Revija SRP 91/92

Lev Detela

 

SABA ZA SLOVENCE

 

Umberto Saba, Pijem to trpko vino – Bevo quest´aspro vino;

izbrane pesmi iz Pesmarice, dvojezichna slovensko-italijanska izdaja

s prevodi Jolke Milich, Mladika, Trst 2008

 

Umberto Saba je v italijanski poeziji 20. stoletja – podobno kot na pripovednem podrochju njegov trzhashki sorojak Italo Svevo – vseskozi posebna, za glavni tok tedanjega literarnega dogajanja netipichna in asimetrichna ustvarjalna osebnost. Morda zrcalita oba avtorja s svojim nenavadnim stilom, ki so ga nekateri italijanski sodobniki razumeli kot disharmonichen literarni pojav, izvirne znachilnosti vechjezichnega, multikulturnega, italijansko-slovensko-avstrijskega Trsta iz chasa njune mladosti, ko je to veliko obmorsko mesto she pripadalo habsburshkemu cesarstvu, kar je ochitno vplivalo na samoniklost Sabovega pesnishkega izraza.

Dejstvo je, da se je Saba rodil leta 1883 v Trstu zhidovski materi in ochetu, ki je bil beneshkega rodu. V posebno lepem spominu je ohranil slovensko dojiljo Pepo Gabrovich, ki ji je napisal vech poglobljenih, chustveno vznemirljivih pesmi, saj mu je v otroshtvu pomenila ljubeznivo in varno zatochishche pred stalnimi druzhinskimi napetostmi med ochetom in materjo. Shtudijev ni dokonchal. Nekaj chasa je zhivel v Firencah, kjer se je povezal s kulturnimi tokovi tedanje Evrope. Po prvi svetovni vojni se je vrnil v Trst, kjer je vodil antikvarichno knjigarno in v precejshnji osamljenosti pisal pesmi in obchasno tudi prozo.

Na svojevrsten nachin je pesnika zaznamovala lastna zhidovska dolochenost, o kateri med drugim pripoveduje v eksemplarichni pesmi Koza (Capra). Ob pogledu na samotno kozo na travniku zachuti tezho svoje lastne in istochasno skupne chloveshke usode in zapishe:

 

V kozi s semitskim licem

sem chul, kako se pritozhuje

 vsakrshno gorje

in vse, kar zhivi.

 

Vsekakor prevajalka Jolka Milich pri slovenjenju Sabovega italijanskega izvirnika, prepletenega z neobichajnimi in nenavadnimi oblikami in z izrazi iz vulgarnega jezika in narechja, kar she poudari direktnost avtorjeve pesnishke izpovedi, ni imela lahkega dela.

Prichujocho pesnishko knjigo bi lahko oznachili za poetichno avtobiografijo, iz katere se v svobodnih pesnishkih oblikah zrcalijo razlichna avtorjeva zhivljenjska obdobja oziroma posamezne znachilne bivanjske postaje. Sabove verze velikokrat preveva melanholichni obchutek osamljenosti in drugachnosti. Notranja eksistencialna bolechina zaradi nezadostnosti bivanja in stalno prisotnega trpljenja vseh stvari pa kot contradictio in adiecto podarja pesnikovim obchutkom tudi posebno presezhno moch, ki mu vedno znova omogochi, da se osvobodi samote in spoji s svetom, ki ga obdaja. Zato ne zachudi, da je Sabov pesnishki svet prepleten z drznimi podrobnostmi iz »realnega zhivljenja«.

Saba ne izpusti in ne zakrije nichesar, kar odkrije ali razpozna v svoji blizhnji ali daljni okolici. Pripoveduje nam o Trstu, ki da ima »nekakshno osorno milino. / Ko nam je vshech, je kot oglat in snedast pobalin s sinjimi ochmi in prevelikimi rokami, da bi podaril rozho ...« Opisuje dogajanje na zheleznishki postaji, vojashnico v prvi svetovni vojni, odhod zrakoplovov ali znachilno trzhashko »multikulturno« kavarno Tergeste, v kateri »pijanec ob ... belih mizah ponavlja svoje delirije ...«. Svojo zheno obdari z znachilnimi »okrasnimi« epitetoni: »Ti si kot mlada bela pishka .../ Ti si kot breja junica .../ Ti si kot lezhecha psica .../ Ti si kot plaha zajklja .../ Ti si kot lastovka .../ Ti si kot skrbna mravlja .../ In prav tako te vidim v chebeli in v vseh samicah vseh blagih zhivali, ki nas priblizhajo Bogu; a v nobeni drugi zhenski.«. Tudi ne zataji svojih homoerotichnih razpolozhenj. Pripoveduje o obchutkih na vozhnji z vlakom, o lepoti »rumene polente«, o hcherki, »mojem nezhnem brstichu«, o svojem otroshtvu in – pozneje – o tegobah, bolechinah in bednosti starosti. Muchijo ga zhalostni spomini, da ne more spati. Natanchno in brez vsakrshnih olepshav nam predstavi okolje, v katerem se dogajajo eksistencialno utemeljene zhivljenjske zgodbe, vendar so pesnikovi stihi istochasno pretkani z emocionalno toploto, s srchno kulturo. Tu so tudi obchutki sreche, ki jih je mali Berto dozhivel ob svoji dojilji, kjer se je pochutil kot v raju. Toda od tistih lepih dni je, kot nam sporochi, minilo »zhe shtirideset let«: »Pozno je,« pravi. »Vrni se k svoji zheni, Berto.«.

Tudi odrasli Saba je velikokrat kot otrok, ki bi se rad spojil z vsem blagim svetom, ko bi ta res obstajal. V tolazhbo mu vchasih ostanejo le dobre ptice, ki so ga privlachevale vse zhivljenje in katerim je leta 1948 posvetil posebno pesnishko zbirko, v kateri jih slavi od tashchice in vrabcev do slavchkov in kosa. Na balkonu svojega stanovanja je nekoch v grozo svoje druzhine celo pital zhivega orla.

Sabove pesmi nas vedno znova vodijo tudi po slovenski trzhashki obmorski pokrajini. S pesnikom se lahko odpravimo na Kontovel ali na Opchine, z njim se sprehajamo po starem delu trzhashkega mesta ali pa se povzpnemo na vrh klanca, »od koder je mogoche videti belo trzhashko panoramo«.

 

Dvojezichno knjigo s Sabovimi izvirnimi italijanskimi besedili in slovenskimi prevodi je uredila prevajalka Jolka Milich. Tekste je skrbno izbrala iz Pesmarice (Il Canzoniere), glavnega pesnikovega dela, ki ga je avtor dopolnjeval vse zhivljenje. V publikaciji, ki jo je izdala trzhashka zalozhba Mladika, je poleg tega objavljena spremna beseda Tatjane Rojc Slovenski Saba in kot dodatek obshiren pesnikov zhivljenjepis izpod peresa Renza Cigoia.

Knjiga Pijem to trpko vino nam ponuja obshiren pregled Sabovega poetichno-meditativnega prispevka k italijanski in evropski literaturi. Kronoloshko, od avtorjeve mladostnishke in mlade poezije, lahko sledimo enkratnemu opusu prek razlichnih vmesnih pesnishkih zbirk in ciklov s teksti iz Doma in podezhelja, Lahnih in blodechih stvari, Malega Berta, Sredozemskih, Ptichev in Skoraj zgodb do Epigrafa starega Sabe, ki umre v Gorici leta 1957 – nezadovoljen z osamljenim in po njegovem zapostavljenim polozhajem samosvojega pesnika v Italiji, saj v Epigrafu razocharano zapishe: »Zhiv sem govoril ljudstvu mrlichev. Odklanjam mrtvi lovor in prosim za pozabo.«. Chesar pa mu, kot potrjuje poznejsha recepcija njegovih del, niso uslishali.