Revija SRP 91/92

Ivo Antich

 

 

MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE: MITOLOGIJA IDENTITETE (XV)

 

 

(maj – avgust; drugo shtirimesechje 2008)

 

EDI SHELHAUS: BIL SEM ZRAVEN (Slovenija, 2008; TVS 1 – 1. 5. 2008): Dokumentarec o legendi slovenske fotoreportazhe, o Ediju Shelhausu, rojenem 1919 v Podkraju pri Vipavi, dolgoletnem fotoreporterju Slov. porochevalca in Dela (v obeh dnevnikih je bil pojem aktualne fotografije); s fotoaparatom je bil v partizanih, po vojni snemal dogajanja v Trstu, v conah A in B. Od tega filma o njem (avtor Jurij Gruden) se ponuja zlasti »poanta«: dejstvo je, da je engramski imaginarij sodobnega posameznika v veliki meri sestavljen iz »razsutega« slikovnega gradiva, ki ga v njegovo zavest nenehno nasipavajo tako tiskani kot »zhivoslikovni« mediji mnozhichne komunikacije. Podobe, ki so ravno v trenutku svoje aktualnosti tako shtevilne in bezhne, da jih publika po hipni registraciji skoraj avtomatichno odmetava kot najbolj banalne smeti, chez nekaj let ali desetletij dobivajo, deloma selekcionirane, narashchajocho vrednost dragocenih oprijemalishch (kolektivnega) chloveshkega spomina. Prispevek Edija Shelhausa v ta spomin prek specifichnega »zhanra« reporterske fotografije ima vsekakor zhe danes poteze klasichne markantnosti.

PODOBE 20. STOLETJA (TVS 1 – 6. 5. 2008). Vzporednica Shelhausu z dokumentarcem o Miranu Pavlinu, ki se je kot inzhenir kemije (po rojstvu Ljubljanchan, dolgo zhivel v Torinu in Portorozhu) ukvarjal tudi s fotografijo; tako je med drugim zabelezhil slovensko »idejno polarizacijo« s transparentom, ki so ga shtudentje razvili pred ljubljansko univerzo tik pred zachetkom druge svetovne vojne: ZHIVELA NASLONITEV NA SSSR!

PRO ARTE (Krizhanke, 24. 5. 2008). Slovenska popularnoglasbena scena se (najgosteje spomladi in poleti) vztrajno polni z balkanskimi »jugorushevinami« (tudi kakshna naftalinska relikvija pride postrgat jugonostalgichne usedline); sarajevska pop rock skupina Pro arte, s pechatom skladatelja in pisca besedil Djordja Novkovicha (nedavno preminil) in z znachilnim glasom pevca Vladimirja Savchicha Chobija (danes zhivi v Beogradu), je vsekakor ena od markantnejshih legend iz nekdanje Jugoslavije; na vishku je bila v 70-XX, za zagrebshki Jugoton so posneli ok. osem milijonov ploshch. Vrsta njihovih pesmi pomeni nesporne adute v zheleznem repertoarju »jugonostalgije«, npr. Tuzhna su zelena polja (gdje smo se voljeli mi / jedina moja gdje si ti), Tike, tike tachke (nema vishe machke), Lola, Plachem … Verjetno je, gledano v preseku, ravno Pro arte esencialno uteleshenje jugopoprocka. Ob 40-letnici ustanovitve se je skupina znova zbrala in z nastopi zakrozhila po prostoru rajnke federacije. Na predvecher nekdanjega »Titovega dneva mladosti«, ko je pisec teh vrstic prishel mimo krizhank, je publika v zanosu, ki ga je bilo chutiti celo na cesti, sodelovala v kolektivni trans-erotichni evokaciji »zelenih polj«, kar je v kontekstu jugonostalgije »simbolichno simptomalno« zvenelo, recheno figurativno, kot mazohistichno objokovanje nekdanje skupne ljubezni – edine Juge ali machke Lole, ki je ni vech, »loleki« pa (samoironichno) podaljshujejo njen spomin v svoji patetichni »podzavesti« …

PESEM EVROVIZIJE 2008 (Srbija, 2008; TVS 1 – 24. 5. 2008). Tokrat naj bi dolocheno (le popularnoglasbeno?) »stanje evropskega duha« kazal prenos iz Beograda, ki se je vsekakor izkazal z organizacijo. Predvsem se je »evropskih drzhav« namnozhilo zhe komaj pregledno shtevilo (med njimi so Izrael, Turchija, Azerbajdzhan, Gruzija, Armenija, se pravi marsikaj z onstran Huntingtonove »Eastern Boundary of Western Civilization«, ki je nekoliko vzhodneje kot nekdanja Churchillova »zhelezna zavesa«), shiroko demokratichni televoting od Atlantika do Urala in Kavkaza pa (naravno in spontano?) oblikuje nekakshne regionalne »kuhinje« ali etnosorodstvene glasovalne simpatije (mashinerije). Slovenska predstavnica Rebeka Dremelj se kljub profesionalno solidnemu nastopu in po svoje zanimivi pesmi (s »problematichnim« naslovom in refrenom Vrag naj vzame – vse skupaj?) ni uvrstila v finale, obichajno dokaj uspeshni Hrvati so nastopili z deplasirano starikavo kvazifolklorno skupino, Srbi pa z umirjeno, skoraj hermetichno, tudi ljudsko uglasheno balado z modificiranim grshkim naslovom Oro (balkanski svatbeni ples). »Vodilna tendenca« evrosongovstva je ochitno she vedno jugovzhodnoevropsko-slovanska; v tem kontekstu je zasluzheno zmagal Dima Bilan, nekoliko »eksotichen« (po nekaterih tudi arogantno samozavesten) predstavnik Rusije, za njim Ukrajina, Grchija, Armenija … Bilanova frenetichna, »akcijsko« izvedena, muzikalno razmeroma izvirna pesem Verjemi (Believe) je »sporochilni podaljshek« lanske zmagovalne srbske Molitve (za slovansko postateistichno mladino so menda aktualni »verski pojmi«); Rus, ki svet osvaja tudi z delovanjem v ZDA, je sicer pel v angleshchini, to pa je vsaj tako presenetljivo kot angleshko petje predstavnika Francije (mozhnost poante: povampirjeni liberalglobalizem kot evropski krizhanec med variantami amerishkega in postkomunistichnega populistichnega pofla ne pozna meja).

REFERENDUM O POKRAJINAH (22. 6. 2008). Che je zhe potrebna upravna razdelitev Slovenije na t. i. pokrajine, se zdi najbolj logichno, da bi se drzhala uveljavljene geohistorichne tradicije (Primorska, Gorenjska, Notranjska, Dolenjska, Bela krajina, Shtajerska, Prekmurje) plus Ljubljana (D. C.); v tem smislu bi bil referendum morda primeren le za slovenski juzhni konchek Koroshke (ali samostojna ali v sestavu Shtajerske) in za Primorsko (severna-gorishka in juzhna-koprska), se pravi, da bi bilo 10 (vlada predlaga 13) pokrajin »idealni maksimum«. Komentarji: minimalna udelezhba volivcev na tem referendumu in Janshevo arogantno kljubovalno poudarjanje njegove relevantnosti napovedujeta polom Jansheve vlade na jesenskih volitvah v drzhavni zbor …

NOGOMETNO EP (junij 2008). O shpanski ofenzivi v retrospektivi – povzetek nogometmega EP 2008. Evropsko nogometno prvenstvo je zanimiv »gladiatorski cirkus« (panem et circenses) kot simptomalno razmerje dolochenih bivanjskih energij (tekmovalnost plemenskih »kolektivnih jazov«) na evropskem kontinent(k)u, zlasti v smislu tradicionalno tipichnega geohistorichnega soochanja sever-jug. Letoshnje EP je bilo tako glede avstro-shvicarske organizacije kot glede igre shestnajstih drzhavnih reprezentanc prav zgledno, kvalitetno, dinamichno in je postreglo z nekaj izrazitimi presenechenji. Hrvashki »nogometni chudezh« je bil na tej tritedenski evrofeshti nekoliko krajshega diha, bolj presenetljiv in simbolno preprichljiv se zdi turshki »vdor v Evropo«, skoraj nedoumljivo sistematichen od nichelnega poraza s Portugalsko (0 : 2), ki so mu sledile stopnjevane zmage, vsaka z vishjim shtevilom golov (2, 3, 4). Zmaga hrvashkega »Davida« nad nemshkim »Golijatom« (2 : 1) je bil »shportni eksces«, kot npr. to, da je Shvica sploh na EP; hrvashki poraz s Turki (2 : 4) je bil prichakovan in logichen, Hrvati so ga dozhiveli kot »novo Krbavo« (»hrvashko Kosovo«; na Krbavskem polju v Liki so Turki 1493 sesekali hrvashko plemstvo in tako skopali znatno luknjo v »antemurale christianitatis«, predzidje krshchanstva, kot so takrat oznachevali Hrvashko, Poljsko, Ogrsko). Turki so vsekakor »hrvashka usoda« (celo pri vstopanju v EU); tudi zaradi takih »nezavednih« bremen preteklosti ni chudno, da so se hrvashki navijachi po tekmi spopadli tako z »brati« Boshnjaki (v BiH) kot s pravimi Turki (na Dunaju), toda hrvashki nogometni trenerji so zazheleni in uspeshni ravno v izvirnih islamskih drzhavah (Ivich, Jozich, Jurichich v Saudiji in Dubaju). Treba je priznati, da so Hrvati kot najmanjshi narod na tem EP naredili veliko, v vseh tekmah so igrali v zglednem slogu, s kolektivnim zanosom in tehnichno kompetentno; kot etnija s tezhkimi balkanskimi frustracijami so nedvomno izprichali dolocheno eksistencialno voljo in moch, edini juzhnoslovanski »palchek« in eden od shtirih slovanskih (na)rodov sploh na EP (she Rusi, Poljaki, Chehi); ochitno skushajo maksimalno izrabiti vsako kompenzacijsko mozhnost za dokazovanje sebi in drugim, da so enakovredna »nacija med nacijami«. Podoben »outsiderski« fenomen tega EP kot Turki so tudi Rusi pod vodstvom nizozemskega »chudodelca« Hiddinka (ruska zastava je po izvoru nizozemska), ki je naredil izjemno uchinkovito moshtvo iz igralcev brez gastarbajterskih izkushenj v tujini. V polfinalu se je uresnichil res izvrsten, trenutnemu razmerju (samo nogometnih?) sil v Evropi najbolj ustrezen izbor: Nemchija – Turchija, Rusija – Shpanija. To je chetverica avtentichnih aktualnih velikanov morda tudi v svetovnem smislu, kajti na zadnjem nogometnem svetovnem prvenstvu leta 2006 Latinoamerichanov ni bilo v finalu (turshki mediji govorijo, da se je Turchija uveljavila kot eden od shtirih evropskih velikanov, kot svetovni chudezh), medtem ko so nekateri drugi skupaj z manjshimi »prenapetimi chudezhi«, kot so Nizozemska, Hrvashka, Grchija ipd., dosledno odpadli v predhodnem cleaningu; nogomet je pach najbolj akumulativen shport, za katerega je nujno najshirshe kolektivno energijsko zaledje, to v manjshi meri velja celo za kosharko ali rokomet. Prvi polfinale sta predstavili Nemchija in Turchija. Turki bi morali v skladu s svojim zgoraj omenjenim »sistemom« tochkovnega napredovanja zmagati vsaj s petimi goli, a Nemci so jih premagali v »turshkem stilu«: zadnji hip odlochilni gol. V prvem polchasu so Turki najprej vodili, nato so Nemci izenachili, v drugem polchasu so Nemci prevzeli pobudo in v zadnji minuti zmagali s 3 : 2 (konchni gol je zabil Philipp Lahm). Cheprav so Turki (v mochno okrnjeni zasedbi: shtirje v suspenzu, pet poshkodovanih) tehnichno dobro, ofenzivno igrali (zlasti v zachetku), so bili Nemci, gledano v celoti, vendarle gospodarji polozhaja in se je vse izteklo po njihovi karakteristiki »dobro naoljenega stroja«: koncentrirana moch, kompaktna volja, disciplina, brez romansko-juzhnoevropske teatralike (ali improvizacijske »romantike«). Che so torej Turki prebili »predzidje«, pa nemshkega »zidu« niso (tokrat v Baslu, 1529 in 1683 na Dunaju) … V drugem polfinalu so Shpanci zhe drugich (prvich 4 : 1) na tem EP dobesedno zmleli Ruse (3 : 0), kar je vsekakor presenetljivo glede na siloviti ruski vzpon v predhodnih tekmah tega EP, a pokazalo se je, da so za »chudodelstvo« tudi v nogometu najprimernejshi narekovaji (Rusi, ki se ochitno »pobirajo« po razpadu Sovjetske zveze, so se sicer preprichljivo priblizhali temu, da bi nogomet pridruzhili svojim aktualnim uspehom v hokeju, kosharki, odbojki). Shpanci zhe dve leti v dvajsetih tekmah niso bili premagani, tudi trenutna ruska zvezdnika Arshavin in Pavljuchenko sta bila proti njim brez uchinka. Finale na Dunaju (29. 6. 2008) je bil nadvse zanimiv in evropsko »simptomalen«: Shpanci, ki jim pravijo »furije«, so v sijajni, izjemno celoviti ofenzivi skozi vse prvenstvo preprichljivo prevzeli romansko zastavo in se spopadli z Nemci, ki so tradicionalne »mashine«. Najbojevitejshi juzhnoevropski temperament z iberskega obrobja proti najtrshi severno-srednjeevropski sofisticiranosti (srce proti mozhganom?); kljub precejshnji etnichni premeshanosti v danashnjih zlasti zahodnoevropskih reprezentancah (shvedski zvezdnik Zlatan Ibrahimovich, nemshki Poljak Lukas Podolski, najboljshi shvicarski igralec Turek Yakin, razlichni eksoti zlasti pri Francozih; slovenska reprezentanca bi lahko kot himno pela »Jugoslavijo, Jugoslavijo«) ochitno – in morda paradoksalno – v soochenjih »kolektivnih egov« she zmeraj delujejo tradicionalne etnichne karakteristike, deloma kot inertnost stereotipov, nekateri (npr. Hrvati, cheprav imajo tudi sami »tujce«) jih celo skushajo potencirati do svojevrstne nacionalne metafizike. (O »metafiziki« nogometa se sicer ne govori dosti, psihoanalitichni poskusi ga razlagajo v svojem obzorju »erotike«, povsem prezrta je simbolichnost »zhogobrca« kot »glavobrca« iz prazgodovine, ko je bila vsaka »igra« zaresni religiozni obred zhrtvovanja izbrancev; prim. azteshke igre z zhogo; Marjan Rozhanc je nogomet videl kot enega izmed nachinov obstoja sodobnega chloveka v razvrednotenem svetu, toda ochitno she mnogim pomeni nacionalno in tudi religiozno identiteto; prim. krizhanje igralcev katolichanov v usodnih trenutkih ipd.). Glede na tradicijo so bili Nemci v prednosti: zhe trikrat evropski prvaki (1972, 1980, 1996), Shpanci enkrat (1964), Nemci so na zadnjem SP (2006 v Nemchiji) v polfinalu premagali »shpanski privesek« Portugalsko, tokrat so bili Iberci zanje zadnja, nepremagljiva ovira; Shpanci na tem EP edini niso izgubili nobene tekme, po tezhki igri in tesni zmagi 1 : 0 nad nekoliko dezorientiranimi Nemci (Lahm je bil skoraj »lahm«, tj. ohromel) so »osvojili« sredishche Evrope in zasluzheno postali evropski prvaki z zmagovalno poanto: ofenzivni temperament in visoka fizichno-tehnichna zanesljivost.

MISERY (ZDA, 1990; TVS 1 – 13. 7. 2008). Eden redkih filmov po Kingu, ki je she solidno gledljiv. Bizarna tema, ne najbolj preprichljivo, uchinkuje bolj komichno kot grozljivo. Iste, zhe znane avtorjeve fabulativne shablone, zaznavne v vseh delih in tudi v filmih po njih. Kingovske psihofantastichne pisateljske travme je markantno obdelal zhe Kubrick v Shining (ravno tako po Kingovem romanu).

DRUZHINA IRGOLICH (Slovenija, 2008; TVS 1 – 20. 7. 2008). V seriji pogovornih oddaj Druzhinske zgodbe je bil tokrat predstavljen Rafko Irgolich (z zheno in sinom), absolutna legenda slovenske popularne glasbe iz druge polovice 20. stoletja, se pravi iz zvezdnih chasov slovenske popevke (60-70. leta). Po neki anketi naj bi bili doslej najbolj popularni slovenski popevki Avsenikova Tam kjer murke cveto in Irgolichev Moj chrni konj, prva izrazito nacionalno (alpsko) domachijska, druga prirejen amerishki country western. Vsekakor obe briljantni zhanrski skladbi s sijajnima pevcema ostaneta v ushesih kot chista evergreena. Nadvse skromno »prizemljeni« Irgolich le zamahne ob vprashanju o svojih mozhnostih za uspeh v ZDA. Iz slovenske perspektive je Moj chrni konj svojevrsten »svetovni hit«. Za mitologijo identitete se ob tem zdi zanimivo vprashanje, kakshnih eidetskih arhetipov se skozi populistichne zhanre dotika specifichna ikonologija vesterna, ki je globalizirala »amerishko divjezahodno identiteto« v stoletju pred danashnjo panliberalistichno globalizacijo. Kaj chrni (kavbojski) konj kot masmedijsko sugerirana ikona kljub vsem poznejshim novostim she vedno pomeni v razlichnih geohistorichno-kulturnih kontekstih? Kakshno »energijsko identifikacijo« omogocha kot »podzavestna fascinacija« v sugestivnem prepletu ritma in melodije ter po izvoru oddaljenih vizualnih folklornih stereotipov?

RADOVAN KARADZHICH (Primorski dnevnik, 22. 7. 2008). Od slovenskih dnevnikov Primorski prvi udarno na prvi strani porocha o aretaciji svojevrstnega balkanskega monstruma, psihiatra, politika in solidnega pesnika, ki ima svoje mesto v antologiji BiH poezije, cheprav je rojen v Chrni gori. Kot mnogi srbski nacionalisti izvira »od zunaj«, ne iz t. i. ozhje Srbije (tudi Miloshevich chrnogorskega porekla). Srbski – Miloshevichev ali Karadzhichev – »praktichni dosezhek« zadnje balkanske vojne: srbski del BiH ima po Daytonu uradno ime Republika Srbska, republike imajo pravico do odcepitve po »Kardeljevi« YU ustavi, R. Srbska je praktichno etnichno chista, s prestolnico v Banjaluki (za ustashe »prava prestolnica« Hrvashke), Hrvati so iz BiH tako rekoch izginili, formalno jim je ostalo nekaj predelov v zahodni Hercegovini ... Radovan K.: po materi Albanec, po rojstnem kraju Chrnogorec (r. 1945, sorodstvo z jezikoslovcem in utemeljiteljem novejshe srbske kulture Vukom K., pleme Drobnjaki), po prebivanju Bosanec, po zavesti (veliko)srbski nacionalist. Iz psihiatrije je doktoriral v Zagrebu (psihiater je bil tudi dr. Jovan Rashkovich iz Shibenika, ideolog srbskega upora v Tudjmanovi RH, znan po grotesknem izreku »Srbi su lud narod«); vprashanje premaknjene psihe (simptomalno?) je nakazano zhe v naslovu njegove prve pesnishke zbirke: Noro kopje (Ludo koplje, 1968), izdal jo je star 23 let. Da so v ozadju dolochenih emancipacijskih politichnih gibanj pesniki, pisatelji, sploh kulturniki, ni nich novega, zlasti pri malih narodih (Kavkaz itd.). Kljuchna tema Njegoshevega magistralnega »srbsko-chrnogorskega« epa Gorski venec je bratomorni genocid: problem iztrebitve poturchenih rojakov (poturice). Za razpadom YU in za vsem, kar je temu sledilo, je mogochna senca memoranduma SANU in srbskega pisatelja Dobrice Chosicha (»srbski Thomas Mann« mu je rekel Zoran Djindjich), tudi enoletnega prvega predsednika »Miloshevicheve« ZRJ (1992-1993) in ustanovitelja srbskih nacionalnih strank na Hrvashkem in v BiH ... (Morda knjizhevnikov prehod iz »slonokoshchenega stolpa« v polis in politiko niti ni vstop na popolnoma »tuje« podrochje, ampak je le kontekstualno pogojena eksplikacija in radikalizacija dolochenih dotlej bolj ali manj latentnih, impliciranih, celo »nezavednih« tezhenj; pri tem sicer »nosilci kulture« navadno – z »danuncijevskimi« izjemami – ostajajo v ozadju, konchno »umazano delo« posredno in neposredno opravijo drugi.) Moderne kriminologije namrech ne zanimata vech le storilec (delikvent) in zhrtev (viktimologija), pozornost se usmerja tudi na vpletene (induktologija) v ozadju, shele z njimi je mozhna celovita podoba zlochina – od kriminalnega para h kriminalni trojici (criminal triad). Se pravi: gre za vprashanje t. i. (psiholoshke) asistence pri zlochinu. Pri srbskem genocidu bosanskih muslimanov v 90-ih je po svoje asistirala Evropa kakor pri nacistichnem iztrebljanju Judov (Hitler je napadel Poljsko, ker je imel v dogovoru predhodno zagotovilo ali »odobritev« Stalina); poznavalci pravijo, da je bil tudi z bosanskim sochasni etnichni pokol v Ruandi zhe vech let prej nachrtovan v pisarnah evropskih kolonialistov (»divide et impera«; zhe Tacit je ob germanski nevarnosti za Rim zapisal: »Kakshna srecha, da pri teh plemenih nikoli ni konec medsebojnega sovrashtva.«).

VOJNA V GRUZIJI (8. 8. 2008). »Dan treh osmic«, ki je zachetek »olimpiade« (»pravilno«: olimpijskih iger) v Pekingu, je tudi zachetek »vojne« (ruska »mirovna misija« ali kazenska ekspedicija) med Gruzijo in Rusijo. Spopad med njima je v svetovnih medijih zasenchil olimpijske igre v smislu »antichne ironije«: v stari Grchiji je v chasu olimpijskih iger pochivalo orozhje zaradi »svetega miru«. Je to »prva vojna« ruskega predsednika Medvedjeva (ovca, prijazni aparatchik je pokazal »medvedje zobe«)? »Predsedniku podrejeni« premier Putin je zaradi gruzinskega pozhara nemudoma zapustil svechanost ob zachetku iger v Pekingu in odletel domov. Gruzinci po svetu so protestirali z vzkliki: »Putin – terorist!« Nakazuje se simptomalna problemska os Balkan – Kavkaz, ki ni od vcheraj, temvech je pravzaprav klasichna (Albania je bilo antichno ime za Gruzijo, ki je danes po svetu znana predvsem kot Georgia, domache ime pa je Sakartvelo, tj. bivalishche Kartvelov, ljudstva s koreninami do neolitika) v smislu fenomenologije natlachenih mikroetnosov, seveda z elementi »zrcalne perspektive«: na Balkanu Rusija podpira ozemeljsko celovitost Srbije, zato je proti odcepitvi Albancev na Kosovu, v Gruziji podpira separatiste v pokrajinah Abhaziji in Juzhni Osetiji, zaradi slednje je izbruhnil sedanji spopad (tudi v gruzijski Adzhariji so interesenti za odcepitev, a jih tokrat ni slishati). To je pragmatizem »olimpijskih bogov« … Predvsem se zastavlja vprashanje, zakaj se je Gruzija kot »mucek v tigrovi kozhi« (prim. gruzinski nacionalni ep Vitez v tigrovi kozhi) sploh spustila v vojno z Rusijo, saj so gruzinske mozhnosti za kakrshno koli zmago enake nichli. Je gruzinski predsednik Saakashvili res tako naiven, da je vse postavil na kocko? Gruzija noche izpustiti Juzhne Osetije, ker bi po analogiji sledila Abhazija in morda she Adzharija (obe muslimanski v »nerusko« pravoslavni Gruziji), rezultat bi bil precej pomanjshani gruzinski »ogrizek«. Je Saakashvili prichakoval, da bo Gruzijo takoj zashchitil Nato, v katerega se kot »evropska drzhava« pripravlja vstopiti? Najbolj verjetno se zdi, da zadaj ni nikakrshne naivnosti nobenega od vpletenih, temvech gre she za eno prilozhnostno odmerjeno zahodno (tj. amerishko) »testiranje« Rusije, ki se dviguje iz sovjetskega poloma. Saakashvili kot »amerishki agent« je opravil nalogo tega testiranja (nich ni zastonj – vse se plachuje tako v krvi kot tudi »materialno«). Rusija pa je udarila, ker testira lastne mozhnosti za permanentno »vojno psihozo« velike sile, zhe po naravi ogrozhene z razlichnih strani. Rusi morajo namrech drzhati skupaj pred kratkim mochno okleshcheno, a she vedno ogromno in difuzno raznoliko evrazijsko drzhavo, v katere prostranstvih so skoraj izgubljeni s svojimi 150 milijoni, zlasti v primeri s kitajskim in tudi indijskim »sosedom«, ki sta oba hitro rastocha »milijarderja« …

KAROL, PAPEZH LJUDSKIH MNOZHIC (Karol, un Papa rimasto uomo; Koprodukcija, 2006; TVS 1 – 13. 8. 2008). Dvodelni tv film s pomensko ponarejenim slovenskim naslovom, mojstrsko rezhiran (Giacomo Battiato) in sijajno odigrana naslovna vloga (Piotr Adamczyk). Poljak Karol Wojtyla kot enkraten slovanski fenomen (skoraj tri desetletja na papeshkem prestolu) zastavlja vprashanje o slovanstvu in njegovi baltsko-jadranski (Dvina – Drina) razcepljenosti na katolishki zahod (vodilni Poljaki) in pravoslavni vzhod (vodilni Rusi). Pomemben vidik zhivljenjskega poslanstva »slavopapezha« je bil vech desetletij trajajoch, tako ali drugache »rafinirano prikrit« boj Poljaka v poklicni vlogi duhovnika zoper »ateistichnega Velikega brata«, tedaj uteleshenega v sovjetskem vojashko napihnjenem kolosu. Koliko je odlochilno prispeval k sesutju tega kolosa, najbrzh ne bo mogoche nikoli natanchno oceniti, toda che ta zhe imanentno ne bi imel »Ahilove pete«, ga en sam chlovek, naj bi bil she tako vpliven, ne bi mogel spodnesti. TVS je film predvajala pred Marijinim vnebovzetjem, ki je shele nedavno potrjen katolishki praznik, papezh Wojtyla pa je imel geslo »TOTUS TUUS«, namenjeno Mariji (»nezavedni« genetichni recidiv praslovanskega mitoloshkega matriarhata – popolna programska izrochenost Mariji, ki ni del Svete trojice, simbolichno nakazuje, da za trojico »ne ostane nich«?).

PRIMOZH KOZMUS – OLIMPIADA (17. 8. 2008). Praznik prikljuchitve Prekmurja k Sloveniji (madzharska manjshina tega ne more preboleti in se ne udelezhuje zadevne drzhavne svechanosti) in zlate kolajne metalca kladiva Primozha Kozmusa na OI v Pekingu. Na polovici iger je Slovenija priblizhno sredi lestvice dobitnic kolajn z zlato, srebrno in dvema bronastima (nekoliko vishe je »vechno primerljiva« Slovashka s tremi zlatimi in srebrno, Hrvashka in Srbija s po dvema sta precej zadaj; sicer zdaj, ko ni vech SZ (ne NDR), imata najvech kolajn ZDA in Kitajska, vendar ju v seshtevku dosega »ruski trojchek«; S. Koreja shest, »sestra dvojchica« J. Koreja 22; milijardna Indija ena zlata … Komentatorji ugotavljajo, da je Slovenija (trenutno) drzhava z najvech kolajnami na shtevilo prebivalcev; za »tolazhbo« ega mikroetnosa pride prav tudi tak »rekord«. Plavanje, judo, streljanje in kot vrhunec skoraj »bizarno individualistichno« metanje kladiva – zhe stereotipno mnenje, da je slovenski vrhunski shport predvsem osebna preizkushnja mozhnosti za »met v vesolje« (komentator Vito Divac inventivno modificiral nenavadno rekorderjevo ime: »Primus in cosmos«, Delo, uvodnik 18. 8. 2008); za opaznejshe in stalnejshe prodore kolektivnih shportov v Sloveniji pach ni dovolj fizichne podlage, cheprav v bistvu zares individualistichnih tekmovalnih shportov sploh ni, saj za vsakim uspeshnim shportnikom stoji cela vrsta tako ali drugache z njim povezanih ljudi. Primozh Kozmus zasluzhi resnichno obchudovanje zaradi zanesljive prednosti pred sotekmovalci in she posebno kot izredna skladnost silashke telesne mochi in psihichne stabilnosti. »Reinkarnacija« Martina Krpana, ki tako dobiva novo pomenljivost kot mitoloshki nacionalni simbol?

KONEC OLIMPIADE IN »TESTIRANJA« (nedelja, 24. 8. 2008). Vzporednica: shportne igre in vojna (s shportom in vojnami etnichni kolektivi najbolj manifestativno dokazujejo sebi in drugim svojo navzochnost v svetu; pri antichnih Grkih med olimpijskimi igrami, v chasu olimpiade, vojni spopadi niso bili dovoljeni). Po koncu obeh prvovrstnih »medijskih dogodkov« se ponuja povzetek tako olimpiade kot vojne med Rusijo in Gruzijo. Oboje naj bi po mnenju komentatorjev pomenilo, da svet ni vech enopolarno amerishki, kot se je kazal zadnjih dvajset let po padcu SZ; zdaj je Kitajska z olimpijskim triumfom dokazala zhivljenjsko sposobnost svojega socializma, Rusija pa je s sochasno klofuto Gruziji pokazala, da ne bo vech dovolila, da ji Zahod sistematichno odtrguje interesne (naftno-plinske) sfere; gotovo je nekaj na tem, a pred »pretezhkimi ugotovitvami« vseeno ne kazhe pozabiti na dolochen relativizem … SLO je olimpijsko sorazmerno zelo uspeshna s petimi kolajnami: zlata (Kozmus; met kladiva), dve srebrni (Isakovicheva, plavanje, Zhbogar, jadranje), dve bronasti (Polavderjeva, judo, Debevec, strelstvo); enkrat »veliki met«, dvakrat obvladovanje vode, dve bojni veshchini … So za male res le individualistichni shporti? Tudi to je relativno: Chrnogorci so »velesila« v vaterpolu, Litvanci v kosharki, Hrvati in Islandci v rokometu (edina islandska kolajna, srebrna) – po kakshni »logiki«? Vsekakor so kolektivistichni prodori malih v glavnem izrazito nihajochi, obchasni, med prvo trojico se uvrstijo le »ekscesno«, ne z dolgorochnim vzdrzhevanjem konstantne mochi. Lestvica kolajn pokazhe marsikaj zanimivega: ZDA, Kitajska, Rusija najvech kolajn; Kitajska najvech zlatih (a veliko kolajn samo po sebi ochitno ne zagotavlja trdnosti drzhave – nekoch rekorderski SZ in NDR sta »izginili«, kljub olimpiadi she v socialistichni Moskvi; najvech kolajn gre praviloma v vechje in bogate drzhave, toda tudi to je relativno: ZDA imajo BDP 45.790 dolarjev, Kitajska 2.485, Rusija, Ukrajina in Belorusija so kljub shtevilnim kolajnam – skupaj vech kot ZDA – po BDP na robu revshchine); od Rusov povozhena Gruzija je osvojila shest kolajn, enako od lakote povozhena (?) S. Koreja, dvoinpolmilijonska Jamajka je prava shportna velesila (11 kolajn, polovica zlatih; jamajshki tekach na 100 in 200 m Bolt teche kot strela, kar v angl. pomeni njegov priimek; ob tem se slovenski rekord na prebivalca razblini kot retorichni mehurchek), blizu stomilijonska Mehika tri kolajne (zlata v zhenskem tekvondu) kakor milijardna Indija, »guliverski« Egipt in »liliputski« Izrael vsak po eno bronasto kot »zahojena« Moldavija ali Togo; smeshna je prva trojica v nogometu: med Argentino in Brazilijo je »padla z neba« srebrna Nigerija … Olimpiada kot manifestacija svetovnega babilona. Dvostransko shportno testiranje: »svet« (tochneje njegov vodilni del: evro-atlantski Zahod) je zaupal olimpijske igre »kitajskemu fenomenu«, testiral je Kitajsko, ali bo zmogla izpeljati igre kot prava velesila. Vsi so na eno oko zamizhali, da gre za policijsko–vojashko drzhavno organizacijo par excellence (sicer nich posebno novega; tudi drzhave, ki so stale za olimpiadami Berlin 1936, Moskva 1980, Sarajevo 1984 niso bile ravno zgled demokracije; shport in totalitarizem »gresta skupaj«, a kazhe, da olimpijske igre totalitaristichnih sistemov kljub trenutnemu propagandnemu triumfu niso obvarovale pred razsulom, nobena od zadevnih drzhav ni svoje olimpiade prezhivela za polno desetletje). Kitajska je testirala zmogljivosti svojega (konfucijanskega?) »komunistichnega kapitalizma« kot ekonomsko-organizacijskega sistema, ki je prezhivel globalni »razpad socializma«; po svoje gre za potrditev znane teze, da je komunizem le aziatska, nedemokratichna oblika »drzhavnega kapitalizma« (cheprav je »svobodni trg« zgolj kvaziliberalistichni mit, ker je povsod drzhava tako ali drugache, posredno ali neposredno, odlochilni regulator). Nastopila je samozavestno s pozicije mochi pod uradnim geslom »En svet, ene sanje«, kar je praktichno pomenilo »nichesar prepushchati nakljuchju« (olimpiado je varovalo 100.000 policistov v civilu, 300.000 skritih kamer; »simbolichna optichna prevara«: na ekranu so kazali davno posneti ognjemet in lepsho deklico Lin, ki je Odo domovini »zapela« z glasom nevidne deklice Yang). Tranzicija kot ne-tranzicija? Uresnicheni verzi Ai Qinga, enega od klasikov sodobne kitajske literature, ki je nekje v zachetku 50-XX pisal o domovini, »ki se je vzpela / vishe od sijochih zvezd … / Kitajci – / chetrtina chloveshtva – / so vstali / v rast pravega velikana …« Po kitajsko so olompijske igre: Aolinpike Yundonghui, skrajshano Aoyun (pojem »ao« asociira razburjenje, pojem «yun« promet, gibanje, srecha, usoda, »dong« gibanje, akcija, prebuditev, »hui« sposobnost, zmozhnost, znanje; skratka: Olimpijsko shportno tekmovanje). Gotovo je olimpiada poanta dolochenega kitajskega sistemskega uspeha; ne toliko Maovega agrarnega »protokomunizma«, temvech predvsem trzhno modificiranega komunizma v smislu reform, ki jih je nakazal Deng Xiaoping (t. i. »socialistichna trzhna ekonomija«, neeksplicitno na sledi Leninove NEP, ki je »nepmanom« omogochila bogatenje, a jo je zadushil Stalin s svojo »gulag ekonomijo« in tako v dolgorochnem odmevu »spodnesel« Sovjetijo, za katero je zadnji gensek Gorbachov lahko le she podpisal »exitus letalis«; v letu 200-letnice francoske revolucije, ko se je Sovjetiji sesul »berlinski zid«, je Deng Xiaoping, neformalni voditelj postmaoistichne Kitajske, podobne osvobodilne tendence kitajskih shtudentov onemogochil s pokolom na Trgu nebeshkega miru – Tien an men, Peking 1989, nakar je na Kitajskem zavladal »nebeshki mir« z razcvetom trzhnih reform) ... Vsekakor z vsakim dnem postaja bolj jasno, da je shlo za politichno-vojashko testiranje tudi v Gruziji, se pravi v kavkashkem »babilonu«; ime mesta Gori je obshlo svet, tu je bil rojen Stalin, pol Gruzinec in pol Osetinec, torej »pravi Rus«, za mnoge Ruse she danes najvechji voditelj v vsej zgodovini, pomembnejshi kot Lenin, cheprav brez Lenina ne bi bilo Stalina, ki je tudi sam vedno poudarjal Lenina na prvem mestu. Stalin je po svoje uteleshenje pri Rusih (she) zmeraj zhive »evrazijske ideje« kot kombinacije zahodnega razsvetljenskega racionalizma v komunistichni teoretichni izpeljavi in vzhodnega, azijskega (»hidravlichnega«) totalitarizma v praksi – vpliv geografije na zgodovino (azijske ali »hidravlichne civilizacije«). Rusi imajo sploh posebno razumevanje demokracije, najbolj priljubljen politik zadnjih desetletij je Vladimir Putin, pod katerim je bilo, kot povedo dejstva, preganjanih ali ubitih okoli 2000 novinarjev in politichnih aktivistov ... Rusija, kakrshna koli zhe, je bila zashchitnik in reshitelj kavkashkih krshchanskih narodov pred turshko-mongolsko in perzijsko islamizacijo; evropski zgodovinarji so to dejstvo razlagali v glavnem le kot ruski imperializem, a ti narodi so, z Ukrajinci vred, she v carskih chasih v svoji stiski vechinoma sami prosili za rusko zashchito. Tudi sedanje vojno testiranje je obojestransko: rusko in amerishko-natovsko-gruzinsko. Rusija: Srbija mora ostati celovita, Ahbazija in Juzhna Osetija naj bosta samostojni po volji ljudstva. ZDA: Gruzija mora ostati celovita, Kosovo naj bo samostojno po volji ljudstva. Ruski imperij poskusha vrachati »kosovski udarec« (balkansko-kavkashke asociacije se kazhejo tudi v tem, da so po izvoru iranski Osetinci, ki so danes vechinoma ruski drzhavljani in pravoslavci, potomci Alanov-Sarmatov in menda daljni predniki tako Srbov kot Hrvatov; »preshernovski« utemeljitelj osetskega knjizhnega mikrojezika na podlagi okoli pol milijona govorcev v ruski Severni Osetiji in v gruzijski Juzhni Osetiji je pesnik, slikar, revolucionar Kosta Hetagurov, 1859-1906; prim. tudi pojem ibero-kavkashki jeziki, reka Ibar v sredishchu stare Srbije, ki se je v srednjem veku imenovala Ras ali Rashka, prim. Rus-ija, Ras-ija; Iberia je staro ime Shpanije in pokrajine na juzhnem Kavkazu; »balkanski« koren ima severnokavkashka pokrajina Balkarija, v sev. Afganistanu starodavno mesto Balkh, »mati mest«, Zaratustrov in Rumijev rojstni kraj, ipd.) … Rusi se spet postavljajo na noge kot velesila po shoku ob sesutju Sovjetije, takrat je Gorbachov v strashni nuji, da bi se izognil popolni katastrofi, »prodal« Vzhodno Nemchijo Zahodni, ki je za plachilo reshevala Rusijo z neshtetimi vlaki pomochi itd.; zdaj je drugache, ko je »blok« ZDA-EU-NATO na Poljskem pred vrati Rusije, ki skusha z novo, energetsko podprto samozavestjo omejiti to ochitno obkoljevanje in odjedanje interesno-varnostnih obmochij … Da ne bi vse bilo le retorika papirnatega tigra, so Rusi v Gruziji testirali svojo vojsko, izrabili so prilozhnost in manevre podaljshali »v zhivo vojno«, pokazala se je vrsta tehnichnih problemov, ruski tanki tezhko zmorejo gorske vishine, Gruzinci so sestrelili vech ruskih letal, kot bi bilo prichakovati ob taki vojashki velesili, shtevilo padlih na obeh straneh je menda veliko vechje, kot uradno priznavata … Po drugi strani gre za amerishko-natovsko testiranje Rusije in Kavkaza, ki je geostrateshko in energetsko pomemben, Gruzinci pa so testirali svoje mozhnosti soochenja z Rusijo in koliko lahko rachunajo na pomoch Zahoda … Simptomalno: ob gruzinski krizi so »chez noch« poskochile pozicije Johna McCaina, republikanskega kandidata na blizhnjih volitvah za predsednika ZDA, ki velja za hujshega jastreba kot Bush in ki je znan po izjavi, da je Putin »reinkarnacija Stalina«; ta izjava se navezuje na znamenito Reaganovo definicijo Sovjetske zveze kot »imperija zla« … Zgodovina se ponavlja v (z)vijachnih krogih, cheprav se medijska floskula o novi »hladni vojni« ne zdi preprichljiva zaradi danashnje vsepovezanosti in medsebojne odvisnosti … She v chasu olimpiade je amerishka drzhavna sekretarka Condoleezza Rice skochila v Varshavo (angl. Warsaw – war-saw, »vojna zhaga«; druga svetovna vojna se je zachela na Poljskem, zdaj naj bi Zahod s pomochjo Poljske »spodzhagal« Rusijo; raketni shchit ne bi bil na ozemlju npr. Nemchije, ampak na slovanskih tleh, z amerishke optike, tako politichne kot kulturne, so vse slovanske drzhave le »priveski« Rusije, in te vmesne eksklave je treba v zahodnem strateshkem interesu izolirati in oddaljiti od Rusije, zgraditi izolirni kordon okoli »ruskega imperija«, kajti jasno je, global/istich/no gledano, da je Rusija edina slovanska drzhava z resno, svetovno pomembno politichno in kulturno tezho, vse ostalo slovanstvo je le »okrasek«, nebistven ruski »variacijski podaljshek«) in chez noch so ZDA s Poljsko podpisale sporazum o protiraketnem shchitu na poljskih tleh (ki »uradno« ni namenjen obrambi pred Rusijo, ampak pred Iranom – rakete, ki bodo nameshchene v oporishchu na Poljskem, sploh ne nesejo do Irana …). Spet lepa demonstracija, kako problematichno je »vseslovansko bratstvo«, saj ga manjshi bratje (najvechja med njimi sta Poljak in Ukrajinec, zhe stoletja raztrgana med Z-V) skushajo nadomestiti z »chezatlantskim bratstvom« (Poljaki so zhe v njem, Ukrajinci le shkilijo proti Zahodu). Komentatorji omenjajo, da je Rusija vojashko posegla v Gruziji podobno kot Sovjetska zveza tochno pred shtiridesetimi leti v takratni ChSSR. V arhetipskem antagonizmu sever-jug in zahod-vzhod je Rusija predstavnica vzhodne, evrazijske strani borealne krshchanske civilizacije, njena zahodna stran je amerishko-evropska atlantska. Amerishki obrambni sistem bo varoval Poljake in Chehe kot chlanici Nata (she nedavno chlanici varshavskega pakta) pred »Velikim bratom – slovanskim medvedom« (ki mu v tem chasu nacheluje mozh z nadvse ustreznim priimkom, v slovanskih jezikih asociiranim z medvedom: Medvedjev).

 

Velikoekranski dodatek

(filmi, predvajani v Ljubljani, dec. 2006)

KRATKI STIKI (Slovenija, 2006; Vich 9. 12. 2006). Scenarij, scenografija, montazha in rezhija Janez Lapajne, njegov drugi celovecherec (prvenec Shelestenje, 2002). Nedvomno vrh dosedanjega slovenskega filmskega hermetistichnega manirizma. Vse nagrade in pozitivne kritike, ki jih je film zhe prejel doslej, so gotovo upravichene. Kljub temu vsa formalna briljanca s parado slovenskega igralstva (posebej kazhe omeniti vsaj fenomenalno Tjasho Zheleznik v treh neprepoznavno razlichnih vlogah in edinstveno preprichljivega shoferja avtobusa Grega Zorca) ne omogocha v polni meri zadostiti dvema temeljnima (aksiomskima) kriterijema za film kot eno od scenskih umetnosti: zachetek, ki gledalca potegne v samopozabo s takojshnjim prepoznavanjem kljuchnega dogajalnega problema (catch ali key-problem), in celovita intenzivnost dramske intrige. Oblika omnibusa (vech zachetkov, vech dramskih zgodb) je zhe sama po sebi s svojo hibridnostjo in poudarjeno »literarnostjo« nevarna prav v smislu teh dveh kriterijev, tudi zato med razlichnimi izbori najpomembnejshih del filmske zgodovine omnibusov praviloma ni. Kratki stiki (z naslovno asociacijo na Short Cuts Roberta Altmana iz 1993 z motivi desetih zgodb Raymonda Carverja) pravzaprav niti niso chisto pravi omnibus lochenih zgodb, temvech v stilu nekaterih sodobnih svetovnih megahitov z asociacijami »magichnega realizma« usodnostno prepletajo in stikajo tri zgodbe iz zhivljenja danashnjega Ljubljanchana. Na zachetku mora gledalec pri tem filmu vsaj pol ure posebej prilagajati svojo dojemljivost nachinu prezentacije in ko se kasneje posamezni elementi zachno med sabo bolj smiselno dopolnjevati tudi »za nazaj«, je odlochilnost prvih kadrov in sekvenc pach zamujena, zadoshchenje za to vsiljivo sofisticirano zahtevo po gledalchevem »sodelovanju« pa ne dosega ne njegovega obichajnega truda ne interesa. Konchni vtis je zhe skoraj standarden: vrsta sijajnih segmentov, ki pa so preoblozheni s tezho pomenov, »simbolov«, dogodkov, prostorsko-chasovnih preskokov in shtevilom oseb (npr. oche upokojenec in sin deloholik, sin preslishi ochetove klice na zblizhanje, oche naredi samomor, sin v prometni nesrechi postane tetraplegik; nekakshna simbolichna »iberska naveza«: prevajalec iz portugalshchine in dojenchek v shkatli pred vrati shpanske ambasade …) ter kljub natlachenosti ostajajo »na kratko« razsekani (»short cuts«) zgolj v posamezne markantne pasuse, dramsko razvojna istovetnost in preglednost likov v medsebojnih odnosih pa nedorechena in kot torzo razgaljena v svoji konstrukcijski ambicioznosti.

CASINO ROYAL (Koprodukcija, 2006; Komuna, 11. 12. 2006). Enaindvajseti v seriji 007 (stranishchno ochishchevalna oznaka, kompenzirana s srechno sedmico), rezhija Martin Campbell. Istonaslovni film je bil prvich posnet zhe 1967 in kljub megazvezdnishki igralski ekipi z Davidom Nivenom kot Bondom je obveljal kot zgreshen poskus parodije bondovskega zhanra (eden od rezhiserjev je bil celo John Huston). Serija o Bondu po formuli SVW (sex-violence-wit) tako rekoch do kvintesence izrablja enega od treh osrednjih mitoloshkih likov filmske umetnosti – velikomestnega superaktivista in obenem zapeljevalca zhensk (druga dva sta kavboj-revolverash kot ruralni kontrapunkt in vampir kot poglavitna inkarnacija fantastichnega horrorja; klasichno paradigmo te trojice uteleshajo Sean Connery, Gary Cooper in Christopher Lee). Casino je presenechenje, ko se je zdelo, da iz Bonda ni vech mogoche nichesar kolikor toliko sochnega she iztisniti. Ochitno so ustvarjalci tokrat res temeljito premislili, dolochene spremembe so ustrezne in rezultat »deluje« ter uspe preprichati, da izchrpani zhanr bondiade vendarle she lahko zhivi. Po Brosnanu, ki je bil komaj gledljiv, zdaj blondinec James Craig (James Blond?), she bolj ljudski, grob, nabildan, nabit z machistichno energijo, dober igralec, preprichljiv tako v akciji kot v bondovskih dialoshkih »brainstormingih«, ima le isto hibo, da je pach telesno prenizek; najboljsha Bonda prvi Connery in drugi Moore sta bila visoka (najprej je bil sploh Moore predviden za to vlogo, vendar je tedaj igral agenta Svetnika, zato je vstopil pozneje, ko se je Connery navelichal); poznavalci menijo, da je dobrodushnejshi Moore bolj ustrezen Flemingovi zamisli kot arogantni Connery), vsi ostali so bili bolj ali manj neprofilirane lutke, ki se jih je komaj she mogoche spomniti, Craig je vsekakor eden boljshih od teh »lutk«, vendar Conneryja ali Moora kljub solidnosti ne bo dosegel. Zgodba v osnovi povzeta po istonaslovnem romanu Iana Fleminga, prvem iz serije o angleshkem tajnem agentu. Film je zgodbo posodobil v najnovejshi chas, dogaja se julija 2006, dodal turistichno raznolikost od Bahamov do nekakshne virtualne »Chrne gore«, posnete na Cheshkem, konec v Benetkah. V neobalkanskih drzhavicah bo najbrzh nekaj zavisti do Montenegro, najmlajsha sestrica je prishla v zgodovino kot prizorishche enega od Bondov (Jugoslavija je imela chast omembe v romanu Pozdrav iz Rusije, v katerem je Fleming v 23. poglavju zapisal tudi: »Prishli so med slovenske hribe, kjer so sadovnjaki in dvorci med njimi zhe chisto dishali po Avstriji. Vlak je peljal skozi Ljubljano.«). Film ima nekaj izvrstnih sekvenc, njegov nedvomni vrh je zastrupitev Bonda z digitalisom v pijachi in njegovo reshevanje z navodili prek PC – v veno na vratu si mora v nekaj sekundah sam vbrizgati zdravilo, che hoche ostati zhiv (osupljivo, »preroshko« aktualno glede na zastrupitve ruskih agentov ravno v teh dneh v Angliji). Konchni vtis filma: v celoti pozitivno, vendar je tudi vsaj za pol ure predolg, vechkrat se po oglushujochih akcijskih stampedih izgubi v skoraj mrtvi tek, zachetna shpica s spremno popevko je neuchinkovito razvlechena, nekatere sekvence so izjemne po avtentichnem suspenzu, glavnega negativca Le Chiffra je izvrstno upodobil Mads Mikkelsen, Bondova »najvechja ljubezen«, lepotica z imenom Vesper (vecher/nica; v lat. m. sp.; v nem. zh. sp.) se razkrije kot Chiffrova sodelavka. Na koncu film izrazito uplahne in se izgubi »brez poante« kot (hazardna) igra, ki je sama sebi namen.

APOKALIPTO (Apokalypto; ZDA, 2006; Komuna, 28. 12. 2006). Najnovejshi film po scenariju, v rezhiji in produkciji Mela Gibsona, sprva zvezdnishkega igralca akcijskih filmov (Pobesneli Max, 1979), nato uspeshnega rezhiserja provokativnih shpektaklov z oskarji za Pogumno srce (o shkotskem nacionalistu Williamu Wallaceu). Che se je njegov predhodni, globalno razvpiti film Kristusov pasijon zaradi obrabljene, a skrajno zahtevne teme zdel precej afektiran, je Apokalipto s chisto filmskega vidika zadetek v polno, v vrsti novejshih amerishkih shpektaklov gotovo najboljshi. Hollywood je redko segel v srednjeamerishki indijanski svet verskih zhrtvovanj, cheprav je za shpektakle izrabljal vse mogoche teme in predele sveta, tega pred nosom pa se je izogibal, verjetno je shele danes svetovna publika dozorela toliko, da lahko prebavi to skrajno okrutno temo. Apokalipto je zastavljen kot svojevrstna antropoloshka agitka, etnoloshko solidno podprta (s svetovalcem arheologom, specialistom za Srednjo Ameriko, dr. Richardom D. Hansenom) shtudija avtentichne, prav nich idealizirane civilizacijske dedishchine srednjeamerishkih Indijancev, prepletena z razmeroma preprosto, vendar funkcionalno plasirano, brez oddiha gnano »druzhinsko zgodbo« v klasichnem (protokrshchanskem) smislu: »dobra (sveta) druzhina« proti »zli (poganski) oblasti«; hajka na glavnega junaka, mladega vojshchaka, mozha in ocheta z imenom Jaguarjeva shapa, ki po nakljuchju prezhivi oblastnishki obred zhrtvovanja ljudi bogovom, zhejnim krvi, je po svoje paralelna z Gibsonovo Kristusovo torturo tudi v neprizanesljivi krutosti filmskega jezika. Absolutno mojstrstvo rezhije, scenografije, fotografije, montazhe in glasbene spremljave (James Horner, avtor glasbe za Titanik). Direktor fotografije Dean Semler, ki je posnel tudi Costnerjev neovestern Pleshe z volkovi, ni edina asociacija med obema filmoma, le da so zveze predvsem kontrastne (razen dialogov v indijanskem narechju). Costner v moderni liberalni optiki poetichno obnavlja in utrjuje tradicionalno meshchansko romantichno podobo »plemenitega divjaka«, Gibson surovo provokativno in tendenciozno reflektira isti fenomen v grozljivem spletu korenin pod zashchitnim motom s citatom iz zgodovinarja Willa Duanta: »Velike civilizacije ni mogoche osvojiti od zunaj, dokler se ni sama unichila od znotraj.« – Ta citat nakazuje Gibsonovo vodilno tezo z univerzalnim apokaliptichnim prizvokom, da majevska civilizacija ni propadla zgolj zaradi prihoda Evropejcev (ko so Shpanci 1524 prishli na Yucatan, so nashli majevsko druzhbo v zatonu, shtevilne mestne drzhavice so se bojevale med sabo), temvech predvsem zaradi lastne notranje dekadence, v katero je neizbezhno zashla na podlagi svoje »ideologije« produktivega zla, tj. perverzno okrutne religijske kulture mnozhichno prakticiranega zhrtvovanja ljudi, s katerim je ozka vojashko-duhovnishka elita drzhala mnozhice v trajnem hipnotichnem »pedagoshkem« shoku, vse seveda, kot zmeraj in povsod, v deklariranem skupnem interesu dobrega. Nekateri tako citat kakor ves film skushajo razumeti tudi v aktualno kritichnem smislu glede na sedanje psiho(anti)teroristichno stanje v ZDA. Gibsonov film v nekoch mogochni civilizaciji srednjeamerishkih Majev (z dialogi v jeziku jukatek, narechju danashnjih majevskih potomcev na Yucatanu) odkriva delirichno grozo prvinskega boja za obstanek in edinstveno kulturo okrutnosti v zgodovini chloveshtva v nasprotju z newagejevsko mitologijo divjakov kot avtentichnih »ekoloshkih angelov«. (Ne le v indijanskih, tudi v drugih primitivnih kulturah, npr. v Afriki ali na Pacifiku, so antropologi naleteli na okrutnost brez vsakih zadrzhkov: pobijanje premagancev ne glede na starost ali spol, trganje trofejnih spodnjih cheljusti iz glav zhivih ljudi itd.) Niti ochitek o Gibsonovem »rasizmu« zato ne more biti neprichakovan. Majevsko verstvo s svojim obredjem je neposredna okrutnost zhrtvovanja brez metaforichnih kompromisov krshchanske liturgije, zadoshchanje »zheji bogov« v kolektivni ekstazi par excellence, enormna mnozhichna produkcija ritualno zhrtvovanih mrlichev; religiozna podlaga te strahotne kulture je v filmu manj razvidna, poudarek je na vojshchakih, vzgojenih kot lovski stroji, saj je bil glavni namen vojskovanja priskrbeti vladarjem in duhovnikom chim vech zhrtev za obred na vrhu piramid, da se je »bog Sonca« lahko napil krvi in tako ohranjeval svet in zhivljenje. So se Maji (in sploh srednjeamerishki Indijanci) okrutnosti nauchili od narave? Njihovi znachaji so v filmu prikazani v glavnem negativno: zahrbtni, surovi, prostashki osebki v mashineriji specifichnega geohistorichnega konteksta. Na koncu se zgodi srechanje z ladjami kolumbovskih belcev, spricho katerih glavni junak, tako rekoch edini pozitivni Indijanec, reche zheni: »Zacheti moramo znova« (v perspektivi krshchanstva, ki prihaja z belci?); po mnenju nekaterih »strokovnjakov« se menda to filmsko srechanje chasovno ne ujema z resnichnim dogajanjem. (Nekateri tudi poudarjajo, da so Indijanci Shpance nadvse gostoljubno sprejeli, da pa so Shpanci izigrali njihovo prostodushno naivnost, vendar so bili prishleki le neznatna, civilizacijsko superiorna peshchica, soochena s spoznanjem, da so za domorodce vsi tujci zanimivi le kot potencialne zhrtve kardiokirurshko-kanibalskega obredja; v tem soochenju dveh civilizacij ochitno ni bilo prostora za kabinetno »humanistichno polovicharstvo«.) Majevska civilizacija je bila ob vsej svoji primitivni okrutnosti tudi skrajno, tako rekoch demonichno sofisticirana, z visoko razvito vednostjo o mitologiji, astronomiji, kozmosu, s posebno slikovno pisavo; v filmu ni opaznejshe omenjeno, da so gojili izredno sposhtovanje do pripovedovalcev, pesnikov, umetnikov (Shpanci so z ognjem unichili cele knjizhnice z bogato literaturo ipd.; celo indijanski kult Kvecalkoatla spominja na izrochilo o Kristusu, med obredi so uzhivali pejotl; podobnost s katolishko hostijo je Shpance she posebno iritirala). V letu 500-letnice Kolumbove smrti je torej Gibson amerishki in svetovni zavesti predstavil shokanten shpektakel, ki se ponuja dvoumno: kot metaforichna kritika ZDA in njihovega globalnega vojashkega gospodovanja ter prek tega krize zahodne civilizacije, po drugi strani kot sarkastichna raziskava primitivnega verskega (ideoloshkega) terorizma, ki vodi v kolektivno avtodestruktivnost. V vsakem primeru je v tem filmu zapakiran tezhek zalogaj, provokativen kot Pogumno srce (problem shkotske identitete zoper anleshko) in kot Kr. pasijon (antisemitska teza?); prav nihche ga ne bo mogel chisto zlahka pogoltniti, vsakomur bo dal misliti, marsikdo si bo od njega she tezhje »opomogel« kot od Kr. pasijona. Zgodovinarsko-arheoloshke kritike ugotavljajo v filmu nekakshne napake, chasovne, jezikovne neustreznosti ipd.; ta preciozna obrobna zapletanja z vsakrshnimi podrobnostmi filma kot markantnega celovitega »sporochila« ne morejo spodnesti. Ena kritichnih tochk je srechanje s Shpanci: Indijanci bi lahko pobili peshchico belcev, a imeli so jih za vishja bitja, odposlance legendarnega bozhanstva Kvecalkoatla, prinashalca luchi, »jutranjo zvezdo«. Tudi che bi prvo odpravo pobili, se zgodovina ne bi bistveno spremenila, saj bi prishli novi beli osvajalci. Ta interkontinentalni trk dveh neprimerljivih civilizacij in propad v tem razmerju inferiorne je bil neizogiben in brezkompromisen. Nekateri omenjanjo, da tudi krshchanstvo s krizhem simbolizira nenehno zhrtvovanost chloveshke eksistence. Kljuchni problem srednjeamerishke indijanske civilizacije se zdi ravno aktivna funkcionalnost simbolike kot praksa prelivanja krvi za nasitenje in odzhejanje bogov: obsesija s krvjo, absolutna, paroksistichna, avtotorturno (tudi obredno samoranjevanje ob najrazlichnejshih prilozhnostih) grozljiva ekspresija eksistence tako chloveka kot vsega kozmosa. Majevska sveta knjiga Popol vuh (pom. ljudska knjiga; prim. podobnost z evropskimi besedami populus, Buch) govori o zhrtvovanju ljudi kot o normalni sestavini obredja; nekateri menijo, da je bil v ozadju mnozhichni kanibalizem zaradi enostranske prehrane s koruzo in pomanjkanja beljakovin (povsem drugache na Daljnem vzhodu, cheprav tudi tam enostranska prehrana z rizhem). Tehtni viri potrjujejo utemeljenost Gibsonovega mota: srednjeamerishki Indijanci so usodno srechanje z Evropejci dozhiveli zhe globoko v fazi dekadence svoje izvirne civilizacije (majevska drzhavotvornost je zachela propadati zhe pet stoletij prej, okoli leta 1000; druzhba je bila vse bolj kaotichna z vojnami med plemeni, obredi religijske astronomije so postajali prave orgije pijanstva od krvi z mnozhicami zhrtev, gospodarstvo enostransko, ekstenzivno, ekoloshko problematichno, mnoga velika sredishcha je prerashchala dzhungla).