Revija SRP 91/92

Lev Detela

Neprevedene knjige

 

MED LITERARNIMI NORCHIJAMI IN

STILISTICHNO DOVRSHENOSTJO

 

PROZNI PRVENEC VERENE ROßBACHER

 

Verena Roßbacher:

Verlangen nach Drachen (Pozhelenje po zmajih)

Roman

Zalozhba Kiepenheuer&Witsch, Köln 2009

 

Gostilnichar Neugröschl, eden od junakov v razvejani zgodbi knjizhnega prvenca Pozhelenje po zmajih Verene Roßbacher, je v svojem chlovekoljubnem vinsko- kavarnishkem podjetju »bog bogova«. Kot mnogi gostilnicharji na Dunaju, v Avstriji pa verjetno tudi drugod po svetu ne vidi rad, da neljubi gostje zmotijo njegov samotni gostilnishki mir. Zato izjavi, che je slabe volje, da je zhe zaprto in goste, che she vedno ne dajo miru, brezobzirno pahne chez prag na cesto. To se pripeti tudi Rothu, eni glavnih figur v tem delu, ko pri Neugröschlu narochi jajchno jed, a mu gostilnichar jezno zabrusi: «Danes nimam dobrega dneva. Pospravi svojo kramo in glej, da izginesh!«

Roth je oche mlade natakarice Klare, ki pobegne z vrtnarjem Kronom, a ga kaj hitro zapusti. Odtlej si zachne v svoje veselje in zabavo na veliko nabirati najrazlichnejshe moshke, vendar jih po kratki ironichni medigri odpravi na stranski tir in v pozabo. Eden od njih je chelist David Stanjic, ki njene v ledenih kockah zamrznjene lepe lase hrani v zmrzovalniku. Mlado dekle se takoj zatem spozna s privatnim docentom Alexandrom Lenauom, ki ima v glavi nekaj napachnih kolesc in poleg tega skrbi celo za archeopteryxa, ki ochitno she ni izumrl. Nadaljnji ljubimec je barski pianist Konrad Wurlich, ki se hrani le she s sirom in z nozhem poshkoduje lastni klavir. Toda dirigent Barnabas, zadnji moshki v tem venchku najrazlichnejshih Klarinih dozhivetij, nezvesto objestnico zapusti, nakar mu ta pishe klecheplazna pisma.

Devetindvajsetletna pisateljica iz Bludenza na Predarlskem, z zhivljenjskima postajama v Zürichu in Leipzigu, si je za kraj dogajanja v svojem prvem romanu izbrala neko skurilno mesto na meji med blaznostjo in obupom. Verjetno je to Dunaj, na kar kazhe zhargon nekaterih nastopajochih oseb.

Kritika mladi, leta 1979 rojeni avtorici, med drugim ochita prepisovanje iz del drugih pisateljev, toda Roßbacherjeva odgovarja, da je njen prvenec »literarna shala« z motom izpod peresa znanega avstrijskega pisatelja Heimita von Dodererja, ki je v eseju Vrnitev zmajev zapisal, da »kacha, ki ni she nikoli pojedla druge kache, ne more postati zmaj«.

Zmaji so mogoche posebna znamenja za motnje in spremembe, ki jih v zhivljenje prinashajo poshasti. Toda za kakshne spremembe gre v tem delu, med drugim spletenem iz tekstov, vzetih iz dunajskega romana Nadvse ljubljena Jörga Mauthesa in iz humoristichne knjige Teta Jolesch zhidovsko-avstrijskega pisatelja Friedricha Torberga? In seveda she koga. Na primer Francoza Marcela Prousta ali Shvicarja Roberta Walserja.

Zdi se, da so zmaji pravzaprav znamenja razlichnih slepil, himer, izrodkov chloveshke domishljije, ki nas zavajajo na stranpoti, proch od bistva in resnice. Je zmaj morda kar glavna protagonistka Klara s svojim nemirom, igricami in vabljivim videzom, ki mu podlezhejo vsi moshki? V romanu Pozhelenje po zmajih se resnica zato dogodi pravzaprav na koncu, ko protagonistka Klara prvich dozhivi, da ji moshki, ki si ga je za shalo ulovila, lahko odgovori na isti nachin. Jo namrech zapusti, to pa jo boli.

Sicer pa se zdi, da se bistveno tega romana ne dogaja v zgodbi oziroma v zgodbah, ki so ena sama zmeshnjava, temvech v jeziku. Ochitno je Dunaj pravi kraj za tak jezikovni kabaret, kjer beseda ob besedi noro in vrtoglavo poskakuje ter stavki pokajo od norchij in neumnosti. Cheprav, kot ugotavlja kritika, avtorichina dunajshchina ni posebno pravilna, toda pokojni strogi kritik Torberg bi te jezikovne norchije in napake pri mladi avtorici pozabil in ji odpustil, ko bi ga ocharala njena pojava in bi skupaj shla v kavarno na kavico, cheprav je lepa avtorica ne zna po dunajsko pravilno zapisati in izgovoriti.