Revija SRP 91/92

Jovan Vesel Koseski

 

POTAZHVA

Sonnett

 

 

 

Naj zgine svet, gorijo naj pushave,

Vihar valove morja naj dervi,

Na zraku chernimo naj grom buchi,

Naj burijó snezhnikov golichave:

 

Skuz zapushene zhalostne planave

Naj chudne vojske silni glas gromi,

Naj lakota nevsmilena mori,

Nabira truplov kupe naj kervave;

 

Sej moje bitje na temo sveto,

Sej ni na zemlji moje Dushe Dom,

Zhivlenje zgine kakor kratko leto; –

Tje v svete, – chiste angelske dezhele,

Kjer pil ocheta velichastvo bom,

Skuz grobov noch, me kliche chast, – vesele.

 

 

(1818)

 

 

 

 

OPOMBA H KOSESKEMU

 

V letu 2008 je minilo 210 let od rojstva pesnika Jovana Vesela Koseskega (pravo ime Janez Vesel, podpisoval se je tudi Johann Vessel, rojen v Kosezah pri Moravchah 12. 9. 1798, pravnik, financhni uradnik, umrl v Trstu 26. 3. 1884) in 190 let od objave njegove Potazhve, prvega slovenskega soneta. Pesnik nenavadne usode; sprva so ga slavili kot najvechjega nacionalnega pesnika, za Bleiweisa je bil »Dichterfürst«, za nekatere navdushence »Orfej slovenski«, tudi resni poznavalci literature so ga vsaj v nekaterih pogledih postavljali nad Presherna (npr. Janez Trdina). Potem pa se je nad njim zgodil, kot ugotavljajo danes, »literarnozgodovinski umor«, postal je »umorjeni pesnik«, pojem »koseskizmi« pa skrajno negativna oznaka za bebavo jezikovno spakljivost; shele v novejshem chasu se pojavljajo o njem tudi resnejshe in objektivnejshe razprave (Inkret, Grdina, Ahachich), ki mu vrachajo nekaj veljave vsaj kot »politichnemu pesniku« zgodnjega slovenskega meshchanstva. Po tej rehabilitaciji prvi »umorjeni« ali »likvidirani« slovenski pesnik ostaja Pavel Knobl kot avtor prve posvetne pesnishke zbirke, s katero je zasnoval slovensko »depoetizirano poezijo« (Inkretova oznaka za poezijo Koseskega), Koseski pa je bil njegov nadaljevalec z razvidnejshim politichno-aktualistichnim poudarkom. Vsekakor je Koseski s svojimi pozdravi avstrijskemu cesarju in z bodrenjem slovenstva (jugo/slovanstva) najbolj izrazit slovenski »politichni pesnik« po Vodniku; po svoje je Knobl njun predhodnik, ki je she bolj kot onadva preprosto konservativno »politichen« (groba, depoetizirana, »banalna« poezija o vsakdanjih stvareh, vso modernost in sledove francoske revolucije je oznachil kot »novo kramo«).

Ob Koseskem se torej zastavljata znachilni vprashanji o fenomenu poezije: politichna lirika in forma soneta. »Politichnost« poezije je njena mozhnost neposredne (re)akcijske odprtosti navzven, iz (larpurlartistichnega) »slonokoshchenega stolpa« v socialni-prostorchasni kontekst. »Politichna poezija« je sicer po znani Goethejevi zanichevalni oznaki nekakshna literarnoteoretichna psovka. Koseski je v dolochenem smislu »slovenski Béranger«; seveda pa je najti dolochene elemente »politichnosti« tudi pri Preshernu in Jenku, dveh najbolj izrazitih slovenskih pesnikih 19. stoletja, ki ju sicer oznaka »politichnosti« pokriva le v manjshi meri. Celo tako nachelno hermetichen pesnik kot Mallarmé je pisal tudi »verse de circonstance«; sploh so ochitno politichno »kontaminirane« ali angazhirane pesmi pisali tudi najvechji pesniki, in to ne le (soc)realisti, ampak prav tako nadrealisti (najpomembnejshi pesnik nadrealizma Eluard, v Shpaniji na strani republikancev, chlan KP, ima zbirko Poèms politiques, 1948); podobno Pablo Neruda ali oxfordski »pesnishki marksisti« okoli Audena (Spender, Mac Neice); linijo nemshke »politpoezije« nakazujejo vsaj Heine, Freiligrath, Brecht, Enzensberger ...

Slovenski sonetizem se torej zachenja s Potazhvo, ki jo je objavil dvajsetletni Koseski v ljubljanskem nemshkem tedniku Laibacher Wochenblatt, sht. 24 z dne 5. junija 1818, na prvi strani na prvem mestu, desno poleg pa je nemshka varianta Der Trost (po nekaterih priredba po Schillerju; ker je sicer tedaj Koseski pesnil v nemshchini, je tudi mozhno, da je slovenska varianta prevod lastnega nemshkega izvirnika). Zhe na pogled je znachilna oblika: tercini sta zdruzheni v eno kitico (tak je pozneje Kosovelov sonet), notranji verzi tako v kvartinah kot v tercinah so zamaknjeni in imajo zlog manj, ker se konchujejo z moshkimi rimami. Celoten sonet je en sam, metrichno-jezikovno korektno in gladko izpeljan zlozheni stavek (poved) s preobratom na kvartinsko-tercinski razmejitvi, izteche pa se v zadnjo besedo »vesele« kot poziv k vedremu sprejemanju zhivljenja kljub vsem predhodno nashtetim strahotam, po svoje pa tudi kot aluzija na pesnikov priimek (prim. Presheren – presherna pesem). Podpis pod nemshko varianto »Vessel« lahko prek angleshkega pomena asociira ladjo s pozivom na veselo plovbo v prihodnost (niti slovansko »veslo« ni dalech). Izhodishchno relevantna je le prva varianta soneta; v Veselovi knjigi Razne dela (1870-79) je namrech izshel temeljito predelan pod naslovom Potazhba (Legisheva oznaka prvotne Potazhve, da je izrazno precej nerodna in zmedena, se zdi, zlasti glede na okolishchine nastanka, malce »premochna«; gl. ZSS, SM, 1959, str. 58).

Veselova Potazhva je tako daljni, osamljeni, a solidni zasnutek bogatega toka slovenskega sonetizma, ki pravzaprav brez vechjih prekinitev, le z dolochenimi modifikacijami, traja vse do danes: od nenadnega, mogochnega Preshernovega vzpona prek Stritarja in moderne (zlasti Kette) s sopotniki (Gradnik), med obema vojnama (Kosovel, Vodushek, Jarc, Torkar, Champa), med okupacijo (Balantich, Hribovshek), po vojni Moder, Fatur, Sharabon, Cundrich, Kovich pa tudi modernisti in avantgardisti z »antisoneti« brez interpunkcije ali brez rim (Taufer, Grafenauer, Zagorichnik, Shalamun) ter s postopnim obnavljanjem intimizma mlajshi Boris A. Novak (cikel »prostih sonetov« zhe v prvencu Stihozhitje, 1977), Alesh Debeljak (»prosti soneti«: Imena smrti, 1985), Milan Jesih (Soneti, 1989), Milan Dekleva, Jurij Kovich, Zoran Pevec, Brane Senegachnik, Miklavzh Komelj ... Posebnost je nestor Ciril Zlobec, ki je prej pisal v glavnem pesmi v prostem verzu, v devetdesetih pa je postal klasichno ubrani sonet njegov vodilni izraz. (Po Pirjevcu je neoavantgardizem 60-70-ih let konchal »preshernovsko strukturo« slovenske poezije; v samostojni drzhavi se je z vidika izbruha sonetizma ta struktura, po vsem sodech, »obnovila« kot postmodernistichni neoklasicizem ...)

 

Izbor in opomba Ivo Antich