Revija SRP 91/92

Francesco Tomada 

 

NEGATIV IN PODOBA

 

 

Pod vodo

izgovorjena beseda

priplava na povrshino,

razdeljena v stotero

zrachnih mehurchkov

 

(razbito ogledalo odseva

drobce osebnih                                              

resnichnosti)

 

ne znam znova sestaviti

svoje podobe

 

*

 

Danes zjutraj so zorali njive

in v hladnem zimskem soncu

se greben prsti bleshchi

kot iz globin odkopan diamant

 

jaz sem mislil, da je notranjost zemlje temna:

nisem razumel, kje semena chrpajo pogum

in zhafranchki

barve svojega cvetenja

 

*

 

(brez naslova)

 

Che vstanesh zgodaj zjutraj

in se podash na pot v temi,

ko se nato zdani, je kot

bi se ponovno zbudil.

 

zora me je zalotila na pokrajinski cesti

pred tovarnami papirja v Tolmechu                               

iz zhagovine, ki se je tam namakala

je sopara visoko puhtela v jutro

in se mi je zdelo, da vidim she toplo

pogorishche svojih sanj

 

*

 

(neki prijateljici)

 

Redkokdaj te vidim in poredko slishim

ponavljam si, da ti je dobro

in da me zdaj sploh ne potrebujesh

kot na bregu nasedli kiti, ki lahko

spet zaplavajo na odprto morje

tudi jaz sem bil nekoch tam in te mochil z vodo

ko ti nisi imela morja

 

*

 

(Simu in Stefanu)

 

Na kuhinjski shipi, ki je nismo nikoli ochistili

so ostali sledovi posushenih

kapelj

 

pogresham osebe, ki jih zhe dolgo ne srechujem

in bi rad, da bi se vrnile takole

negibne v drzhi, kot sem jih pozabil

kakor ta dezh, ki je le

dozdeven, a ne pada

 

 

 

Zasebna astronomija

 

Imam pet prirojenih znamenj na levi                             

roki in zhe kot otrok

sem jih povezoval v obliko                                            

nakovala

 

kot ozvezdje

v negativu

na rozhnatem nebu kozhe

ki zamejuje prostor pogledu

a mu ga ne zapira

in ne vesh, kje se neskonchnost

nadaljuje

 

znotraj ali zunaj ali gre preprosto

skozte

 

 

 

Gripa

 

Bolj kot bolezen izchrpava

ta zachasna osamljenost

s katero lahko okuzhish

druge

 

ne moresh pa je deliti z njimi

 

*

 

(brez naslova)

 

Ko se prichkava, je kot da bi se usula ploha

besede nabrekajo kot oblaki

s stvarmi, ki sva jih zanemarjala

dokler ne postanejo pretezhke

da bi jih zmogla nositi

 

to je chas med bliskom prej

in med gromom potem

 

tisti chas, ko otroci chakajo

in se pripravljajo na strah

 

*

 

(brez naslova)

 

V ljubezni je prevech sebichnosti

 

boljshe bi bilo, da bi bil tvoj sin

in na koncu nosechnosti

chutil tvojo skrcheno

maternico nad menoj

vedel, da si mi dala vse

in da je chas

da grem

 

 

 

Druzhina

 

Moj ded je imel pochasne

gibe chloveka, ki premika zrak

obraz pa oblechen samo z

jasnino

ochi

 

a tile lasje, ki tako

zgodaj se mi belijo

so znamenje, da v

zhilah je ostalo

nekaj tebe? so isti

lasje, ki dajo

tvojemu spominu belino

opresnega kruha?

 

 

 

Moji stari mami (in ne samo njej)

 

Minilo je dva tedna, odkar

te ni vech vendar zhe mnogo let

me nisi prepoznavala in

danes mi je Paola povedala

da prichakuje otroka

 

zhivljenje ni ta ciklus

o katerem nam govorijo

je brzhchas nekaj

kar se hrani samo

s sabo in mi mu napolnimo

usta

 

dokler ne odkrijemo, da smo en dan

krozhnik, drugi drobtine

ali kruh

 

 

 

Lahko noch za Lo

 

Ker je bil vecher dezheven

 

vsaka kaplja, ki pade, odtrzhe kos teme

z nebesnega stropa

 

v nastali praznini se prikazhe zvezda

 

 

 

Nedolzhnost

 

(Lucu, Loreni in Gennji)

 

 V vsakem vrtcu je otrok

 ki se na stopnicah zamuja

 sklonjen nad chevlji, ki jih

 ne zna zavezati

tudi mi smo izmenoma

dozhiveli take trenutke in

se jih dobro spominjamo

 

kje je obljuba, ki smo

si jo izmenjali

brez besed

 

da se bomo nekega dne usedli in

se zastrmeli drug drugemu v ochi

 

v popolni tishini, ki nam ne bo

dovolila nobenih izgovorov

razen odkritosti

duha

 

spajdashili se bomo lahko

le s parom sandal

na nogah

 

 

 

Potresni sunek 12. julija

 

Hisha se je stresla

ne tako, kot kadar kdo skache

po lesenih podih, marvech

tudi shipe stropi lestenci

hisha se je prav tresla

 

stekli smo pod glavne zidove

kot so nas uchili, da je treba

otroci so se smejali

jaz in Paola sva se spogledala

kot narobe starsha, ki sta

za trenutek mlajsha od njih

v goloti prestrashenosti

 

 

 

Fastfood

 

Che ni nikogar pri kosilu

odprem hladilnik

vzamem shkrnicelj z ostanki narezka

jogurt, che je

takoj pomijem zhlichko

ne umazhem niti krozhnika

 

in glej, ko smo sami

je tudi jesti kakor da

nas ne bi nikoli bilo

 

 

 

Aras* Alessiu

 

(eden)

 

Podaril sem ti risbo

metulja s pobarvanimi krili

 

rechesh mi:  "obesi jo malo vishe

do koder pajek ne pride"                            

 

moje roke so spretne

za meshanje vodenih barv

tvoje ochi pa, da vidijo

lahkotnost frfotanja

 

* Tako je avtorjev sinchek imenoval metulja.

 

 

 

(dva)

 

Potem pa se je na tvojo veko

resnichno usedel metulj in je

tam ostal s sklenjenimi krili

ker ti je zaupal

 

stopal si z enim odprtim ochesom

da bi videl tla

 

a z onim drugim zaprtim

si videl she mnogo dlje

 

*

 

Vem, kako umirajo metulji

 

kot chlovek, ki lezhi hrbtno na travniku

strmech v nebo, ki so ga od konca do kraja

preleteli in potem

 

razshirijo krila nad travo

da prezhenejo utrujenost

saj mislijo leteti za zmerom

 

 

 

I. Potres leta 1976

 

Ko je prishel potres leta 1976

je bil vecher in imel sem osem let

stekli smo vsi na dvorishcha

taki kot smo bili, mi otroci zhe v pizhamah

 

spominjam se hishe, ki se je v temi tresla

in niti za hip nisem pomislil, da bi se lahko podrla

bilo me je pa strah, strah zaradi hrumenja

in ker se je zemlja premikala

zrak pa je bil negiben

 

nekaj neznanega

 

chisto drugachnega od vetra

 

 

 

II. Negativ in podoba

 

Kadar se tukajshnji otroci gredo vojno

zadostujejo shtiri blazine na postelji, da nastane oporishche

vsi imajo pishtole in pushke z rdeche pobarvanim zamashkom

nekateri imajo celo bombe iz penaste gume

 

tedaj se sprashujem, ali se otroci v Bejrutu igrajo mir

in kako jim to sploh uspe

ker ni hish vrtov starshev iz plastike

in hliniti smrt je lahko

ni pa mogoche hliniti da zhivish.

 

 

 

VI. V omari

 

Vsi listki, ki jih pushcham po zhepih

suknjichev ob menjavah letnih chasov

so naslovi in telefonske shtevilke

pa si rechem: glej, glej, kje so konchali

gre za osebe, ki jih moram prishteti k onim

ki sem jih iskal po napachnih krajih

prav tedaj, ko sem jih potreboval

in prav takrat, ko sem jih ravno izgubljal

 

 

 

VII. Mera                                                          

 

Deset centimetrov med mojim avtomobilom

in onim najblizhjim na parkirishchu

 

deset centimetrov tudi med tvojim telesom in mojim

vcheraj zvecher, ko se nisva ljubila

sva sicer hotela

a nekaj je bilo med nama: utrujenost

ali molchanje iz opushchenih besed

ali strah, da ne bova zmogla

iste zaupljivosti kot druge krati

 

potem pa pravijo da je dolzhina

nekaj enakovrednega in izmerljivega

 

deset centimetrov med dvema avtomobiloma je le razmik       

med nama pa daljava

 

 

 

VIII. Rojevamo se brezimni

 

Tvoje ochi imajo barvo mokre zemlje

ko bi bil kmet, bi rekel dobre za obdelovanje

kot kmet pa sem se pochutil le zaradi svojih

nekam robatih in neprimernih rok

ko sem vate polagal svoje seme

moja kretnja je hotela biti zgolj ljubezen

a je bila bolj podobna primitivnemu dejanju

nekakshnemu kriku, ki se je iztrgal iz trebuha

medtem ko si ti spreminjala v zarodek

moj nachin, da se pochutim zhivega

 

 

 

IX.

 

V glavnem beograjskem drevoredu

so she hishe, o katerih je ostalo le prochelje

skozi okna vidish praznino

in drachje notri in oblake zadaj

nebo v neki sobi

danes o vojni ostaja ta podoba

nebo v neki sobi

pomislim na gina paolija *

ki je v pol ure, ko je bil s prostitutko

napisal pesem, ki je govorila o ljubezni

 

* Zelo znan italijanski kantavtor, zhe davno mrtev.

 

 

 

X. (prav te vrstice sem iskal za Rose)

 

Kaj hranijo v auschwishkem muzeju

 

kar dovolj chevljev, da bi z njimi lahko obuli

eno celo generacijo

 

naochnikov, da se nagledamo vseh evropskih panoram

 

kovchkov za milijone

mozhnih vrnitev domov

 

vsi ti predmeti so ostali enaki kot prej                  

ime na nalepkah posusheno blato na podplatih

samo nekaj je shlo naprej

ne morem sicer rechi, da she zhivi

 

tam je namrech soba zvrhano polna las

ki so na podu posiveli med chakanjem na nekdanje mlade

ki jih v starosti

niso nikoli dochakali                                                     

 

 

 

XI.

 

Prestregel sem tvoje solze                                             

v svoje dlani

 

bolechino in jo obchutil, kot da me mraz

spreletava

 

poishchi si barvo zvok vonj

za radost

che te she preveva

 

tu sem in chakam

 

 

 

 

 

O AVTORJU

 

 

Italijanski pesnik Francesco Tomada se je rodil v Vidmu leta 1966, zhivi in dela pa v Gorici. Ne sodi med zelo zgovorne, kaj shele klepetave pisce, saj je doslej izdal le dve knjigi, ki pa sta bili obe nagrajeni. Leta 2005 je pri gorishki zalozhbi La Quercia objavil pesnishko zbirko L'infanzia vista da qui (Od tukaj videno detinstvo), ki je bila kmalu razprodana, naslednje leto pa so jo ponatisnili in leto dni kasneje so zanjo pesniku podelili prvo nagrado Beppe Manfredi kot piscu najboljshega prvenca leta. Pri zalozhbi Le Voci della Luna, ki ima sedezh v okolici Bologne, je leta 2008 izdal zbirko A ogni cosa il suo nome (Vsaki stvari svoje ime) in leta 2009 prejel posebno nagrado kritike Mesta Salò. Zhe od srede devetdesetih let se udelezhuje nacionalnih in mednarodnih pesnishkih branj in literarnih srechanj, prav tako radijskih in televizijskih oddaj doma in v tujini. Njegova besedila je mogoche brati v raznih revijah, publikacijah in chasopisih, tudi na internetu, tako v Italiji kot v Sloveniji, Kanadi, Franciji in v Slovashki. Uvrshchen je v antologije: Frantumi (Drobci), Sottomondo, 2002, Dall'Adige all'Isonzo (Od Adizhe do Soche), Fara, 2008, in Nella borsa del viandante (V popotni malhi), Fara, 2009. Je stalni sodelavec telematske revije Alleo. Pishe tudi chlanke in recenzije v vech revijah. Je chlan znanstvenega odbora gorishkega obzornika Ex-border in je eden od ustanoviteljev zalozhbe Sottomondo.

 

Prevod in zapis o avtorju Jolka Milich