Revija SRP 91/92

Iztok Vrhovec

 

V GORAH

 

V gorah, ki jih nihche ne pozna, stoji vas, ki nima imena. Stara je vech, kot obstaja let, in je zhe od davnih chasov skoraj popolnoma opustela.

Nekoch so v njej zhiveli grof, njegova zhena Vida in njunih sedemnajst otrok.

V mladosti sta se grof in Vida srechevala pri mashi. Takrat vere, ki sili ljudi, da v stvareh vidijo tisto, kar ne obstaja, she ni bilo. Njuna vera se je imenovala ljubezen, mashe, ki sta se jih udelezhevala, pa so se imenovale mashe ljubezni.

Ko sta se porochila, sta imela trinajst let. Vida je bila oblechena v svileno krilo in zlato ogrinjalo, Vidal (tako je bilo ime grofu) je nosil rdecho ruto okoli vratu in zeleno pelerino okoli zhivota. Na poroki sta bila sama, kajti takrat je bil obichaj, da se poroke udelezhijo le tisti, ki se jih obred tudi v resnici tiche.

Ko sta na dan svechane zaobljube lezhala na svezhe izklesanih kamnitih posteljah in se ljubila, je Vida dejala:

»Vidal, s tabo bi shla na konec sveta.«

In grof, zdaj njen mozh, je odvrnil: »Moja draga Vida, zdi se mi, da je najin konec sveta prav tule, v tej vasici, ki je nihche ne pozna, v teh gorah brez imena, in nama zato ni treba hoditi nikamor drugam.«

In Vida je bila srechna, da ji navkljub pripravljenosti, da bi shla na konec sveta, vendarle ne bo treba iti tja, in bosta lahko ostala tam, kjer sta bila od nekdaj doma.

Nekega sonchnega jutra, ko sta ravno nabirala koprive in borove iglice za opoldanski kompot, je v vas prihrumelo devetnajst razbojnikov. Razgrajali so in krichali, da ju je zachela boleti glava, a razbojnikov to ni prav nich motilo. Ustanovili so razbojnishki parlament in razglasili, da bodo od zdaj naprej vse odlochitve sprejemali z glasovanjem. In kar bodo sprejeli z vechino glasov, so odlochili, le to bo veljalo.

Vida in Vidal se s tem seveda nista strinjala, a so ju preglasovali in dolochili, da je od zdaj naprej nestrinjanje strogo prepovedano. Ker se kljub temu nista uklonila, so ju izgnali na neobdelan vrt, kjer sta morala od jutra do vechera okopavati krompir, in chetudi sta se jim na vse kriplje trudila razlozhiti, da bi vchasih morale priti na vrsto tudi sonchnice, chebula, bezeg, robide in detelja, se niso dali pregovoriti. »Razbojnishki parlament je tako odlochil,« so dejali, »in proti tej odlochitvi ne moremo nich, pa chetudi bi se z njo morda ne strinjali.«

Razbojniki so prav tako ukinili mashe ljubezni in jih enkrat na teden nadomestili s prilikami, ko so nase navlekli chrne prte in rumene kute ter shirili vero o izprijenosti chloveshke dushe.

Vida je postajala chedalje bolj nesrechna in grof prav tako; otroci so bili iz dneva v dan bolj chemerni in razdrazhljivi, koprive in sonchnice so prenehale rasti, bezeg se je preselil v Shpanijo in se ni nikoli vech vrnil, robide so se zavlekle v trnovo robidovje, detelja je odvrgla svoje liste, kot da ne bi vech znala shteti do tri.

»Kazhe, da bova morala zapustiti najin konec sveta, draga moja Vida,« je nekega vechera otozhno dejal grof in se zazrl v lepe Vidine ochi.

»Tudi meni se zdi tako, dragi moj,« je dejala Vida in zavzdihnila, cheprav si je zhelela, da bi vzdihovala chisto drugache in ob povsem drugih prilozhnostih.

»Kaj bi se selili,« se je vmeshal njun najstarejshi sin, Lepi Franc. »Izzhenimo hudicha nazaj tja, od koder je prishel! »

Potem so nekaj dni samo molchali in okopavali krompir, ki je – zachuda – she naprej odlichno uspeval.

»Chlovek bi dejal, da imamo kljub vsemu vendarle krompir,« je skushal nekega jutra Vido potolazhiti njen mozh, a sta oba she predobro vedela, da je tovrstna tolazhba, vsemu krompuju navkljub, vendarle precej jalova.

In tako sta se Vida in grof odlochila, da znova obudita stari nachin mashevanja.

Ob zori naslednjega dne sta odshla v stavbo, ki jo je z vechino razbojnishkih glasov izvoljeni razbojnishki predsednik krstil za parlament, in zachela opravljati zhe davno pozabljeni obred. V parlamentu so bile sicer dovoljene le tiste rechi, za katere so razbojnishki parlamentarci izglasovali, da se jih sme opravljati – a le ob izbranih trenutkih dneva, ki nikakor niso sovpadali s tako zgodnjo uro, kot je rojstvo jutra.

»Zdaj bosta videla vraga!« je zavpil z razbojnishkimi glasovi izvoljeni razbojnishki predsednik. Njuno jutranje mashevanje ga je namrech prebudilo, in to ga je nadvse raztogotilo, saj je obichajno vstajal shele sredi dneva, ko je bilo sonce zhe visoko nad vrati.

»Vsak dan znova, odkar ste se pritepli v nasho vas, srechujeva vash peklenski ksiht!« je srepo odgovoril grof in she naprej masheval z lepo Vido.

»Sodili vama bodo z vechino razbojnishkih glasov izvoljeni razbojnishki sodniki – in vaju obsodili!« se je zadrl v odgovor z vechino razbojnishkih glasov izvoljeni razbojnishki predsednik. »In vajini dushi se bosta cvrli v peklu, sam bog mi je pricha, da bo tako in nich drugache!« je razbobnjeval svojo peklensko vero, cheprav she ni bila nedelja.

»Brez vashih razbojnishkih pridig ne bi bilo nobenega pekla!« je zdaj hladno prhnila tudi lepa Vida, potem pa zavzdihnila, a tokrat niti malo malodushno – mashevanje jo je, vsemu navkljub, navdalo s povsem drugachnimi obchutji.

»Pojma nimata o tem, kaj se civilizacijsko sme in kaj ne, barbara!« se je she naprej drl z vechino razbojnishkih glasov izvoljeni razdrazheni razbojnishki predsednik. »Vaju zhe nauchim kozjih molitvic!«

»Dovolj je bilo tovrstne liturgije!« se je zdaj vmeshal Lepi Franc, ki se je bil ravnokar pridruzhil mashevanju s prisrchno mladenko iz sosednje vasi.

»Smrkavec adolescentni!« je zavpil zdaj zhe popolnoma raztogoteni, z vechino razbojnishkih glasov izvoljeni razbojnishki parlamentarec. »Tudi vaju poshljem v pekel, che takoj ne prenehata, dushi heretichni!«

Francu pa ochitno ni bilo vech do brezplodnega pregovarjanja. Izvlekel je veliko srebrno sabljo, ki jo je skrbno opasano nosil okoli zhivota zhe od ranih otroshkih let, zamahnil proti z vechino razbojnishkih glasov izvoljenemu razbojnishkemu predsedniku in mu odrobil jezikavo glavo, da se je skotalila po skrbno zloshchenih parlametarnih stopnicah v pritlichje, kjer je oblezhala mirno in molche kot prezhvekujocha krava sredi brstechega zelenega travnika.

Tedaj je, kot na nekakshen skrivni ukaz, v parlament prihrumelo preostalih osemnajst rokomavhov in zachelo vsenaokrog besno trositi najrazlichnejshe obljube o (novih) peklenskih tegobah, ki da se bodo zgrnile nad grofovo druzhino.

»Che takoj ne zapustite nashe vasi,« je Franc ponovno povzdignil glas, »vam vsem, natanko tako kot temu vashemu blebetachu, odrobim lobanje, potem pa parlamentirajte, o chemer koli vas je volja!«

Zdaj se je svojemu sinu pridruzhil tudi grof. V rokah se mu je zalesketala z zlatim sijem obrobljena rdecha helebarda. In naslednji hip, ko se je od vznesenih chustev mashevanja odpochila tudi Vida, se je she v njenih rokah zaiskril krvavordech nozh, ki ga je bila v ta namen razbelila vrocha jutranja zarja. In ni minila niti sekunda, ko je visoko dvignila pest tudi mladenka iz sosednje vasi, kajti tam, od koder je bila doma, so tovrstne rechi opravljali z golimi rokami, che so to zhe morali storiti.

»Zmazhemo vas kot pashteto!« je zakrichalo nekaj razbojnishkih parlament-arcev, a ker se s to izjavo niso vsi strinjali, so o njej glasovali. Ker pa jih je bilo zdaj ravno osemnajst, se je primerilo, da jih je bilo natanko pol za predlog o pashteti, druga polovica pa se je bolj navdushevala nad rozhnim vencem. Razvil se je zholchni prepir o kvaliteti, kolichini, ceni in drugih lastnostih enega in drugega izdelka, a se kljub preprichljivosti argumentov niso mogli zediniti. Glasovali so ponovno in she enkrat in she trikrat, a rezultat je bil vedno enako neodlochen kot prvich.

Tako se je dan skoraj neopazno prevesil v noch in razbojniki so bili od celodnevnega parlamentiranja skoraj chloveshko utrujeni.

»Zdaj boste zapustili nasho vas,« je natanko ob polnochi oznanil grof, »in nikoli vech ne boste niti pomislili, da bi se she kdaj vrnili!«

Razbojnishki parlamentarci so (navkljub skoraj chloveshki utrujenosti) o njegovem predlogu najprej razpravljali, potem pa she glasovali, a rezultat je bil spet enako neodlochen kot zhe shestkrat pred tem.

Brez odvechnih pojasnil je zdaj ponovno stopil v akcijo Lepi Franc. Priblizhal se je enemu od razbojnikov, zamahnil s svojim bridkim srebrnim rezilom in mu odrobil glavo, da se je skotalila prav tja, kjer je zhe od jutra lezhala mesena gmota nekdanjega razbojnishkega predsednika.

Kljub pozni nochni uri je lachna in utrujena sedemnajsterica zdaj v trenutku postala sklepchna.

Cheprav bi raje spali vsaj do poldneva, ko bi bilo sonce zhe visoko nad oblaki in jim ne bi bilo treba tako nevzdrzhno zehati, so odshli takoj, ko je prvi sonchni zharek pokukal izza gore. Odhajali so prav taki, kot so bili prishli: bosi in prepirljivi, z istimi razbojnishkimi srci v prsih, ki so jim bili nekoch veleli, naj z vechino svojih razbojnishkih glasov izvolijo zdaj brezglavega razbojnishkega predsednika, ki bo s svojo razbojnishko pesmijo na svojih razbojnishkih ustih razglashal razbojnishko vero v tisto, chesar nikoli ni bilo.

Kam jih je od tam dalje vodila njihova razbojnishka usoda, pa ni bilo vech nikomur mar. Vsekakor ne grofu, njegovi lepi zheni Vidi in njunemu brezshtevilnemu potomstvu, ki je zhivelo sredi gora, ki jih nihche vech ne pozna, v vasi, ki se je nihche vech ne spominja.