Revija SRP 91/92

Andrej Lenarchich

Za zgodovinski spomin

 

NOVI »TROJNI PAKT«?

 

(K Mesichevemu intervjuju v trzhashkem chasopisu1)

 

 

»Mesich je ponovno poudaril, da se mora z vprashanjem slovensko-hrvashkih odnosov ukvarjati EU, zavzel pa se je za spravo med Hrvashko, Italijo in Slovenijo zaradi grozot v drugi svetovni vojni.« (citat po Delu2)

 

Pretirano prepushchanje politike pravnikom je podobno upanju, da bodo anatomi nashli v chlovekovem telesu dusho, ali pa tolikokrat izkazanemu varljivemu prichakovanju, da bo chlovek nashel pravico na sodishchu.

Slovenci smo (tudi) v novejshem chasu zhe delezhni dosezhkov pravne stroke na politichnem prizorishchu, ki jih obchutimo kot vse hujsho kolobocijo v zvezi z “juzhno mejo”. Molk “stroke” ob eskapadi hrvashkega predsednika, objavljeni v trzhashkem chasopisu, je tudi le she en tovrstni dosezhek. Prav neverjetnih je namrech kar nekaj “podrobnosti”. Nihche niti ne kihne, ko danes Mesich zahteva, da se problem s Slovenijo reshuje na nivoju EU, vcheraj pa je njegov Sanader krichal, kako Ljubljana podlo prenasha to vprashanje v EU. Kdor ima kolichkaj spomina, lahko po vsem tem prichakuje she kakshno presenechenje. Pa seveda tudi she kak nov dosezhek vrhunskega mednarodnega prava, ki pa ne opazi notorichnega dejstva, da so naslovniki predlagane “trojne sprave” napachni.

Zlochini na obmochju Primorske (Italija je leta 1919 kljub svojemu popolnemu porazu prigrabila slovensko dezhelo Primorsko, ki je obsegala vse ozemlje od Vrshicha do Kvarnerja z otoki – to naj bo jasno!) so se dogajali na ozemlju, ki je bilo v chasu dogajanja del Kraljevine Italije. So torej popolnoma v sferi krivde in odgovornosti Rima. Za obdobje po kapitulaciji pa naj se Rim obrne na Berlin, kajti z dezhelo Primorsko/Küstenland (sic!) je od tedaj pa do konca vojne upravljal Reich in tako tudi on – oziroma Berlin – nosi svoj del krivde in odgovornosti.

Z Zagrebom se ne Ljubljana ne Rim o tej zadevi nimata kaj pogovarjati, saj nikoli – vse do leta 1991 – nobena drzhava Hrvashka ni imela nich opraviti s tem ozemljem in torej glede tega ne nosi nobene odgovornosti ne krivde in seveda tudi nobene pravice. Rim bi se moral opravichiti edino zhrtvi svoje podle trgovine (tajnost je prvo znamenje zahrbtnega in nezakonitega ravnanja!) z Londonom leta 1915. Ta zhrtev je dezhela Primorska oziroma Slovenija, katere sestavni del je Primorska. Posledica te trgovine in nelegitimne okupacije, ki je sledila, so milijoni mrtvih na Sochi, desettisochi Slovencev, pomorjenih in razseljenih, nepopisna ekonomska in moralna shkoda ter grozovite osebne travme ljudi vseh narodnosti. Optantska zgodba iz let po porazu fashistichnega agresorja je zadeva zmagovitih zaveznikov in seveda posledica etnichnega mesarjenja fashistichnega osvajalca. Predvsem pa je glede Slovenije in Slovencev dejansko obstajala “opcija” – mozhnost izbire. Slovencem namrech nihche nikoli ni ponudil in se manj omogochil kakrshne koli opcije – neusmiljeno so jih preganjali, preseljevali, poitalijanchevali in unichevali.

 

Vishek vsega pa je zame zavzemanje za »...spravo med Hrvashko – Italijo – in Slovenijo zaradi grozot v drugi svetovni vojni.«

 

Najprej se je treba vprashati, kaj ima Hrvashka “z grozotami”, ki so se dogajale na ozemlju, ki dotlej nikoli ni bilo hrvashko, nikoli ni bilo drzhavnopravno pod upravo Zagreba. Zlochini so se, kot recheno, dogajali znotraj meja Kraljevine Italije in po vsakrshni logiki je v celoti odgovorna (kriva!) Italija za vse posledice, ki jih je prebivalstvo Primorske pretrpelo v skoraj sto letih fashistoidne, nelegitimne italijanske okupacije, ki delno she zmeraj traja.

Traja tudi she zagrebshka okupacija delov te dezhele, ki se je zachela leta 1991 s pomochjo Janshe, Bavcharja in Peterleta. Slovenija mora zahtevati in Italija izvrshiti (omogochiti) vzpostavitev legalnega in legitimnega stanja, vkljuchno s povrachilom shkode. To seveda pomeni vnovichno zdruzhitev (slovenske) dezhele Primorske v okviru njenih tisochletnih meja.

 

Zagreb kot vedno opravlja umazane posle – do leta 1919 za Budim, potem (in danes) za Rim ter vzporedno nekoliko za Dunaj, kateremu se prilizuje na slovenski rachun. Smisel tega pochetja (ki sem ga zhe dostikrat opisal) je, da se vzdrzhuje nevrotichno stanje na obmochju Primorske (in Dalmacije). Zagreb se natanchno zaveda, da dolgorochno ne bo mogel obvladovati Istre in otokov, po tem obmochju hlasta le zato, da bo italijansko plachilo za usluge toliko vechje (Zagreb ima apetite drugje – enkrat se je to zhe pokazalo z Mussolinijem itd.).

Neurejene razmere (umetno generirane s smeshnim “problemom meje”) so voda na mlin italijanske iredente. To problematiko mora Zagreb (po narochilu Rima) chimbolj razvnemati in spraviti na nivo EU, da bo potem Rim imel prilozhnost postati pacifikator, ki bo edini znal urediti problem.

 

Zhe nekajkrat sem ponovil:

Slovenija mora postaviti izhodishche v stanju leta 1919 (ne 1991), se pravi vzpostaviti mora upravno razdelitev na svoje avtonomne zgodovinske dezhele: Primorska, Kranjska, Koroshka, Shtajerska, Prekmurje (podobno je urejena Shvica). Zato mora Slovenija zahtevati referendum she v tistih delih omenjenih dezhel, kjer ga doslej she ni bilo (to so deli, okupirani s strani Zagreba: Medmurje, Zhumberak, Istra z Reko in otoki). Rezultati referenduma bodo zaokrozhili obmochja slovenskih zgodovinskih dezhel.

Status tistih delov teh dezhel, ki so danes v Italiji, Avstriji in Madzharski, je urejen z mednarodno zavezujochimi akti, kar pomeni, da se stanje lahko spremeni le z mednarodnim dogovorom, vsekakor pa omenjena zaokrozhitev slovenskih dezhel in ureditev RS na tej ravni za vedno postavi na mizo dejansko stanje stvari: da so namrech nekateri deli slovenskih dezhel she vedno – cheprav legalno – okupirani (s strani Italije, Avstrije in Madzharske). Smeshno-tragichne zagrebshke okupacije pa bi bilo obenem za vedno konec.

She pomembnejshe pa je, da bi bilo konec tudi komplota Zagreb-Rim. Ker bi namrech Slovenija z zahtevo po referendumu o vzpostavitvi prvotnega zgodovinskega stanja in likvidaciji katastrofalne dedishchine podle rimske shtacune vnaprej onemogochila, kar se bo sicer v nasprotnem primeru prej ali slej zanesljivo zgodilo: da bo Zagreb toliko podzhgal razmere, da bo naposled zahteval referendum – Rim, a ne o vzpostavitvi prvotnega stanja, marvech o vnovichni zasedbi Primorske, Reke z otoki in Dalmacije …

 

Che politiki ne bodo spoznali, kako nujno je delovati v smeri referenduma, ki ga predlagam, je treba nemudoma zacheti odpirati mozhnost za vzpostavitev Vojvodine Kranjske. Ta je bila vso zgodovino edina povsem slovenska suverena kronovina. Avtentichno obsega vso Gorenjsko, Dolenjsko, Belo Krajino, Notranjsko s Kvarnerjem od Kantride do Moshcenic in Vipavsko do Hublja. Etnichno, politichno in gospodarsko je to bila zmeraj popolnoma avtokefalna enota. To reshitev z Vojvodino Kranjsko bi seveda podprl Rim, pa tudi Dunaj. Je pa to seveda le skrajni izhod, che nasha politika ne bo razumela, kar pravim. Skrajni izhod, ki pa mora biti pravochasno pripravljen, sicer se bomo zadushili na pozharishchu.

(A propos: shkoda, da ljudje niso poslushali prvega Sheshljevega nastopa v Haagu, ki je bil prav pouchen.)

Kakor koli zhe, upravicheno je prichakovanje, da bi tako silno cenjeni strokovnjaki, ki imajo zagotovo mozhnost veliko videti, tudi kdaj kaj opazili, politiki pa konchno kaj storili.

 

 

________ 

1 Le parole di Mesic spaccano il mondo politico triestino, il Piccolo, 4. januar 2009, str. 5

2 spletno Delo: Mesić: S slovensko-hrvashkim problemom naj se ukvarja tudi EU;

Hrvashka pripravljena na dvostransko srechanje tudi brez prisotnosti predstavnikov EU?

Do.P./STA, sob. 03.01.2009 10:49

 

 

 

 

 

POST SCRIPTUM

(PISMO PREDSEDNIKU REPUBLIKE SLOVENIJE*)

 

Sposhtovani gospod

dr. Danilo Türk, predsednik Republike Slovenije!

 

Dne 3. januarja 2009 je trzhashki Piccolo objavil pogovor s predsednikom Republike Hrvashke Stipetom Mesichem, ki se je med drugim zavzel za “spravno” (riconciliazione) srechanje treh predsednikov drzhav – t.j. Slovenije, Italije in Hrvashke. Ker gre za dogajanje pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej, je nujno opozoriti, da v zadevi “sprava” (riconciliazione) naslovniki/udelezhenci niso pravi.

 

Zlochini, ki so razlog te spravne pobude, so se dogajali na ozemlju, ki si ga je Kraljevina Italija prilastila po svojem popolnem porazu v prvi svetovni vojni, ko je na podlagi skrivnega dogovora v Londonu leta 1915 zahrbtno napadla svojo dotedanjo zaveznico Avstrijo in si izgovorila za to zavratno dejanje nagrado v obliki slovenske dezhele Primorske (ta dezhela je takrat in vedno obsegala ozemlje od Vrshicha do Kvarnerskega zaliva z otoki) in dela Dalmacije. Nobenega dvoma torej ni, da je bila v chasu, ko so se dogajali zlochini in druge krshitve chlovekovih pravic na obmochju Primorske, dezhela pod upravo Kraljevine Italije. Torej nosi italijanska vlada v vsem in v celoti sama tako krivdo kot odgovornost za vse, kar se je tam dogajalo. Po klavrni kapitulaciji Kraljevine Italije je oblast na ozemlju Primorske prevzela vojska nemshkega Reicha, zato se mora v zvezi z zlochini in krshitvami, ki so se tamkaj dogajali v tem chasu, Rim obrniti na Berlin. Vojashki dogodki in zmaga Jugoslovanske armade nad nemshko-italijanskimi vojashkimi enotami, vkljuchno z osvoboditvijo Trsta, pa so zadeva zaveznishke zmage nad nacifashizmom, o chemer po vech kot pol stoletja ne more biti vech nobene nejasnosti! V ta okvir sodi tudi optantska problematika. Ob njej velja pripomniti, da je shlo vsekakor za “opcijo”, torej za izbiro, pri chemer bije v ochi, da pa slovensko domache prebivalstvo potem, ko si je njih domovino Primorsko prisvojila Kraljevina Italija, ni imelo nobene “opcije”, marvech je bilo skrajno surovo in brezobzirno izpostavljeno sistematichnemu zatiranju, izseljevanju, poitalijanchevanju in unichevanju s strani italijanskih oblasti.

 

Ni se torej mogoche izogniti sklepu z naslednjima tochkama:

1. Republika Hrvashka z zadevo nima nich opraviti, kajti ne v chasu, ko so se stvari dogajale niti kadar koli prej ali kasneje, vse do leta 1991, ko si ga je samovoljno in enostransko, ne da bi prizadeti lahko izrazili svojo voljo, prisvojila, ozemlje Primorske ni sodilo v okvir kake hrvashke drzhave. Katera koli hrvashka drzhava torej v tej zvezi ne nosi nikakrshne odgovornosti niti krivde, she manj pa si sme na tej osnovi lastiti kake pravice.

2. Edini, ki se je dolzhan opravichiti, je Republika Italija. Opravichiti se mora zaradi podle in umazane trgovine s tujim ozemljem in zaradi strahotnih posledic, ki jih je ta trgovina imela: milijon in pol mrtvih na soshki fronti, desettisochi razseljenih, pomorjenih Slovencev, sistematichno potujchevanje, nepopravljiva materialna in duhovna shkoda, unicheno sozhitje etnij, ki so tisoch let in vech zhivele v soglasju. Opravichiti se mora edini zhrtvi tega trgovanja z Londonom, to je slovenski dezheli Primorski in njenim prebivalcem. Seveda je dolzhna hkrati odpraviti in popraviti posledice tega svojega ravnanja, ki she danes tezhijo prebivalstvo in onemogochajo zdrav in kompetitiven razvoj dezhele.

 

Upam, sposhtovani gospod predsednik, da ne boste nasedli skrbno prerachunani provokaciji, s katero skusha storilec prikriti svojo odgovornost in ohraniti upravichenja, ki si jih domishlja in na katerih gradi svojo iredentistichno politiko zhe vech kot sto let. Juzhna soseda pa spretno pristavlja svoj pritlehni, sicer smeshno majhni, a zato toliko bolj strupeni nacionalistichno-shovinistichni “lonchek” ...

 

Andrej Lenarchich

poslanec prvega sklica

 

 

 

____________

* (Pismo predsedniku drzhave nikoli ne more biti zasebno pismo. – Op. avt.)

 

 

 

zachasno tudi v gajici >