Revija SRP 91/92

Jolka Milich

Vprashalnica

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (XII)

 

 

She o tolmunih (in nekaj malega o »nashem shtetju«)

 

Ker imam v dnevni sobi, kjer pishem, she najvech mlajshih pesnikov in onih z nashega konca, bom shla na lov za tolmuni kar k njim. Najprej k Istranu Bertu Pribcu, ki tudi sodi med njihove prominentne chastilce: Velika rdecha obla / drsi pochasi v tolmun nochi / za temnim pogorjem. – kjer moj utrujeni obraz odseva / v domachih tolmunih – Rad bi videl spet, / kako se luna potaplja v tolmun / na dnu vrta … – Rdecha obla je zdrsela v tolmune / za gorami – preganjajo me … poshastne megle … / stokajoche med zaraslimi tolmuni. – ali v blatu mochvirnih tolmunov – ko bom padal med stene / mrachnega tolmuna (iz pesmi Stene tolmuna). Chlovek bi prichakoval od sicer odlichnega istrskega pesnika, da nam bo vsaj on demitiziral ta izraz, ki je v poeziji marsikaj, le tisto ne, kar je, in nam spregovoril o tolmunih nadvse realno, ker nekako zhivi v dezheli tolmunov, kot je mozhno razbrati iz chlanka Kdor ljubi naravo, ta bo ocharan in prevzet Borisa Shuligoja (Delo, 16. 7. 2008), kjer se novinar razpishe o dolini in reki Dragonji, o rechnih brezhinah, mlinih in o osvezhitvi v tolmunih, v katerih je mogoche zaplavati, a fotografija z enim od njih govori bolj o kakem kotlichu, tj. kotlu podobni vdolbini v rechni strugi kot pa o tolmunu, o katerem beremo tudi v slovarju (SSKJ), da je … kaj? … bomo povedali kasneje. Pribac je v eni svojih zadnjih pesmi, potem ko se je iz Avstralije dokonchno vrnil v rojstno vas Sergashi, najbrzh znova le odkril, kaj so tolmuni, saj jih tokrat omenja dokaj stvarno, brez lirichnih primesi, skoraj kuharsko nastrojen: Pod vasjo teche potok Drnica / … V tolmunih Drnice pa pobliskavajo med kamni raki in srebrni bizhati (istrska narechna izpeljanka iz italijanske narechne bisati / jegulje – anguille v italijanshchini).

 

Drushtvo slovenskih pisateljev v shpanoviji z Drushtvom knjizhevnih prevajalcev pa bi nam vseeno moralo prihiteti na pomoch in za svoje chlane, vsaj za tiste s poravnano letno chlanarino (!), narochiti pri Prirodoslovnem drushtvu kakshen dokumentarec o teh priljubljenih rechnih in jezerskih pojavih, da bi slednjich znali na pamet in na golo oko razlochevati kotliche, izpodjede in tolmune pa she kaj, in jih nato umestno uporabljati, ne tjavendan. Tjavendan bi lahko vrgli na knjizhni trg kvechjemu kakshno metaforo v figurativni rabi, kot jo je recimo nedavno ″porno″ satirichni lirik Ervin Fritz v Rajski legendi (Drugachen svet, Knjizhna zadruga, Ljubljana 2008), kjer svojim zvestim bralcem in bralkam odkrije, od kdaj imajo Eve svoj tolmun, / edini pravi moshki raj. Zdi se, da ga imajo prav dolochen chas, che sodim po avtorjevem podnaslovu: ″po genealogiji Biblije od leta 3761 pr. n. sht.″ Mimogrede povedano: mi smo prav komichni s tem nashim nachinom oznacheva-nja let – pred ali po nashem shtetju. Tudi ljubljanski televizijci na TVS 1 se she oklepajo te nedavne tradicije. Menda smo edini v Evropi. Samo, da ne bi (po nemarnem?) izgovorili Kristusovega alias bozhjega imena? Po vseh angelchkih, hudichkih, parkeljchkih, Miklavzhih, Bozhichkih, Jezushchkih, papezhih in shkofih, jaslicah, svetnikih, Devicah Marijah in svetih Jozhefih, pa svetih Antonih padovanskih in pushchavnikih itd., ki jih dnevno nashtempljajo nashi dnevniki pa tedniki in zborniki in enciklopedije, se mi zdi, da je ostal na socialistichnem indeksu samo ta datumski Kristus. Edini zamolchani in zatajeni kristjan, vse tako kazhe; shele zdaj razumem, zakaj so ga pribili na krizh: gre pach za greshnega kozla.

A kaj pravzaprav pomeni oznaka ″po nashem shtetju″? Nashem – chigavem? Slovenskem? Potemtakem tam nekje od Brizhinskih spomenikov dalje? Morda le od Trubarja naprej? Najbrzh, saj je on najvech pripomogel, da smo se osamozavestili. Najvech? Vendar le do padca komunizma pri nas, potem gre menda ta chast vsaj delno tudi protireformacijskemu Hrenu, ker smo vedno, v vseh chasih, malo bolj krivoverni (ali pravoverni), kot je treba, to je nasha glavna napaka, vmesne tone neradi priznavamo, le ali–ali. Ali nich.

A vrnimo se k tolmunom, ki vseeno sodijo med bolj nevtralne, manj zhgoche in pekoche teme, ob katerih ni nevarnosti, da se duhovi najprej razvnamejo in nato razdelijo. Tudi zato, da le najdemo kakshnega pesnika, ki vsaj priblizhno ve, o chem govori, ko vpleta charobne tolmune v svoje stihe.

Pesnica Maja Razborshek, ki je v pesmi Nemoch opisala hcherkin pronicljivi pogled kot ″tolmunasto rjav″ (jaz pa sem v svoji tolmunski nemochi pridevnik opremila le z vprashajem, saj gre she vedno za nedokonchan prevod), me je opozorila, da si je tudi sama te nich zasanjane in nich sanjajoche vode predstavljala do kraja sanjsko, to je chisto narobe; nato me je vprashala, ali vem, da jih je tudi Jozhe Udovich, ko je prevajal Lorco, kar nekaj – pomotoma? – posodil shpanskemu pesniku, in njegov vechkrat ponovljeni remanso, ki pomeni po Mariji Moliner, kot mi je povedala hispanistka Barbara Pregelj, ″miren del tekoche vode, kjer je voda pochasnejsha ali se skoraj ustavi″, in dodala: ″Lahko pa je tudi zajezitev, cheprav je ta bolj embalse, in tudi rechni rokav″. Moja vnukinja mi je tudi sporochila, da je v njenem novem shpanskem slovarju remanso razlozhen kot mirujocha ali zajezena voda ali zaliv. Tolmun pa naj bi se reklo v shpanshchini el pozo, ki pomeni tudi vodnjak, ali agua profunda – globoka voda. Barbara, ki je nedavno prevajala Pitola, mi je omenila, da tolmunu pravi ojo de agua (vodno oko oziroma oko vode), kar bi se nekako ujemalo z italijanskim occhio del fontanile, to oko pa oznachuje prav mesto v vodni kotanji, kjer voda izvira, ne pa, kjer voda ponika in se izgublja kdove kam. A povrnimo se k Lorci, pravzaprav k njegovim mirnim delom tekoche vode, kjer je slednja pochasnejsha ali se skoraj ustavi, kot smo brali zgoraj: el remanso del aire, el remanso del agua, el remanso de tu boca in cada canción es un remanso del amor, pa remanso del tiempo in remanso del grito in nato era un remanso de silencio – in k Udovichu, ki je kratko in malo vse te shpanske mirne vode – remanse mochno razgibal oziroma potolmunil: tolmun zraka pod vejo odmeva – tolmun vode pod zelenjem zvezd – tolmun tvojih ust pod plastjo poljubov. Ja, nadvse lepo zveni. Nich manj: Sedel sem na jasi chasa. Bil je tolmun molka … Ali pa: Vsaka pesem je tolmun ljubezni. Vsaka zvezda je tolmun chasa. In vsak vzdih tolmun krika.

Pri nas pa je uradno tolmun vse prej kot pochasnejshi in mirujochi del tekoche vode. V petem zvezku SSKJ je o njem kar presenetljiv opis: poglobljen del rechne struge ali jezerskega dna, kjer dela voda vrtinec, skratka pravo nasprotje od tihega in spokojnega vodnega zavetishcha, ki ti ga lahko priklichejo verzi Daneta Zajca (Chrni mozhje): tishina je potapljala svoj obraz / v tolmun svetlobe, a figuratvno je vse mogoche, zlasti ko zveni prelestno. Vanja Strle, ki je pesnishko tudi rahlo obsedena s tolmuni, saj je enemu v zbirki Skozi mnozhico glasov, neznanemu celo, napisala nich manj kot visokodonecho odo s plapolajochimi zastavami, z bleshchavo sonc in velikim fakirjem ljubezni in mu na koncu celo dovolila ali velela, naj prechudovito cveti; v pesmi Ki me ne vidijo v zbirki Obrnjena k tebi je opremila svojega ljubega s tolmunskimi ochmi, ki pa so za bralca lahko nekaj vrtoglavo vrtinchastega ali pa obratno nekaj chisto mirnega, da ne rechem negibnega in vase zagledanega pa zasidranega na svoje dno; le avtorica bi nam znala natanchno povedati, kakshne so bile (naj jo vprashamo, da nam ne bo treba vech ugibati?); sicer pa je tudi zanjo v pesmi Poezija tolmun samo podoba chasa, ki je obstal, ki se je menda navelichal techi in minevati, a povejmo to z njenimi besedami: tolmunska kakor zaustavljeni chas. Ja, pesnishki tolmuni so najvechkrat sve i svashta, njihova metamorfozna sposobnost je naravnost osupljiva. Saj so spremenljivejshi od vremena in kameleonov, prmejdush (pardon). She enega njenega, za dulcis in fundo, in jo nato arhiviramo in se obregnemo she ob koga drugega, da ne bodo neomenjeni pesniki rekli, da jih zanemarjamo.

 

V zbirki O hrepenenje je Vanja napisala:

Nich drugega,

samo tolmun,

ki se zapira,

klichem, klichem.

 

In ga je tudi priklicala. Ni podatkov, ali v fazi zapiranja ali ko je bil zhe zaprt. A se ne bomo shli detektive, rajshi bomo vzeli v precep metaforo Petra Semolicha, ki tudi odreka tolmunu njegovo, zdi se, najbolj znachilno lastnost, saj pravi v Nekem Narcisu v zbirki Barjanski ognji: Tolmun ne more biti tvoje zrcalo. / To je lahko le razburkana voda, // ki ti iz minute v minuto, / iz sekunde v sekundo / vracha drugachno sliko tebe. / Razlomljeno. / Zvito. / Presenetljivo. Tatjana Pregl Kobe pa nam v Arabeski na str. 58 porocha, da … (noge) rahlo spremenijo smer / in se napotijo proti kamenitemu zidu ob robu / tolmuna, kjer je krizhishche med / privozom in cesto. In she prej na str. 47, da se … Ob zalivu reke nahaja kotanja, majhen tolmun, zajezen s peskom in poln / belih vodnih linij iz shilastega lochja. Patricia Gerbec v Harlekinu, ko se razgovori o vodnjaku, kamnitem vodnjaku, dodatno napishe: Sredi peshchene mnozhice / malih plitvih tolmunov. / Zelenih in rumenih. / Polnih iskrivih in nagajivih kapljic. / Z bistro hladno vodo. / Samo bezhen pogled in vzorec / vsakega tolmuna je na dlani. / Kako nebeshko, preprosto./ Temu pa she dvakrat sledi kot refren: Vodnjak. / Kamnit vodnjak. Na koncu pa she ljubezenska izjava: Poznam te in meni si drag.

Gregor Strnisha v Jesenski baladi je bolj anatomsko nadahnjen: Toda v lobanji, kot v tolmun / globok ujet, medlí, / mehak kot utopljenke grud, / aprilskih sonc odsvit.

Tomazh Shalamun v Sinjem stolpu, to je v zadnji ali predzadnji ali predpredzadnji zbirki – on jih tako pogosto shtanca, da mu pri nashtevanju pri najboljshi volji nismo vech kos, saj nas krepko prehiteva – v pesmi Med in Holofernes nekoga krchevito sprashuje: Vidish tolmun? Vidish tolmun? Vidish komolec angela? (Brez odgovora.) Sam pa prizna, da je videl le bifurkacijo za oba in zakrivljeno sprehajalno palico, ki je bila s srebrom obtolchena. Odlochno premalo, da bi lahko ugotovili, ali tolmune zares pozna ali jih kot vechina zamenja za nekaj drugega. In se z vsemi drugimi nepoznavalci obnasha kot jaz nekoch davno v Mariboru na neki razgledni tochki, ko sem obchudujoche opevala neke vrhove in strmela v druge, pa so tudi name shtajerski navihani literati in domachini smeje prilepili znano krajevno posmehljivko: O Jolka, Jolka, kako si bedak, hvalish Pohorje in gledash Kozjak.

Po analogiji sem se sprashevala: Se s tolmuni ubada tudi samooklicana duhovna hcherka Tomazha Shalamuna in Daneta Zajca Barbara Korun? In si odgovorila: Se. Tu pa vam postrezhem z malim dokazom iz zbirke Ostrina miline s prvo kitico pesmi Jezik: jezik: reka. tolmun pod jelkami. / lezhim na peshchenem dnu tolmuna, voda / teche chezme, gledam jo, gledam skoznjo / ven, senco, sonce. hladi, blazhi. otozhi. V zbirki Razpoke pa vedrijo te metafore: volhka sapa / zimskih tolmunov / razpre pahljacho – temni vonj molchechih tolmunov / zastalih rechnih rokavov – me sprejmejo usta / tolmun vode rozhne – postala bom hrana / za ribe v tolmunu.

Skratka, vechina nashih sodobnih pesnikov je pridelala kakshen miloglasen tolmunski verz. Nashtejmo jih nekaj kar na hitro. Andrej Medved: (dim) zagrinja / v spanec glas podzemnega tolmuna. – izlochena / svetloba pada v nemih pokih, v dno / tolmuna. – da klasje pada pod udarci toche; / v izpito zemljo, ki brsti tolmune. Maja Vidmar: tolmun brez imena / pod slapom. Nevin Birsa: Chas je kristalen kot kamen, / tonech na dno tolmuna. Irena Zherjal: Nekega dne pade v tolmun spomin, / zavrti se v sebi / muka. Ivan Dobnik: Vse je tako preprosto. / Molk. ki krvavi, moje dihanje / v tolmunu tvoje dushe. In: Pahljache lapuhov stokajo, / med tolmuni Bolske se gnetejo // psalmi komarjev. Svetlana Makarovich: Je sineka povila, / v tolmunu utopila. David Terchon: Drobna zrna v tolmunih iskanj. Luchka Zorko: Dva oranzhna pticha / si pleteta gnezdo v ocheh / in niti ne pomislita, / da je tisti tolmun, / v katerega se hodita napajat, / tvoje srce. Gregor Podlogar: Izviramo v lastnem tolmunu / in smo polovichni, / kajti nash drugi izostane, / zbledi v temi in postane senca. Miriam Drev: Cheprav po tihem vem, / da si mi podaril, / sem pozabila, kaj, / zato se ponochi potapljam / v tolmune. Pa she enega njenega, novejshega: Zate sem reka / s postrvmi v tolmunih. In she enega, prav tako njenega iz vodnatih krajev : Shla bi pod slap, / kjer je meglica na nebu / in vznika iz tal, / kjer, nepijan, v tolmunu uzresh/ vrtince, zhive kakor vibe bitja.

Ko sem se lotila tega pisanja, si nisem mislila, da se mi bo iz knjig usulo toliko stihov s tolmunastimi prispodobami. Ker ravno bere in primerja shpanskega in slovenskega Medvedka Puja, me je hispanistka Barbara prijazno opozorila na pasus iz te ljubeznive otroshke zgodbe v slovenshchini – v prevodu Majde Stanovnikove mi ga je celo navedla in nato sem odkrila, da ga je ena sama muzika prav zaradi nashtevanja teh presnetih tolmunov: ″Poglejte, kako plavam!″ je zacvilil Ru iz srede tolmuna in zhe ga je odneslo v naslednji tolmun. … in tok ga je potegnil v naslednji tolmun. … Ru pa je iz tolmuna, v katerem je takrat ravno bil, odgovarjal. … Sivchek se je obrnil in pomolil rep v prvi tolmun, kamor je padel Ru. … Dva tolmuna nizhe od Ruja je chakal … in tako sta pregradila plitvi del tolmuna. Barbara je dodala she isti pasus v shpanshchini: ″Mirad como nado! chillaba Ruh desde el centro del arroyo mientras el agua le llevaba rio abajo. … Y una cascada lo mandò varios metros más abajo. … a lo que Ruh respondia … líyoo e habia vuelto de espaldas justo en el sitio donde Ruh había caldo en el agua … Por debajo de donde flotaba Ruh … y entre los dos sujetaron a la altura del agua.″ In nato je pripisala: Zanimiva je tudi slikica (v shpanski knjigi se bolje vidi, ker je vechja), iz katere je razvidno, da tolmun sploh ni nikakrshna zajezitev, pach pa bolj vrtinec. In pristavila: Kot vidish, se v shpanskem besedilu tolmun sploh ne pojavi.

Pojavi pa se v prevodu eseja Predraga Matvejevicha Brazgotine, ki jih ni nihche niti slutil, izshel pa je v Knjizhevnih listih Dela z dne 20. avgusta 2008 v prevodu Vasja Bratine: ″videti je, da ne zna plavati, zato se pri prechkanju potoka ali rechice izogiba tolmunom in se boji brzic.″ Gre v bistvu za odlomek iz Matvejevichevega Sredozemskega brevirja, ki ga je Bratina lahko prevajal iz hrvashchine ali pa iz italijanskega prevoda, in me prav firbec martra, kakshen izraz je uporabil avtor v izvirniku, ko pa se zdi, tako vsaj zvesh iz slovarjev, ki so pri nas na razpolago, da hrvashchina nima posebnega izraza za tolmun, marvech ga z nekaj besedami le priblizhno opishe: vir, duboko mjesto u rijeci – mjesto u rijeci, u potoku – duboko mjesto u potoku.

Ne bodi lena, v sezhanski knjizhnici sem naredila instant anketo med poznavalci tolmunov, naj mi povejo – ne da bi prej pogledali v slovar, tako, na pamet, iz svojih izkushenj – kaj sploh so in kakshni so, pa kje so. In vsak mi je povedal o njih nekaj drug(achn)ega, vchasih prav nasprotnega, za vechino so bili nekaj prijetno spokojnega, odmaknjenega in sanjajochega – nekakshna vodna, mala ali vechja, prej mirna kot razgibana povrshina, vechkrat kar sama zase, zunaj reke ali na kakshnem robu, celo ob zidu, skoraj samostojna jezerca, ribnikom podobna, za nekatere pa tista tiha globoka kotanja pod zhuborechim slapom. Najbolj vzneseno in pisano mi je tolmun opisala pesnica Anica Perpar iz Logatca, po elektronski poshti:

 

»Draga Jolka,

tolmun je smaragdno zeleno jezerce pod slapom. Tolmun je okroglo in globoko jezero. Tolmun je potopljeni del manjshe doline. Tolmun je grozljivo globok bajer. Tolmun je svet, potopljen od nenadne zapore, morda plazu, ki je vodi zaprl pot. Tolmun je skrivnostno nastalo jezero, o katerem se samo baja. Tolmun je zame, napol Tolminko, poimenovani Tolmin, kar pa etimologi zavrachajo. Vendar je tam nekoch res bilo jezero, ki se je predrlo. To sem napisala v prvi sapi … Ishchem rimo na tolmun, pa mi zdaj, ob sedmih zjutraj, po glavi hodi samo kapun. V nobeni pesmi takshne rime nimam. Me pa zelo zanima, v katerih pesmih se tolmun pojavlja in kako.«

 

Kaj pa pravijo domachi slovarniki o tem samostalniku? Kaj je zanje pravzaprav tolmun? Bom ponovno prepisala definicijo v osvezhitev skupnega spomina. Prosim pesnike, ki radi tolmunijo in palamudijo, naj mi pozorno prisluhnejo, posebno Ludwig Hartinger, ki je kot nekakshen shaman tolmunov in glavni vzrok ali povzrochitelj tega sprehoda skozi pahljacho njihovih jako cenjenih metafor na Slovenskem. V petem zvezku SSKJ beremo, da je tolmun poglobljen del rechne struge ali jezerskega dna, kjer dela reka vrtinec. In ta razlaga bi morala nekako drzhati, ker je precej v skladu z Etimoloshkim slovarjem in Bezlajem: globoko mesto v vodi … vodni vrtinec … nekaj v zvezi s turbino … iz tulmignon (zrachni vrtinec), ki zhe malce sumljivo spominja na tolmun. Nashi zahodni sosedi imajo izraz tonfano, z naglasom na prvem zlogu, a komaj kdo od Italijanov ve zanj, kaj she, kaj pomeni, vrh tega je prej rezkega, pravzaprav bolj topega kot prikupnega zvena, izvira pa iz langobardskega pojma tumpfilo, ki vsebuje, in najbrzh ne sluchajno, skoraj vse chrke nashega tolmuna); poznali so ga zhe leta 1612, in ga takole razlagajo: fossa d'acqua, fossa profonda nel letto di un fiume o torrente. Podobno kot Bezlaj: globoko mesto v vodi … In dodajo: globoko mesto v rechni ali potochni strugi …

 

V drugih nashih slovarjih pa: za Kotnika je tolmun – luogo profondo, profondità, tj. globok kraj, glob(och)ina; niti ni recheno, da gre za vodno. Prav tako v francoskem slovarju nastopa samo opis, zdi se, da izrecnega izraza zanj Francozi niti nimajo: endroit profond (globok kraj, torej nashim jamam in breznom bi lahko rekli po tej razlagi tudi tolmuni!). Idem v shpanskem, tu pa je voda zraven: pozo (ki je lahko tudi vodnjak), hoyo profundo, agua profunda … Starejshi nemshki slovar trdi, da je tolmun v nemshchini die Gumpe – der Kolk, Tiefe Stelle … Debenjak pa v Velikem slovensko-nemshkem slovarju doda she: Wasserläufen. V angleshkem jeziku pa je po sploshnem mnenju zelo sposobnih in verodostojnih prevajalk iz angleshchine lahko tolmun le pool, oziroma obratno: pool je lahko tolmun, pa cheprav ima angleshki izraz shtiri pomene in zadnji je tolmun, s pripombo »v stari angleshchini«, mi bi rekli: zastarela beseda. Ni pa podatka, da bi Anglezhi izumili ali nashli za tolmun kakshen novejshi in ustreznejshi izraz v zhivi rabi. Ali so pri njih medtem izginili tudi tolmuni, da se ljudje niso potrudili za noben nadomestek? Drugi pomeni za pool pa so: 1. majhen skupek mirne vode = mlaka; 2. majhen, plitev skupek katerekoli tekochine = luzha, npr. luzha krvi, in 3. plavalni bazen – in nich drugega, nich boljshega in nich primernejshega. Nash nezastareli tolmun lahko zatavshamo z Anglezhi le z zastarelim poolom – in pika. Prendere o lasciare. Ena od mojih nadvse dragih kolegic prevajalk je potem she pripisala: »Che dovolish laichno pripombo: zdi se, da tolmun zveni precej bolj blagoglasno in skrivnostno kakor ekonomichno kratki pool, ima vechji metaforichni potencial in zato je najbrzh pri nas v literaturi bolj rabljen.«

Z njo se popolnoma strinjam in s tem svojim chlankom celo dokazujem, kako smo vsi mi – bom povedala po primorsko – naravnost ″namorani″ (innamorati – zaljubljeni) v tolmune, cheprav povechinoma ne vemo, kaj so. Morda pa ne vejo tochno, kaj so, niti slovarniki, in bi bilo treba najprej nje pouchiti in popraviti, kjer so nejasni ali ga lomijo she bolj kot mi, in potem, ko bi njim postalo povsem jasno, o chem teche pravda, a prav jasno, jasno, brez enega samega oblachka in dvoma, bi jo vsi zapovrstjo – z njimi kot vodichi – mahnili v Prirodoslovni muzej Slovenije, kjer bi ljubezniva muzejska svetovalka gospa Stasha Tome izprozhila ucheni kazalchkek in nam nedvoumno pokazala te preklemane vodenjake nesrechnega, pardon, srechnega imena, ki tako burijo nasho domishljijo (naj rechem imaginarij, da se bo slishalo bolj akademsko in intelektualistichno in da boste lazhje sprejeli moj nasvet, saj bo na vashi dovolj visoki ravni?).

Ker che je res, da so tolmuni – poglobljeni deli rechne struge ali jezerskega dna, kjer delajo reke ali jezera vrtince, potem nastane kup vprashanj, ki bi jih kazalo razreshiti, che so razreshljive nature, in mislim, da so. Nashtela jih bom eksempla-richno le nekaj:

1)    Bog si ga vedi, kaj je Hartinger videval, ko je gledal bojda tolmune, ″te potujoche izvire″, za katere nemshchina nima izraza. Saj kot otrok se je vedno igral ″ob reki ali ob tolmunu″ (ali sem podchrtala jaz.) Moral bo spet na Dolenjsko na pohajkovanje in potep à la recherche prave besede za tiste potujoche izvire, o katerih je bil sveto preprichan, da se imenujejo tolmuni. In nato zmetati vso tolmunsko navlako ven iz svojega pesnishkega dnevnika Ostrina bilk in vanj vnashati korektne termine. Mejdun, kakshno razocharanje. Ne bi rada bila v njegovi kozhi.

2)    Tudi Pribac bo moral sebi in nam obrazhlozhiti, kaj pochenja vse tisto blato v njegovih mochvirnih tolmunih in za namechek kaj dodati na rovash she onih zaraslih. In ker so najlepshe stvari vedno tri, ne bi bilo napak, ko bi spregovoril tudi o stenah tolmuna, da bi si bralci vodno zadevshchino lazhje predstavljali.

3)    Tiste tolmunasto rjave ochi hcherke Maje Razborshek me tudi intrigirajo (da se moderno izrazim), ker ne vem, ali je s tem mislila kalne (najbrzh zaradi Pribchevega zvrtinchenega blata) ali kaj drugega. To sprashujem tudi kot njena dvorna prevajalka, da bom znala dati v italijanshchini pravo gradacijo in razgibanost ali mirnost hcherinim ochem. In naj mi kdo she reche, da je prevajalstvo lahka umetnost ali obrt – za tiste osebke mojega kova, ki jo smrtno resno jemljejo.

4)    In za konec se povrnimo she k Medvedku Puju. Majda & prevajalska kompanija, ne pozabite, da so tisti tolmuni, iz sredine katerih tako lahkotno poskakuje Ru, v bistvu vrtinci, in bi bilo zdalech bolj verjetno, da razposajenega kengurujchka voda kratko in gladko zagrabi s svojimi naglimi in vrtinchastimi kremplji in ga nato posrka v svoje prepustno in pogoltno dno kot pa, da ga rechni tok meche ven in odnese v naslednji tolmun in nato v naslednjega in she in she. Kaj pravite?

 

Ali je potem s tolmuni konec? Potemtakem le she bolj malo opletanja z njimi? Le v prenesenem smislu, ki veliko vech prenese kot pa navadni govor? Ali naj vsi skupaj prosimo rajshi slovarnike, da dodajo k razlagi tolmuna, po stvarnem in prenesenem pomenu, she pripis z rdechim svinchnikom: za slovenske pesnike in literate pomeni to in ono in she kaj tretjega, a zelo poredkoma, kar tolmun v resnici je; glavno je, da je vodeno, primerno globoko, nekje v naravi, a ne preveliko, milega pogleda; je pa tudi silno hvalezhna beseda za kovanje genitivnih metafor v nedogled. In tako bi bil volk sit in koza cela.

 

No, ta trenutek se ubadam s takimi abotnostmi, kot jih je imenoval neki moj blizhnji znanec (s katerim zelo rada pokramljam), ko sem mu bila povedala, da se intenzivno ukvarjam s poezijo. In vchasih se sama zalotim pri enaki sakrilegichni misli, in cinichno dodam: Mar bi se ukvarjala – she intenzivneje – s pospravljanjem precej kaotichnega stanovanja, z brisanjem prahu, ki ga je zhe chez mero vsepovosod, z likanjem gore perila, z gojenjem rozh, z razgibavanjem telesa in zlasti vratu, z dolgimi sprehodi, shla na kapucinar k Metuljchku ali na vrocho chokolado k sezhanskemu Valterju, nato kam na klepet in ogled, saj sem od samega sedenja za rachunalnikom zhe chisto skljuchena in polomljena, in vse tako kazhe, da bom she bolj. Finish. She zadnjo piko dam, odposhljem in grem. Kam?

 

 

 

________________

Glej tudi prejshnje objave v Reviji SRP:

 

O prevajanju in poeziji I

O prevajanju in poeziji II

O prevajanju in poeziji III

O prevajanju in poeziji IV

O prevajanju in poeziji V

O prevajanju in poeziji VI

O prevajanju in poeziji VII

O prevajanju in poeziji VIII

O prevajanju in poeziji IX

O prevajanju in poeziji X

O prevajanju in poeziji XI