Revija SRP 91/92

Jolka Milich

Vprashalnica

 

KAJ S TEM OSMIM FEBRUARJEM? 

 (Glosa post festum)

 

Zachela bom z intervjujem Zhenje Leiler v Delu z dne 7. februarja 2009 s predsednikom upravnega odbora Preshernovega sklada Jaroslavom Skrushnyjem. Tudi tega sem letos prebrala z meshanimi obchutki kot vsako leto ob Preshernovem prazniku podobne zapise in pogovore, le razlogi so obichajno nekoliko drugachni. Zhe od nekdaj je s tem praznikom ali vsaj z njegovim praznovanjem nekaj narobe, obenj se zhe vsi ali vsaj mnozhichno le spotikamo, rodil se je ubozhchek z napako. Da bi minil brez kakshnega maksi pomisleka, mini protesta ali besednega incidenta, si ne moremo vech niti predstavljati. To sodi zhe k programu kot bistveni, nepogreshljivi del. Che ni kaj narobe, pomeni, da je z nami nekaj hudo narobe. Ti nenehni, zhe kronichni dvomi o njegovi primernosti ali neprimernosti so po mojem mnenju zhe skoraj patoloshki. To vechno in malodane zhe ponarodelo problematiziranje Presherna, in hochesh nochesh tudi kulture, je skregano s pametjo. Celo organizatorji so zadnja leta nonstop v zadregi, kaj bi z njim, kaj pa zdaj, kako naj ga pomladimo, osvezhimo, kakshnemu liftingu naj ga podvrzhemo, da bo vsaj gledljiv oziroma vsaj za silo za pred ljudi, ne pa, kot pravimo na Krasu, kvechjemu za v koruzo namesto strashila za vrabce. Che drugache ne gre, ko so v stiski z argumenti, se zhe okostenelo tradicionalno spotikajo ob dnevu (smrti): zakaj ne slavimo rojstva, tarnamo vsi objokani. Che bi pomotoma ali namerno slavili rojstvo, bi se njim in nam cedile prav debele sline po smrti, saj je vobche znano, da se o mrtvem levu govori drugache kot o zhivem; potemtakem je smrt dejavnik, mimo katerega ne moremo in ne smemo, saj ko bi slavili zhive leve/genije, bi nam nenehno pretila nevarnost, da se nam izneverijo in so nam potem le v sramoto, ziher je ziher. Da ne govorimo o slovenskih Preshernih, tistih mrtvih namrech (onih zhivih, shele v fazi nastajanja, in sam bog ve ali hudich, che bodo do konca dozoreli in do kraja nastali, ne samo delno, kot torzo ali trup brez nog in rok, ali glava brez telesa in obratno telo brez glave, je boljshe ne izzivati, da te bolj smeli in neolikani ne sunejo v rebra ali brcnejo v korak), no, na te mrtve Presherne, pa cheprav premoremo samo enega, se lahko ob veselju celotnega nashega tiska niti ni treba, da je rumen poshchije zhe vsak srednjesholski odlichnjak ali repetent, in se zategadelj pochuti kot narodni heroj, ob burnem ploskanju vsega sholstva, ki zadovoljno grunta: iz tega pa bo she nekaj. Dajmo fantu prilozhnost, da se izkazhe!

No, ko se sam organizator kulturne proslave prav na njen dan dvomeche sprashuje o previsokem shtevilu literarnih in kulturnih nagrad pri nas, namesto da bi sprashevalki rimano odgovoril in ji povedal vse o resnichnem stanju, in she kaj vech v vechno pomnjenje, potem ko se ob nagrade, vidno shokirana, obregne znana novinarka: ali veste, da jih je okrog sto? potem je konec! Ne bi bilo bolj pametno, da organizator obesi kulturo na klin in gre organizirat in predstavljat stvari, v katere vsaj za silo verjame? Res je, da kot organizator brzhchas dobi tudi kaj plachila za trud, in sold je sold in prijetno je, ko v zhepu cinglja, a naj vsaj fingira, da je na nashi strani, nash zagovornik. Kje pa! Zachudeno odpre malce zaspane ali zasanjane ochi zdaj malo karikiram! in z usti na stezhaj zine osuplo: Je-li mogoche? Sss ttt oooo, ste rekli? Kje ste brali? In so vse denarne? Ali pa so vechinoma, od chetrte ali pete naprej, che jih je res sto, le priznanja na kakshnem cegelcu, ki je za spoznanje, no, recimo za nekaj spoznanj boljshi od uvozhenega trislojnega toaletnega papirja, ki so ga nalashch za to nagradno svechanost impregnirali z voskom in kaligrafsko popisali, da bo malo dlje trajal in naredil zheleni efekt? Saj podobne diplome dobijo na nashem koncu vinske kraljice pa princese devishkega oljchnega olja in kneginje cheshenj in hrushk, da o prvakih v kegljanju ali v igranju brishkole niti ne govorimo. Ponovil je vprashanje, zaprepashchen: So nagrade vse denarne? Krizhana gora, in kje jemlje drzhava toliko cekinov, da obsipava vso to kulturno rajo in svojat z zlatom? Zdaj shele razumem, zakaj je v deficitu. Bo treba vzeti shkarje v roke in rezat, rezat, rezat narediti konec vsej tej nagradni devalvacijski potrati, ni druge izbire, drugache bomo vsi utonili v dolgovih, vsak drugi poet et consortes pa vechkratni nagrajenci si bodo nasheshkali kar tezhke denarce. Nezaslishano! Prekleti literati! Prav oni tirajo narod v pogubo.

Tudi jaz shele zdaj razumem, zakaj so nastopajochi na Preshernovi proslavi v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma vsi po vrsti chofotali v tisti vedno bolj kalni vodi, ki je najbrzh predstavljala brodolom Slovenije zadelj teh hipotetichnih stotih neutemeljenih letnih nagrad, ki jih bo treba korenito razredchiti, da bodo zadobile  pomen, domovine pa ne spravljale na kant. Chisto na zachetku sem naivno mislila, da so se gledalishchniki pach zmotili ker niso nezmotljivi papezhi in da so se shli namesto Preshernovega slavja na njegov dan nekakshno presherno (pred)pustno generalko. Med tistimi redkimi prezhivelimi in chofotachi sta bila tudi simpatichna klovna Shkof in Shugman, ki sta pomenljivo rezala torte na debele kose, ti pa so simbolizirali zhe zloglasne nagrade, ki jih kulturniki letno pokasirajo, sladkala sta se tu in tam z njimi, packala in si lizala prste, kakshno debelo cheshnjo slastno pojedla, in se nato kot v amerishkih komichnih filmih   nemo obmetavala z njimi in se za navrh, namesto da bi si splaknila zapacana usta, oblivala s penechim vinom; najbrzh jima je bila voda v chevljih premalo, pa sta si za namechek svezhila zhe malce uvele in trudne misli v glavi. Jaz, ki sem s podezhelja doma (in hudo, ko pride, najprej udari po podezhelju), sem parkrat pomislila, da globalna kriza she ni prishla do Ljubljane, obiskala je najprej nas, ki smo izven, pa se gredo srechni Emonci in prestolnichani lahkomiselno she objestnost in razmetavanje s hrano. Blagor njim! Sprashevala sem se tudi, ali so organizatorji proslave zavarovali chofotajoche umetnike proti gripam, prehladom, raznoraznim virusom, revmatizmom in podobnim zimskim nadlegam, da se preventivno obvarujejo pred kakshno tozhbo morebitnih obolelih, in s tozhbo ne mislim na jok in stok in hlipanje, marvech na kakshno tako moderne vrste s Cheferini in Matozhi. Shele po vechkratnem branju intervjuja mi je postalo vse jasno. Zdaj se niti ne chudim vech, zakaj sta klovna, ko sta se ceremonialno shla dvorna norchka slavnega govorca in sta se ga tishchala kot topla bratca (prosto po Marjanu Rozhancu), po prvih blabla taktih stoje zaspala, kot je navada pri shimeljnih in lipicancih. Kdo bo poslushal osmofebruarske govorance, pa she iz ust dvomljivca, ne da bi zaspal? Kakshna srecha, da nista zasmrchala ali zadrnjohala. To bi bil shele shpas (pardon, shkandal)!

 

Ker je proti koncu intervjuja nanesla beseda na ceremonial, pa she to: mojstrici ceremoniala, gospe Benedettijevi, drobno vprashanje, s proshnjo, da nas informira, da bomo potem na tekochem, ne pa, da si kar naprej narobe tolmachimo in smo do ″gor postavljenih″ prej kritichni kot naklonjeni in posledichno tudi vechkrat krivichni. Che je v TV sporedu ob dolocheni uri, recimo ob 19.55, napovedan prenos kake proslave, pri kateri je predvidena tudi navzochnost politichnega vrha, koliko minut najvech ta vrh lahko zamudi, ne da bi se pregreshil proti pravilom cerimoniala, ki si ga je sam napisal in predpisal, in postal tako rekoch tudi njegov krshitelj? Eno? Dve? Maksimum tri, a bi se pri treh moral z besedico ali s poklonchkom zhe opravichiti chakajochim v dvorani, nam pred televizorji pa s pomenljivo grimaso izraziti obzhalovanje? Ali pa mu do obchinstva in TV gledalcev ni dosti mar (naj chakajo, saj nimajo drugega dela, in naj zvejo, kdo je gospodar!) Tako namrech (sem brala nekoch) si mislijo vsi pa cheprav kronani ali izvoljeni neotesanci, kot je menda rekel zhe francoski pisatelj v nochi chasov na rovash ne vem vech katerega njihovega kralja Ludvika. Slovenski politiki, priljubljeni, manj priljubljeni in obozhevani, ne pozabite: narod, sede na trdih stolih, pogreznjen v fotelje in lezhe na kavchih pred televizorji, zlasti vas gleda in ocenjuje!