Revija SRP 91/92

Ivo Antich

Chitalnica

 

 

DVE PESNISHKI ZBIRKI LEVA DETELE

 

 

ZVEZDNE ZANKE

Ob zbirki pesmi Lev Detela: Zvezde, zanke;

izdala in zalozhila zalozhba Ved, Ljubljana, april 2008

 

 

V raznovrstni ustvarjalni dejavnosti slovensko-avstrijskega knjizhevnika Leva Detele (Maribor, 1939), chigar zapisovalski instrument je celo dvojezichen, enako briljantno suveren v primarni slovenshchini kot v sekundarni nemshchini, med kratko prozo, romani, literarnozgodovinskimi, kritichnimi, esejistichnimi spisi, dramskimi besedili in prevodi zavzema poezija, izvirno pisana v slovenskem jeziku, nedvomno posebno mesto. V njej je namrech mogoche videti strzhen shiroko razvejenega drevesa avtorske pisave, drevo pa je osrednji simbolichno-metaforichni fenomen v bujnem imaginariju Detelove poetike (gl. pesnitev Sedemglavec).

 

Cheprav so v zbirki Zvezde, zanke, kolikor je mogoche presoditi, v glavnem po nastanku starejshi teksti (avtor jo je, nakazujoch zaporedje, v rokopisu oznachil kot »prvo pesnishko zbirko«) kakor v Svetlobi na shkrlatni obali (v rokopisu oznachena kot »druga pesnishka zbirka«), ju njun sochasni izid tako rekoch avtomatichno sopostavlja tudi v dolocheno medsebojno zrcalno razmerje. To razmerje je dialektichno podvojena pesnikova avtorefleksija v smislu, poenostavljeno recheno, opozicije med »zunaj« in »znotraj« ali sveta in intime, ki se v ekspresivnih konsekvencah iz bivanjskih izkushenj kazheta kot »v principu« depresivna, subjektovo identiteto zatirajocha zgodovina in afirmativna, isto ozhivljajocha ljubezen. V tej zvezi so pri lociranju kljuchnih besednih toposov zgovorne naslednje navedbe iz Zvezd, zank, cikel Homo xerox, pesem Klonova tozhba: »Odprl sem vrata / in zagledal / samega sebe, / kako opazuje od zunaj / svoj lastni jaz od znotraj / … / kruti betonski zid / domnevnega enaindvajsetega stoletja«. Ta shizoidna samopotujitvena optika dolocha prostor in chas subjektove drame individuacije z »aktualistichno« natanchnostjo, ki je bila neznana v Detelovih predhodnih zbirkah, kljub temu pa se ne odreka obchutku negotovosti, kajti dolochitev stoletja »pred zidom« spremlja oznaka domnevnosti. Kljub vsemu novodobnemu tehnoloshkemu racionalizmu se orientacija po »zvezdnih zankah« izgublja v ekspresiji iracionalnega, nadrealnega, sanjskega, id-ovskega, se pravi vsega, kar v osnovnih potezah oznachuje esencialno poetichno imaginacijo Detelove pisave (prim. Derrida: pisava kot sanje).

 

Kolikor bibliografski formalizem dopushcha »simptomsko pomenljivost«, je za Detelove publikacijske zachetke znachilno nenavadno zvrstno zaporedje prvih treh (slovenskih) knjig: Blodnjak, Junashtva Slamnatega Krpana, Atentat (1964, 1965, 1966; Trst, zalozhba Slovenska knjiga – s samooznako: »avantgardistichna dela slovenskih avtorjev«); prva je zbirka kratke proze, druga je dramski tekst, tretja ima podnaslov Proza in pesmi. Najprej se je torej predstavil kot prozaist, nato kot dramatik, shele v drugem delu svoje tretje knjige kot pesnik (dve pesmi sta sicer zhe v prvi knjigi). Skupna znachilnost vseh treh knjig je groteskna fantastika, na prvi pogled »neobvezno« ironichna, abstraktno satirichna, dejansko pa izpoveduje muchno bivanjsko ujetost v pravljichno grozljivost. Shtirivrstichna kitichnost z nizanjem preprostih tretjeosebnih povednih stavkov, blizu ljudske pesmi, s tipoloshko-stilsko sorodnostjo »najbolj germanskemu« slovenskemu pesniku Strnishi in shtajerski trojici Kocbek, Kovich, Makarovicheva, je prevladujocha v naslednjih zbirkah, do prelomne Café noir (Dunaj, 1989). Tu se zachne »avantgardnost« vidneje uveljavljati tudi v oblikovnem pogledu: »skripturalna metafora« (po Derridaju) zachne postajati tudi metafora kot pisava (pisava kot metafora) v smislu konkretizma: opushchanje tradicionalnih rimanih kvartin in interpunkcije, verzifikacija postaja grafichna; znachilna primera sta Nochna oda in monumentalna pesnitev Sedmoglavec. Slednja je tudi jedro Zvezd, zank; v tej zbirki se Detelova pesem s suvereno sproshchenostjo prvoosebno odpira od ekoloshke kritike do satire vse konkretnejshih krajev in oseb (»Ta soba v moji glavi«, cit. Spanje; Rdechi angel iz Königsberga, Dunajski reakcionar itd.).

 

 

 

Ivo Antich

 

NA SHKRLATNI OBALI – Z MOJCO

Ob zbirki pesmi Lev Detela: Svetloba na shkrlatni obali;

izdala in zalozhila zalozhba Ved, Ljubljana, april 2008

 

 

Medsebojno korespondenchnost sochasno izdanih Detelovih zbirk Zvezde, zanke (ZZ) in Svetloba na shkrlatni obali (S) kazhejo kljuchni besedni toposi kot mrezhna vozlishcha avtorefleksije (»sem nashel svoj pravi obraz«; Pod srpom nespodobnega meseca; ZZ), od katerih jih nekaj ponazarjajo naslednji citati z izhodishchem v prvi pesmi obeh knjig: »kakor sanje, / kakor pozhar, / kakor zlato, / she zadnjich v zmagoslavnem sijaju ljubezni« (Prva zvezda; ZZ); »Cvetlice, ki po dolgi zimi zablesti« (Ljubezen; S). Primerjalni pojmi sanje, pozhar, zlato evocirajo sanjsko shkrlatno barvo ali sijaj zadnje ljubezni, kot jo upesnjuje druga zbirka; cvetlica po dolgi zimi pa je evokacija konchne pesmi o zasnezhenem svetu in »beli vrtnici« v njem v prvi zbirki (Svetsneg). Nagovor zvezde v Prvi zvezdi (ZZ) in neposredni prvoosebni nagovor ljubljene zhenske v Svetlobi: »Tista nova zvezda, / svetla, z vrha svetov, / je samo zate. / … / Ena beseda, / ena zvezda za ljubezen / skozi prostor in chas« (SMS-spev 8); »moja boginja, / moja zvezda stalnica« (SMS-spev 37). V prvi zbirki pravljichno sanjska slutnja ali »napoved« cvetlice-ljubezni, ki se potem uresnichi v drugi: »Predolgo chakam, / da poklichesh, moja cvetlica. / …/ Vendar ne bom nehal sanjati o tebi, Trnúljchica« (Samota; ZZ). V prvi zbirki je ljubezen she brezimna metaforichna cvetlica s trni, oznachena s pravljichnim psevdonimom, v drugi se zhe v motu konkretizira z imenom in s priimkoma (Mojca Petrović Gätz – znachilno slovensko, koroshko ime, prim. Mojcej, nich manj tipichno srbski priimek in drugi z znachilnim nemshkim »umlautom«), nato v pesmi z zhivo telesno navzochnostjo: »Tvoja topla roka. / … / Ujet sem v vonj / tvojega telesa« (SMS-spev 1), pa tudi akróstih v prvi pesmi Svetlobe poudarja, komu je zbirka namenjena (»Mojci v spomin«); ta uvodna pesem z naslovom Ljubezen (v enem stavku) je sintaktichno en sam stavek v dvanajstih verzih, kakor naslednji cikel sestavlja ducat pesmi (Kratka potamologija, vendar v dvanajstih etudah). Potamologija z ekoloshko-bivanjskimi implikacijami korespondira z dendrologijo poeme Sedemglavec v prvi zbirki. Nekdanji mrachni avantgardist zdaj v ciklu Ljubezenski SMS z vedro odkritosrchnostjo nagovarja svojo pozno ljubezen, brez zadrege zaradi tega novodobnega trubadurstva (»Klichem te, dobri angel«; SMS-spev 15), ki je v naslednjem ciklu obsijano s turistichnim uzhivanjem sveta v dvoje po pretezhno mediteranskem itinerariju vse do konchne dantejevske apoteoze v smislu »dolce stil nuovo-la vita nuova« ob Arnu (»ko Dante z blago Beatrice«; Lilija na nochni poti).

 

Za Vodnika je kazalo »kazavic zapopadka« (Pismenost ali gramatika, 1811); dojetje kompozicije namrech omogocha pregled vsebine na zachetku Svetlobe; gre za »simfonijo« z obichajnimi shtirimi stavki: sonata (Ljubezen), adagio (Kratka potamologija), scherzo (Balada kresne nochi), rondo (Ljubezenski SMS) in »za povrh« Rdechi bor. Glasba – z omembo Schuberta in Chopina – je namrech pomembna poetichna postavka v tej zbirki, ne nazadnje kot nasprotje staranja (»Ali je zhe jesen? // Ne, ne! / Melodija, ki jo chutim v sebi, / je pomladansko zhiva / … / Glasba je sinje modra srecha«; Rdechi bor II.). Posebej kazhe omeniti tridelno, tako rekoch klasichno romantichno Balado kresne nochi (sredishchno poglavje Svetlobe; var. v SRP 83/84-2008) v kvartinah, tematsko nekoliko sorodno Eminescujevi pesnitvi Lucifer.

 

Potamologijo utemeljuje dogajanje ljubezni na obali reke: »Tu ob reki te bom objel« (Kratka pot., 6); ljubezen je celo definirana kot »slepa voda« (ibid.). Reka zmeraj asociira tudi pojem mosta; v istem ciklu (4) je omenjen »Pontifex Minimus« (mali mostograditelj). Po Heideggru so mostovi najbolj bistvene zgradbe, pesnik pa je tu-bitna pozicija »vmes«, posredujocha med (hölderlinskimi) »bogovi« in ljudmi, »izvrzhen« v izjemno neizjemnost, kajti vsak individuum je kot tu-bit na svojem dnu »pesnishko bivajoch«. Ciklichnost simfonije tako sklepa krog z Detelovim urejanjem trzhashke revije Most na zachetku emigrantske »izvrzhenosti«.