indoevropski jezikoslovni literaturi … Ker raziskovalci, ki so se ukvarjali z omenjenim vprashanjem, izhajajo iz precej razlichnih teoretichnih izhodishch oziroma jih v praksi uporabljajo dokaj ohlapno, se zdi, da je primarnega pomena preanalizirati dosedanja izhodishcha, gradivo, ki je na razpolago, in sklepe, ki iz tega sledijo; (pripomba avtorice: »Primerjaj podobno ugotovitev, cheprav v drugachnem okviru: W. Dressler, Metodische Vorfragen bei der Bestimmung der "Urheimat"…«) ... Pri tem se postavljajo nova vprashanja, ki izhajajo iz neizdelanih oziroma nedorechenih pojmovanj indoevropskega arealnega jezikoslovja sploh. V ta okvir bi tako sodila predstavitev in chim natanchnejsha osvetlitev naslednjih vprashanj:

a) Vprashanje rekonstrukcije indoevropskega prajezika ... obstaja nevarnost, da pri tem rekonstruiramo tudi razlichne chasovne stopnje prajezika, ne pa she enoten indoevropski prajezik ...

b) Od tega, iz kakshnega tipa prajezika izhajamo, je v veliki meri odvisno pojmovanje arhaizmov in inovacij, kar predstavlja bistveno merilo pri sleherni raziskavi ... To vprashanje je izredno tezhavno in prav tu prihaja do najvechjih odstopanj pri obravnavi posameznih pojavov ...

d) Natanchneje kakor je to vechinoma navada, bi kazalo dolochiti, kakshne oz. kako shtevilne morajo biti izoglose [op. L.V.: enaki jezikovni pojavi], da lahko govorijo v prid ozhji povezanosti dveh ali vech jezikov ...

e) Vprashanje lochevanja izposojenega gradiva od prasorodnega. Merila za tako analizo niso vedno izdelana ali pa so raziskovani pojavi take vrste, da se nobeno od obeh izhodishch ne da izkljuchiti....«

 

To so pravshnja opozorila, ko povzemamo rezultate dosedanjih raziskav, ki kazhejo, da so she vedno odprte drugachne mozhnosti razlag od doslej znanih. Prav za venetshchino velja, da je po sodbah jezikoslovcev izredno slabo dokumentirana; kar imamo na voljo, je od jadranskih Venetov, torej postavljati dokonchne in obvezne sodbe na tej shibki osnovi je silno tvegano ali vsaj mochno vprashljivo, kot priznavajo tudi (vsaj nekateri) vrhunski venetologi. Toda pri vsem tem nam le ostaja obchutek, da nekaj ni v redu. Che so bili Veneti na Baltiku, ob Jadranu in drugod, mar so res »izumrli«, kakor pravi Bezlaj? Je res, da neko ljudstvo »izumre«, ne da bi pustilo sledove? In kje ter kakshni so ti sledovi? Osebno mislim, da ta ljudstva niso niti »izumrla« (karkoli zhe ta beseda pomeni) niti ni njihov jezik izginil brez sledov, saj jih ochitno najdemo v slovenshchini, che to le hochemo!

To she podkrepijo analize Varje Cvetko Oreshnik o razhajanjih med posameznimi raziskovalci; tako za slovitega Maksa Vasmerja (i.v. str. 17) ugotavlja: »… izhaja iz dejstva, da v baltshchini ni iranskih izposojenk … pach pa v nadaljevanju [Vasmer] navaja vech povezav s slovanshchino …«. Kot je videti iz besedila, razumem definicijo »vech povezav« v smislu vech, toda ne veliko shtevilo povezav. In naprej (i.v. str. 19): »J. Rozwadowski je glede do tedaj predlaganih baltoslovanskih-indoiranskih povezav zelo zadrzhan. Nato she ilustrativni primer nich manj slovechega A. Meilleta (i.v. str. 28, prevod iz francoshchine je moj), ki pravi: »Stroga precizacija zvez med temi tremi primeri izkljuchuje nakljuchje. Ni mogoche utemeljiti, da slovanshchina in iranshchina, skupini zemljepisno blizu, ponujata skladnosti, ki ponovno vzpostavljajo dialektalno skupnost iz indoevropskega obdobja.« Na to Cvetkova pripomni: »Ostaja vtis, da navedene primerjave vendarle niso tako ochitne in znachilne, da bi same po sebi dopushchale tako daljnosezhne sklepe.« Skratka, kljub nedvomno ogromnemu raziskovalnemu delu indoevropeistike v zadnjih stoletjih, ostajajo temeljna razhajanja. Kot svoje mnenje Cvetkova zapishe v sklepu (i.v. str. 125), da prikaz indoiranskih-baltoslovanskih odnosov lahko razdelimo v dva sklopa: (1) sklop razmeroma precejshnjega shtevila besednih odnosnic; (2) sklop izoglos indoiranskih-baltoslovanskih odnosnic, ki jih je mogoche razglasiti za izposojenke. In konchno she (i.v. str. 127): »…dokler na podlagi iranske filologije ni mogocha natanchnejsha opredelitev in razmejitev iranskih narechij po posameznih chasovnih stopnjah jezikovnega razvoja, morajo poskusi natanchnejshe umestitve v chas in dolochitve iranskih-slovanskih jezikovnih vplivov, gradiva torej, ki je zhe samo po sebi v veliki meri sporno, ostati le v mejah domnev.«

 

Navedeno ne narekuje previdnosti le glede povezav med Slovani in Iranci, ki naj bi obstajale na prostoru izlivov velikih rek Donave, Dnestra, Dnepra, Dona itd. v Chrno morje; podobno je zaznati tudi pri Semeranu: Veneti, Enetoi, iz akadske osnove (W)enu »vir, izvir > torej »ljudstvo, s krajev ob rekah« (SEM str. 289). To je pomembno she za povezavo s tistim, kar sporocha Nestor Letopisec (iz druge polovice 11. do zachetka 12. stoletja), najstarejshi ruski kronist, ki je spisal prva doslej znana dela stare ruske knjizhevnosti. Vechina literarnih zgodovinarjev meni, da je sestavil enega najpomembnejshih spomenikov stare ruske knjizhevnosti – kroniko Povest vremenih let, v katerem opisuje tudi Juzhne Slovane, ki da so zhiveli ob Donavi in se odtod preselili ter se oblikovali v razne narode. Njemu pripisujejo tudi hagiografiji Chtenije o knjaziah Borise in Glebe ter Zhitie Teodosija. Omenjena Nestorjeva kronika torej porocha o slovanski pradomovini ob Donavi in ne v Zakarpatju, to pa je t.i. juzhna teorija izvora Slovanov, ki so se nato selili tudi na sever, v Rusijo itd.; podobno jo zagovarja tudi Mario Alinei v svoji teoriji kontinuitete: da so Slovani zhiveli na Balkanu in po Alpah zhe najkasneje v neolitiku, tj. mlajshi kameni dobi, in so se kasneje razshirili proti severu vse do Novgoroda ob Ilmenskem jezeru, o chemer sem pisal v Davnini govori.

Torej so zhe tisochletja pred nashim shtetjem zhiveli Slovani okoli severnega in zahodnega nabrezhja Chrnega morja, ta predel pa je bil v najtesnejshih stikih z juzhno chrnomorsko obalo; in tam, na severu Anatolije, so zhiveli paflagonski Veneti.