Revija SRP 91/92

Lev Detela

 

PROPAD

 

(I)

 

Roman poznega popoldneva ali nekaj podobnega

 

Pozno popoldne zaslishish topel, mehak glas. Zagledash nekakshen smehljaj. Chutish, da nekdo govori. Vendar ne razumesh nichesar. Kot da se ti je omrachil um. Trudish se, da bi doumel te morda prijazne besede, ki postajajo od trenutka do trenutka vedno skrivnostnejshe in tuje. Nedostopne. Verjetno si znorel. Ne vesh, kaj se dogaja. Ne razumesh, zakaj si sploh tu, kjer si. Zakaj si se rodil, hodil v sholo, se ozhenil, skushal nekaj dosechi. Ne vesh, zakaj si bolan, zakaj se starash, zakaj bosh umrl. Ne spomnish se vech, kaj vse si to dolgo zoprno zhivljenje pochel, mislil, prichakoval. Tisti notranji glas ti nenadoma zvito prishepetava, da ti sploh nisi vech ti, temvech nekdo drug. Namrech tisti tam na drugi strani ulice, s klobukom v roki. S klobukom na glavi. Razdajajochi se pevec. Nekakshen Vlado Kreslin. Ali pa nekdo drug. Hitrohodec shtevilka 2.

Skozi zid ti chudni glas na debelo pripoveduje, da zanimivi mozh na drugi strani s klobukom v roki zhe ve, kaj dela. Njegov predmet je fotografiranje nesrechne civilizacije od svezhega zachetka do razpadajochega konca. Gnitju in plesni pripisuje poseben pomen. Razpad v plesen je zanj smrt, pa tudi prerod v novo zhivljenje, ki se bo rodilo iz prahu in pepela ...

Zakaj sploh vse to, pomislim. Vse to grenko in trpko, le redko veselo. Zame, pa tudi zate in za vse druge. Za vse nas. Danes, vcheraj, jutri. Oh, ubogo chloveshtvo!

 

o o o

 

Zvecher smo predolgo popivali. Zdaj imam chudne sanje, mochne, kot da bi bile resnichnost ...

 

Sredi nochi zabrni hishni telefon in me vrzhe iz spanja. Zmedeno dvignem slushalko. Iz neoprijemljive daljave zatrepeta glas mojega dobrega pisateljskega prijatelja.

»Ja, ali vesh, koliko je ura?« neprijazno zamrmram.

»Zelo pozno je zhe, prepozno je,« reche.

»Kako prepozno?« rechem. »Ali vesh, da je pol shtirih zjutraj?«

»Prevzeli so oblast,« reche.

»Kdo je prevzel oblast? Kaj se ti je zmeshalo!?«

»Janichar je prevzel oblast!«

»Kateri Janichar? Poznam samo nekega pisatelja s podobnim imenom. Toda tisti je v vseh svojih delih brezpogojno kritichen do oblasti ...«

»Ah, ne tisti ... Podpolkovnik Dragutin Janichar je prevzel oblast … Razumesh, na zhivljenje in smrt gre. Vojska ne pozna milosti ...«

»Marjan, lepo te prosim. To, kar trdish, ne more biti res ...«

»Lev, verjemi mi vendar in naredi nekaj za nas ... Hudo je ... Pishi v vashih avstrijskih in nemshkih chasopisih o vojashkem udaru. Pishi kot takrat, v chasu komunizma, in nam pomagaj ...«

»Ampak, Marjan … Ti se shalish,« mu rechem. »Evropska unija ne bo dopustila ...«

»Kaj je zhe Evropska unija,« se zadere po telefonu. »Izstradali nas bodo. In amen ... Pa she kriza nas tare ... Mala Slovenija je za Evropo konjska figa ... Nich ne bodo naredili ...«

Ubogi prijatelj. Le kaj se mu je zgodilo? Zaboli me pri srcu.

»Prosim, pomagaj,« nebogljeno zajeclja.«Ne morem vech govoriti,« reche. »Spodaj so zhe s tanki in bombami ...«

V telefonu zashkrta in pochi. Trikrat ostro pochi. Zveza je v trenutku prekinjena.

Skochim iz postelje. Hitim v kopalnico pod mrzel tush.

Mora me tlachi.

Se ushchipnem v roko.

Saj ne sanjam, kajne?

Takoj moram poklicati avstrijsko zunanje ministrstvo. Ti bodo zhe vedeli, kaj se dogaja ...

 

Chudne sanje ... Zares smo prevech popivali ...

 

o o o

 

»Pridite popoldne ob pol petih v kavarno Landtmann na Ringu,« mi z ljubeznivim glasom nekaj pred enajsto uro po telefonu iz zunanjega ministrstva sporochi avstrijski dvorni svetnik doktor Schoiswohl. »Tam vam povem nekaj vech, cheprav je vse skupaj strogo zaupno. Drzhavna tajnost. Da veste ... Moramo biti skrajno previdni. Tudi za vas velikanski riziko ...«

Kolena se mi tresejo, ko se popoldne vozim v mestno sredishche v umazanem vagonu dunajske podzemske zheleznice U 4, obdan z zanemarjenimi Turki in Romuni.

»Ne vem, kaj naj vam rechem,« mi samozadovoljno reche doktor Schoiswohl in me nezaupno pogleda v ochi. »Le zakaj ste sploh tu? Ne razumem, da vas te stvari zanimajo ... Pravzaprav se vas sploh ne tichejo ...«

Se chudno spreneveda.

 »Saj, saj,« konchno reche in si popravlja kravato. »Vse bi bilo v redu. Toda tisti generalov nochni nastop pod kipcem Venetskega Konja na slovenski drzhavni televiziji. V civilu. A v chrnih hlachah in temni srajci, vse chrno ...«

»Kaj ni podpolkovnik?«

»Ne, zdaj je zhe general ...«

Dvorni svetnik se zhalostno zazre v skodelico kave, ki mu jo je pravkar prinesel dostojanstveni glavni natakar.

Nenadoma previdno zasuka glavo in reche: »Veste, na vse moramo biti pripravljeni ... Slovenija je sicer majhna, ampak ni od muh ... A tudi mi v Avstriji smo pravzaprav majhni. Pred dobro uro smo zato razglaslili najvishjo stopnjo vojashke pripravljenosti ... V tem primeru je to zgodovinska nujnost.«

 

o o o

 

Pred nekaj trenutki sem bil preprichan, da se bom v kavarni sestal z doktorjem Schoiswohlom, toda pri meni nenadoma sedi brhka mlada urednica dunajskega STANDARDA gospa Olivia Flopp Lichterloh in mi zapeljivo mezhika z ochmi.

»Ali ne bi kaj napisali o njem?«

»Zakaj bi pisal? To je vash posel. Vi ste novinarka. O kom sploh govorite?«

»Ah, o novem predsedniku. Tistem v chrnih hlachah. Nenavaden mozh … Spominja me na nekega umrlega nemshkega pesnika, cheprav je general.«

»Na katerega pesnika vas spominja?« jo zachudeno vprasham.

» Ne vem vech, kako se je pisal. Pa saj je vseeno.V sholi smo brali neko njegovo pesem. Mislim, da je napisal, da je vstal iz groba, zajahal konja in shel dvorit zelo posebni nevesti ...«

»Pa ja niste vi tista nevesta!?«

Preslishi mojo opazko. Se smeji.

»No, bi napisali ... Ta vash general ... Che bi vedeli, kako so mu med nochnim drzhavnishkim televizijskim nagovorom zharele ochi ...«

»Ah ... «

Prevech sem popil. Zato me zdaj tlachi mora ...

 

o o o

 

Mladost je norost. Starost pa she bolj, che pomisli, kako se igra z njim. Kot ta objestna in vase zaverovana novinarka, ki ne ve nichesar ne o zgodovini in ne o zhivljenju. She manj pa o pisanju in novinarstvu. Sicer pa je jasno, da bo kmalu noch.

Pa tudi sam ne ve nichesar. Razen da njegova Ana (res njegova Ana?) tam za turshkim grichem pravkar zapira okna in zaklepa vrata ...

Toda ta tu ... (Bo tudi ta njegova?) ... Ne, ne ... Chisto drugachna je ... Ne bodi nor ...

 

Ana se boji nochi. Zdi se ji, da se z vrta pred hisho skozi vecherni mrak blizha nevarnost. Chuti, da nekaj kobaca skozi goshchavo. Polsenca strahu se lesketa zadaj za ribnikom. Oblaki nad hisho so rdechi kot kri.

Ochitno je nekaj narobe. S tem svetom je nekaj narobe.

Pisk lokomotive prestreli vecher. Ana zatrepeta z ochmi. A se umiri, ko vidi, da je vzrok nemira samo nedolzhna para iz aparata za kavo.

Shit.

Treba se bo iti umit.

Potem pa na vecherjo pred praznikom. Salama zhe chaka. Saj je zhe vse nared, kot se spodobi.

Sence pochasi drsijo okoli hishe ...

Noch zabija zheblje v podboje pri zidu ...

Tema pod cesto ima popadljive zobe, vendar she pochiva ...

Mraz je brezglavo na delu, a she ni dovolj debel, zato grabi v prazno ...

Iz radia donijo slovenske narodne znamenitosti ...

Ana hiti v sobico na drugi strani prostranega pritlichja, vendar ne more najti knjige, ki jo je, kot se zdi, pustila na mizi. Zakaj Arturja spet ni doma?

 

Resnichno bedaste sanje ...

 

o o o

 

Artur dvigne kozarec z vinom in nazdravi chrnolasi novinarki na drugi strani mize, ki se spet neumno zasmeje.

»Ah,« reche. »Saj ne gre le za vojashki puch v Sloveniji. Tezhave so v chloveshkih druzhbah stalno na delu. Zato zgodovina ne poteka urejeno in usklajeno, temvech je izrazito asimetrichna.«

Nekoliko ga izpodnese, ker ga novinarka ob teh besedah izzivalno podreza z nogo in nesramno pogleda v ochi, vendar se hitro zbere.

»Poglejte,« reche. »Saj veste, da sem po poklicu zgodovinar. Medievist. Pa tudi stari vek mi ni tuj. Zato skochiva na kratko kar v vesoljni Rim. Kakshen padec tam ... naravnost v brezno ... Po velikem Cezarju. Eden od njegovih naslednikov, nesrechni Kaligula, je kot rimski cesar Gajus Julius Caesar Germanicus in kot istochasni prvi drzhavni konzul imenoval svojega najljubshega konja za drugega konzula velikanske drzhave. Od vseh senatorjev je zahteval, da Veliki Zhivali izkazujejo brezpogojno pokorshchino. Konchno je bil tisti konj de jure, che zhe ne de facto, njegov glavni namestnik. Kdor zadeve ni vzel resno, je bil ob glavo ...«

Zdaj ga gleda z nekakshnim zadihanim zanimanjem.

»Veste,« reche profesor in rine z glavo nekoliko naprej, proti dekletu in kozarcu vina na mizi.

»Kakorkoli. Kaligula je mislil, da kot cesar in bog ravna skladno z zakoni. Pa saj tudi dandanes ni v nobenem dokumentu zapisano, da konj ne sme postati senator ali kaj podobnega. A vseeno se je cesarskemu Gaju popolnoma zmeshalo. Ko je nekoch zmanjkalo mesa, s katerim so krmili leve, ki so chakali na nastope v areni, je chisto zares ukazal, naj v jechi poishchejo vse kaznjence s plesho in jih hitro pripravijo za hrano ubogih lachnih zveri ...«

»Vseeno vas ne razumem,« reche urednica dunajskega STANDARDA. »Kaj ima ta bedasti Kaligula opraviti s tistim mozhakom v chrnih hlachah, ki v nochnem programu slovenske televizije trdi, da je predsednik drzhave?«

»Saj vam zhelim ravno to razlozhiti,« reche profesor. »Tudi on je bedast … Tudi on bi rad krmil leve s pleshastimi zaporniki ... Samo, da jih k srechi she nima na voljo. To, kar se zdaj dogaja v nochni Sloveniji, lahko po vsej pravici imenujem LEX CALIGULA ...«

 

o o o

 

V Anini glavi nevarno pochi. Kaj pa, che jo Artur vara? Tako dolgo ga ni domov. Krozhnik, na katerega je nalozhila lepó narezano salamo, ji zdrsi iz rok in se neumno razbije. Koshchki ostrih chrepinj jo rezhejo v srce. Zakaj mora biti tako osamljena in nesrechna?

Bolshchi v temo. Se zravna. Stopi h kuhinjski omari po kozarec. Si s tresocho roko iz steklenice nataka vino. Mrmra nerazumljive besede.

»Treba je. Ja, ja. Pa ni jasno. Zhiveti ni jasno ...«

Ljubosumnost v njeni dushi se razplamteva v unichujoch ogenj.

Je zdajle morda pri drugi?

Spomni se na poroko in porochno noch, ko jo je Artur prvich razocharal.

Prichakovala je, da bo nezhen in ljubech, vendar je, pijan kot chep, she preden sta se prav objela, onemoglo zaspal.

Zdaj si vech ne more pomagati. Spet sezhe po kozarcu in vinu. Pijacha ji polzi po grlu, muchi jo in zhge v sredo srca. Zazdi se ji, da se vino po njeni ranjeni dushi pretaka, kot da bi bila njena lastna odtekajocha kri.

»Umrla bom ...«

Utrujeno zapre ochi. Srce ji razburjeno utripa. Kot da bo naslednji trenutek dozhivela srchni napad ...

 

o o o

 

»Dragi profesor, zdaj ne morem razmishljati, kaj je pametno in pravilno ter kaj se spodobi in kaj ne. Imam pach telo iz mesa in krvi, to pa nima razuma,« reche neugnana chrnolasa novinarka v hotelski sobici.

Usede se na stol ob postelji in ga poredno pogleda, ko si z opolzkim nasmeshkom na ustnicah zachne odpenjati s chipkami obrobljeno rdecho bluzo. Artur zadihano opazuje, kako opojno meso njene shiroke dojke izzivalno pochasi drsi iz na pol razpetega modrca.

Novinarka vstane. Bluza in modrc padeta na tla. Z roko privzdigne dojko in ga nagajivo pogleda.

»Ali ni lepa,« reche.

»Chudovita si,« zavzdihne Artur in jo vrochekrvno pogleda.

»Pridi k meni,« zashepeta Olivia z vabechim glasom, ko se na pol naga ulezhe na posteljo.

 Napete prsi ji vznemirjeno zatrepetajo, ko jih Artur prime spodaj pri gubah, potegne k sebi in obe rdechi shpichasti konici na vrhu toplega mesa posuje z vrochimi poljubi.

»Obe dojki sta enakopravni. Obe morata biti izdatno ljubljeni!« se zasmeje, ko jo spet in spet poljublja po vedno bolj razdrazhenih kolobarjih.

Olivia zasope in spolzi z rokami proti Arturjevemu trebuhu.

Moshki se ob njenih vedno hitrejshih dotikih vzburi in z levo roko sezhe pod novinarkino toplo zadnjico. Otipa drago svilnato blago njenih rozhnatih spodnjic.

Chrnolaska razdrazheno razpre stegna.

»Ljubi me,« grchi z na pol priprtimi ochmi in se ga oprijema okoli bokov.

Artur porine desnico proti notranji strani novinarkinih stegen.

»Saj ne more shkoditi, che se ljubiva,« reche Artur.

»Ja, ja,« sope chrnolaska. »Saj nama lahko samo koristi.«

»Ja, samo koristi,« reche Artur. »Tudi poklicno nama lahko samo koristi.«

»Ja, tudi poklicno,« vzburjeno vzdihuje novinarka. »Kot izmenjava mnenj in informacij kar med fukom.«

»Ja, kar med fukom,« se smeje Artur.

»Ja, zakaj pa ne, ti goli nori profesor,« hlasta novinarka. »Po drugi strani pa je, to morash ja vedeti, tako spolno spajanje zelo zdravo za dusho in telo, kot je dokazala moderna medicina. Na ta nachin lahko namrech izzhiviva strasti in ukrotiva najinega notranjega prasca.«

»Ah, bi se rada izdatno fukala, ali ne?« sope Artur.

»Ja, kar daj me, prasec,« hrza novinarka. »Daj, vzemi me zhe vendar!«

Artur s prsti razdrazhljivo zdrsi pod novinarkine hlachke in tipa chez njen mehki shchegetavi puh naravnost do tople vlazhne rezhe. Pohotno ji privzdigne zadnjico in jo razdrazhljivo pobozha pod trebuhom. Zhenska pod njegovimi potiski in poljubi strastno zakrichi.

Artur jo prime pod pasom in obrne na trebuh. Drsi chez njeno okroglo zadnjico, ki se she vedno skriva v rozhnate hlachke. Z roko jo pochi po toplem mesu in ji kot za nagrado in sladko kazen za vse njene dosedanje pregrehe z enim samim zamahom potegne spodnjice dalech pod kolena.

»Jih res vech ne rabish!«

»Daj. Pridi! Daj me!« Olivia se zasuka nazaj na hrbet in brezmochno zacvili. Na hitro si potegne hlachke s stopal in jih sune pod posteljo. Z razkrechenimi nogami omamljeno oblezhi pred golim moshkim. Privzdigne zadnjico. Odprta rezha se ji zasveti kot rdech moker cvet.

»Zdaj. Ja. Ja. Zdaj.«

 

o o o

 

 

»Vojna bo!«

Stari cesar zhalostno povesi glavo. Prelivanje krvi je hotel na vsak nachin preprechiti. Pa se mu ni posrechilo. Mrko zre skozi veliko stransko okno proti schönnbrunnskemu parku. V zhivljenju mu ni bilo prav nich prihranjeno. Predolgo je zhivel in prezhivel vse, ki so mu kaj pomenili ali bili za cesarstvo pomembni. Smrt zhene, sina prestolonaslednika in zdaj she umor Franca Ferdinanda v Sarajevu je prevech za njegovo izmucheno dusho.

»Vse je v bozhjih rokah,« je rekel vcheraj zunanjemu ministru, ko je odobril vojno napoved neposlushni in neurejeni Srbiji.

»Bog ve, da je tako prav. Vse ima svoj namen in pomen. Toda moji narodi bodo kos vsem nevarnostim. Cesarstvo je od Boga in zato vechno.«

Premishljuje. Stoletja ne pomenijo za Avstrijo nich, za njegovo rodbino, ki ji vlada, pa so veliko.

»Gospod Schoiswohl,« je rekel zadnjich dvornemu svetniku, ko mu je ta sicer samo v mili obliki izrazil dvom o izidu vojnega zapleta. »Moji narodi so vedno premagali vse ovire. Poglejte na primer hrabre Tirolce ali pa pridne, domovini zveste kranjske fante. Kako so vedno in povsod kljubovali turshki nevarnosti in odbili vse njihove zlobne napade. Vse so dali za vero, dom, cesarja. Tako je tudi prav. Ne bodimo chrnogledi. Zdruzheni zaupajmo v bozhjo Previdnost. Nashi drzhavi se potem ne more prav nich hudega pripetiti.«

 

o o o

 

Doktor Schoiswohl se nalahno prikloni.

»Veseli me, da ste me pochastili z vashim velecenjenim obiskom,« reche chrnolasi novinarki in jo z galantno kretnjo zaprosi, naj se blagovoli usesti v naslanjach.

»Tudi meni je v chast,« reche novinarka in v zadregi narahlo zardi.

»Gospa Olivia Flopp, morda se boste vprashali, zakaj sem vas povabil v ministrstvo ...«

»Ja, res, zelo me zanima, zakaj ste se obrnili na mene.«

»Kot veste, se je zachela vojna s Slovenijo. Zhal tja ne moremo poslati nashega, avstrijskega vojnega dopisnika, da bi iz samega levjega brloga porochal o nevarnem dogajanju. Za ta posel potrebujemo nevtralno neavstrijsko osebo.«

Chrnolaska dvigne glavo in ga napeto pogleda.

Dvorni svetnik si natakne ochala, shari po papirjih na pisalni mizi.

»Izvedel sem, da ste shvicarska drzhavljanka, rojena v Bernu. Torej nevtralna osebnost. Kot taka bi se lahko brez nevarnosti podali v Ljubljano. Nich vam ne morejo, medtem ko bi avstrijskega dopisnika takoj zaprli. Ali pa mu naredili she kaj hujshega. Zhe nash stari dobri kancler Kreisky je nekoch izjavil, da so zadeve na Balkanu nepredvidljive. Torej, lepa gospa, bi nam lahko priskochili na pomoch? Nashi mediji potrebujejo natanchne informacije ...«

Se nekoliko zaustavi in jo ljubeznivo pogleda.

»Seveda pa bi lahko naredili she vech ... Z vashimi sposobnostmi, kot so mi z navdushenjem sporochili, in z vashimi zhenskimi chari ... A ne zastonj, samo za dobro nagrado ...«

»Zanimive stvari mi omenjate. Toda, gospod dvorni svetnik. Premislite, ali sem zmozhna takih rechi. Dobro veste, da sem samo shibka zhenska ...«

»Ah, ah, lepa gospa ... Ne bodite vendar tako skromni … Prav zato, ker ste zhenska, mislimo, da boste kos nalogam, ki smo vam jih namenili ...«

»Ah ja. Ne vem, ali ste izbrali pravo ...«

»Torej gospa Olivia. Premislite o vsem tem, kar sem vam povedal ... Morda mi lahko jutri sporochite, kako ste se odlochili. Ne bo za vas nekoristno, che boste sodelovali. Chaka vas strma kariera na sam vrh nashih mozhnosti ...«

 

o o o

 

»Pravijo, da ima tisti slovenski general, tisti Janizhar ali kakor se zhe pishe, nomen est omen, nozhe v ocheh,« reche nachelnik avstrijskih bojnih sil in si s tresocho roko prizhge kubansko cigaro, da bi se pomiril. »Zelo krut in oster je baje. Ampak, da veste, zdaj mu ne bo nich pomagalo. Udarili bomo kar chez Jezenice ...«

»Kako chez Jezenice?«

»No, skozi predor, gospod brigadir, skozi predor pri Asslingu, kot se pravilno reche, oziroma pri Jezenicah ... Potem pa smo takoj v Lublani ...«

»Pravijo, da Slovenija nabira prostovoljce v Afriki. V Maliju in Kongu. Nimamo she natanchnih podatkov. Zadnje denarne rezerve so za to akcijo izvlekli iz drzhavne blagajne. Baje gre za deset tisoch mozh. Che to drzhi, bo njihova vojska kmalu narasla v velesilo ... Slaba nam prede ...«

»Gospod brigadir, ne bodite defetist! Junashko naprej. Ni vrag, da ne bi premagali tudi tega sovraga ...«

Nachelnik bojnih sil se sklanja nad veliki specialni zemljevid, toda ker je slaboviden, ne vidi nichesar.

»No, bo zhe kako,« razburjeno ropota z besedami. »Na boj in v zmago, potem pa se bo itak vse uredilo, kot je lepo in prav ...«

 

o o o

 

Chudne sanje. Da sem nenadoma za petdeset let starejshi, kot sem v resnici. Vcheraj smo res prevech popivali, zato pa zdaj vse to za kazen.

 

Dvorni svetnik je ves iz sebe. Pravkar so mu prinesli brzojavko, da se je na Shvedskem zachela drzhavljanska vojna. Francija je izstopila iz Evropske unije in se razglasila za monarhijo. Iz ropotarnice so privlekli nekega starega senilnega Bourbona, ki poudarja, da je parishki grof in zato edini pravnoveljavni naslednik zadnjega pravega kralja iz leta 1830. Kar chez noch so ga okronali za Ludvika XXVII., saj se pishe zhe leto Gospodovo 2027.

»To je zelo slabo za Avstrijo,« reche doktor Schoiswohl. »Zdaj ne bomo dobili pomochi iz Francije. Zna se zgoditi, da nas prikljuchijo k Sloveniji ... Ja, in kaj bo potem?«

»Ko bi imeli she cesarja, bi bilo vse drugache. Potem bi bili zares jekleno povezani v neunichljivo skupnost. Zdaj pa ta neprijetna neumnost.«

 

o o o

 

Stari cesar je pravzaprav vojak. Vechni vojak. Vse zhivljenje. Od jutra do vechera. Zato je preprichan, da bo pogum njegovih ljubljenih narodov tudi tokrat omogochil zmago Avstrije in jo navrh bogato nagradil z novimi ozemlji in kronami.

»Poglejte,« zatrdi zvecher nemshkemu veleposlaniku. »Leta 1848 v bitki pri kraju Santa Lucia zahodno od Verone sem imel chast kot mlad vojak boriti se z ramo ob rami z nashim velikim feldmarshalom Radetzkym. Osem ur je trajala bitka, v kateri smo neprestano stali na pragu smrti. Vendar nismo hoteli popustiti ... In dobri Bog je nagradil nash pogum v nash prid ...«

»Ampak, apostolsko velichanstvo, che smem pripomniti, Verono ste potem izgubili ...«

»Ah kaj ... To je bilo pozneje ...« cesar nejevoljno strese z glavo. »Saj veste, da smo stalno obkrozheni z zakletimi sovrazhniki. Svet nam zhal nikoli ni bil naklonjen ... Razen velika Nemchija ... Zato gremo zdaj v ta odlochilni boj. V ta zadnji boj za zmago miru in ureditev civiliziranih odnosov v Evropi ...«

 

Kaj se dogaja? Ali sanjam ali bedim? Zvecher smo zares predolgo popivali. Zato zdaj ta neverjetna zmeda v glavi. In te nadvse moreche bedaste sanje.

 

Artur odvrzhe plashch na blizhnji stol in razgrne chasopis. V kavarni je zelo mirno. Pogled mu zdrsi na chlanek dopisnice Olivie Flopp, ki porocha iz Slovenije o hudih bojih pri Podkorenu in Jesenicah. Obraz se mu sveti v nervozni rdechici. Razburjeno drsi chez stavke lepe novinarke in je vedno bolj vzburjen in razburjen. Namesto vojne sanja o njenih poredno razigranih dojkah. Zazdi se mu, da jo bo v ljubezenski igri pravkar spet potisnil na posteljo in zachel poljubljati po vseh charih njenega radozhivega telesa. Nenadoma zachuti, kako se mu spet divje predaja, kot takrat, v poznem novembrskem vecheru v tihem dunajskem hotelu.

Zapre ochi in sanja. Nato utrujeno zavzdihne, potisne chasopis na stranski stol in si narochi kavo s smetano.