Revija SRP 91/92

Iztok Vrhovec

 

HELGA

 

Helgo sem spoznal, ko sem hodil v osmi razred osnovne shole. V Slovenijo je prishla skupaj z druzhino iz Shvedske, ko je imela devetnajst let. Njen oche je bil zhivinozdravnik, mama pa gospodinja. Druzhina je, s Helgo vred, shtela sedem bratov in tri sestre. Bilo je nekega popoldneva v trgovini; Helgi je na tla padla vrechka z bonboni, ki so se – kaj pa drugega – raztresli, zato sem jih pomagal pobirati.

»Hvala,« je rekla Helga.

»Malenkost,« sem rekel jaz.

»Che hochesh, gresh lahko k nam na kosilo,« je nadaljevala. »Moja mama kar dobro kuha.«

»Imam shele petnajst let,« sem rekel (bilo je proti koncu osmega razreda).

»In jaz jih imam dvajset,« je rekla ona. »Kakshno zvezo ima to s kosilom?«

»Ne vem,« sem odgovoril, »ampak zazdelo se mi je prav, da ti povem.«

»Aha.«

»Pa tudi zakon vzrochnosti je precej precenjen,« sem nadaljeval.

»Kako, prosim?« me je zachudeno pogledala.

»Pravim, da je zakon vzrochnosti precenjen,« sem ponovil. »Zhe zdavnaj bi ga moral povoziti chas, pa mu nekako uspeva prezhiveti zaradi ironichne predpostavke, da ne povzrocha nobene shkode,« sem rekel (takrat sem ravno prebiral Russellov Mysticism and Logic*).

»Aha,« je spet rekla Helga. »In zakaj mi to govorish?«

»Evo,« sem rekel vsaj za odtenek prevech navdusheno, »tvoje vprashanje je she en dokaz, da ima Russell prav!« Potem o tem nisem vech rekel nichesar, Helga pa tudi ne.

Nekaj chasa sva se she molche ukvarjala z bonboni, in ko sva konchno pobrala zadnjega, je vprashala:

»No, gresh zdaj ali ne?«

»Aja – kosilo,« sem skomignil z rameni in shel z njo.

 

Skandinavska kuhinja njene matere je bila malce nenavadna.

»Ti ni vshech?« je vprashala Helga, ko je videla, kako previdno prelagam hrano s krozhnika v usta.

»No, ja ... » sem rekel.

»Che ti ne pashe, ni treba jest, » je rekla Helga.

Nekaj chasa sem se she trudil, potem sem pa res odnehal.

»Slishal sem, da ste na Shvedskem precej svobodni glede seksa,« sem potem nenadoma izstrelil.

Vsi so se ozrli proti meni (otroci in mama, ocheta she ni bilo iz sluzhbe).

»Kako to mislish?« je vprashala Helgina mama.

»Kako to mislim?« sem se vprashal she sam in se zazrl v strop. »Nich ne mislim,« sem rekel chez chas, »zanima me le, kaj na to pravite vi. Je res ali ni?«

»Jaz nisem opazila nobene posebne svobode,« je rekla Helgina mama.

»A!« je zabrlizgala Helga in me pogledala, kot da je razvozlala veliko skrivnost. »Zato si mi v trgovini dejal, da imash shele petnajst let!« In nato mami: »Bartolomej,« – tako mi je bilo ime, a o tem vech kdaj drugich – »mi je prej, ko sem ga vprashala, ali gre k nam na kosilo, najprej povedal, koliko je star,« je pojasnjevala. »Zdaj sem zhe skoraj preprichana, da je to nekako povezano z njegovim vprashanjem – torej s seksom.« Zazdelo se mi je, da ima Helga morda prav.

»Ti si pa res en tichek,« mi je mama nagajivo pozhugala s prstom.

»Sem zhe vechkrat slishal, ja,« sem se strinjal. »Che ne prej, pa zagotovo takrat, ko ljudje zvejo, kako mi je ime. Ampak o tem kdaj drugich.« In zatem: »Tisto o seksu me pa she vedno zanima – a ste potem bolj fri ali ne?«

Helgina mama, ki je ravnokar zachela pomivati posodo, se je obrnila proti meni in me za trenutek nemo opazovala, potem pa odgovorila z vprashanjem: »Bartolomej, ali pogosto masturbirash?«

»No, s tem vprashanjem ste mi pa pravzaprav zhe odgovorili,« sem rekel. »Hvala.«

»Kakshen odgovor pa je to – hvala je rekla Helgina mama. »Kaj zdaj – ja ali ne?«

»Pravim, da ste mi zhe odgovorili,« sem ponovil. »Chesa takega ne bi vprashala nobena slovenska mama. Niti sluchajno. Zato sklepam, da bo drzhalo, kar govorijo o vas. Da ste namrech bolj fri glede seksa.«

»No, che nochesh odgovoriti, pa nich,« je rekla Helgina mama in nadaljevala s pomivanjem krozhnikov in loncev. »Pri nas masturbiramo dokaj redno. Kajne, fantje in dekleta?« In je pogledala svoje otroke.

»Tako je, mami,« so z dokajshnjim nezanimanjem skoraj v en glas pritrdili otroci.

»Saj mi ni treba pojasnjevati podrobnosti …« sem vsaj za odtenek prevech zhivchno rekel jaz. »Kot sem rekel, ste mi zhe odgovorili ... Morda je bilo sploh neumestno, da sem vas to vprashal ... Pravzaprav vas sploh ne poznam, in je bilo to neprimerno in nevljudno od mene,« sem she naprej drobencljal.

»Za to se pa res ni treba opravichevati,« je rekla Helga. »To je vendar popolnoma normalno. Kajne, mami?«

»Seveda, ljubica,« ji je prijazno pritrdila mama. »Morda pa Bartolomeja zanima, kako to pochnemo na Shvedskem?« In me je navihano pogledala.

»Ah, gospa!« sem vzkliknil. »To pa res ni potrebno.«

»Che ti zhe hrana ni teknila, ti morda vsaj s tem lahko ustrezhemo,« je bila navdushena tudi Helga. »Si zhe kdaj videl masturbirati kakshno zhensko, Bartolomej?«

»Niti zhenske niti moshkega – skratka nikogar. Torej ... ee ... nikogar drugega razen sebe,« se mi je spet zapletal jezik.

»Kakshna shkoda,« je bila razocharana Helgina mama. »Saj imash vendar zhe petnajst let! Kdaj zhe smo v to zacheli uvajati nashe fante in dekleta!« In je pogledala svoje otroke: »Kajne, fantje in dekleta?«

Otroci so (spet z dokajshnjim nezanimanjem) pritrdili:

»Ja, mami. Zdaj nas pa, prosimo, pusti pri miru, ker se igramo.«

»Pusti pri miru, pusti pri miru,« ni bila zadovoljna Helgina mama. »Potem boste pa odrasli in ne boste imeli pojma o masturbiranju. Pa dobro veste, kako pomembno je to za zhivljenje.« In nato Helgi: »Kajne, ljubica? No, vsaj ti me razumesh, kajneda, srchece moje zlato?«

»Seveda, mami,« je prijazno odgovorila Helga in se ji nasmehnila. »Saj vesh, kako vedno rada masturbiram.«

»Vsaj ena, ki se je vrgla po meni,« je bila zadovoljna mama. Potem pa je spet strozhje pogledala svoje druge potomce: »Fantje in dekleta, chetrt ure imate she, potem si umijte roke in usta ter pridite v dnevno sobo. Ob petih bomo skupaj masturbirali. In da ne slishim nobenega nerganja!«

»Pol ure, mami,« so zacheli tuliti otroci. »She pol ure! Prosim, mami, prosim!« so se drli chedalje bolj razglasheno.

Mama se jih je konchno usmilila.

»No, naj bo,« je rekla. »Ampak potem pa nobenega godrnjanja vech! Tudi ochka bo takrat najbrzh zhe prishel iz sluzhbe in bomo masturbirali skupaj. Saj veste, kako redko se vidimo, ko pa ima revezh toliko dela z vsemi temi slovenskimi kravami.** Zmenjeno?«

»Okej, mami,« so rekli otroci in oddrveli v sosednjo sobo igrat se s kockami in avtomobilchki. (Vechina jih je bila she precej mladih – vsekakor mlajshih od mene.)

»Ah, ti otroci,« je dejala nekam zamishljeno Helgina mama, ko jih ni bilo vech.  »Chlovek se tako trudi z njimi, oni pa takole ... No, ja, kaj hochemo – tako je pach to, kajne?«

»Mislim, da bom pochasi moral iti,« sem rekel in zachel vstajati.

»Bartolomej, za bozhjo voljo!« je poskochila Helgina mama in si snela rokavice, ker je bila ravnokar oprala zadnje vilice. »Ne bodi no tak! Sedi vendar in se sprosti!«

In me je potisnila nazaj na stol. Ne vem, zakaj se nisem bolj odlochno postavil zase, a obsedel sem kot hipnotiziran. Helgina mama pa je rekla svoji ljubi zlati hcherki:

»Helga, ljubica, pokazhi zdaj Bartolomeju, kako to pochnemo pri nas na Shvedskem!«

Helga si ni dala dvakrat rechi. Sedla je na kavch, dvignila krilo, spustila spodnjice do kolen in zachela masturbirati.

»Super, ljubica!« je bila navdushena mama. Zadovoljno je zaploskala in me pogledala, ali sem navdushen tudi jaz.

Nich nisem rekel. Le ohromljeno sem sedel in gledal Helgo.

»Pridi sem, Bartolomej!« je rekla chez chas Helga in se she naprej drgnila po mednozhju.

»No, no, le pojdi!« me je vzpodbujala tudi njena mama, ker se nisem premaknil.

In sem shel k Helgi na kavch.

»Pokazhi mi jezik!« je rekla Helga.

She vedno pod hipnotichnim vplivom shvedske dvojice sem jo ubogal. Helgina mama je spet zaploskala od navdushenja.

»No, to mi je pa res vshech, ko vidim mladino, da se ukvarja z nechim tako koristnim!« je vzklikala. »Zdaj se bosh Helgice z jezikom dotikal tam, kjer se ona dotika z rokami.« In je pokazala na njeno mednozhje. Helgi pa: »Kajne, ljubica?«

»Seveda, mamica,« je ubogljivo odvrnila Helga in potisnila mojo glavo med svoja stegna. In potem sem pochel tisto, kar je bila malo prej rekla Helgina mama, da bom. Helga pa je stiskala mojo glavo s svojimi stegni in zazdelo se mi je, da ne bom prezhivel, ker me bo zadushila ali pa mi bo zdrobila lobanjo.

»She malo, she malo, she malo, she malo, Bartolomejchek!« je vzklikala vse glasneje Helga; in jaz sem jo ubogal. Ta shvedska mora se bo she najhitreje konchala, sem si mislil, che se ne upiram. Zato sem stisnil zobe (v resnici jih nisem stisnil) in vzdrzhal she malo in she malo in she malo. In ko se mi je zhe zdelo, da se ta she malo ne bo nikoli konchal, je zachela Helga zelo glasno hropsti in se zvijati (in she kaj) in – zdaj pa chisto zares – malo nato je njen morilski stisk stegen popustil. Omotichen sem dvignil glavo v vishino njene. Bil sem utrujen, bolel me je jezik in imel sem izsusheno grlo.

Helgina mama me je prijazno pobozhala po laseh, njena hchi pa si je medtem z veshcho kretnjo ponovno zvlekla spodnjice na zadnjico, spustila krilo in si popravila razmrshene lase.

»Che dovolita,« sem rekel obema, »bi za nekaj trenutkov obsedel in ne pochel nich drugega. Le za kozarec vode bi vas prosil.«

In potem sem zaprl ochi, ker se mi je – verjeli ali ne – prav zares vrtelo.

Helgina mama mi je prinesla vodo. Po nekaj minutah okrepchilne tishine sem bil spet dokaj pri sebi.

»Zdaj bom pa res moral iti,« sem rekel, ko sem ponovno odprl ochi, »sicer bodo doma v skrbeh.«

»Ah, seveda,« je rekla Helgina mama, »ampak, che hochesh, lahko gledash she fante in dekleta, kako bodo tudi oni …«

»Ne, ne hvala, gospa,« sem jo prekinil. »Morda drugich, zdaj zares moram iti.« In sem vstal in se odpravil proti vratom. »Pa hvala za kosilo in pijacho in vse drugo,« sem se vljudno zahvaljeval (vzgoja ali kaj?).

»Ah, Bartolomej, malenkost, malenkost …« je odmahnila z roko Helgina mama. »A obljubi, da bosh she prishel! Tako malo Slovencev poznamo. Dobra druzhba pa je vedno dobrodoshla, kajne Helgica?« In je pogledala svojo hcherko, ki ji je pogled ljubeznivo vrnila, potem pa ji rekla: »Morda lahko Bartolomeju naslednjich ti pokazhesh, kako to pochnejo izkushene zhenske, a, kaj pravish, mami?«

»Ja, seveda, ljubica!« je bila navdushena Helgina mama. »Kako si bistra!«

»No, morda …« sem zamrmral jaz, spet bolj iz olike kot zaradi chesar koli drugega.

»Che hochesh,« mi je rekla Helgina mama, »lahko pripeljesh she kakshnega prijatelja.«

»Ja, mogoche pa res, gospa …« sem she naprej nepreprichljivo brundal.

Helgina mama pa se v svojem navdushenju ni dala motiti; zadovoljno me je lopnila po lopaticah, da sem se konchno znashel zunaj. »Pa nehaj zhe s to gospo, za bozhjo voljo, Bartolomej!« je rekla. »Kar Helgina mama mi reci! Zmenjeno?«

»V redu, gospa ... ee ... pardon – Helgina mama,« sem rekel in jo pogladil po laseh, pojma nimam, zakaj. »Zdaj pa ...«

»... morash res zhe iti,« sta konchali stavek namesto mene Helga in njena mama in se druzhno zasmejali.

Ko sem odhajal, sem ju she videl, kako mi prijazno mahata v pozdrav, nato pa sta izginili v notranjost hishe; za trenutek sem she ujel glas Helgine mame, ko je klicala otroke, naj se zberejo v dnevni sobi, ker je ura zhe skoraj pol shestih in zhe dobre chetrt ure zamujajo. Potem pa nisem vech slishal nichesar, ker sem bil ochitno zhe tako dalech, da to ni bilo vech mogoche.

Na ovinku sem srechal starejshega gospoda, ki me je vljudno pozdravil.

»Jaz sem Helgin oche – Zigfrid,« mi je pojasnil in mi ponudil roko.

»Jaz sem Helgin znanec, Bartolomej,« sem rekel in mu stisnil dlan.

»Ja, ja, vem,« je dejal Zigfrid, »sem pravkar govoril z zheno po telefonu. Zdaj pa hitim. Upam, da ne bom prepozen ... Zhena je rekla, da she niso zacheli ... Tako malo chasa prebijem z druzhino,« je pojasnjeval Zigfrid. »Zato skusham izkoristiti vsak prosti trenutek ... Saj razumesh, kajne?«

»Seveda, seveda, gospod Zigfrid,« sem razumel. »Tudi jaz sem pozen. Doma so gotovo zhe v skrbeh.«

»Ah, da, da,« je kimal Helgin oche. »Pa, lepo te prosim, Bartolomej – brez gospoda, a? Kar Helgin oche mi reci. Zmenjeno?«

»V redu, gospod ... ee ... pardon – Helgin oche.«

»Krasno!« je bil zadovoljen Zigfrid in me navdusheno lopnil po lopatici, ravno tam, kjer me je zhe malo prej tudi njegova zhena. »Zdaj pa shibam!« In je odhitel.

»Shibam …« sem zamrmral, nejeverno obrachajoch glavo ob navalu asociacij, ki so ob tej besedi prihrumele vanjo.

In ko sem tako hodil proti domu in premishljeval o tem, kar se mi je bilo pravkar zgodilo, sem prishel do sklepa, da moram naslednjich prekleto dobro premisliti, preden bom she komu pomagal pobirati raztresene bonbone – ne glede na to, kaj si o tem misli Russell z njegovo mistichno logiko.

 

 

 

__________

* »Zakon vzrochnosti /.../ je relikvija minule dobe, ki ji nekako uspeva prezhiveti /.../ le zaradi ironichne predpostavke, da ne povzrocha nobene shkode. (The law of causality /…/ is a relic of a bygone age, surviving /…/ only because it is erroneously supposed to do no harm.«; Bertrand Russell (1872 - 1970), Mysticism and Logic (1918), 9. pogl.

** (che je morda kdo pozabil: oche je bil zhivinozdravnik)