Revija SRP 9/10

Valentin Cundrich

 

DEZHELNI RABLJI

 

Vida I. upravlja to dezhelo. (Podatki: kot Noe, rojen -4325.) Sem mar jaz Kam? In gledam Noeta v prashichjo sneguljchico? Chepim v nekakshnem mrtvem kotu in si lizhem rane? Pa z Vido I./Noetom ne govorim o tem, kaj je narobe v naju in v drugih ljudeh, razchishchevala bova, kaj se da popraviti v tekstu.

Zatishje je med poglesko cerkvijo in blejskim gradom. Kot nalashch (v sredishchu sveta in hkrati umaknjeno ochem in podplatom), da obchutljiv chlovek zachne takoj, zhe od rojstnega dneva dalje s poskusom, zhiveti kristalizacije L. Vide. Ko bi bil Jud, bi bilo lazhe. (Sem mar jaz Jud?)

Torej, sem mar jaz Kam - in imam "brezgrajnega" ocheta, pa tolikanj neprevidnega, da sem ukradel prvenstvo najstarejshemu bratu, in mi kletve ne morejo do zhivega?! Ker prestrezam poshto za Noeta, se uchim noeshchine. Da prodrem v N. ciljno skupino. To pismo pa prav: naj se le zmrduje, oblechen v hlache smehljache in meketache; spremeni ga v svojo Sneguljchico, da ne bo samo Kam, che pa zhe hoche biti Kam, naj naredi preskus, naj dokazhe, kaj?, naj bo tvoj prakomunist, in bo imel polna usta sebe in svojih.

Torej jaz kot Sneguljchica. Pa zachujem Prvi Glas iz Viharja - ti si pa res moj prashich! (In ga bo slishal Dioklecijan, in me bo iskal, da bi me ubil. Kdo? Jaz - sebe.)

Torej jaz kot Vidin Prvi Ponedeljek. Sem Kam, in kot Sneguljchica moram, bolnik, skoz sedem postelj, glavo imam povito s sedmimi obvezami in sedem velikanov stika za mojim zdravjem po knjigah in med zdravili. Nekakshna sestra mi ponuja célo jabolko. Pa zaslishim glas - chestitki naj prisluhne Kam, odprem ochi in zhe sem v svojem zhivljenju, v otroshkih letih. (Domachi spet tekajo s palico za mano. Sem kaj raztrgal, zamazal ali pokazal kakshnemu Poglescu jezik? Nastezhaj moshki, oveshen s kachjeglavimi zvermi, mi odpira chudna vrata. Zanj bom v klobchich navijal volno iz kislice, trpotca, cvetov bodeche nezhe, iz listov vinske trte, iz lubja, iz tisochic.) V meni razprsheni in pozabljeni glasovi rinejo vkup, kot da jim nekdo veleva - le vkup, le vkup, in hochejo v besedo in bodo tudi prishli, in to bo krik...

"Ti nisi edini Kam na tej Pokljuki."

"Gotovo jih je she nekaj."

"In kaj tako vztrajno ochakujesh?"

"Da izbruhne Soshki vulkan."

"Jaz sem jebekmozh, in berem tvoje misli."

"Te izvirajo iz pokljushke (pregovorne) chistosti -"

"- che zhe ne iz gorenjske."

"Ta je izgubljena."

"Zapravljena."

She slishim: shtorklja prinese otroka iz struge in truge, in ne razumem. Jaz pa hrepenim po "sedanjosti", pravim, ne bo ti ushla, mi je povedano nazaj.

 

Vida II. upravlja to dezhelo. (Podatki: kot Aaron, rojen -1623.) Sem mar jaz Zlata ritka? In gledam Aarona v kravjo trnuljchico?

Prishla/prishel je kot vzrok, in jaz sem posledica. Posledichni Pavliha, trajni presezhek odnosa glavne osebe do drugih. Lahko pa tudi ni tako hudo. V tej "pokljushki gledalishki sezoni" sem obtichal kot premikach kulis in prinashalec rekvizitov, pa gledam malo v e n, v nejasne kretnje in vzgibe spremenjenja in v prishedshi dogodek.

"Klical sem L. Vido, pa ti pridesh -"

"Bosh pach gostil mene v tekstu, saj te ne bo motila druga cifra nog!"

"Bolj me moti tvoja preobleka za pred oltar."

"Ne dotikaj se mojih kamnov -"

Torej, sem mar jaz potlacheni teleban - naj posteljem Aaronu v nekekshni korbi ali jerbasu? Lahko bi odplaval predalech, po Panonskem morju. Ker prestrezam poshto za Aarona, se uchim aaronshchine. Da bom lahko vzkliknil - ti si Aaron Pomagaj v Tekstu! To pismo pa prav: naj se le praska, oblechen v hlache migetache in rezgetache, spremeni ga v svojo Trnuljchico, da ne bo samo Zlato Tele, che pa zhe hoche biti Zlatoust, naj naredi preskus, naj dokazhe, kaj? naj bo tvoj suzhenj in tvoj lastnik suzhnjev, in bo Predenj padal in ga bo molil.

Torej jaz kot Trnuljchica. Pa zachujem Drugi Glas iz Viharja - ti si pa res moj revchek-bozhchek-angelchek-bik! (In ga bo slishala Vida Egiptovska, in me bo prisilila, naj lezhem z njo.)

Torej jaz kot Vidin Prvi Torek. Sem Zlato Tele, in kot Trnuljchica moram za nekaj sto let spat. Zleknjen sem ob kolovratu vsega zhivega in po shkripchevju se smukajo zhivahne mishi, ki tekajo she iz spanja v sanje, in nazaj. Tisto o princu bom shele videl. Pa zaslishim glas - chestitki naj prisluhne Nosilec zlate egide, odprem ochi in zhe sem v svojem zhivljenju, v deshkih letih. (Uchitelji spet tekajo s palico za mano. Se nisem nauchil ali celo napisal domache naloge? Navkreber moshki, zdrgnjen s peskom do krvi, njegova sem odkrushena pozlata, zanj bom v klobchich nazaj navijal volno iz timijana, iz nageljnov, sonchnic, iz kresnic, iz cvetja hrushk in jablan.) V meni se gnetejo mrtvi predniki z zanamci, s she nerojenimi, chohajo se po ramenih, saj ti si, ti, pozdravljen, kako je to mogoche, razmishljam, vendar - mene kot da me ni, ne za prve ne za druge...

"Kot odrashchen chlovek sem hodil otroku-sebi v sanje, in sem kot otrok vedel, da sem to jaz..."

"Ni chudno, da ti zdaj zapadli otrok obiske vracha..."

"Res je."

"Seveda je res.-"

She slishim: fenomen cezar ali kekec zmanjshuje tvojo brutotezho, in ne razumem. Jaz pa hrepenim po "sedanjosti", pravim, ne bo ti prihranjena, mi je povedano nazaj.

 

Vida III. upravlja to dezhelo. (Podatki: kot David, rojen -1030.) Sem mar jaz Savel? In gledam Davida v konjsko pepelko?

Fanticha, sledim ljudi, in izsledim chloveka, ki mu je bozhje trojstvo navrzheno kot navzven obrnjena rech. (Te tri stvari so v razumljivem jeziku: je, ki je; bo, ki bo; so, ki so.)

Torej, sem jaz mar Savel - in mu bom podtikal svoje sinove, da me bo pustil vladati? Ker prestrezam poshto za Davida, se uchim davidshchine. Da bom lazhje prebrodil vse arhetipske afere, od svinjske do kurje, in poleg tega ostal chist in poshten. To pismo pa prav: naj se le kremzhi, oblechen v hlache hahljache in blebetache, spremeni ga v svojo Pepelko, da ne bo samo Savel, che pa zhe hoche biti Savel, naj naredi preskus, naj dokazhe, kaj? naj bo tvoj tlachan in tvoj zemljishki gospod, in bo shel na kmechki punt in bo razchetverjen.

Torej jaz kot Pepelka. Pa zachujem Tretji Glas iz Viharja - ti si pa res cel konj! (In ga bo slishal moj zemljishki gospod, ki me bo vpregel in gnal na tlako. Kdo koga? Jaz - sebe.

Torej jaz kot Vidina Prva Sreda. Sem kralj Savel, in kot Pepelka grem lepo oblechen na ples. Zaenkrat pleshem samo z Jonatani, dokler ne odbije ura strahov, ko moram kar najhitreje stran. Tisto o chevlju me neznansko veseli. Pa zaslishim glas - chestitki naj prisluhne Savel, odprem ochi in zhe sem v svojem zhivljenju, kot maturant in kot nekak diplomant. (Gospod Naduchitelj spet teka s palico za mano. Sem spet napisal in sosholcem oktavijanom bral kakshno nagravzhno pesem? Navzdol moshki, jezdec obljuden in dosegljiv, v meni drhti kot vata, zanj bom v klobchich navijal volno iz macheh, janezha, iz praproti, iz baldrijana in jezerskih cvetlic.) V meni poje lopata, nekdo koplje za grob ali pa bo izkopal zaklad?! Nikoli ne bom nikogar poprashal, ali tudi v tebi kdo... Lahko bi me she dal na chevelj ali povezal v punchko...

"Ti si edini Savel na tej Pokljuki."

"Gotovo je she nekaj tako zmeshanih."

"In kaj tako vztrajno ochakujesh?"

"Da se vrtiljak visechih vrtov umakne, in pride na vrsto pushchava."

"Vrnem se iz chasa v prostor, pa naletim na tebe, ki si slonja riba."

"Rajshi bi bil slonji ptich."

She slishim: Gospod Naduchitelj bo tvoj padec in tvoja poguba, in ne razumem. Jaz pa hrepenim po "sedanjosti", pravim, bogati ti bo navrzhena, mi je povedano v brk.

 

Vida IIII. upravlja to dezhelo. (Podatki: bila Bilqis, rojena pred ali za -1000.) Sem mar jaz Salomonov ali Bilqisin sin? In gledam Bilqis v jelensko torko?

Moshki cepajo kot mrches.

V Bilqisinem salonu pa ponavljajo: je, ki je; bo, ki bo; so, ki so. In palindromno prepevajo: kdor obeshenca v sebi sname in mu pomaga na noge, se spremeni iz mesechnega v sonchnega.

Torej, sem mar jaz sin dveh modrih - in sem tolikanj sladek, da me, ljudozherca, lahko pozhreta? Ker prestrezam poshto za Bilqis, se uchim bilqishchine. Sicer ona ve, da nisem Jobadam... To pismo pa prav: naj se le odpenja in zapenja, oblechen v hlache vohljache in keltache, spremeni ga v svojo Torko, da ne bo samo sin, che pa zhe hoche biti tvoj sin, naj naredi preskus, naj dokazhe, kaj? naj bo tvoj delavec in tudi tvoj Dajalec dela, in bo stroj, ob katerega bo privezan, chlovek, in on bo njegova dekla.

Torej jaz kot Torka. Pa zachujem Chetrti Glas iz Viharja - ti si pa res moj Jelengar in Herod! (In bom pel prelepo in bom krajshal in zaljshal ljudi, dokler ne bom sam gol obvisel, chesh, vi glejte! Pa kdo bo she vse koga iz gvanta djal!)

Torej sem jaz Vidin Prvi Chetrtek. Sem sin dveh modrih, in kot Torka gledam skoz zaprta vrata in skoz zazidana okna. Moja roka sega celo skoz sanje ljudi, ki me privlachijo. V njihovih dogodkih, che so mi vshech, sem bog iz stroja, nadgradnja stroja. Pa zaslishim glas - Chestitki naj prisluhne Jedidjev sin, odprem ochi in zhe sem v svojem zhivljenju, kot mladi uchitelj mrtvega jezika. (Uchenci spet tekajo s palico za mano. Sem mar komu hote ali nehote naredil krivico? Znotraj moshki, brusilec posteljnega kamna in ledu se mi ponuja kot bivalna trata, zanj bom v klobchich navijal volno iz vrtnega osata, vijolic, iz kosmatih pa hrapavih lupin, iz mete in lishajev.) Huda ura se zliva v svetu poleg mene, vendar meni sonce sije. Tam je nekdo do kozhe premochen, jaz pa sem suh. In vidim Simeona, ki bi rad k nam, na Pokljuko. Pa ne more ne chez ne skoz...

"Ti nisi edini prestolonaslednik na tej Pokljuki."

"Torej bo izbruhnila vojna."

"Kaj tako vztrajno ochakujesh?"

"Da pride Egipt k nam, ko zhe mi ne moremo tja. Da se bo izpolnilo geslo - vse bom poklical in peljal skoz Egipt!"

"Vrnila se bom v zgodovino."

"Kako bom potlej jaz tvoj sin?"

She slishim: morash moliti k svetniku, ki te obvaruje moshkih muh in srshenov, in ne razumem. Jaz pa hrepenim po "sedanjosti", pravim, ne bo ti zmanjshana, mi je sporocheno nazaj.

 

Vida V. upravlja to dezhelo. (Podatki: kot Marija Magdalena, rojena -7.) Sem mar jaz Pavel? In vidim Magdaleno v kozjo egido?

V obdobju Ocheta so 3 Vide. Ali ena Trojna. V obdobju Sina sta 2. Ali ena Dvojna. V obdobju Duha bo samo ena Vida. Ali Enojna, Edina.

"Ja, kakshen pa je ta tvoj narod?"

"Nima mirne vesti."

"Kaj se to za tvojim hrbtom godi?"

"Zgodovina."

"In vesh, kaj se za mojim jazom dogaja? Ugibaj, enkrat za trikrat!"

"Ne vem, kako pa naj vem."

"Natura. Samo natura."

"Poglej, to sta samo dve spoznanji. Skoraj istochasni sta, vendar ne hkrati na istem kraju. Ti si zgolj figura nekoga, ki mesha karte in dogodke, in ne moresh nadgraditi ali dograditi najinega srechanja tako kot jaz, ki sem, sluchajno, zhiv chlovek."

"Ne zavlachuj..."

"Gre za spoznanje chloveka, zato se srechujeva."

"Komu je to spoznanje nujno potrebno?"

"Obema."

Torej - sem jaz mar Pavel-volk, ki bo pozhrl kozo in njenih sedem kozlichkov? Ker prestrezam poshto za M. Magdaleno, se uchim magdalenshchine. To pismo pa prav: naj se le sezuva in obuva, oblechen v hlache lovache in skakljache, spremeni ga v svojo kozo dojnico, da ne bo samo Pavel, che pa hoche biti Pavel, naj naredi preskus, naj dokazhe, kaj? naj bo tvoj soldat in krizhar, in bo padel v boju in ne bo zagreben.

Torej jaz kot Rejnica. Pa zachujem Peti Glas iz Viharja - ti si pa res moja kozja kozha! (In me bo vihtel v roki kot okisano krpo, od katere naj bi prshele iskre, dokler ne bo res blisk in grom.)

Torej jaz kot Vidin Prvi Petek. Sem Pavel, in kot Podvida moram dojiti bozhji narashchaj. Ker pa dojenci preglasno jokajo, jih odlagam spat v hleve in krashke votline, kot da se vrachamo med zavetne jamske ljudi. Mimogrede she vrzhem v valove kupco zlato, kar bo spremenilo zgodovino po letu 2000. Pa zaslishim glas - chestitki naj prisluhne Savel, odprem ochi in zhe sem v svojem zhivljenju, kot mozh in oche in kot obchasni Mifiboset. (Zdravniki spet letajo s palico za mano, jih mar nisem ubogal? Zunaj moshki, nastanjen z obupom in temo, se bo razprshil kot jata, zanj bom v klobchich navijal volno iz jagod, iz murve in petunije.) Ljudje, mozhje in zhene, ki samo oponashajo eno od Lepih Vid, so vselej med nami. She slishim: dali te bodo iz kozhe in hlach pa skuhanega in pechenega kot miloshchino delili blizhnjikom, in ne razumem. Jaz pa hrepenim po "sedanjosti", pravim, ne bosh ob njo, nikakor ne bosh ob njo, mi je zabrusheno nazaj.

 

Vida VI: upravlja to dezhelo. (Podatki: kot Florjan, rojen v chetrtek stoletju.) Sem mar jaz Dioklecijan? In gledam Florjana v zaversko zarjo in sonce?

Nerazumljiv jezik govorijo okoli mene, dajo me med dvojne závre, in za vse sem nekakshen ti in v sivem spolu. Grozen smrad voham skoz klinasti Panteon, zadushen v brshljanu in smeteh. (Vide VII. she ni in je she ne bo, kot Vodavoda bo rojena/rojen v prihodnje na Mekurju, in jo/ga bom gledal naravnost v ochi. Je she ni, pa zhe zdaj me vchasih obpljusne kot bivalna pena, rekoch to sem jaz, in shchebechem, to je to!)

Torej, sem mar jaz Dioklecijan-barbar, ki je naprej prishel? In prestrezam poshto za Florjana in se uchim florjanshchine. (In se vidshchine, za naprej.) Da bom zatajchal Vidi VI., da ne sme nositi velikih jajc. To pismo pa prav: naj si le zaviha rokave, in naj si le zaviha hlache do kolen, oblechen v hlache nergache in postopache, spremeni ga v svojo Zarjico, in schasoma she v Sonchico, da ne bo samo Dioklecijan, che pa zhe hoche biti prav ta cesar, naj naredi preskus, naj dokazhe kaj? komu? naj bo tvoj chlovek, socius in hkrati grobokop sveta, in bo neprestano na zatozhni klopi kot predvideni odpadnik in kot nachrtovani izobchenec.

Torej jaz kot Zarjica, in she Sonchica. Pa zachujem Shesti in Sedmi Glas iz Viharja - ti si pa res rajska kacha, ki je padla v hudichevo lepljivo perje! (Pa se bom levil, in me bodo za kazen pribili na krizh. Kdo koga? Aaron mene?!)

Torej jaz kot Vidina Prva Sobota. Sem cesar in kot zarjica sonchica zdruzhujem zahod z vzhodom, pa ljudsko z bozhanskim. Hodim na obisk med angele vseh veroizpovedi, kot predstavnik zemlje, in prav tako v Podzemlje kot med svoje. Pa zaslishim glas - chestitki naj prisluhne divendober, odprem ochi in zhe sem v svojem zhivljenju, kot bukovnik Sedmerih. (Bog spet teka s palico za mano, nemara sem pozabil na vecherno molitev! V roke in v noge moshki, zvelichan s privolitvijo Tedna, se dviga iz trna in osata, zanj bom v klobchich navijal volno iz zhafrana, iz redkve in trobentic, in iz tulipanov pa narcis.) Kaj je to gorenjsko domoljubje? In kaj gorenjski slog? Videti v pokljushkem pastirju p o ch e l o chrede? Zveri gotovo tako dojemajo, saj ne lochijo chloveka od zhivali.

"Ti nisi edini Dukljan na Pokljuki."

"Gotovo je she vech takih tukcev tukaj."

"In kaj bi rad obnovil v shestih ali sedmih Vidah?"

"Predvsem sebe, in vse druge in vse drugo, che se bom obnesel."

She slishim: kdo pa so ti mladi fantje, ki padajo iz teksta v tekst, in ne razumem. Jaz pa hrepenim po "sedanjosti", pravim. Je zhe tu, tvoja je, in ti si njen, ne ubezhish ji, mi je povedano z glasom dezhelnega rablja nazaj.

 

 

... "IN SEDANJOST"

 

I, II, III Oklepaji

(Ko bodo "Varnostniki" zasedli in zasegli prichujochi tekst, bodo iz njega ali vanj odnesli/prinesli predvsem tistega, ki laja in kleplje moje ime, namesto da bi ga drzhal v sebi neslishnega. Ta zver mora biti namrech za nekaj chasa "odvezana", in jaz z Gorskimi pa oktavijani na smrt prestrashen. Vendar se zaenkrat she ne mislim bati. Mojih l6 oktavijanov zhe vadi obrambne magichne gibe, ki so hkrati stopnje teksta, stopnjevanega v vechnost. In jaz z Gorskimi pripravljam prenos nashega teksta in njegovih na varnejshe planete, stran od samozvanih tekstorjev, ki mislijo, da so lastniki vseh tujih vsebin. Take bomo gledali od dalech, tarnajoche: joj, kam bi del!)

(Kako biti okolju prijazen tekst v chasu, ki je do pisca in do napisanega sovrazhno razpolozhen?)

(Med reshenimi teksti ne bo razlike. Vsi bodo evrotekst v samosvoji izdaji. Tako bo prishlo do poenotenja, recimo med Brizhinskimi in prichujochim in she "Nenapisanimi", recimo v irshchini, albanshchini, perzijshchini, aborinshchini. Kako se to chisto drugache slishi, kakor pa tole: zmagovalec ti bo vzel tekst, in ko mu ga bosh prevedel v njegov barbarski govor, te bo ubil. V resnici zhivim med dvema zverema in ne ognjema.)

("Ozrl sem se chez ramo.")

("Jaz sem tvoj Angel Dvojine.")

("Si bil zraven ko-")

("Kot oba sem naju ustvaril.")

("Tako je, kot oba si naju naredil.")

(Tej poshasti sem prebral, neumen kot sem, odlomek: ...biti Kirkin prasec, z rilcem in shchetinami pa she s chloveshko zavestjo..., se je zabavala ob tem odlomku, imela bi pa raje merjasce. Samo toliko, da se ve, kakshni in chigavi smo.)

(Stavek ob stavku se bo poenotil. Stavek za stavkom - tezhko, Ahil namrech ne bo nikoli dohitel ali prehitel zhelve, medtem ko se dve vzporednici secheta, v Obljubljeni dezheli.)

In se mi je prikazal najmlajshi oktavijan, star nekaj bozhjih let.

"Ché pa je Gospod Naduchitelj?" je vekal togotno.

Pogledal sem v Metino kamro (ali v nash razred) in na zasilnem oltarju videl svojo voshcheno figurico, prebodeno z vech trskami med tisoch svechami.

"Naj jo grem iskat!" se je ponudil najmlajshi sosholec.

"Mislim, da je vojna -"

"Je, saj to, kar se godi nashim in nama, je zachetek vojne na Balkanu. In rad bi reshil tvojo palindromsko podobico. Naj jo grem iskat!"

"Le, che hochesh," sem pristal. "Torej je vojna. Nemara bodo bombardirali Jesenice. Kdo? Nashi? Zavezniki? Kateri nashi? Gospod N. in njegovi?!"

Vedel sem, da za vrati stoji skrita teta Meta, ki shepeta, chesar ne sme nihche slishati: ta hisha bo vechkrat dolochena za rushenje.

Zachel sem trpeti v rji, v elektrokrekingu. Bukefalni meshchani so nekaj iz keramike in she vech iz mesenega pozhelenja praskali z mene lilijev papirus. Raztepli nas bodo na vse Frdamene strani sveta. Pa spet zagledam zbeganega oktavijana, starega nekaj let. Voshcheno figurico je imel v rokah.

"Prinesel sem -"

"Si pa dolgo hodil -"

"Ni tako blizu -"

"Kot chez cesto -"

"Kje pa, kot chez vse zhivljenje. In streljali so -"

"Potem si pa she brzh nazaj -"

"Medtem sem zhe umrl in se ponovno rodil -"

"Je Gospod N. tudi zhe mrtev -"

"Tudi, samo da se ne sme takoj roditi in ne tukaj."

"Da ne bosh tega drugim pravil."

"Che tako mislish."

Dal mi je gorjacharsko figurico in sem se topil v lastnih rokah. Pa slezaste kepe nisem vrgel stran. Z gnusom sem jo prebodel z rjasto trsko in jo zgnetel, da je bila podobna njemu, Gospodu. In sem zagledal ostale sosholce, presihajoche kot iz keltskih grobov. Na vprashanje, kaj skrivam, nisem dal odgovora. Odvrgel sem to zgneteno zajetje strupene dobrote pa lepote v prvi Hudichev graben, sklonjen skoz nevihtni pentagram v sinje in v prajezik, ki se mi je oglasil polnoletnemu.

Naslednje jutro se je bojeval Gospod z menoj, dokler se ni zasvitala jutranja zarja.

"Pribil te bom na gimnazijski opazh," je zagrozil.

"Vsakomur bo na vnukih povrnjeno," sem skushal prerokovati.

In me je spustil. Ali me je res? Ko pa je strmoglavil moje zanemarljivo telo in moje razloge duha! Pravica se bo skazala, sem se bodril. Bo zhe videl hudicha v svojem zavbernem zavernoju! S kropom bo polito njegovo bistvogledje in sebenenagledanost. V vsako prashichje ognjishche udari slejkoprej cinklet.