Revija SRP 91/92

Iztok Vrhovec

 

NA DRUGEM BREGU

 

 

 

Na drugem bregu raste trava,

na drugem bregu

vstaja belo sonce,

 

na drugem bregu

slishim shelestenje vetra,

ki me vabi,

naj grem jahat z njim.

 

Na drugem bregu je

tema,

 

tako vabeche svetla,

da bi najraje slekel

ta svoj chrni plashch

 

in zaspal

v objemu njenih chrnih

zrkel.

 

Na drugem bregu ni nich

novega,

le tiha reka,

ki z buchanjem svojim

te vsaj za hipec malo

 

umiri.

 

 

 

 

 

 

NE KRIVI

 

Sedela je na napeti kozhi

razgaljenega kavcha,

ovita v shal sramu,

in tiho predla kot hijena.

 

Z gnevnim shelestenjem

obritega zobovja

pozhirala je sluge,

uklenjene v tanchico svojih

bledih smehov.

 

Ne krivi me,

che iz mene vre gejzir,

je vriskal njen oglodan

drob.

 

Saj nisem sama kriva,

che v meni se je utelesila narava,

ki golta, zhre in bljuva kri,

da lahko vsak dan znova

ponori.

 

 

 

JAZ, VZHOD

 

Rojen sem na zahodu,

brat moj,

sestra moja;

jaz, sin barbarov in vlachug,

razbojnikov

in grabeljskih hotljivcev,

gonorejskih razuzdancev

in pobljuvanih fakinov,

zmenetov, kmetov, malomeshchanskih pedofilov,

                   dihurjastih babetin,

samurajskih diatez;

 

in dehtechih harf Neba;

 

z vzhodno zvezdo

vklesano v srcu

in ponosnim imenom

Vzhoda.

 

Prishel sem na zahod,

da spoznam

zhalujkasto resnico,

ki se razbobnuje

v strdek

gnadastega blishcha,

osirotelo viktorijo,

hrulecho bakterijo,

pokristjanjeno pomado,

krakrajochi

izbrizg

krvi.

 

Rojen sem na zahodu,

brat moj,

moja sestra,

jaz, ki pleshem

z vzhajajochim soncem

         in pankrti barbirjev,

z brezzobim smehom diareje

 

in zhuborecho pentljo Sreche;

 

In zdaj sem doumel ta

zahodni

prhek jaza.

 

Zdaj sem krvavecha sraga

Enosti;

ki zhe od

Nikoli

ve,

zakaj se zjutraj,

ko na Vzhodu vstane sonce,

svita,

 

in zakaj na vecher,

ko Luna se popne v nebo,

Srce

zakrvavi

 

kot rana tisocherih

         stradelj

kibicirajochih

blebetulj.