Revija SRP 91/92

Igor Zidich

 

DALJAVA

 

 

 

DALJAVA

 

Preshibka pushchica

premochen plen

odnese a ne ustavi

 

 

PREGOVORI

 

Kdor onemi sredi besede

spregovori sredi jezika

 

*

 

Kdor besedi sledi

jezik zgubi

 

 

PREMIKI

 

4.

Ki so se bahali so zdaj droben pesek

 

5.

Senca, skupna starost bojevnikov.

 

 

 

 

 

OPOMBA K ZIDICHU

 

Abecedno zaporedje tokrat v SRPovo mikroantologijo poezije balkanskih narodov uvrshcha (za Grki) Hrvate, katerih sodobno pesnishtvo tukaj predstavlja Igor Zidich. Sodobnost v shirshem smislu zajema hrvashko pesnishtvo druge polovice XX. stoletja; po temeljitejshi (kvalitativni) redukciji gre za pol ducata bistvenih individualnih pesmotvornih identitet: Kashtelan, Parun, Mihalich, Horvatich, Zidich, Stamach (rojstne letnice: 1919, 1922, 1928, 1939, 1939, 1939); po rojstnem toposu le srednja dva nista Dalmatinca. Zidich je rojen 1939 v Splitu, tu klasichna gimnazija, v Zagrebu shtudiral na pravni in filozofski fakulteti (komparativna, umet. zgod.), urednik revij, direktor zagrebshke Moderne galerije, pishe tudi eseje, umetnostne shtudije, polemike (znana njegova izjava, da najpametnejshi Hrvati ne zhivijo na Hrvashkem).

 

Zidich je kot dvajsetletnik zhe v prvi zbirki Zalezujoch morje (Uhodechi more, 1960, skromen zvezek, izdan v samozalozhbi v Zagrebu v 150 izvodih; iz njega tukaj oba »premika«), cheprav v izrazu sicer she pretezhno na sledi Mihalichevega prostoverznega idioma, ki tedaj in desetletja pozneje (podobno, le v manjshi meri Zajc v Sloveniji) obvladuje nacionalni pesnishki kontekst, nakazal lastno specifichnost z navezavo na morsko ozadje ter po tej »mediteranski liniji« (deloma) na Kashtelanovo lapidarnost in Charovo zgoshchenost. V nadaljnjih zbirkah je Zidich, verjetno tudi v stiku z Lorco in italijanskim hermetizmom (npr. Ungaretti: Proverbi), dograjeval svoj »antimihalichevski« izraz kot izchishcheni minimalizem, po svoje reduciran na asociativno tradicijo zapisov na t. i. stechkih, endemichnih nagrobnikih v dinarsko-krashkem (dalmatinsko-hercegovskem) geohistorichnem kontekstu. Zidicheva pesem se je tako uveljavila kot krajshi zapis v prozi ali v kratko lomljenih verzih, vchasih v treh, kar spominja na haiku, vse do dvovrstichnih ali celo enovrstichnih poetichnih aforizmov ali »pregovorov«, ki so v najboljshih trenutkih lucidno izostreni do enkratno prebojne invencije. V luchi tradicionalno znachilne opozicije znotraj hrvashke pesmotvorne prakse med redukcijo in redundanco (v XIX. stoletju Mazhuranich »kontra« Kranjchevich, oba Primorca, skoraj »soseda«), ki zajema tako vezani kot prosti verz (zachetnik slednjega J. P. Kamov pred prvo svetovno vojno, tudi Primorec), se zdi Zidich najizrazitejshi med sodobnimi »reduktorji« (ob njem she npr. Sushac, Podrug, Ivanchan itd.). V shirshem evropskem (in srednjeevropskem) prostoru se »sorodnosti« z Zidichem kazhejo npr. v proznopesemskih in aforistichnih zapisih (zgoraj zhe omenjenega) Francoza Renéja Chara ter v redkobesednosti Nemca Heissenbüttla ali Avstrijca Wiplingerja, v slovenski poeziji pa v »enovrstichnicah« Andreja Medveda, v »izrekih« Milana Dekleve, obchasno pri Shalamunu.

 

 

Izbor, prevod in opomba Ivo Antich