Revija SRP 91/92

Andrej Lenarchich

Za zgodovinski spomin

 

REGIONALIZACIJA SLOVENIJE

 

NEKAJ BISTVENIH RAZLOGOV ZA REGIONALIZACIJO RS NA TEMELJU ZGODOVINSKIH SLOVENSKIH DEZHEL

 

Minister za Slovence po svetu Boshtjan Zheksh je pravkar v oddaji Studio ob 17h na Radiu Slovenija1 med drugim poudaril: "Mediji bi morali Slovence v zamejstvu obravnavati enako kot pokrajine znotraj Slovenije." Ta misel se povsem sklada z okolishchinami, ki govorijo o nujnosti razmisleka o taki regionalizaciji RS, ki bi bila organsko izvedena iz globoko v zavest Slovencev ukoreninjenih zgodovinskih slovenskih dezhel. Toliko bolj, ker je vse vrenje v zvezi z "juzhno mejo" (zhal) v znamenju etnoloshkih, folklornih in zgodovinarskih razpravljanj – gre pa za eklatantno drzhavnopolitichno in drzhavotvorno vprashanje, razpeto med skrajno omejeni razmislek, ki ne opazi razmer in stanja pred osamosvojitvijo 1991, in shiroko razumevanje zgodovinskih okolishchin, ki uposhteva zgodovinske in politichne danosti.

Navidezna zapletenost mejnega vprashanja izvira prav iz zmede v izhodishchih, ki ne morejo biti neka etnichna ali lokalna ali vojashka ali strankarska mnenja oz. stalishcha ali obchasne administrativne, znotrajdrzhavne/dezhelne razmejitve. Meddrzhavne meje, meje dezhel, vojvodin ali regij so eklatantna zadeva meddrzhavnih dogovorov, mirovnih konferenc po konchanih vojnah ali na plebiscitu preizkushene volje ljudstev. Etnichna struktura, upravno administrativni ukrepi lokalnih ali katerihkoli drugih krajevno pristojnih organov so drugotnega pomena in jih je mogoche le pogojno uposhtevati pri pogajanjih, pri katerih pa ne morejo imeti izhodishchne vloge. Te vloge vsekakor ne morejo imeti niti katerikoli drugi sklepi oz. ukrepi s strani nepooblashchenih gremijev, oseb ali organov.

Vso znano zgodovino s(m)o Slovenci sicer zhiveli v geografsko in politichno-upravno natanchno dolochenih in celovitih pokrajinskih enotah – dezhelah, a smo kljub razvidni in deklarirani "dezhelni identiteti" ohranjali skupno, kulturno in etnichno dejansko stanje in zavest "slovenstva", ki se je nazadnje odrazilo v geslu "Zdruzhena Slovenija", ki ga je nosil skupni jezik, kulturna in zgodovinska izkushnja in usoda. Ta slovenska zavest je vedno obstajala in obstaja tako prek dezhelnih meja kot tudi ne glede na shirshe regionalne-drzhavne okvire, v katere so bile v nekem zgodovinskem razdobju za daljshi ali krajshi chas posamezne dezhele vkljuchene.

Dezhele Koroshka, Kranjska in Shtajerska so v skoraj nespremenjenih oz. le malokdaj nekoliko prilagajanih mejah ves chas sodile v okvir habsburshke karantanske dedishchine, ki jo poznamo pod imenom Dedne dezhele.2 Do razpada Dvojne monarhije leta 1918 so v celoti sodile v okvir habsburshke drzhave, potem pa so – razen Kranjske, ki je nekaj izgubila (npr. Vipavsko), nekaj pridobila (npr. Jezersko) – brez vechjega dela obmochij, ki so bila vechinsko poseljena z nemshko govorechim prebivalstvom, prishle v okvir novonastale drzhave SHS oz. Jugoslavije.3 Koroshka je po znanem plebiscitu vechidel pripadla novonastali Republiki (nemshki) Avstriji in le majhen del drzhavi SHS oz. Jugoslaviji, Shtajerska pa je bila razdeljena na avstrijski in jugoslovanski del po chrti Kozjak – Mura.

 

Dezhela Primorska4 je bila zhe od chasov dinastije Andechs-Meranskih (Meranija – Primorska, Meran – Pazin) celovita od Vrshicha prek Gorice in Gradishke mimo Trsta in prek Istre do Kvarnerja z otoki in reke Rechine. Poizkuse Benetk, da si prilastijo vechji del Istre, je odbil Herbershtajn s kranjsko vojsko. V chasu razpada Dvojne monarhije je bila Primorska povsem celovita enota, katere predstavniki, brez ozira na etnichno poreklo, so sedeli skupaj v dunajskem parlamentu.5 Le mesto-pristanishche Reka je po volji Dunaja zaradi habsburshkih interesov v zvezi z madzharskim prestolom po letu 1867 pripadlo kot svobodno pristanishche Budimu.

Razpad KuK leta 1918 je pomenil vstop nove in ekspanzionistichne drzhavne tvorbe Italije (nastala leta 1866) na ozemlje slovenskih dezhel. Sporazum med Italijo in SHS (Jugoslavijo) v Rapallu (12. 11. 1920) je dodelil vso dezhelo Primorsko in she nekaj delov Kranjske in Koroshke Italiji. Seveda je Italija dobila tudi Reko, ki je bila vedno sestavni del dezhele Primorske.6 Ni pa dobila Kastava in Klane. A ker je ostala vsa infrastrukturna povezava teh okrajev s Primorsko in Kranjsko pod Italijo in je bila zgodovinska povezava s Kranjsko nasilno prekinjena, je obmochje z uredbo preshlo v okvir hrvashke Primorsko-krajishke oblasti.7 Ker je bil ukrep pogojen z nastankom konkretnih razmer, je logichno, da prenehanje teh razmer samo po sebi odpravi tudi tovrstno uredbo. To se seveda ni zgodilo in "slovenskost" teh krajev (v Kastavu je bila ustanovljena prva chitalnica na slovenskem ozemlju; zadevno spominsko ploshcho so hrvashke oblasti leta 1992 nemudoma zamenjale s "hrvashko" – a "chitalnica" je ostala tudi na novi ploshchi!) je danes zhe mochno okrnjena.

Dezhela Primorska je torej ohranila svojo celovitost skoraj natanchno po zgodovinskih mejnih chrtah tudi pod zachasno italijansko okupacijo. Tudi nemshka vojashka oblast je po kapitulaciji svoje zaveznice to celovitost ohranila in vzpostavila na obmochju celovite Primorske vojno obmochje Küstenland – kakor se je Primorska vedno imenovala v nemshchini.

 

 

 

Zemljevid Julijske Benechije – dejansko slovenske dezhele Primorske – v uchbeniku Zemljepis Italije

(za Slovence), izdanem v Torinu l. 1942. Celovitost Primorske je sposhtoval celo fashistichni okupator.

 

Po drugi vojni je bila po nekaj zapletih, ki niso dolgo trajali, z Londonskim memorandumom in Osimskimi sporazumi celovita Primorska dezhela dodeljena Jugoslaviji. Zhe tako vedno samostojno obravnavano obmochje mesta Trsta in del Gorice z Gradishko pa so ostali v Italiji.

 

Obmochje slovenskega Prekmurja in Medmurja od Drave do Rabe je bilo vso znano in pisno dokumentirano zgodovino pod Kraljevino Madzharsko. Dobrshen del obmochja je cerkveno sodil pod zagrebshko shkofijo – shkofijo, ki je bila madzharska ustanova in je bil njen zavetnik madzharski kralj sv. Shtefan, tudi patron katedrale. Do razpada KuK se je slovensko prebivalstvo odlochno upiralo nasilni madzharizaciji in je med drugim budimska oblast od uchiteljishcha v Chakovcu zahtevala odgovor glede slovenskih uchbenikov. Razpad KuK je pobudil zagrebshke ozemeljske in nacionalistichne apetite. Tako je Zagreb s pomochjo madzharonov in s podporo promadzharskih sil poskushal prevzeti nadzor nad celotnim Prekmurjem.8 Vendar je potem, ko je jugoslovanska vojska na podlagi dogovora v Trianonu (4. 6. 1920) obmochje zasedla (razen Porabja), vseeno prishlo vse slovensko Prekmurje z Medmurjem do meje na Dravi – od Varazhdina do sotochja z Muro pod Kotoribo – v slovenske roke.9 A Zagreb ni odnehal. S prislovichno zvijachnostjo in brezobzirnostjo si je kmalu prilastil Medmurje, ki pa ga je ob ustanovitvi fashistichne Nezavisne drzhave Hrvatske Madzharska znova vrnila celovitemu Prekmurju. Po propadu ustashke genocidne tvorbe je Socialistichna republika Hrvatska v okviru Federativne Jugoslavije znova pridobila oblast nad Medmurjem in s sistematichnim genocidnim raznarodovanjem (sem sodijo tudi mnozhichni pomori Slovencev na obmochju Shtrigove10) etnichno ochistila obmochje. Tako je ostalo do osamosvojitve 1991, a Zagreb she vedno sili naprej na preostalo slovensko ozemlje – sedaj celo she prek reke Mure.

Kratek shematichen pregled dogajanja, ki ima pomen glede vprashanja meja Republike Slovenije, meja dezhel, iz katerih je nastala, in dolochitve meddrzhavne meje med nekdanjima republikama SFRJ, pokazhe nekaj zelo relevantnih dejstev:

 

1) V novonastalo drzhavo SHS je Narodna vlada v Ljubljani prinesla zgodovinske slovenske dezhele.11 Kakor tega dejstva ne spremeni kasnejsha odlochitev na parishki mirovni konferenci glede Primorske, ga tudi ne spreminja postopkovno drugachna pot Prekmurja z Medmurjem.

2) Slovensko nacionalnoafirmativno gibanje, ki je stremelo k reshitvi nacionalnega vprashanja izven dotedanje drzhavne skupnosti, ni izvajalo nasilja nad dezhelno identiteto obstojechih slovenskih dezhel, in je dezhele zdruzhilo pod novim skupnim imenom Slovenija, kar v nichemer ni spremenilo dotedanje zgodovinske identitete zadevnih dezhel niti njih poimenovanj. To je pomembno v primeri s sochasnim postopanjem hrvashkega centralizma, kjer je majhna dezhela-kraljevina Hrvatska (Zagreb z okolico) zradirala dotedanji celoviti dezheli-kraljevini Slavonijo in Dalmacijo in ju vkljuchila v enovito, centralistichno, etnichno ekskluzivistichno Hrvatsko. Ta primerjava pokazhe, da Slovenija niti kasneje, ob osamosvojitvi 1991, ni nastala kot etnichno chista nacional(istich)na drzhava, marvech kot zdruzhitev suverenih zgodovinskih slovenskih dezhel. Upravni posegi tako v chasu obstoja kraljevine Jugoslavije kot federativne republike Jugoslavije niso v nichemer  spremenili teh temeljnih dejstev ali nanje kakorkoli vplivali, saj niso imeli drzhavnopravnih konotacij.

3) Kar zadeva Republiko Slovenijo in njeno drzhavno mejo z juzhno sosedo, igrajo navedene slovenske dezhele zelo pomembno vlogo. Meddrzhavne meje z Italijo, Avstrijo in Madzharsko so dolochene z veljavnimi mednarodnopravno relevantnimi akti. S hrvashko juzhno sosedo pa so imele dolocheno drzhavno mejo doslej izkljuchno slovenske dezhele, ki so na tej chrti mejile s Kraljevino Madzharsko od izliva reke Rechine do Drave pri Varazhdinu, od tam naprej pa je mejilo Prekmurje znotraj Kraljevine Madzharske z madzharsko provinco-kraljevino Hrvatsko na Dravi od Varazhdina do sotochja Mure in Drave pri Kotoribi. Ta meja, ki je leta 1918 izgubila svoj meddrzhavni pomen, je za shtiri leta znova postala meddrzhavna meja leta 1941, ko je nastala hrvashka marionetna nacistichna drzhava NDH.12 In to je zadnja meddrzhavna meja, ki je obstajala med slovenskimi dezhelami – Republiko Slovenijo – in sedanjo Republiko Hrvashko. Vsi posegi na tem polju v chasu od poraza nacistichne in genocidne Nezavisne drzhave Hrvatske in ustanovitve socialistichne Jugoslavije vse do razpada zvezne drzhave so v pogledu meddrzhavne razmejitve brez pomena.

 

Ob razpadu Jugoslavije in ustanovitvi novih suverenih drzhav Republike Slovenije in Republike Hrvashke pa se je situacija nenadoma spremenila. Meddrzhavna meja naj bi bila brez vsakega vidnega razloga dolochena drugache. Celovitost slovenskih zgodovinskih dezhel naj ne bi bila vech sposhtovana. (She manj vsakomur razvidno dejstvo, da je leta 1918 v "jugoslovanski zakon", ki je leta 1991 dokonchno razpadel, ljubljanska Narodna vlada prinesla slovenske dezhele v celoti, razen obmochij, ki so bila dogovorjeno prepushchena Avstriji.) Za tako ravnanje ni bilo nobene niti legitimne niti legalne podlage. Preprosto so ignorirali drzhavnopravno in mednarodnopravno merodajna dejstva in so hoteli problem meddrzhavne mejne chrte reshiti arbitrarno, z nejasnimi in nedolochljivimi odlochitvami, ki so bile vse po vrsti – ne nazadnje tudi iz teh razlogov – nemudoma prekrshene ali razglashene za neveljavne in so sedaj ipso facto neobstojeche. Tako je razmejitev med drzhavama na obmochju Primorske, na nekaterih delih Kranjske, Shtajerske in celotnega Prekmurja/Medmurja provizorichna, ad hoc, slonecha na upravnih dolochbah in praksi lokalnih, republishkih organov nekdanjih jugoslovanskih republik. Ne morejo veljati niti Temeljna ustavna listina, niti Badinterjev arbitrarni sklep, niti pozabljeni sporazum Drnovshek-Rachan in she manj posamichni parcialni sporazumi – dogovori. Tudi formulacija "republishka meja postane meddrzhavna meja" se na vsakem koraku in vedno znova izkazhe za povsem neuporabno in vir nesporazumov, zlasti pa hudih problemov za prebivalstvo, ki plachuje visoko ceno za nedrzhavotvorno, diletantsko in ignorantsko ravnanje tistih, ki so v chasu razpada Jugoslavije imeli odgovornost opaziti mejo, ki jim je shtrlela v nos.

Hitenje, povrshnost, neargumentiranost pri odlochanju glede meddrzhavne meje je sicer mogoche razumeti ob uposhtevanju nujne potrebe po izpolnitvi osnovnih pogojev za hitro mednarodno priznanje obeh novih drzhav. Seveda so cenjeni mednarodni strokovnjaki, pooblashchenci EU in OZN, kljub ugledu in zvenechim karakteristikam, spregledali bistvene pomanjkljivosti – med drugim tudi to, da Hrvashka ni nadzirala vech kot tretjine svojega ozemlja, na mnogih mestih pa meje she dandanashnji ne nadzira. Slovenija je torej v celoti izpolnjevala vse pogoje, posebej glede drzhavne meje, saj je bila drzhavna meja proti nekdanji madzharski provinci stoletja znana, vrisana v vseh mogochih kartah in zemljevidih in na terenu dolochena. Zakaj so pooblashcheni strokovnjaki, njih domachi pendanti in politiki namesto drzhavnopravno relevantnih danosti raje sledili nacionalistichnim, drugim etnijam sovrazhnim tendencam juzhne sosede, in so se odlochili vsiliti umishljeno etnichno mejo, ki je bila morebiti sprejemljiva za krajevne razmejitve znotraj razpadle zvezne drzhave, kot drzhavno mejo med novima drzhavama – in to na koncu stoletja svetovnih vojn, ki so izbruhnile zaradi etnoimperializma in holokavstov – je mogoche le ugibati. Brez ugibanja pa je evidentno, da je bila to groba napaka in anahronizem na pragu tretjega tisochletja, ko je multikulturnost in drzhava drzhavljanov imperativ, saj so grozote, ki so jih spocheli nacionalsocialisti, fashisti in drugi, tudi hrvashki etnoekskluzivisti, she zhivo prisotne v zavesti nashih ljudi. Mogoche je tudi razumeti, da se je nesrecha slovenskih dezhel in njih prebivalstva zachela na zachetku 20. stoletja zaradi nasilja etnoimperialistov, pred katerimi se slovenska vodilna politika ni znala ubraniti drugache kot z begom iz lastnega doma. Kljub zmagovitemu zakljuchku bojev z Italijo in naklonjenosti svetovne politike novim demokratichnim drzhavam je prav po samsonovsko razrushila nash pradavni dom, namesto da bi vsaj poskusila pregnati shovinistichno in imperialistichno plesen, ki se ga je surovo polashchala, in vzpostavila suvereno drzhavo na obmochju zgodovinskih slovenskih dezhel. Che je bilo na Slovenskem she po stoletju, polnem katastrof, strahotnih pomorov in eksodusa velikega dela prebivalstva, po izgubi skoraj polovice ozemlja, potem ko smo bili prvich v zgodovini razchetverjeni kot manjshina v shtirih tujih drzhavah, dovolj mochi in potenciala za vzpostavitev lastne suverene drzhave, koliko vech mozhnosti za kaj takega je bilo torej po prvi vojni, ko je bila celovitost slovenskih dezhel dejstvo in smo bili scela vkljucheni v evropsko gospodarsko, politichno in civilizacijsko okolje, ki smo ga uchinkovito tisoch in vech let soustvarjali.

V perspektivi tega dogajanja je evidentno, da je osamosvojitev konec stoletja le she ena – zadnja – mozhnost, da se napaka slovenskih politikov iz zachetka stoletja popravi.

 

Ker je vprashanje meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvashko ochitno povsem odprto in v celoti odvisno od uposhtevanja obstoja slovenskih dezhel, in ker kljub mednarodnopravno relevantnim podlagam za razmejitev med Slovenijo in ostalimi sosedami (I, A, H) she vedno obstaja bolj ali manj prikrit iredentizem, je torej potrebno storiti naslednje nujne korake:

 

1) Slediti intencam EU in kar najhitreje izvrshiti zahtevano regionalizacijo Slovenije na podlagi zgodovinskih dezhel.

2) Dezhele/regije v Republiki Sloveniji so:

         Primorska

         Kranjska

         Koroshka

         Shtajerska

         Prekmurje

3) Meje nashtetih dezhel so znane.

4) Dezhele so razdeljene na upravne okraje, ki so stichishche lokalnega in drzhavnega nivoja.

5) Dezhele so zgodovinsko utemeljene s svojo lastno suvereniteto, ki ni nikoli ugasnila, imajo lastne zgodovinske drzhavne simbole in znamenja.

6) Dezhele imajo svojo samoupravo, katere obseg in podrochja so dolochena z ustavo RS (do dolochene mere nadomestilo sedanji vlogi DS).

7) Dezhele imajo vsaka enako shtevilo svojih predstavnikov v Drzhavnem svetu RS. (Poslanci DZ, ki so predstavniki vsega ljudstva, se volijo na sedaj obichajen nachin. Primerno je le prilagoditi meje volilnih okrajev.)

8) Ljubljana je glavno mesto drzhave – lahko je pa tudi glavno mesto dezhele Kranjske, che se ne odlochi drugache (npr. Kamnik, kot zgodovinsko pogojena varianta).

9) Dezhelne meje so decidirano dolochene znotraj drzhave Slovenije in z juzhno sosedo, kjer nikoli doslej niso bile spremenjene na drzhavni ravni. Che in kjer zgodovinska razmejitev ne ustreza, morata drzhavi sprejeti ustrezen sporazum na zakonitih podlagah, dotlej pa velja zgodovinska razmejitev.

10) Meja, ki jo je v teritorij dezhel zarisala meddrzhavna meja med Jugoslavijo in njenimi sosedami, je dolochena z mednarodnimi dogovori ali mirovnimi sporazumi in ni predmet posebnih dolochil v zvezi regionalizacijo drzhave.

 

NI DVOMA, DA "DEZHELNI" KONCEPT REGIONALIZACIJE RS SAM PO SEBI VZPOSTAVLJA "PRAVICHNO" MEJO Z RH, HKRATI PA OHRANJA AKTUALNOST CELOVITOSTI VSEH SLOVENSKIH DEZHEL V NJIHOVEM ZGODOVINSKEM OBSEGU – ZGODOVINA SE NAMRECH NI ZACHELA DANES IN SE DANES TUDI NE KONCHUJE! ZATO JE DOLZHNOST POLITIKE, DA RAVNA V SMERI, TU NAKAZANI.

 

 

 

Ljubljana, 22. aprila 2009

 

 

 

 

___________

1 Radio Slovenija A1, 21. aprila 2009 ob 17h.

2 Uradno oblikovane 27. decembra 1282 na drzhavnem zboru v Augsburgu. Po letu 1500 tudi poknezhena grofija Gorishka z istrskimi obmochji, ko je le-ta beneshkim osvajalcem iztrgal Herbershtajn.

3 Meja z A je bila dolochena v Saint Germainu 10. 9. 1919.

4 Slo: Primorska, nem: Küstenland, it: Litorale. Obseg: Od Vrshicha do Raba.

5 Tudi poslanci iz Dalmacije so sedeli skupaj s slovenskimi v dunajskem parlamentu. Kraljevina Dalmacija je sodila kot del Kraljestva Ilirija v okvir Avstrijskega cesarstva in ne pod Budim.

6 Prvotno zamishljeno svobodno mesto in pristanishche (podobno zgodovinskemu statusu Trsta) je s teroristichno akcijo fashistichno-iredentistichnih chrnosrajchnikov izpeljal pesnik (!) D'Annunzio (uradno je pripadla R Italiji leta 1924).

7 S sklepom, objavljenim v: Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti z dne 22. junija 1928, sht. 60/203. se je obchina Kastav izlochila iz ljubljanske oblasti in se prikljuchila primorsko-krajishki oblasti v Karlovcu.

8 Medmurje je bilo pred prevratom podrejeno neposredno Peshti.

Ob prevratu so se hoteli Medmurci znebiti madzharske uprave, a so "narodnjaki" - med njimi nekaj duhovnikov (cerkveno je Medmurje sodilo pod zagrebshko nadshkofijo) - morali pobegniti v Varazhdin.

Tudi v Slovenski krajini so Madzhari s trdo roko ustavili slovenske narodnjake. Dr. M. Slavich je agitiral v Ljutomeru, Ormozhu in Varazhdinu. Od tam je shla delegacija medmurskih beguncev v Zgb, a Pavelich in Pribicheviæ jim nista ustregla. Zato je mariborski NS odlochil, da osvoboditev izvrshi general Maister. Tedaj pa je hrvashko vojashtvo pod poveljstvom polkovnika Kvaternika zhe 24. decembra zachelo s separatnimi operacijami v Medmurju in ga zasedlo. Nekaj enot pod poveljstvom stotnika Jurishicha je shlo tudi prek Mure, a so jih Madzhari zavrniili. V Chakovcu je oblast prevzel polkovnik Perko. Hrvatom so pomagali tudi Slovenci (!), ki jih je Jurishichu dodelil Maister.

Leta 1926 in ponovno 1927 so Hrvati skupaj z madzharoni pod vodstvom dr. Nemethyja zahtevali zase celotno Prekmurje, chesh da tam govorijo hrvashko. Slovenci so se dvignili in na zborovanjih, ki so se jih udelezhevali Koroshec, Klekl in drugi, uveljavili svoje slovenstvo.

(po: Slovenci v desetletju 1918-1928, str. 250)

9 Dokler je trajala razdelitev slovenskega ozemlja na oblasti, je Medmurje sodilo pod Mariborsko oblast. Preureditev monarhije na banovine (1929) pa je bila prilozhnost, da so si Hrvati prilastili Medmurje.

10 O shtevilu Slovencev na obmochju Shtrigove zgovorno pricha seznam narochnikov na knjige Mohorjeve druzhbe leta 1914 (Koledar Druzhbe sv. Mohorja za leto 1914):

Ivko Ivan (zhupnik), Rodik Ferenc (organist), Valentich Matjazh, Mesarich Ivan, Bersak Ivan, Flac Ludovik, Pufek Jakob, Novak Janez, Kutnjak Pavel, Kutnjak Simon, Horvat Jurij, Kodba Martin,

Zhivkovich Ivan, Valpotich Pavel, Mursich Shtefan, Luskovich Matej, Kristofich Filip, Podgorelec Anton, Golenko Jozhe, Shajnovich Cecilija, Makoter Jakob, Mikulek Vida, Krznar Shtefan, Lopuh Imbre, Horvatich Ivan, Kumparich Jozhe, Bratusha Albert, Makovec Magda, Murshich Martin, Belovich Marjan, Nemec Ivana, Sudec Anton, Horvat Janez, Lukovnjak Ivan, Bogdan Avgust, Srsha Franc, Kovachich Marjan, Trstenjak Miklosh, Jurinich Marija, Prajnar Jakob, Mozhar Stjepko (kaplan!), Belovich Anton, Podgorelec Apolonija, Shkafar Mihael, Skuhala Franchishek, Shkrobar Ignacij, Shajnovich Juri, Pergar Franc, Murshich M., Hudin K., Bogdan Ivan. Brezhnjak Tomazh, Zhivkovich J. , Golenko Matej, Belovich Franc, Shchavnichar Mihael, Shchavnichar Matej. (63)!

Ker so si tudi po dve ali vech druzhin delile knjige/chlanarino, je jasno, koliko Slovencev je tedaj prebivalo v Shtrigovi.

11 Mednarodnopravno osebnost so imele slovenske dezhele. Slovenija ni obstajala. Ljubljanska Narodna vlada (ust. 31. 10. 1919) je pridobila pooblastila tako, da je dotedanja oblast - dunajska vlada - sprejela uradno obvestilo predsednika Narodne vlade (Josip vitez Pogachnik) o prevzemu pooblastil.

12 Nadvse pomenljivo je dejstvo, da ne Medmurja in she manj Istro z Reko in Kvarnerjem niso prepustili Zagrebu niti tako prijateljski zavezniki, kot so bili fashisti in nacisti. Ta - nikoli hrvashka - ozemlja je Zagrebu izrochil shele komunistichni jugoslovanski rezhim po propadu ustashke NDH in zmagi nad nacifashizmom.