Francesco Tomada
NEGATIV IN PODOBA
Pod vodo
izgovorjena beseda
priplava na povrshino,
razdeljena v stotero
zrachnih mehurchkov
(razbito ogledalo odseva
drobce osebnih
resnichnosti)
ne znam znova sestaviti
svoje podobe
*
Danes zjutraj so zorali njive
in v hladnem zimskem soncu
se greben prsti bleshchi
kot iz globin odkopan diamant
jaz sem mislil, da je notranjost zemlje temna:
nisem razumel, kje semena chrpajo pogum
in zhafranchki
barve svojega cvetenja
*
(brez naslova)
Che vstanesh zgodaj zjutraj
in se podash na pot v temi,
ko se nato zdani, je kot
bi se ponovno zbudil.
zora me je zalotila na pokrajinski cesti
pred tovarnami papirja v Tolmechu
iz zhagovine, ki se je tam namakala
je sopara visoko puhtela v jutro
in se mi je zdelo, da vidim she toplo
pogorishche svojih sanj
*
(neki prijateljici)
Redkokdaj te vidim in poredko slishim
ponavljam si, da ti je dobro
in da me zdaj sploh ne potrebujesh
kot na bregu nasedli kiti, ki lahko
spet zaplavajo na odprto morje
tudi jaz sem bil nekoch tam in te mochil z vodo
ko ti nisi imela morja
*
(Simu in Stefanu)
Na kuhinjski shipi, ki je nismo nikoli ochistili
so ostali sledovi posushenih
kapelj
pogresham osebe, ki jih zhe dolgo ne srechujem
in bi rad, da bi se vrnile takole
negibne v drzhi, kot sem jih pozabil
kakor ta dezh, ki je le
dozdeven, a ne pada
Zasebna astronomija
Imam pet prirojenih znamenj na levi
roki in zhe kot otrok
sem jih povezoval v obliko
nakovala
kot ozvezdje
v negativu
na rozhnatem nebu kozhe
ki zamejuje prostor pogledu
a mu ga ne zapira
in ne vesh, kje se neskonchnost
nadaljuje
znotraj ali zunaj ali gre preprosto
skozte
Gripa
Bolj kot bolezen izchrpava
ta zachasna osamljenost
s katero lahko okuzhish
druge
ne moresh pa je deliti z njimi
*
(brez naslova)
Ko se prichkava, je kot da bi se usula ploha
besede nabrekajo kot oblaki
s stvarmi, ki sva jih zanemarjala
dokler ne postanejo pretezhke
da bi jih zmogla nositi
to je chas med bliskom prej
in med gromom potem
tisti chas, ko otroci chakajo
in se pripravljajo na strah
*
(brez naslova)
V ljubezni je prevech sebichnosti
boljshe bi bilo, da bi bil tvoj sin
in na koncu nosechnosti
chutil tvojo skrcheno
maternico nad menoj
vedel, da si mi dala vse
in da je chas
da grem
Druzhina
Moj ded je imel pochasne
gibe chloveka, ki premika zrak
obraz pa oblechen samo z
jasnino
ochi
a tile lasje, ki tako
zgodaj se mi belijo
so znamenje, da v
zhilah je ostalo
nekaj tebe? so isti
lasje, ki dajo
tvojemu spominu belino
opresnega kruha?
Moji stari mami (in ne samo njej)
Minilo je dva tedna, odkar
te ni vech – vendar zhe mnogo let
me nisi prepoznavala – in
danes mi je Paola povedala
da prichakuje otroka
zhivljenje ni ta ciklus
o katerem nam govorijo
je brzhchas nekaj
kar se hrani samo
s sabo in mi mu napolnimo
usta
dokler ne odkrijemo, da smo en dan
krozhnik, drugi drobtine
ali kruh
Lahko noch za Lo
Ker je bil vecher dezheven
vsaka kaplja, ki pade, odtrzhe kos teme
z nebesnega stropa
v nastali praznini se prikazhe zvezda
Nedolzhnost
(Lucu, Loreni in Gennji)
V vsakem vrtcu je otrok
ki se na stopnicah zamuja
sklonjen nad chevlji, ki jih
ne zna zavezati
tudi mi smo izmenoma
dozhiveli take trenutke in
se jih dobro spominjamo
kje je obljuba, ki smo
si jo izmenjali
brez besed
da se bomo nekega dne usedli in
se zastrmeli drug drugemu v ochi
v popolni tishini, ki nam ne bo
dovolila nobenih izgovorov
razen odkritosti
duha
spajdashili se bomo lahko
le s parom sandal
na nogah
Potresni sunek 12. julija
Hisha se je stresla
ne tako, kot kadar kdo skache
po lesenih podih, marvech
tudi shipe stropi lestenci
hisha se je prav tresla
stekli smo pod glavne zidove
kot so nas uchili, da je treba
otroci so se smejali
jaz in Paola sva se spogledala
kot narobe starsha, ki sta
za trenutek mlajsha od njih
v goloti prestrashenosti
Fastfood
Che ni nikogar pri kosilu
odprem hladilnik
vzamem shkrnicelj z ostanki narezka
jogurt, che je
takoj pomijem zhlichko
ne umazhem niti krozhnika
in glej, ko smo sami
je tudi jesti kakor da
nas ne bi nikoli bilo
Aras* – Alessiu
(eden)
Podaril sem ti risbo
metulja s pobarvanimi krili
rechesh mi: "obesi jo malo vishe
do koder pajek ne pride"
moje roke so spretne
za meshanje vodenih barv
tvoje ochi pa, da vidijo
lahkotnost frfotanja
* Tako je avtorjev sinchek imenoval metulja.
(dva)
Potem pa se je na tvojo veko
resnichno usedel metulj in je
tam ostal s sklenjenimi krili
ker ti je zaupal
stopal si z enim odprtim ochesom
da bi videl tla
a z onim drugim zaprtim
si videl she mnogo dlje
*
Vem, kako umirajo metulji
kot chlovek, ki lezhi hrbtno na travniku
strmech v nebo, ki so ga od konca do kraja
preleteli in potem
razshirijo krila nad travo
da prezhenejo utrujenost
saj mislijo leteti za zmerom
I. Potres leta 1976
Ko je prishel potres leta 1976
je bil vecher in imel sem osem let
stekli smo vsi na dvorishcha
taki kot smo bili, mi otroci zhe v pizhamah
spominjam se hishe, ki se je v temi tresla
in niti za hip nisem pomislil, da bi se lahko podrla
bilo me je pa strah, strah zaradi hrumenja
in ker se je zemlja premikala
zrak pa je bil negiben
nekaj neznanega
chisto drugachnega od vetra
II. Negativ in podoba
Kadar se tukajshnji otroci gredo vojno
zadostujejo shtiri blazine na postelji, da nastane oporishche
vsi imajo pishtole in pushke z rdeche pobarvanim zamashkom
nekateri imajo celo bombe iz penaste gume
tedaj se sprashujem, ali se otroci v Bejrutu igrajo mir
in kako jim to sploh uspe
ker ni hish vrtov starshev iz plastike
in hliniti smrt je lahko
ni pa mogoche hliniti da zhivish.
VI. V omari
Vsi listki, ki jih pushcham po zhepih
suknjichev ob menjavah letnih chasov
so naslovi in telefonske shtevilke
pa si rechem: glej, glej, kje so konchali
gre za osebe, ki jih moram prishteti k onim
ki sem jih iskal po napachnih krajih
prav tedaj, ko sem jih potreboval
in prav takrat, ko sem jih ravno izgubljal
VII. Mera
Deset centimetrov med mojim avtomobilom
in onim najblizhjim na parkirishchu
deset centimetrov tudi med tvojim telesom in mojim
vcheraj zvecher, ko se nisva ljubila
sva sicer hotela
a nekaj je bilo med nama: utrujenost
ali molchanje iz opushchenih besed
ali strah, da ne bova zmogla
iste zaupljivosti kot druge krati
potem pa pravijo da je dolzhina
nekaj enakovrednega in izmerljivega
deset centimetrov med dvema avtomobiloma je le razmik
med nama pa daljava
VIII. Rojevamo se brezimni
Tvoje ochi imajo barvo mokre zemlje
ko bi bil kmet, bi rekel dobre za obdelovanje
kot kmet pa sem se pochutil le zaradi svojih
nekam robatih in neprimernih rok
ko sem vate polagal svoje seme
moja kretnja je hotela biti zgolj ljubezen
a je bila bolj podobna primitivnemu dejanju
nekakshnemu kriku, ki se je iztrgal iz trebuha
medtem ko si ti spreminjala v zarodek
moj nachin, da se pochutim zhivega
IX.
V glavnem beograjskem drevoredu
so she hishe, o katerih je ostalo le prochelje
skozi okna vidish praznino
in drachje notri in oblake zadaj
nebo v neki sobi
danes o vojni ostaja ta podoba
nebo v neki sobi
pomislim na gina paolija *
ki je v pol ure, ko je bil s prostitutko
napisal pesem, ki je govorila o ljubezni
* Zelo znan italijanski kantavtor, zhe davno mrtev.
X. (prav te vrstice sem iskal za Rose)
Kaj hranijo v auschwishkem muzeju
kar dovolj chevljev, da bi z njimi lahko obuli
eno celo generacijo
naochnikov, da se nagledamo vseh evropskih panoram
kovchkov za milijone
mozhnih vrnitev domov
vsi ti predmeti so ostali enaki kot prej
ime na nalepkah posusheno blato na podplatih
samo nekaj je shlo naprej
– ne morem sicer rechi, da she zhivi –
tam je namrech soba zvrhano polna las
ki so na podu posiveli med chakanjem na nekdanje mlade
ki jih v starosti
niso nikoli dochakali
XI.
Prestregel sem tvoje solze
v svoje dlani
bolechino in jo obchutil, kot da me mraz
spreletava
poishchi si barvo zvok vonj
za radost
che te she preveva
tu sem in chakam
O AVTORJU
Italijanski pesnik Francesco Tomada se je rodil v Vidmu leta 1966, zhivi in dela pa v Gorici. Ne sodi med zelo zgovorne, kaj shele klepetave pisce, saj je doslej izdal le dve knjigi, ki pa sta bili obe nagrajeni. Leta 2005 je pri gorishki zalozhbi La Quercia objavil pesnishko zbirko L'infanzia vista da qui (Od tukaj videno detinstvo), ki je bila kmalu razprodana, naslednje leto pa so jo ponatisnili in leto dni kasneje so zanjo pesniku podelili prvo nagrado »Beppe Manfredi« kot piscu najboljshega prvenca leta. Pri zalozhbi Le Voci della Luna, ki ima sedezh v okolici Bologne, je leta 2008 izdal zbirko A ogni cosa il suo nome (Vsaki stvari svoje ime) in leta 2009 prejel posebno nagrado kritike Mesta Salò. Zhe od srede devetdesetih let se udelezhuje nacionalnih in mednarodnih pesnishkih branj in literarnih srechanj, prav tako radijskih in televizijskih oddaj doma in v tujini. Njegova besedila je mogoche brati v raznih revijah, publikacijah in chasopisih, tudi na internetu, tako v Italiji kot v Sloveniji, Kanadi, Franciji in v Slovashki. Uvrshchen je v antologije: Frantumi (Drobci), Sottomondo, 2002, Dall'Adige all'Isonzo (Od Adizhe do Soche), Fara, 2008, in Nella borsa del viandante (V popotni malhi), Fara, 2009. Je stalni sodelavec telematske revije Alleo. Pishe tudi chlanke in recenzije v vech revijah. Je chlan znanstvenega odbora gorishkega obzornika Ex-border in je eden od ustanoviteljev zalozhbe Sottomondo.
Prevod in zapis o avtorju Jolka Milich