Revija SRP 91/92

Lev Detela

 

LITERARNA POPOTOVANJA

(V)

 

 

Med dekoracijo in kritichno literaturo

(Literarni Rim v obdobju berlusconizma)

 

Rim in literatura? She posebej ob vprashljivem ponovnem vzponu »berlusconizma«, ki je pred leti pripeljal italijansko druzhbo v politichno zagato in gospodarsko neuravnotezhenost, a mu levicharska opozicija ni znala odgovoriti z uravnotezheno alternativo. V velikem mestu imenitnih renesanchnih in barochnih inscenacij ter razlichnih katolishkih pozunanjenosti pa tudi italijanskega drzhavnega birokratizma za ponotranjeno in kritichno literaturo v takem chasu pravzaprav ni pravega prostora. Saj je literatura tu – bolj kot v nekaterih drugih italijanskih mestih – vech ali manj dekoracija. Za izbrance v salonih. Ali pa agitacijska politika. Na mitingih in v zaprashenih gledalishchih. Pa tudi mavzolej. Spomin. Spominska hisha nacionalnih pesnikov, h kateri romajo Italijani, Francozi ali pa tudi Nemci, ko pochastijo svojega duhovnega velikana v njegovi »Casa di Goethe« v blizhini trga Piazza del Popolo, kjer je veliki pesnik med leti 1786 in 1788 srechno zhivel pri prijatelju in slikarju Tischbeinu in le v tem mestu obchutil, kot je sam poudaril, »kaj pomeni biti chlovek«.

Slovenci v Rimu nimamo takih imenitnih literarnih obelezhij. »Vechno mesto« ob dandanes zelo zamazani Tiberi je od nekdaj privlachevalo predvsem romarje, tako kot zdaj, v chasu nemshkega papezha Benedikta XVI. A tudi manj pobozhne romarje – umetnike in zgodovinarje, ki obchudujejo kulturne spomenike klasichnega Rima, ko je bil resnichno sredishche in osishche sveta. Vendar je Rim zlasti v emigrantski slovenski literaturi po letu 1945 zapustil dovolj vidne sledi, ki so tesno povezane s tem mestom kot sredishchem katolicizma. Tu sta zhivela in delovala pesnika-duhovnika Karel Vladimir Truhlar in Rafko Vodeb ter duhovnik, esejist in zgodovinar France Dolinar. Vodeb je svoje pesnishke zbirke pretkal s kratkimi subtilnimi impresijami notranjih pokrajin v narochju rimske realnosti, o chemer prichajo njegovi Rimski hajkaji. Vodebov Rim je drugachni Rim. To je ponotranjeni Rim drobnih stvari, pokrajinskih tihozhitij in univerzalno obchutene duhovnosti, ki veje skozi vechtisochletno zgodovino tega posebnega mesta.

Dalech stran od reprezentativnih dekoracij uradnega Rima in mnozhice turistov, ki se gnetejo v vatikanskih muzejih, v cerkvi sv. Petra, v Panteonu ob grobu slikarja Rafaela ali na trgu Navona, na Kapitolu ter pri drugih velemestnih zanimivostih, utripa v odmaknjenosti predmestij do hitrega in globalnega chasa in njegovih pojavov precej rezervirano zhivljenje obichajnih prebivalcev »vechnega mesta«. Tu je she nekaj pravega prostora celo za pesnike.

April v rimski »ljudski« chetrti Trastevere z »barochno sharo med starimi hishami« in »zidnimi tapetami s cvetlichnimi motivi« je opisala pokojna pesnica Asteria Fiore kot »zhivljenje zhivljenje zhivljenje / bridko in razigrano / okrutno in posmehljivo/ in skrivnostno lepo«. Tudi v literaturo znane avtorice shtevilnih proznih knjig, dram in pesnishkih zbirk Dacie Maraini, ki je bila porochena s pokojnim pisateljem Albertom Moravio, je vdrl neki drug prvotni Rim, kar lahko obchutimo iz pesmi Netopir leti nizko, ki jo je v slovenshchino – podobno kot tekste mnogih drugih italijanskih avtorjev – prevedla neustavljivo delavna posrednica med obema literaturama Jolka Milich: »... trdovratne rimske sanje / zelenjavno gledalishche s svojimi rjavimi in sinjimi platni .../... vila Borghese zadobi medlech videz okrog sedme ure zvecher vsa v mleku spechega listja / levje rjovenje sezhe do nas izza zidu zooloshkega vrta ...«.

Toda tu so dandanes she drugachni literarni glasovi. Poseben izziv problematichnemu politichnemu Rimu in celotni italijanski stvarnosti vsekakor predstavlja pisatelj Stefano Benni. Precejshnje shtevilo bralcev si je v zadnjem chasu pridobil celo na nemshkem prostoru, kjer so v prevodih izdali zhe vech njegovih proznih del. V njih se iz razlichnih zornih kotov in na velikokrat humoristichen nachin dotika nekaterih kljuchnih vprashanj sodobne italijanske druzhbe. Leta 1947 v Bologni rojeni Benni velja za najznachilnejshega italijanskega avtorja politichne satire. Znan je tudi kot pisec kritichnih komentarjev v znanih chasnikih in revijah.

Benni je nekakshen literarni outsider, samotar in posebnezh. Od tod morda tudi pisateljevo ljubkovalno ime »il Lupo«, volk, ki se ga je prijelo zaradi njegovih vedenjskih posebnosti, saj ubira popolnoma samostojna pota izven ustaljenih pravil igre. Zaslovel je zhe pred leti z romanom TERRA!, posebno znachilne za njegov nachin pisanja pa so tudi razlichne ironichne chrtice in skice. Nekatere je zhe leta 1994 objavil pri milanski zalozhbi Feltrinelli pod naslovom L´ultima lacrima (Zadnja solza). V teh proznih tekstih se Benni predstavi kot duhovit druzhbeni kritik, ki mu je tuje banalno, poenostavljeno prikazovanje ljudi in dogodkov.

Kot rdecha nit se skozi skoraj vse Bennijeve zgodbe vije pisateljeva obtozhba radikaliziranega potroshnishtva, na zatozhni klopi pa so – podobno kot pri Nobelovem nagrajencu Dariu Foju – predvsem spodrsljaji gonilnih plasti kapitalistichne druzhbe. Cheprav se zdi, da Benniju pogledi marksistichnih druzhbenih filozofov niso tuji, poskusha zlasti z novimi inovativnimi literarnimi sredstvi, na primer z demontazho tradicionalne pripovedi, najti primerno obliko za kritichno vsebino, ki jo ponuja odprtemu bralcu.

Benni nas odpelje v krichavo galerijo najrazlichnejshih banalnih, a velikokrat tudi vsakodnevnih tipov. Z metodo pretiravanja prizhene navidezne vsakodnevnosti do absurda in jih spremeni v grotesko, ko razgali vedno mochneje prisotno zheljo javnosti po ponovni uvedbi smrtne kazni. V chrtici Ochka bo nastopil na televiziji nas na ironichen nachin soochi z druzhino na smrt obsojenega, ki sedi pred televizorjem in ponosno bulji v »imenitni dogodek«, saj bodo usmrtitev kriminalno »slavnega ocheta« prenashali v zhivo. V chrtici Chastni gost je groteskna glavna figura she vedno zhivi Adolf Hitler, ki kot nad sto let stari senilnezh po desetletjih politichne odsotnosti nastopi na zasedanju italijanske Nove desnice. Dolga povojna leta je namrech popolnoma miroljubno prezhivel v Juzhni Ameriki kot marljiv chebelar, konchno pa se je po zaslugi »italijanske demokracije« spet smel vrniti v »ljubljeno« Evropo. Nova desnica ga navdusheno pozdravi kot svojega nadvse »chastnega gosta«: »Kdo drug kot ta stari blagi mozh bi mogel bolje dokazati spremembo, to zmago nad starimi protislovji, to novo voljo postaviti chebelnjak miru med narodi? Kdo bi mogel storiti to bolje, kot ta mozh, ki pooseblja vse zlo zgodovine, ki je celo prevzel odgovornost za dejanja drugih in moral za to plachati strashen davek. Moral se je celo pustiti razglasiti za mrtvega in prevzeti na svoja plecha pezo zdomstva dalech v tujini, kjer mu je bil edina tolazhba milijon malih, nemih, brenchechih prijateljic. Temu mozhu klichemo naproti: Che te dezhela, ki si jo tako vroche ljubil, noche vech sprejeti za svojega, potem mu bodimo mi njegova nova domovina.« Hujshe obsodbe, kot jo nudi ta ironichni prikaz, sodobna Italija ne bi mogla dozhiveti.

Toda Benni vzame na piko tudi najrazlichnejshe druge manj »globalne« napake in nedoslednosti, ki so prav tako znachilne za danashnje politichno in druzhbeno stanje. A ne le v Italiji, temvech globalno, shirom po svetu. Tako izvemo na primer, kaj se v »modernem« sholskem sistemu zahteva od uchencev pri predmetu literatura: »Opishi razvoj vloge talkmasterja v zgodovini italijanske kulture!«

Bennijeve chrtice so odlichno zabeljene s figurami pretiravanja. Podoba je, da se sredi blaginje sodobne kapitalistichne civilizacije v resnici nahajamo na smetishchu, na odpadu izgubljenih iluzij. Avtor zato nonshalantno zajema iz ropotarnice banalnega. V svoje tekste grmadi za slabo prebavo primerno pospeshevalni obremenilni material: iluzija blagodati iz konzerv, plastike in sterilnih hipervirtualnih aparatur vseh vrst je nenadoma razgaljena kot mrtev material, kot moralni fiasko, kot zlom humanega, ki ga v (do)konchni fazi ne bosta mogli ponovno postaviti na noge niti intervencija zdruzhenega kapitala niti akcija (animacija) iz v amerishkih rachunalnikih izdelanih figur. Ena takih je za tega zanimivega pisatelja pravzaprav tudi italijanski ministrski predsednik Berlusconi. V Bennijevih prikazih nastopa kot igralec z zvijachami, kot slepar, prebarvan z najrazlichnejshimi pisanimi mazhami zavajanja in zapeljevanja lahkomiselne mnozhice.

V tem kontekstu je med drugim zanimiva tudi knjiga Uda Gümpelsa in Ferruccia Pinottisa Berlusconi Zampano – Kariera genialnega sleparja, ki je izshla nedavno v nemshchini pri zalozhbi Riemann. Oba znana novinarja skushata v njej osvetliti Berlusconijev razvoj do ministrskega predsednika. Analizirata njegove prijatelje in domnevne kontakte z mafijo in tajno lozho P2. Predstavita zapleteno strukturo Berlusconijeve mednarodno razvejane podjetnishke dejavnosti s privatnim premozhenjem priblizhno dveh milijard evrov, kar ga uvrshcha med petdeset najbogatejshih ljudi sveta.

 

  

_________

Glej tudi: LITERARNA POPOTOVANJA I – LIZBONA (SRP 83-84/2008); II – MALLORCA (SRP 85-86/2008); III. – FIRENCE (SRP 87-88/2008); IV – PRAGA (SRP 89-90/2009)