Revija SRP 91/92

Bogdan Novak

 

BRATJE SESTRE SMRTI

Vesel roman o poslednjih recheh

 

(III)

 

Krishtof in Gashper sta se prestopala pred dvorano slovesa, ki je bila vsa v steklu. Chakala sta, da jo bodo odprli. Pred zaklenjenimi vrati je stal pokopalishki chuvaj Fedor in ju zanichljivo opazoval kot poceni klobaso.

»Klinc, lahko bi odprl dvorano nekaj minut prej,« je Krishtof siknil skozi stisnjene zobe Fedorju. »She posebej zdaj, pozimi, ko je takshen mraz. Pa tudi poleti, ker takrat tod okoli ni nobene sence; sonce pripeka, dvorana pa je takrat prijetno hladna.«

»Meni ukazujejo drugi,« je malomarno zamrmral Fedor, ne da bi mu privoshchil pogled. Strmel je nekam med grobove. »Razumesh, jaz sem uradna oseba in se drzhim dolochenih pravil. Delam, kot mi ukazuje moj shef. In shef mi je ukazal, naj odklenem dvorano poslednjega slovesa pet minut pred zachetkom ceremonije. Jasno? To ni gostilna, da bi se zbirali v njej, kadar vas zebe ali vam je vroche. Pri nas gre vse po pravilih sluzhbe, ne pa tako kot pri vas, kjer ste pripravljeni za denar storiti prav vse. Tisti vash policaj Fonzelj bi za dober denar pokavsal she zmrznjenega belogardista.«

Fedor je zanichljivo chiknil na sosednji grob.

»To povej Fonzeljnu, che te je toliko v hlachah,« je siknil Krishtof in se vzravnal, da bi s svojo skoraj dvometrsko atletsko postavo mlahavih mishic naredil vtis na Fedorja. Toda Fedor ga sploh ni vzel za mar in she enkrat je prezirljivo chiknil na blizhnji grob. »Mislim, da ti bo Fonzelj zabil pest med zobe, ali pa bo poprosil za tovrstno uslugo mene. Znan sem po tem, da rad pomagam prijateljem.«

»Lep prijatelj,« je zagodrnjal Fedor in se delal, kot da ne vidi, kako Krishtof stiska velikansko dlan v orjashko pest, veliko kot otroshka glava, in si jo ogleduje.

»Prijatelja morash vzeti takega, kakrshen je,« mu je ponosno odvrnil Krishtof. »Zato ti nimash niti enega prijatelja. Slishal sem govoriti, da ponochi, ko si na obhodu po pokopalishchu, she mrlichi bezhijo pred teboj.«

Fedor ni zinil nobene, le jezno je spet shpuknil slino skozi vrzel med zobmi. Malo je manjkalo, pa bi zelenkasta sluz pristala na Gashperjevem chevlju.

»Moral bi te prijaviti tvojemu shefu,« je zamishljeno rekel Gashper in se odmaknil za korak. »Ali uprava pokopalishcha, ki ti daje tvoj vsakdanji plesnivi kos kruha, zaradi katerega imash najbrzh zeleno slino, ve, da nesposhtljivo pljuvash po tleh, medtem ko svojci zhalujejo nekaj metrov proch?« Skomignil je z rameni in rekel Krishtofu: »Pojdiva rajshi na delo, kajti tale neandertalec bo vsak chas zachel zeleno kozlati.«

Krishtof se je zarezhal in z Gashperjem sta se odpravila proti blizhnji mrlishki vezhici s shtevilko devetnajst.

»Tole si mu krasno povedal,« je Krishtof izrekel priznanje prijatelju. »Mislim tole o kozlanju in neandertalcu. Najmanj teden dni se bo sprasheval, kaj je to neandertalec.«

»Pa ti vesh, kaj je to neandertalec?« se mu je blago nasmehnil Gashper.

»Seveda,« se je zarezhal Krishtof. »Nekakshna izumrla zhival, ki neprestano kozla in pljuva, zato tudi smrdi kot dihur. Vsaj mislijo, da je izumrla v ledeni dobi, ko she niso odkrili Fedorja.«

»Uganil si!« se je veselo zasmejal Gashper, potem se je mahoma zresnil, kajti prispela sta do devetnajste mrlishke vezhice, ki je bila njuno delovno mesto.

Na parah je lezhal dvainsedemdesetletni krojach v pokoju, po imenu Avgust Laharnar. Njegova vdova je narochila kar dva poklicna zhalovalca, rekoch, naj se ve, da je pokojni Avgust dobro zasluzhil.

Pravilo je bilo, da so se poklicni zhalovalci prikazali v mrlishki vezhici pol ure pred pogrebom in ostali she nekaj chasa po pogrebu, dokler se niso razshli vsi, razen blizhnjih sorodnikov.

Gashper in Krishtof sta si nadela zhalosten izraz na obrazu in z rokami, sposhtljivo sklenjenimi pred seboj, sta vstopila v vezhico, kjer je lezhala med zadushljivim vonjem svech in rozh zhara s pokojnikovim pepelom. Bila je steklena. Vdova je rekla, da zato, ker je pokojni med delom tako rad gledal skozi okno.

»Tistele gladiole je Miha zhe trikrat prodal nazaj cvetlicharni,« je z resnim obrazom shepnil Krishtof. »Pozimi se lepo obdrzhijo.«

»Molchi in delaj, za kar si plachan,« mu je siknil Gashper.

Stopila sta mimo vrste do zhare in jo pokropila z blagoslovljeno vodo. Potem sta se ustavila pri zhalujochi vdovi, gospe krojachevi, pri Angeli Laharnar. Stisnila sta ji roko in ji izrekla iskreno sozhalje. Gashper jo je sochutno objel in pritisnil ustnice k njenemu vratu.

»Midva sva poklicna zhalovalca,« ji je zamrmral na uho. »Najeli ste naju. Opravila bova, kakor smo se domenili.«

»Ne pozabita na dogovor,« je shepnila vdova.

»Brez skrbi bodite, sposhtovana gospa vdova,« je zhalobno rekel Gashper.

Poklicna zhalovalca sta se odpravila pred mrlishko vezhico, kjer se je zbiralo vedno vech sorodnikov, prijateljev, znancev, stalnih strank, ki so bile prav tako zhe z eno nogo v grobu, in radovednezhev, ki so prishli skoraj na vsak pogreb. Takoj so ju zacheli oblegati. Prva se jima je priblizhala debela babura pri shestdesetih.

»Jaz sem njegova sestrichna Desa,« je pomignila z glavo proti mrlishki vezhici. »Sta tudi vidva rod? Ne poznam vaju. Ali pach? Ko pa je toliko zhlahte! Saj je res, da je zhlahta strgana plahta, ampak vsaj na pogrebih se videvamo.«

»Ja, sorrrodnika sva,« ji je suho pokimal Krishtof.

»Ampak daljna, zelo daljna,« se je navezal Gashper. »Veste, najina mati je bila sestrrrichna njegovega ocheta. Nekakshno mrrrzlo sorodstvo.«

»A oba pogrkujeta? Kje pa zhivita?« se je zanimala babura, ki ju je brez sramu zaslishevala kot najbolj neprijeten policaj.

»Oh, v Burrrgenland na Austrrrijskem,« je vzdihnil Krishtof, pri chemer je pogrknil vse chrke r v Burgenlandu in Avstriji.

»Tam imava tovarrrno konfekcije,« je nadaljeval v istem stilu Gashper. »Moshka oblachila, hlache, suknjiche, obleke, srrrajce, telovnike …«

»Kaj res?« je babura kar zazharela od navdushenja. »Nisem vedela, da je imel pokojni Gusti tako imenitno zhlahto. Nikoli vaju ni omenil.«

»Saj rrres ni bilo omembe vrrredno,« je zbrano dejal Krishtof. »Najina tovarrrnica vrrrzhe samo nekaj deset milijonov shilingov chistega letno. Rrres ni vrrredno besede.«

»Vabila sva Avgusta, naj se nama prrridrrruzhi,« je povzel Gashper. »Bil je velik strrrokovnjak za hlache. Lahko bi postal najin parrrtnerrr. Krrruegerrr und Krrruegerrr und Laharrrnarrr bi lahko pisalo nad vhodom v tovarrrno. Pa ni hotel. Rrrekel je, da je zanj Amerrrika tukaj. V Avstrrriji ne bi zasluzhil toliko kot tukaj, nama je govorrril. V Avstrrriji se ne da izogniti davkarrriji, in zato nam pol poberrre drrrzhava.«

»Ampak na koncu smo vsi na istem,« se je zahahljal Krishtof. »Vse nam poberrre gospa smrrrt. Do zadnjega pfeninga.«

Toda pokojnikova sestrichna ga zhe ni vech slishala. Zdrvela je k drugim sorodnikom pripovedovat, kakshno zhlahto je imel pokojni Avgust v Avstriji, in da je bil Gusti prevejan tichek, ki je goljufal drzhavo pri davkih, torej je gospa Angelca v teh zimskih chasih zagotovo na toplem, ker ima debelo pernico, natlacheno z markami.

Pred mrlishko vezhico je bilo videti kot na kakshni druzhinski zabavi. Vsakdo, ki je prispel, je naredil zhalosten obraz, vstopil je v vezhico, pokropil pokojnikovo stekleno zharo, izrekel sozhalje vdovi, potem je z razjasnjenim obrazom prishel na plano in zhivahno pozdravil vse znance in sorodnike. Che koga niso poznali, so ga v pichli minuti zaslishali: kdo in od kod je. Nekateri so imeli v suknji zhepnega janeza, ploshchato kovinsko posodo z alkoholom; segali so pridno v notranji zhep, srkali sami, ali pa ponujali pijacho naokrog.

»Le srkni ga, prijatelj! Gospa, tudi vam ne bo shkodovalo, je prvovrstni viski. Jaz ne kupujem patoke!«

Mlajshi sorodniki so zdolgochaseno opazovali starce, kako se veselijo, da so she zhivi, in kako ta usrani dolgchas jemljejo za zabavo.

»Nobene muzke ni,« je vzdihnila pokojnikova vnukinja, petnajstletna machka Metka s shiroko ritjo in velikimi joshki. Besede je namenila bratrancu Karlu.

»Saj,« je zamishljeno rekel Karl in strmel v sestrichno kot hipnotiziran, she posebej v njene joshke, ki so zvedavo silili v svet izpod razpetega rdechega usnjenega suknjicha, odeti samo v tesno oprijet volnen puli. »Za najinim pogrebom bodo morali udariti Ganse, ali pa kakshen tresh metal. Pogreb mora biti hepening, ne pa srednjeveshka morija.«

»A bosh en dzhoint?« je zamrmrala Metka.

»Bi. A kar tuki?« se je zachudil Karl.

»Pa ja, ta stari tako nimajo pojma o shitu,« mu je rekla Metka in prizhgala rochno zvito cigareto.

Naslednji dim je ponudila Karlu. Smrad po travi se je pomeshal s smradom po svechah in postanem cvetju. Vse skupaj se je imenitno ujelo.

»Oho! Poglej ga no! Danilo!« je glasno zavpil pred mrlishko vezhico pokojnikov prijatelj Gregor, trebushast vampezh zariplega obraza, nevarno blizu sedemdesetemu letu. »Glej ga! Kaj she vedno tlachish travo? Mislil sem, da si zhe med pokojnimi. Da sem spregledal tvojo osmrtnico v chasopisu.«

Hahljal se je in stresal roko sosholcu Danilu.

»Ne deri se, bebo!« je rekel Danilo. »Ni treba chisto vsem izvedeti, da si gluh.«

»Kaj pravish?« se je zadrl Gregor. »Slabo slishim! Govori bolj glasno, ne mrmraj! Kaj mevzhljash? A imash socialne zobe in se bojish, da ti bodo zleteli ven, che bosh bolj odpiral usta?«

»Ne vpij!« se je zadrl Danilo. »Zdrav sem kot riba v vodi. Mislim, da bom shel jaz za tvojim pogrebom, ne obratno! A se ti s pogreba sploh she splacha domov? Mogoche bi kar tukaj pochakal, da se zvrnesh!«

»Kaj bi to!« se je glasno smejal Gregor. Njegov smeh se je v mrzel dan razlegal kot konjsko rezgetanje. »Se spomnish, kako je pokojni Avgust govoril, da bo shel za najinim pogrebom? Pa je prej njega pobralo! He, he he, hiiii! Ni, da bi se hvalil, vendar se vedno dobro pochutim, kadar grem za tujim pogrebom. Tudi tebe bom pospremil na zadnjo pot, brez skrbi bodi. Ne bom zapustil prijatelja! Sem bil prejshnji mesec pri specialistih na temeljitih pregledih. Naj plachuje socialno, saj sem hudichem zdajal pol plache v shtiridesetih letih dela! So mi rekli, da sem malce naglushen, drugache pa mi nich ne manjka. Sto let bom lahko uchakal! Sto let, Danilo!«

»A psihiatra ni bilo med specialisti? Kako malomarno opravljajo sistematichne preglede,« je zagodrnjal Danilo.

»Kaj pravish?« je zarjul Gregor. »Sem ti zhe povedal, da sem naglushen?«

»Gluh in sklerotichen,« se je nasmejal Danilo in mu pobegnil k sosednji skupini, kjer so si zhenske izmenjavale recepte za borovnichevo pito. Zdolgochaseno je zazehal, potem se je usmeril k naslednji skupinici, kjer je visok sivolas moshki s tirolskim klobukom in v sivozelenem hubertusu razlagal moshkim okoli sebe, da si je kupil nov avto.

»Krasna stvar, rover, solidna angleshka izdelava, chudo od tehnike … Pa barva! Samo dva v taki barvi sta v Sloveniji. Tista prava temno zelena barva olive. Ne vojashka, ampak eleganca, metalna olivno zelena … Ja, ja, nimam besed, da bi vam to opisal. Morate pogledat po pogrebu …«

Med pogrebci je zavrshalo. Pokopalishki chuvaj Fedor se je namrech zganil, pogledal na uro, pokimal in slovesno segel v zhep po shop kljuchev. Odklenil je poslovilno dvorano. Od nekod so se prikazali pogrebci. Eden je nosil slovensko zastavo, druga dva sta pred seboj porivala lafeto, na katero sta strokovnjashko zlozhila vence in shopke iz mrlishke vezhice, vmes sta umetelno umestila pokojnikovo zharo s pepelom.

Pogrebnik z zastavo je odkorakal proti dvorani zadnjega slovesa, za njim sta pogrebnika porivala vozichek s cvetjem, venci in zharo, nato je shla vdova po pokojniku, za njo najblizhji sorodniki, med katere sta se diskretno pomeshala tudi Krishtof in Gashper, nato se je vila kolona preostalih zhalujochih.

Zgnetli so se v dvorano slovesa. Najblizhji sorodniki in vdova so zasedli stole, ki so shkripali med posedanjem kot razglashen simfonichni orkester. Iz zvochnikov je tiho zaigrala komorna glasba neugotovljivega izvora, nekaj za cvilecha godala in razglashena pihala pod vodstvom zelo znanega dirigenta, ki je zadnja leta prezhivljal v Parizu.

Ljudje so se vmes she kar polglasno pogovarjali. Utihnili so shele, ko je stopil pred mikrofon predsednik Krojashkega zdruzhenja Slovenije, gospod Aleksander Lah.

»Dragi Avgust!« je zachel Lah, »sposhtovana gospa vdova Angela, sorodniki in zhalujochi ostali.« Glas se mu je zatresel, odhrkal se je, za hip so vsi vzdignili glavo, ker so mislili, da bo pljunil, vendar je pogumno pozhrl, potem pa nadaljeval: »Pokojni Avgust je bil krojach. Od jutra do vechera je vihtel shivanko in vlekel nit, shival hlache, jih shiril in ozhal, vchasih tudi pokrpal. Vse svoje zhivljenje je dokazoval, da se od krojashkega dela da dostojno zhiveti, che vihti shivanko mojster svojega poklica. Pri tem ni nasedal modnim muham, ampak je najrajshi, cheprav redko, shival klasichne hlache. Verjel je v to, da k pravemu gospodu sodijo gosposke hlache iz kamgarna, klasichno ukrojene. Demokracija mu je dala prav! Spet prihajajo gosposki chasi, ko se gospodje vse bolj pogosto oblachijo v klasichne hlache, a zhal – na pragu tega zmagoslavja njegove vztrajnosti – mu je smrt iztrgala shivanko iz rok, pretrgala mu je nit zhivljenja.« Za hip je govornik Aleksander Lah obmolknil, kot da je navdushen nad svojo prispodobo. Potem je zanosno nadaljeval: »Neusmiljena je smrt! Vsi bomo nekoch morali izrochiti svojo shivanko njej in oditi bomo morali za pokojnim Avgustom Laharnarjem shivat nebeshka oblachila. Trdno sem preprichan, da pokojni Avgust zhe stoji pred gospodom Bogom in mu jemlje mero za klasichne, gosposke hlache. Slava mu! Slava njegovemu spominu!«

Govornik gospod Lah se je priklonil, vdova Angela si je brisala solze s tolstih lic. Iz zvochnikov se je razlegla tiha zborovska skladba: »Shivankar sem, shivankar sem, shivankar sem, tako je moja mati djala …«

Zastavonosha je vzdignil kol, s katerega je visela zmechkana slovenska zastava, pogrebnika sta porinila za njim vozichek s cvetjem, venci in zharo, od nekod se je z zamudo prikazal zhupnik z ministrantom, ki je nosil krizh, vdova se je odpravila za njimi, potem so sledili sorodniki in zhalujochi ostali.

Tiho shkripaje so hodili po snegu chez pokopalishche, zavili z njega in se ustavili pred prometno cesto, ki je delila staro in novo pokopalishche. Zastavonosha je pritisnil na gumb na semaforju, kmalu se je zasvetila rdecha luch za avtomobile, v katerih so preklinjali avtomobilisti zariplih obrazov, in povorka se je napotila chez cesto proti novemu pokopalishchu. Ves chas so vozniki nestrpno pritiskali na plin, da so motorji hrumeli.

Zadnji je hodil pokopalishki chuvaj Fedor. Na drugi strani ceste se je ustavil, strogo pogledal jezne voznike za volani smrdechih avtomobilov, potem jim je usmiljeno pritisnil na gumb in s tem sprozhil zeleno luch na semaforju. Prvi vozniki so nesposhtljivo speljali hrupno in s cvilechimi gumami, da se je kar kadilo za njimi.

Fedor si ni mogel kaj, da jim ne bi pokazal stisnjene pesti, iz katere je nesposhtljivo shtrlel samo iztegnjen grchast sredinec. Eden od avtomobilistov je to opazil in zazhugal mu je s stisnjeno pestjo brez sredinca. Fedor je za vsak primer segel v usta, izvlekel zobe in jih spravil v zhep. Nikoli ne vesh, kdaj utegne razjarjen avtomobilist ustaviti, izstopiti in ti dati eno na gobec. Ne bi bilo prvich. Tako je Fedor tudi prishel do svojih prvih socialnih zob, vendar se kljub temu ob nobenem pogrebu na novem pokopalishchu ni maral odpovedati tej zabavi. Bila je stvar chasti. Nasprotno, od takrat je v stilu, kaj nam pa morejo, she bolj vneto kazal svoj od revme skrivencheni sredinec.

Spotoma so pogrebci vneto zhlobudrali med seboj. Tudi ko je zhupnik blagoslavljal grob in so spushchali zharo v izkopano luknjo, niso utihnili. Smejali so se, se hihitali, klepetali in chvekali.

»Tudi jaz sem rekla, naj me sezhgejo po smrti,« je polglasno govorila debela sestrichna pokojnega Avgusta. »Kaj bi razkopavali cel grob, ko sem ga pa tako lepo uredila! Za zharo izkopljejo takshno majhno luknjo. Kot bi jo porinili pod poushter, pa je! Nobene posebne shkode med cvetjem na grobu.«

Vdova Angela se je nekajkrat nejevoljno ozrla po pogrebcih, potem je zaprosila zhalovalca Gashperja, naj jih gre malo umirit.

»To je neznosno! Kakshen hrup delajo! A nimajo niti najmanjshega sposhtovanja do pokojnika? Bil jim je vendar vsaj sorodnik, che ne zhe prijatelj,« je uzhaloshcheno hlipala vdova Angela.

Gashper se je poklonil, pomignil je Krishtofu in skupaj sta se napotila proti najbolj glasni skupini pogrebcev.

»Vdova meni, da se obnashate neznosno!« jim je ponovil. »Kakshen hrrrup pochnete. A nimate niti najmanjshega sposhtovanja do pokojnika? Bil vam je vendarrr vash prrrijatelj!«

Pogrebci so se zachudeno spogledali, potem so mirno klepetali naprej. Tedaj je zagodrnjal Krishtof, vendar dovolj razlochno, da so ga slishali vsi:

»Kdorrr bo she odprrrl gobec, bo dobil tole pest med zobe. Tishina!«

Tedaj so utihnili, kajti Krishtofova pest je bila videti kot srednje velika lubenica. Takshen argument pa je zhe treba sposhtovati!

 

+++

 

_________

Iz she neobjavljene knjige Bogdana Novaka Bratje sestre smrti (Ljubljana, 2006). (Op. ur.)

Prvo nadaljevanje: Bratje sestre smrti I

Bratje sestre smrti IV