Revija SRP 9/10

Taras Kermauner

 

SAMOZASLEPLJENI, ZLOMLJENI HEROJ

/Ob Mrakovi dramatiki/

 
1.

Vprashanje, ali Mrak res presurovo obrachunava s slovenskim duhovnikom, pushcham odprto. Da je v Ashkercu surov, o tem ni dvoma; a kaj pomeni: biti presurov? Osnovno je vprashanje: ali Zhupnik zasluzhi takshno obravnavo? S stalishcha milotozhnega - sentimentalnega - katolishtva, ki je retorichno pokritje za nekaj drugega, tudi za realno sovrashtvo, je odgovor na to vprashanje odvisen od dvojega: ali nam surova obravnava koristi ali ne. Komuniste in liberalce je treba obdelovati kar se da surovo; do nashih je treba biti prizanesljiv, razumevajoch, dober, kulturen.

Ker tako ne mislim; ker terjam enak odnos do nashih in drugih, se strinjam, da se obravnava vse figure, ki analitiku niso pri srcu, surovo, che se obravnava ene (komuniste in liberalce). Temu nachelu sledim predvsem v opombah pod chrto, ki sem jih dopisal razpravi o Ashkercu - naslovljeni Samozaslepljeni, zlomljeni heroj - jeseni 1991. Manj v sami razpravi. To sem pisal leta 1988, v chasu, ko je she vladala Partija in bi preostro stalishche do Zhupnika kot predstavnika KC (Katolishke Cerkve) pomenilo nekaj drugega kot danes, ko je KC svobodna oz. kot ZKC (zunanja katolishka cerkev) spet (ob)lastnishka, reklerikalizirajocha se.

- Komentar k razpravi pishem jeseni 1994. Tako je Mrakov Ashkerc presojan kar s treh chasovnih optik: iz l. 88, 91 in 94. Kakshne so razlike med temi optikami, ki osvetljujejo isti predmet?

Mrak je imel v zhivljenju vech faz; kot Cankar, kot Presheren. V fazi, v kateri je pisal Ashkerca, je bil ochitno maksimalno nastrojen zoper ZKC; cheprav tudi zoper liberalizem. Iskal je tretjo drzho; vendar ne komunizma. In jo je postopoma nashel. To je drzha svobodnega iskanja, menjanja drzh, che so mu tako narekovali izkustvo, dusha, svoboda, notranje spoznanje. So pa postajale te drzhe vse bolj verske. Mrak je predstavnik EK (evangeljskega krshchanstva), po katerem se zgledujem. Zhupnik iz Ashkerca pa je direktna negacija EK. Odtod Mrakova pravica, da je do Zhupnika brezobziren. Ashkerc je kritichna analiza, ki sledi Hlapcem.

Z Zupetom-Krishtofom sva se tachas - letos spomladi - razshla; kar pa ni ovira, da ne bi posvetilo ostalo. Krishtofa she naprej sposhtujem, kot sem ga. Ne le kot slikarja; tudi kot mochno, zanimivo, izvirno - v poudarjenem pomenu besede - umetnishko osebnost.

Odpor, ki sem ga opazhal do sebe zhe jeseni 91, se je v naslednjih treh letih le povechal. Z objavo Bratovstva II bo dosegel vrhunec. Popoln odpor - zgrazhanje, pohujshanje, ochitke, da sem izdajavec, plachanec Partije in UDBE - prichakujem. A se ne vznemirjam. Nujen je, naraven. Vsakdo sledi svoji nalogi, "usodi", milosti. Brzh ko sledi nekdo politiki, in danashnja SKS (Slovenska katolishka skupnost) ji sledi, mora izzvati kritiko in sama delovati kot kritichna. Trki, spopadi so torej razumljivi.

Sicer pa, mar nisem analiziral Ashkerca ravno zato, da bi odkril, kakshni so bili spopadi v slovenski preteklosti? Kako je delovala slovenska KC? Bo tudi l. 1995 delovala tako, kot je Zhupnik v Ashkercu? Le da jaz nisem Ashkerc. Nisem ne liberalec, ne vernik v Svobodomiselstvo, ne ubog podezhelski kaplan, ki je po eni strani povsem osamljen, po drugi pa ga liberalci uporabljajo in z njim manipulirajo. Imam zvesto in pripadno veliko druzhino, zheno, ki je vse drugachna kot Franca in s katero sva solidarno prezhivela zhe vech kot shtiri desetletja. Zhivim v liberalni druzhbi (LD), ne v arhaichni sklerikalizirani, sfanatizirani podezhelski slovenski vasi, katere en - lep - obraz sta uprizarjala Jalen v Domu in Vombergar v Vrnitvi, manj lepega pa razkriva ravno Mrak na liniji Hlapcev. Che bodo hoteli kritiki, ki bodo sodili s stalishcha ZKC, prijeti mene, bodo morali prej Cankarja kot avtorja Hlapcev in Mraka kot avtorja Ashkerca; torej dva kristjana. Temeljim na razliki med njunim EK in Zhupnikovo ZKC.

V Mariji Tudor je Mrak sicer enotil KC in Marijo, vendar pa je iz drame razvidno, kako jasno in kritichno je njegovo stalishche do militarizirane, totalitarne, nasilne, krvave katolishke politike, ki jo KC v neki drzhavi ali chasu podpira; kot je podpirala vladavino Krvave Marije. Mrakova krshchanska in obenem umetnishka drzha je v tem, da je Marijo gledal od znotraj, kot tragichen lik, v hipu umiranja, ko chuti, da ji razpada vse, kar je politichnega utemeljila, tudi antiprotestantstvo, sorodno danashnjemu antikomunizmu. Umira brez otrok; nasledila jo bo protestantska polsestra Elizabeta.

Mrakova izjemnost je v drami ravno ta, da kazhe, kako je Marija obenem pristno verna in krvavo nasilna. Prav to je model klerofashizma. Iz te Mrakove drame se da v veliki meri odkrivati naravo slovenskega predvojnega in medvojnega klerofashizma.

Bedasta Partija je v zachetku 50. let preprechila uprizoritev Marije Tudor v kranjskem gledalishchu; iz ideoloshkih razlogov. Ker je Mrak veljal za katolichana; ker so se na odru odvijali katolishki obredi. Shtih je bil vse drugache umen. Takoj je ugotovil, da je Marija zoperklerikalna drama; uprizoril je dramo na odru SNG, ne da bi izzvala kakrshen koli politichen odmev. Posebno zato, ker je lik nesrechne kraljice chudovito odigrala Pochkajeva. Dozhiveli smo pravo tragedijo.

Pravilno sem napovedal zblizhanje obeh kril liberalizma; le da je prevzel politichno pobudo Rupel, ne Hribar. Ta se je umaknil iz neposredne politike. Ni pa she prishlo do zblizhanja kmetijcev in trzhnih katolichanov. Cheprav je najbrzh ta zdruzhitev vprashanje chasa. Tudi SLS se bo razkrojila v stanovsko kmetishko in v radikalce, ki se bodo, enako kot radikalci iz SKD, pridruzhili edini opciji, ki je kolikor toliko sposobna oz. umnejsha: Janshevi-Puchnikovi.

Janshi se strategija obnese. Na njegovi listi v Ljubljani kandidirata Snoj in Grafenauer kot zastopnika slovenske kulture - nekdaj kritichne kulture, kritichne do oblastnishke Partije, zdaj desne in narodne. Na drugi strani podpira Jansho ZKC - prek Juhanta. Buchar sluzhi kot nadstrankarski dezhnik. Bo LDS vzdrzhala na sredini? Vsekakor je ne more vech odnesti, kot je Ashkerca. Evropa danashnjega chasa je liberalna; Slovenija Ashkerchevega chasa je bila klerikalna. Tistega chasa ni mogoche vech vrniti.

Ker Peterle ni dovolj lutka - ochitno je kar se da samoljuben, celo avtonomen, trmast, samosvoj -, najbrzh ne bo uspel. Mnozhica ovchic ga zapushcha. Dere za novim lazhnim prerokom. Peterle je imel, to mu je treba priznati, vsaj minimum zamisli, ki bi SKS pripeljal na pozicije nemshke KD, tj. KC v razmerah LD. A udje SKS zaenkrat tega she nochejo. Rajshi imajo Moralo - z njo Peterle ni resno mislil - kot Trzhenje. Moralo pa jim obljublja Jansha. Seveda je Morala maska za grupni zasebni interes udov SKS. A ta je: delezhiti na plenu, ne proizvajati in trzhiti na trzhishchu. Do kapitalizma je na Slovenskem she dalech.

Vechkrat opozarjam, da sem Mraku blizu ali soroden. V tej tochki ne. Nikoli se nisem imel - niti od dalech - za Boga ali boga. Nisem bil gigantist. V meni je malo diabolichnega; zato ne fasciniram. Nochem biti Uchenik; che kdo to od mene prichakuje, ga nazhenem in razocharam. Mnogo manj sem socialen od Mraka, pa naj se slishi to she tako paradoksno. Moje "preroshtvo" je povsem druge narave. Podrobno ga razlagam na drugih mestih Bratovstva II.

 

2.

Klerikalno liberalni prepiri so se od l. 91 nepredvidljivo razbohotili; najbolj presenetljivo je, da prednjachijo klerikalci. Shetinc in celo Peterle nista najbolj znachilna. Iz ozadja so se pritepli ljudje, ki so desetletja molchali, se skrivali, gojili nemochno sovrashtvo, zdaj pa blatijo, napadajo, rushijo, obrekujejo, moralizirajo. Ashkerc in njegov Zhupnik postajata bolj resnichna, kot sem menil l. 88. Treba je vzeti v roko katero koli shtevilko verskega tednika Druzhina, pa smo v Zhupnikovem svetu.

Je bil Mrak tudi tu videc? Komunizem je bil nasilen in ubijavski. A blato mochvirja je v Sloveniji nastajalo polagoma, s pomalomeshchanjanjem. Danashnja SKS pa ga je obnovila takshno, kot je bilo v nekdanjem slovenskem katolishko politichnem obmochju. Mrak je poznal svet, v katerem je rasel - she pred prvo vojno, she v Ashkerchevem chasu. Ustrezno je, da sodi razprava o Ashkercu v prvi zvezek tetralogije, pod naslov Blato.

Antijugoslovanski in do Partije kritichni mnozhici iz l. 88 in 90 sem v opombah pod chrto prevech naklonjen. Oziroma - uposhtevati moramo dve ravni. Na eni je bila ta mnozhica sorodna tisti narodno osvobodilni iz let 1941 do 43; kot naivna, lahkoverna, navdushujocha se, zaradi lahkotnosti plemenita. Takshne mnozhice gredo veselo na vojne; tudi slovenska l. 1914, spodbujana od SKS. Pod tem nivojem so manj prijetne sfere. Danes vidimo, kako vodi prav samovshechno in moralistichno patetiziranje iz chasov Roshke v DSD (danashnjo slovensko desnico), celo k tendencam (klero)fashizma. Kjer je mnozhica, je zanesljivo v blizhini kaj malovrednega. Mrak je imel prav.

Krshchanska Evropa je zhe skushala udejanjiti Novega chloveka po Pavlovem nasvetu, a sadovi tega napora najbolj plemenitih in bozhjih so bili shibkejshi, kot sem si hotel priznati l. 88 in she 91. Pretiraval sem s hvalo bivshih evropskih sistemov, ker sem zhelel najti kakshno ne sicer idealno, a realno primerno druzhbo kot zgled. Vedel sem, da mi je moj radikalni kriticizem, ki sem ga gojil vse zhivljenje, spodmikal tla pod nogami.

Danes vem: nekoch sem bil kot posameznik shibak, ker sem bil sam, le s svojo grupo. Danes zhivim iz Boga; tochneje iz vere v EK Boga in v "najino" zavezo. Danes morem znova sprejeti marksistichno kritiko preteklosti, klerikalizma, srednjega veka, realne Cerkve, tj. Cankarjevo kritiko iz Kralja in Hlapcev, pa ne postanem zato negotov ali celo izgubljen. Brzh ko je slovenska KC skushala - od 91 naprej - politichno drzhavno udejanjati svoj model socialno moralne ideologije, je padla tja, kjer je zhe bila: v odtujenost EK Bogu. A to sem moral shele sam dozhiveti: da na Slovensko niti poskusi reformirati KC odznotraj, kot je predlagal Drugi vatikanski koncil, niso prodrli. Nisem smel biti dovolj kritichen, ker sem verjel notranji preobrazbi slovenske KC. Najbrzh je vechja, kot se kazhe danes; kajti takshna, kot je KC na Slovenskem danes, je verjetno najslabsha v svoji zgodovini. Ashkerchev Zhupnik se ni zavedal, kaj pochne. V njegovem chasu je LD (liberalna druzhba) shele polagoma in iz tujine prodirala; v slabih oblikah. Ne pravim, da so te oblike danes dobre. A verska, idejna strpnost, tudi strpnost med nachini zhivljenja, obnashanja, razlichnih zhivljenjskih svetov, kot je danes na Slovenskem zhe naturalizirana, ponotranjena - v 60. letih she ni bila -, je zasluga ravno LD, liberalizma, ki je podiral skoz desetletja Partijo odznotraj. KC je na to morala pristajati; ni pa sama tega preobrata spodbujala. Nekoch je bila glavni steber nedemokratichnih, avtoritarnih itn. rezhimov; glej Jancharjevega Disidenta Arnozha. Danes bi se vsak normalen ud SKS moral zavedati, kaj pochne. Che se vracha k Ashkerchevemu zhupniku, je bolj kriv od tega Zhupnika samega. Danashnji ud SKS govori iz socialno zgodovinske objektivne zrelosti slovenstva; che jo zatajuje, je za to odgovoren. Niso odgovorni le njegovi voditelji; recimo teologi-ideologi iz tednika Druzhina. Odgovoren je vsak slovenski katolichan, ker tem demagogom naseda.

Osnovno linijo razprave o Ashkercu podpishem. Zhe tedaj - l. 88 - sem postavljal tendenco h klerofashistichni KC ob bok nacistichni in komunistichni Partiji. Izgubljanje posameznika v Kolektivu in Vodji je vsak dan vidnejshe. Moje sodbe iz l. 88 so potrebne le manjshih korekcij oz. tochneje: dopolnil. V tem Komentarju skusham biti pozorno avtokritichen. Vendar je brez pomena, che bi se obdolzheval stvari, ki jih nisem bil zagreshil.

Eno je, kar posebej mochno opazham: da sem bil l. 91 prevech lahkoveren. Da kar naprej zaupam in prichakujem od ljudi vech, kot dajo. Snoj, Grafenauer itn. se v koncu l. 94 angazhirajo v strankah agresivne desnice. Ob tem pa privatno govorichijo, da se selijo v svoje drzhe iz 60. in 70. let. To je podobno samoopravichevanje, kot ga je pochel pijani Mejak.

Prevech sem prichakoval tudi od antiklerikalnih tendenc v slovenski KC. V javnosti jih tako rekoch ni; ali pa se izrazhajo tako ponizhno, kot da same sebi ne verjamejo. Sramotno, strahopetno in neavtonomno. Samoopoj s politichnim triumfalizmom je prevladal.

 

3.

Danes smo Slovenci zrelejshi; DSD se trudi, da bi se znova infantilizirali. Puchnik je napravil v zadnjih treh letih zame nepredstavljiv regres. In vrsta duhovnikov, s katerimi sem se l. 91 she razumno pogovarjal. Danes jih okolje, ki se je zaprlo vase in se pod pokrovom avtofascinira, hujska, fiktivizira, tako rekoch sili, naj postanejo tudi oni borci za instant Novi politichni svet. Od l. 88 vsesploshen regres. Da ne govorim, kakshen je regres od drzhe, ki so jo kritichno (avto)analitichno zavzele Perspektive in kot njeno kritichno dopolnilo Problemi okrog l. 70. Razumljivo: da zhivi politichna druzhba pod nivojem elite.

Mogoche je razmishljati tudi drugache: da je bila Slovenija l. 88 le navidez zrela. Chlovek se dostikrat obnasha zrelo, ko - ker - she nima mozhnosti za pohlep, za sanjarije, za agresijo, za oblast. Shele ko te mozhnosti realno dobi, se vidi, koliko se jim je zmozhen s samoomejevanjem odpovedati; shele tedaj se skazhe, ali se res zaveda, kam ga vlechejo. Zrelost je avtokritichno poznanje sveta kot vprashljivega; je previdno ravnanje vis-Ó-vis sveta. Danes se spet bohotijo prichakovanja in iluzije. To je bistvo infantilizacije.

 

4.

Prehod Janshe na desnico je pomemben tudi s tega vidika: da je vnesel v SKS duha javnosti. Na eni strani bi jo kot mogochi fashist moral ukinjati. (Ves chas govorim o mozhnostih in tendencah fashizma, ne o zhe udejanjenem.) Jansha je zaenkrat blizhji cezarizmu Tudjmanovega tipa. Vodja v takshnem drzhavno druzhbenem modelu pa potrebuje javnost; od nje je odvisen, ker mora kar naprej angazhirati mnozhice za svojo vizijo. Gre za reducirano javnost oz. za takshno, ki je zelo uchinkovita in odprta v eni smeri: od zgoraj navzdol; ne pa od spodaj navzgor. Ta smer je blokirana. Kar pa je tudi v fashizmu, v katerem je javnost do kraja manipulirana, simulirana. Kot v komunizmu. - Gre torej za prehode med CD (civilno druzhbo) in nejavno druzhbo, kakrshna je v avtoritarnem klerikalizmu. Ker je DSD danes v opoziciji, se zdi, kot da javnost forsira, saj je opozicija kar se da glasna in agresivna. Treba je pochakati na chas, ko bo DSD na oblasti. Shele tedaj se bo videlo, kakshen je njen resnichen odnos do javnosti.

L. 88 she nisem dovolj razlocheval ustanove pravne drzhave od CD; ti dve sem - kot ostali kritiki - prevech zblizheval kot opozicijo nepravni, partijski drzhavi. Danes tudi Slovenci - spet, a to so kritichno navdahnjeni razumeli zhe pred vojno - razumemo razliko med pravno drzhavo in CD. Razlika se kazhe zmerom hujsha. Javnost se she diferencira. Eno je javnost mnozhichnih obchil, ki je danes pri nas predvsem politizirana; na Zahodu skrbi za druge interese. Drugo je strokovna javnost. Med temi in znotraj teh prihaja do razlochitev: chasniki kot Slovenec, Dnevnik, Delo dajejo kar najrazlichnejshe komentarje k istim pojavom. To je s stalishcha pluralne druzhbe-drzhave v redu. Ni pa jasno, che takshne javnosti DSD, ko bo - bi - prishla na oblast, ne bi ukinila, saj jo razglasha zhe danes za neskladno z idejami Pravice, Resnice, Poshtenosti itn. Tudi na odgovor na to vprashanje bo treba she pochakati.

Jansha je kot chlovek, ki je prishel iz mladinskega gibanja, vnesel v SKS osebno suverenost, pogum, nesramnost, samozadostnost, kar so vse poteze bivshih mladincev, ki so bili po eni strani politichno privilegirani, po drugi pa - od srede 80. let naprej - vse bolj kritichni. Tako je dal Jansha SKS polet, samozavest, celo vojshchashkega duha. Ta duh se je zachel nato she sam spodbujati z vrachanjem k napadalnemu momentu domobranstva; ne le k zhrtvenishkemu kot l. 90.

Zato je polozhaj danes razlichen tudi od leta 91; ne le od leta 88. KD je ostala s svojo neradikalnostjo na sredini. Pach pa so se razcveteli narodni demokrati oz. vse stranke DSD - ti. Slovenske pomladi -, ki so se notranje priblizhale novi desni revoluciji. Brez vojne l. 91 - zhe brez plebiscita - si udje SKS ne bi upali tako dvigniti glave; skoz desetletja so se nauchili igrati hlapce in si verjeti, da so le blage dushe. Danes niso vech Blage dushe niti v Detelovem pomenu; hinavci, malomeshchani. Ampak so najbolj agresivna slovenska politichna skupina oz. koalicija razlichnih skupin, ki hlepijo po druzhbeni uveljavitvi.

DSD ve, da je treba zasesti mnozhichna obchila; zato taka gonja za oblast na slovenski televiziji. Ni vech obchutka sramu. Ker pa ni kulture, postane tezhnja po oblasti poulichna, surova, nizka. In se pri zadnjih vratih vracha Ashkerchev Zhupnik. Ne le kot lik iz tradicije, ampak kot revitalizirana figura. Tudi zato tako mochna tezhnja danashnjega slovenstva v Blato.

Bratovstvo II upravicheno zachenjam z naslovom Blato. Che bi - morda pa je - Jelko prishel iz norishnice, kamor so ga zaprli kot neozdravljivega, bi vodil DSD. Snoj je bistro zaslutil prihodnost, ko je Jelka ohranil zhivega. Che poslusha chlovek, kako danes Poljshak hujska na vojno, v kakshnem slogu, se mi zdi kar naravno, da bi lahko prishel tak slog iz psihiatrichne ustanove; tako je prenapet, neodgovoren, asocialen. Morda se bodo t(akshn)i hujskachi zoper tujce, neslovence onkraj in znotraj meje, che jih bo kdo postavil pred sodishche, nazadnje sklicevali kot na olajshevalno okolnost, da niso prishtevni. Slovenska drzhavljanska vojna gre v novo fazo, ko si nekdo lahko javno upa krshiti mednarodne zakone, ki delujejo zoper rasno itn. hujskanje. Znachilno, da pochne to del DSD, stranka Slovenske pomladi. Cheprav o teh ljudeh v 80. letih ni bilo slishati.

Ob Srechi in gnusu in sploh sredi 80. let, vse do Pisem srbskemu prijatelju, me je javnost she kar sprejemala. Kasneje pa se je zachelo obrachati vse na slabshe. Nisem shel ne v gentilizem ne v politizem. Javnost je zachutila, da zanichujem njene norme in merila; zato se mi vse bolj mashchuje - od masovne do elitne. V she najboljshi javnosti je poteza kolektivnosti. Kdor tej nasprotuje - Mrak -, bo javnost z njim obrachunala.

Ko berem svoje stavke, ki so bili objavljeni l. 89 v Reviji 2000, torej javno dostopni, preprosto ne morem razumeti znachaja literarnega zgodovinarja doktorja Schmidta, ki mi prav v zvezi z Bogarjem Mehom, o katerem tu govorim, in sploh z Majcnom kot strokovnjak za tega dramatika pripisuje, da sodim o njem s tradicijsko konservativnega, konvencionalnega stalishcha. Kako more slepa strast nekomu tako zaslepiti ochi, mu vzeti poshtenje, da skusha drugega chloveka narediti za nichvrednega? Ne smem se bolj vznemirjati, ker gre v tej produkciji lazhÝ zame, kot pa bi se, che gre za druge. Je pa chlovek sam sebi najboljshi primer, saj najbolj opazi krivico.

Sem lahko bolj jasno razlochil ZKC od NKC (notranje katolishke cerkve), konvencionalno tradicionalno katolishtvo od EK drzhe, od tiste, ki jo pripisujem Majcnu in sebi; in podvrgel temu razlikovanju Majcna? Ko bo Bratovstvo II izshlo, si morem, najbrzh od javnosti - kulturnishke, chasnikarske ipd. - obetati isto, kar sem dozhivel od Schmidta. Schmidt bi kot strokovnjak moral vedeti, za kaj gre; a je tu nehal biti strokovnjak in postal ubijavec. Kaj shele drugi, povrshni chasnikarji, ki bodo zvishka - ker bodo nastopali kot lincharska grupa - naredili krizh nad mano in mi pripisali, kar jim bo padlo v glavo, le da moje delo pohodijo. Me zanima, ali bo kdo vzel moje delo v obrambo, vsaj kak njegov element?

Nova izkushnja. Splacha se zhiveti - tosvetno - prav za nove izkushnje. So nove eksistencialne preizkushnje; a je tudi nova snov. Shele ta omogocha, da chlovek prodre globlje v razumevanje sveta, umetnosti, tudi SD (slovenske dramatike). Vse te izkushnje in druge, ki jih ne poznam, morajo biti v Mrakovi itn. dramatiki; kako naj jih tam ugledam, che jih sam ne dozhivim? Torej moram na pot za Mrakom, za Levstikom, za Grumom. Kako naj bi univerzitetni profesorji vsega ne spremenili v formalistichno in moralistichno stroko, che so v svojih socialnih vlogah zashchiteni pred neposrednim usodnim izkustvom, pred tistimi stiskami, v katerih tvega chlovek eksistenco?

Jelko in Elko - Gabrijel - sta jo tvegala na svoj nachin; ta je danes tako popularen, moralno socializiran, da je skoraj konvencionalen. Danes je tezhja Mrakova pot; ne Kocbekova ne - po vojni - Debeljakova. V tej tochki se Ashkerc oddaljuje od Gabrijela. Ne na tochki idej in politike, kot se pojavljajo v vojashki drzhavljanski vojni. Ampak na tochki srechanja lincharskega kolektiva z "neprilagojenim" posameznikom v mirnem chasu. Gabrijela je bilo tako rekoch nujno dimenzionirati v miren chas, kajti presojam iz mirnega chasa, cheprav z notranjim izkustvom nekdanje drzhavljanske vojne. Ashkerc je v tem pogledu bolj aktualen od Gabrijela.

Vsaka od teh dram je aktualna na svoj nachin. Ashkerc vodi h Kralju na Betajnovi, k Hlapcem. A je radikalnejshi od teh dveh. Cankar ima kar naprej v rezervi marksistichno vero v Socializem; Mrak nich takega. Njegov Tone se mnogo bolj zlomi od Jermana. Ashkerc vodi h Grumu, k Trudnim zastorom: k direktnemu soochenju PO (posamezne osebe) z usodo, z druzhbo, z nemochjo. Obe drami, Zastori in Ashkerc, konchata v blatu. Le da je Grumovo blizhe velikomestnemu, v tem deloma konstrukcija - Goga je v tem pristnejsha, vernejshi posnetek slovenske province, medtem ko v Zastorih avtor sanjari in bi s konstrukcijo velemestnosti rad preskochil iz Zagorja v Pariz. Mrak to pochne v Josefini Baker itn. V Ashkercu pa ostaja doma. To je slovenski dom: blato, ki je she bolj govnasto od tistega v Matajevem Matiji; cheprav je iz iste vasi. In v to vas nas zdaj vabijo in naganjajo udje DSD?

DSD vse bolj spreminja mlachnost v gorechnost, ljudi angazhira, jih mesha s psevdovizijami Velichine. SKS bi bila zadovoljna, da bi jaz, ker sem med prvimi uvidel to mlachnost, svojo gorechnost prenesel v politiko, v boj za (ob)last. Ker ravno tega nisem storil, mi je zamerila, kot da nalashch nagajam; da sem nesolidaren: vidim potrebe SKS - po oblasti -, a se drzhim ob strani. Mojega ravnanja si ni mogla razlagati drugache kot hudobijo in/ali nesposobnost. Da chlovek hoche nemoch, se ji ne sanja. S tem pa se izdaja: da je brez posluha za Krizhanega. Na Krizhanem vidi predvsem Krono; oz. trpljenje ji je predvsem moralno sredstvo, da si z njim kupish ugledno mesto. Bivshi trpini - ostanki domobrancev - naj bodo vsaj zdaj poplachani; tako sodi SKS. Razumljivo je, da se ne moreva ujeti tako rekoch niti v eni tochki.

Kar naprej ponavljam: Katolishki Cerkvi se ne odpovedujem; razen che mi ne bo sama odrekla sprejemanja zakramentov. Rad bi ostal v Cerkvi. A ne brez pravice do lastnega mnenja. Pristajam na dogme; ne strinjam pa se z mnogimi postopki mnogih ljudi. Pred hierarhijo nisem ponizhen; le chemu naj bi bil? Che bo to terjala od mene, bo nastopil nov polozhaj. A zaenkrat vidim v papezhevih okrozhnicah in govorih spodbudne besede; z malochim zadevnim se ne skladam. Moja kritika je uperjena zoper lokalno Cerkev: zoper dolochene trenutne tendence KC na Slovenskem.

S chimer ni recheno, da ni she slabshih Cerkev: hrvashka naprimer. Ali KC pred pol stoletja v Juzhni Ameriki, dokler ni - tudi prek teologije osvoboditve - radikalno spremenila svoje narave: od zaveznishtva z oligarhijo k preprostim ljudem. A ne pozabimo: oligarhichna KC je bila pred sto leti tudi na Slovenskem; glej Kralja in njegovega Zhupnika.

 

5.

Tu sem do JovanoviŠa krivichen; niti ne vem zakaj. Ker razpravo o Ashkercu ponatiskujem, kakrshna je bila objavljena, ne smem chrtati sodbe, s katero se ne strinjam. Jo pa lahko komentiram.

Pri JovanoviŠu me je motil in me she zmerom moti njegov moment surovega posmeha, nasilnega cinizma; a je to le en moment ob drugih, tudi ob njegovem temeljnem - toplem - sochutju s PO. Ko se je JovanoviŠev posmeh vsemu druzhil s samovelichjem - nekaj chasa je nastopal kot Richard Wagner, RistiŠ je vnesel na Slovensko duha prepotence, srbskega barbarogenija, ki je nato izbruhnil kot vojashko ideoloshka paranoja (tej se pa RistiŠ ni pridruzhil) -, je odbijal. JovanoviŠ je shel skoz ta shtadij in ga preshel. Ne pravim, da je danes neuspeshen. A ni vech isti, kar je bil za chasa direktorovanja v Mladinskem gledalishchu. Ni vech karizmatik, okrog njega se zbirajo shibkejshe osebnosti, ki potrebujejo vodjo; sledivci so shli zdaj v stranke oz. vse bolj k DSD, k Janshi. Skromnejshi JovanoviŠ pa je drugachen - chlovechnejshi - JovanoviŠ. Posebno she od tedaj, ko dozhivlja z notranjo identifikacijo grozo bratomornosti na jugu Jugoslavije. Kar uprizarja v Antigoni in Uganki korajzhe.

S tega vidika gledam tudi na Zid, jezero drugache. Uprizoritev te drame me je fascinirala; tako je bila resnichna. A me je obenem odbila; tako je bila nihilistichna. Z EK hochem ravno to: spremeniti razmerja med PO iz takshnih, kot so v Zidu, v ljubezenske. Morda sem tako panichno reagiral, ker sem chutil, da bi mogel nekoch tudi sam v smer Zida; ni dosti manjkalo. Moj zakon ni posnetek sladkobno masovne idilistichne proizvodnje stereotipov, kot se propagira v Druzhinski prilogi tednika Druzhina. Moj zakon je shel skoz vse najhujshe preizkushnje in zla. Verujem, da ga je ohranil Bog s chudezhem. Sam nisem bil zanj dovolj ozaveshchen.

V Zidu sem pod konec 80. let gledal model, ki ga je treba ne le moralno premagati; ampak versko predelati. She ko gledam danes manifestacije suburbanega roba, ki mejijo na drogo, na obup, na absolutno razglasje in avtodestrukcijo, ne morem skriti strahu in odpora. Predvsem zato ne, ker je ta model med socialno oslabljenimi - s podezhelja v mesto prehitro prestavljenimi - otroci, katerih starshi so izgubili staro identiteto, nove pa ne nashli, vse prevech moden, celo zgled. V tem pa epigonski. In na to sem mislil, ko sem kritiziral Zid. Namesto da bi iskali najstniki v nekonvencionalno, to pa je ravno k EK Bogu, ki ni paternalistichni varuh SKS, se pustijo fascinirati od najlazhjega, ki je obenem najstrashnejshe: od opoja v avtodestrukciji. Ko sta Zajc in moja generacija - na liniji Cankarja, Gruma - odkrivala avtodestrukcijo in jo artikulirala, v Otrokih reke, v Zasilnem izhodu, v Groteski brez odmora, v Dialogih itn. -, sta bila svezha, ustvarjalna, inovativna, saj sta odkrivala nekaj, kar je bilo prej zakrito v preforsiranem, lazhnem aktivistichnem kolektivizmu. Dve, tri desetletja kasneje pa je ista drzha ponavljanje, neduhovita, mnozhichna: izraz kolektiv(izm)a.

Ko danes opazujem JovanoviŠev razvoj, sodbo o njem vesel popravljam: Zid je bil izraz najnizhje tochke obupa, razkroja, nicha v intimi druzhine; a intenziven, ne epigonski. JovanoviŠ je bil kot mochna osebnost zmozhen, da svezhe uprizori avtodestrukcijo she konec 80. let. Po tej drami pa je preshel tja, kjer mi je blizhe: v tragedijo, kjer chlovek ni le rezultat lastne nemochi; ampak tudi tega, da je del druzhbe in sveta; druzhbe, ki brez njegove volje - ali z njegovo slepoto - prehaja v vojno, celo v bratomorno in v tem klavsko razpada. To pa je tÚma, do katere je prishel celo nadarjeni Filipchich le s strani, do njenega roba; medtem ko se ludisti in narcisi mlade generacije ludirajo v epigonskem posnemanju znotrajtekstualizma. Zid je ostajal znotraj druzhine; ne pa znotraj teksta. To se vidi, che se ga gleda s stalishcha Antigone in Uganke. Zid je resnica Plejbojev.

Kavchich je medtem napisal odlichen roman Minevanje zla; nadaljevanje romana izpred chetrt stoletja Ne vrachaj se sam. K temu sem napisal konec 80. let komentar, Minevanju spremne besede lani; kmalu bosta oba romana skupaj izshla. Kavchich na nov nachin osvetljuje upokojene partijce (oznovce), ki se borijo zoper to, da bi izgubili moralo in naredili - zaradi obchutka krivde - samomor. Globoko pogleda vanje. Opazuje jih s chloveshkimi - umetnishkimi, in, che hochete, na robu tudi z EK - ochmi: kot tragichne like; oz. kot like, ki nochejo biti tragichni; a tudi ne zli. Ki iznajdevajo pri tem nelazhno osebno in she posebej druzhinsko etiko. Niso moj svet. Moj oche je imel drugachno zhivljenje in je drugache reagiral nanj. A ne morem tega sveta zgolj odkloniti. (Kavchichevega razumevanja pa sploh ne, saj je obenem znotraj in zunaj mene.)

Upira se mi, ko berem, kako Torkar, Puchnik itn. po chasopisju, v parlamentu, "preganjajo" - sekirajo - Ribichicha. Ne glede na to, da Ribichich noche priznati realne preteklosti Partije in OZNE - kot je noche priznati junak Minevanja zla - in je bolj diplomat kot resnicoljubnezh, z EK stalishchem se njegovo ravnanje ne sklada, pa je danes vech ali manj chlovek brez zaledja. Izpostavljen javnemu linchu; naj je kriv ali ne. Tu chutim z njim solidarnost; ne z njegovim policijskim in drzhavnishkim zhivljenjem. NKC bi se morala odpreti danashnjemu Ribichichu, njegovi stiski - zagrozil je celo s samomorom -, ne pa da hujska popadljive pse nanj. Z Ribichichem bosta opravila Bog, ki je neskonchno usmiljen, in zgodovina; ta je manj usmiljena in nenavadno samovoljna. Gnati tosvetno pravico na nozh je bedno. (Moj obrachun s Schmidti in Matevzhi Kosi je povsem druge narave. Oni so v agresiji in imajo oblast v kulturi. Branim se. In: nichesar jim nochem vzeti, kot Torkar Ribichichu pokojnino. Naj vladajo. Le da bi smel jaz objavljati svojo verzijo resnice she naprej.) DSD se vdira v lastne nizhine. Nekdanji trpini zastonj izgubljajo moralne prednosti, ker jih hochejo prenestrpno uveljaviti.

Takshna premishljevanja slede direktno iz branja Gabrijela. Predpostavljajmo, da niti Elko ni ubit, kot ni Jelko do kraja brezprizivno nor. Kakshna bi bila danes? Razmishljati o tem je dolzhnost komentatorja. Umetnost je izziv za najbolj radikalne misli, ne le estetski uzhitek ali predmet strokovne kritike.

Danes - v analizi Antigone in Uganke - odkrivam, da resnice JovanoviŠevega patosa in groze ni ne v Filipchichu ne v Rudolfu. Filipchichu se ni posrechilo ludizma premagati; vse vech je v njem cenenosti - glej Psiho. JovanoviŠ pa je dokazal, da je bilo ves chas v njem ob cinizmu tudi vse kaj drugega. Da je zvest Norcem: bolechini mladenichev, ki se grejo revolucijo in so pri tem nekateri tudi ubiti. V JovanoviŠu je oboje: igra in tragedija. Morda je to danes posebej zgledno. Sama tragedija je prepezantna; morda se jemlje Mrak prevech zares. JovanoviŠ zna obdrzhati napetost svoje razpetosti med nichem in iskanim smislom. Bi moral prav zato zakljuchiti Bratovstvo II z analizo Uganke?

 

6.

Leta 88 sem zhe vedel, da Bog zadeva na odpore svojemu stvarjenju; da ni povsem in zgolj vsemogochen. Vera v takshno vsemogochnost vodi v triumfalizem; zato je potrebna "krshchanskim" politikom. V teh shestih letih, odkar sem napisal Ashkerca, sem veliko preucheval teologijo in razmishljal; tudi ob slovenski KC. Spoznal mejo bozhje vsemogochnosti: nich; in to, da Bog sam hoche to mejo: ker hoche nich odreshiti. Konvencionalno katolishtvo nedopustno poenostavlja; kolikor sem mu sam sledil - a razprava o Ashkercu pa Majcnova dramatika in vsa RSD (Reinterpretacija slovenske dramatike) iz tega chasa kazheta, da mu v osnovi nisem sledil -, sem tudi sam idiliziral. Normalno, da bi rad lazhji svet; to je chloveshko. Tudi mene zapeljuje hudich in mi slika svet kot manj zamotan, manj kompleksen, manj kaotichen, kot vem, zhe od nekdaj, da je v resnici. A me zapelje le zachasno. Moje razmerje do sveta in do resnice ostaja v osnovi in trajno neidilichno.

Vchasih sem gojil oboje hkrati: idilizem in uvid v kaos. Idilo sem si zhelel; za harmonijo sem se nekajkrat vnemal kot za pedagoshko nachelo. Chlovek kar naprej konstruira svetove; che se le da lazhje. A sem se obenem zmerom zavedal, da je to le moja zhelja in omejena akcija; da pa je svet mnogo tezhji. Tudi v analizi Majcna. Schmidt ravna kot nekdo, ki bi pri Byronu opazil le njegovo pokvarjeno nogo; ali, kot je dejal Cankar, pri umetniku, da smrdi po ribah, ker jih je opoldne jedel. Danashnji mladi KE (kritiki-epigoni), med katere sodi tudi Schmidt, so povrhu nezainteresirani. A to vlogo igrajo le za naivne bravce. Bolj ko so jalovi, bolj so zavistni.

Nisem preoster? Ne sodim tudi jaz enostransko?

Odgovarjam: Schmidt pishe o marsichem pri Majcnu odlichno; pishe jasno in razlochno, lepo in bralno. Priden je itn. A to ne spremeni dejstva, kako pishe o mojem delu o Majcnu. Tu izgubi pamet. Loti se ga slepa strast; zachne se tresti in vidi krvavo. Ker to skrije pod blagi stil - tartifizem je pogoj uspeha v LD, ne le v ZKC, s te strani je ZKC okuzhila liberalce -, mu lahkoverni, nepoucheni bravec nasede. Posebno v primeru, che Schmidte, Matevzhe Kose itn. podpre vsa njihova lincharska klika.

Ta klika je v osnovi ludistichna, cheprav nenavadno pohlepna in brezobzirna. Medtem ko Ashkerchev Zhupnik ni bil ludist. Kdor se jemlje prevech zares, je v nevarnosti, da bo ubijal; DSD. Glede na to pa je Filipchicheva drzha vzgojna, sijajna. Onemogocha Ashkercheve Zhupnike. Juhant je prijazen fant. Enako Ocvirk. Morda she Stres ni bavbav. Ti mladi nimajo notranjih eksistencialnih ran ter poshkodb kot Rozman; tudi ne kot Jansha; ki mu je oche kot pobiti domobranec, tako vsaj beremo v chasopisju, splezal iz roshke jame in se reshil. Jansha se notranje isti s svojim ochetom, kot se jaz s svojim in se je s svojim - samomorivcem - Smole; in Zajc s svojim, ki je umrl med vojno na partizanski strani za posledicami grozot. Le da je bil moj oche zhrtev vseh sistemov, predvojnega, medvojnega in povojnega; in zhrtev sebe. Medtem ko interpretira Jansha svojega ocheta enoumno: zgolj kot zhrtev komunistov. Che bi pogledal globlje, bi morda odkril tudi to, da je bil zhrtev she koga ali chesa.

Verujem, da bo EK Bog poistil zhrtve in rablje, ker bo odkril v vsakomer zhrtvovanost. Drugache pa je z nami ljudmi. Mi ne zmoremo brez pravice, sicer bi se vsi vzgajali h korupciji, ne terjali nich od sebe, che bi menili, da nam bo vse - tudi najslabsha ravnanja - oproshcheno. Kot borci za pravico in obenem kot svobodni in umni se skoz zgodovino natezamo, kdo je rabelj in kdo zhrtev.

To, kar pripovedujem na eni ravni, da je bil Kantor rabelj in Maks zhrtev, pozneje pa Maksovi dedichi - Komisar iz Afere - rablji in Kantorjevi dedichi (ali celo sami Kantorji, Beshnar v Razsulu l. 45) zhrtve, ta raven naj bi bila raven EK, je na drugi ravni neuporabljivo: kogar je Ribichich zaslisheval, a se je chutil nedolzhen, ne more trditi, da sta zaslishevalec in zaslishanec isto. - Moj oche ni nikdar zhivel iz odpora in sovrashtva do svojih preganjavcev in zaslishevalcev: ne do Gradnika ne do Hacina (ta ga je nedolzhnega ovadil italijanskim fashistom) ne do Borisa Kraigherja, kateremu je padel prav tako nedolzhen v roke; ni bil ne gestapovski agent ne kominformovec.

Moje nagnjenje k EK je zhe od nekdaj v tem, da bi chim bolj zhivel na ravni, ki ni raven pravice. Cheprav sem prezhivel tezhko zhivljenje, psiholoshko in eksistencialno pa materialno, ker mi je prav Gradnik osebno ocheta kaznoval - kot predsednik sodishcha je s svojima dvema glasovoma odlochil, da bo oche zaprt dve leti in ne pol leta, kot so predlagali drugi -, sem zhe med vojno, posebej pa okrog l. 50, videl v Gradnikovi poeziji najvishje. Prav ta poezija mi je pomagala vstopati v EK - kot verska; kot versko sem jo bral. Vcheraj sem napisal predavanje za brishke vechere - predavam v petek v gradu v Dobrovem - na tÚmo Gradnikova pot k Bogu. Zhivo se spominjam, kako so me ti verzi odreshevali. Ocheta je Gradnik kot sodnik ubijal in mene skozenj, obenem pa me je - desetletje in vech kasneje - kot pesnik in vernik - cheprav ni sprejemal zakramentov, niti ob smrti ne - odresheval.

Gradniku zamerim njegovo sodnishko odlochitev; v ciklu Kmet govori Bogu in v drugih pesmih iz druge polovice 30. let nachelno priznava, da ni sodnishko deljenje pravice glede na bozhjo resnico nich vredno. Obenem pa sem srechen, da je Gradnik bil. Morda bi jaz brez njegove poezije zavozil v nihilizem. Skoz to poezijo govori Bog. Je chudezh. V predavanju nisem mogel storiti drugega, kot da sem variiral svoja zhe vechkrat zapisana stalishcha o velichini te verske poezije. Leta 78 sem napisal o tem temeljno shtudijo - o poti k Bogu; izshla je l. 79. A moja pot k Bogu se ni zachela shele tedaj. Pach pa, ko sem prvich bral in razumel Gradnikovo EK stalishche.

Po isti metodi bom celo sam dimenzioniral Schmidtovo, Bratozhevo itn. velichino; je pa res, da je she niso pokazali. Zadovoljujejo se z malenkostmi in poniglavostmi. A so zanje prav te nemarnosti izkushnja. Verjamem, da bodo prishli tudi oni ochishcheni skoznjo. Naslov moje shtudije o Gradniku iz l. 78 je: Grenka pot ochishchenja. Tudi sam sem potreboval chas in milost, da sem se - vsaj deloma - ochistil. Tudi sam sem zagreshil nemalo poniglavosti in nemarnosti. Nisem popoln kot katolishki politichni manekeni. O svojih grehih sem spregovoril tudi javno.

Kje naj bom, che hochem biti zvest svojemu ochetu? V Partiji? V zaporu? Meshchan? Nesrechnezh? Mi ni dal Bog prav s tem, da sem sin takshnega ocheta, edinstveno mozhnost, da vidim in notranje izkusim vse plati, ne le ene; da se poistim z izkljuchujochimi se nasprotji? Kot tak sem za politiko nesposoben; tudi za drzhavno vlogo. Udarjam kot marksist, ljubim kot kristjan, se raztakam kot avtodestruktivist. Ni to najbolj primerna vloga komentatorja sveta in dramatike?

Danes bi dejal, da mora vsakdo skoz chim vech izkustev; posebno umetniki. Da torej izkustvo politike ni nich slabega; che je zachasno; che gre za izkustvo in ne za cilj zhivljenja. Posebej she, che gre za politiko kot opozicijo v totalitarnem chasu. Takshna politika je (bila) na chast tvegajochim: Zajcu, Sheligu, revijevcem in perspektivovcem. Drugo je politika, ki jo gojijo ljudje kot sodelovanje pri oblasti - sem spadajo vsi, ki so bili chlani Partije, posebno pa komitejev itn. v prejshnjih desetletjih, Starmani in toliko drugih.

Biti danes v opoziciji ni izziv. Ni razlike med danashnjo oblastjo in politichno opozicijo. Oz. razlika je, a le za tiste, ki bi bili radi na oblasti, zato da bi imeli moch nad drugimi in bili pri koritu. Oblast je korito; po tem koritu teche denar. - Zato se Peterletova stranka tako tezhko odreka koalicije; cestni tolar in cestni lobi sta vse premamljiva.

L. 88 sem ostro kritiziral Inkreta; njegov tragishki in uzhivashki nihilizem. Danes nisem vech tako strog. Inkret je sicer she v vodstvu slovenskega kulturnishkega pogona, posebej gledalishkega; ima pa vse manj mochi. Tudi zato ne, ker ni shel v politiko; zhe l. 90 ne. Kar mu shtejem v dobro. Je eden redkih pri NOR, ki ga pohlep po politichni - tj. totalni - oblasti ni zmedel. Zadovoljuje se z relativno, v kulturnishkih ustanovah, kot kritik.

L. 88 je omenjeni tragishki nihilizem she nekaj pomenil; danes nich vech. A ne zato, ker bi bil napachen. Pri Inkretu je bil vishja stopnja od prejshnjega funkcionalizma, skoraj cinizma, ludizma - reizma. Inkret je ostal v sredi: med politiko, ki je cinichno brezobziren boj za oblast, na eni in EK drzho na drugi strani. Inkret je prishel na rob EK, cheprav drugache kot Hribarjeva. A ne more chez to mejo. Kar mu jemlje tudi zanimivost.

Literarna kritika je danes nepomembna rech. Sama na sebi je podrejeno sredstvo druzhbe, da bi se ta kultivirala. Danes nikogar ne briga kultiviranje druzhbe; tisti, ki hochejo biti elita, so simulatorji lumpenelitizma. Drugi so kar direktno barbari, le povrhu ideoloshko moralistichno spolirani. Danes izbirati kot svoje poslanstvo kritiko je slepilo; neambiciozen rachun. Tega se Inkret zaveda; zato prenasha svojo pozornost na izdajanje Kocbekovega Zbranega dela. Menim, da lahko naredi tu mnogo vech. Tak Inkret mi je blizhji.

 

7.

Personalistichno krshchanstvo kot druzhbeni model? Ni ta ambicija v nasprotju prav s tem, da druzhba ne more zastopati osebe v njeni personalnosti? Ni sleherno podruzhbljanje osebe - iskanje sinteze med obojim - odpravljanje PO?

Kar sem hotel rechi v opombi pod chrto, ni to, kar ves chas odklanjam: slaba - politichna, moralistichna itn. - socializacija. "Druzhbeni model" pomeni le to, da se da EK drzho "propagirati" skoz druzhbo, skoz javnost. Zavedam se, da se po eni strani bozhje pri prichi izgubi, ko se socializira. Po drugi pa vendar ne. Nikoli nisem bil asocialen, antisocialen, narcisoiden avtist ali individualist. Tudi zato toliko pishem: ker pishem za shtevilne - danes she nenavzoche - druge, na katere se ne morem obrachati le s pismi. - Krambergar mi pishe, da sem "socialni erotik".

Druzhba ni zoperbozhja ustanova. Je le mochno dolochena po nichu; a tudi po smislu. Z druzhbenim pojasnjevanjem, kaj je EK, s kritiko klerikalizma in drugih zlorab EK, ta kritika je druzhbeno javna, se dela - chisti - prostor za nastop EK; se diferencira. Nova evangelizacija, ki jo je razglasil Drugi vatikanski koncil in ki je na Slovenskem zaradi politizacije KC zhal povsem zastala, ni le neposredno odreshevanje ali apostolat razsvetljenega zgolj do nagovarjenega. Nova evangelizacija se ne boji javnosti; manj kot se je je ogibala prvotna krshchanska Cerkev.

EK drzha se zaveda, da se ni mogoche blatu povsem ogniti. Niti v bistvu ne, saj je chlovek sam iz blata; ljudje smo celo Boga skushali spremeniti v blato, ko smo Jezusa ubili in ga skushali narediti za zgolj truplo. Nisem in nochem biti pristash gnoze: lochevati chistega boga-duha od tosvetnosti kot dve povsem razlichni kategoriji. Razlichni sta, pa vendar tudi poisteni - v kenozis.

Zato je RSD tudi filozofija, metodologija, znanost, pedagogika. Ezoterizem mi je bil zmerom tuj. Ne pravim, da mu je Mrak zapadel. A je tezhil vanj - najbrzh predvsem psiholoshko: da bi se ohranil v elitni skupinici pred pritiski zanichujoche povprechne mase. A to, da je pisal in hotel objavljati drame, ni ezoterizem. Mrak je cenil - slovensko - kulturo; celo javnost. Ne mladi Mrak; ta jo je zgolj izzival in zhalil. A zreli.

 

8.

Takshnega duhovnika, kot je Zhupnik v Ashkercu, nisem poznal. Kritiziram socialne moraliste; malo pa vem o njihovem zasebnem zhivljenju. Me tudi ne zanima. Odklanjam politizacijo in moralizacijo. Che pa tichi pod moralizacijo kot zunanjo retoriko she zasebna pokvarjenost, je zadeva toliko slabsha. Menim, da duhovnik, ki je prebil leta "babilonske suzhnosti" KC pod Partijo, ni mogel biti zasebno pokvarjen; ne bi vztrajal v KC. Pach pa daje mozhnost za procese, ki vodijo v zasebno amoralnost, ravno blizhanje KC oblasti. Dokler je bila KC na oblasti, se je gotovo vtihotapilo vanjo dolocheno shtevilo cinikov. Danes je hujshi problem z ljudmi, ki verjamejo svojim lazhem; ne s ciniki, ki gledajo tudi sebe brezobzirno, kot se Ashkerchev Zhupnik. Danes je problem hinavstvo kot avtofascinacija, kot samoslepljenje.

Mrak kritizira - vsaj v obravnavanih polozhajih - nemoralo; se pravi, da izhaja s stalishcha morale. Genij - ON (v Oblochnici) - morale ne priznava. Kako da je Mrak v Ashkercu ponotranjil drzho moralizma? Ta ni bila znachilna zanj, za njegovo dramatiko. Je hotel le to, da bi Zhupniku nalozhil vse negativno, ga razkrinkal celo s stalishcha cerkvene socialne morale? Najbrzh. Tega Cankar ni naredil; niti z Zhupnikom iz Kralja. Ta je sicer pokvarjen, a v interesu Cerkve, ne zaradi svojega zasebnega pohlepa. Zasebne strasti postavlja v sluzhbo KC.

Menil sem, da bom razpravo o Ashkercu kot del vechje celote lahko kmalu ponovno in komentirano izdal; zhe l. 92. Zato sem se sprasheval, kako bo KC reagirala na moje pochetje. Izid razprave se je zavlekel za vech kot tri leta; manjkale so mi finance. Moje vprashanje pa ostaja isto. Bo danashnja slovenska KC reagirala kot Zhupnik iz Ashkerca ali/in iz Hlapcev, iz Grche? Gotovo da ne; saj teh mozhnosti nima. A v tendenci, vsaj v obmochju, ki ga ima, v SKS? Tudi zato pishem radikalno: da dobivam izkustvo. Resnica KC se ne more pokazati, che ni izzvana v preizkushnji. Sicer se vse spremeni v en sam banalen idilizem, ki prikriva zenico. Kadar je KC privilegirana in nedotakljiva, je najdlje od EK Boga. Zato ji pripravljam vsaj besedno preizkushnjo. Druge preizkushnje odklanjam.

Mrakovemu lumpenstilu in Zhupniku je najblizhji kaplan Kregulj v Bozhichevem Komisarju Krishu. Bozhich se je marsichesa nauchil pri Mraku. - Ashkerchev Zhupnik torej le ni ostal brez dedicha, predvsem medvojnega. Oba sorodna lika povezujeta tudi Bratovstvo I - v tem je objavljena analiza Krisha -, in Bratovstvo II. She ena lateralna povezava v RSD.

Ni govora, da bi se slovenska KC zadovoljila z mojim nasvetom: da naj se ukvarja z odreshenjem dush, ne z nacionalno politiko. Che kaj, napada takshne nasvete. Duhovniki sami direktno sicer ne smejo postati voditelji strank, poslanci ipd. A so zadaj za politiki; kar je she uchinkoviteje. Roke si mazhejo laichni stremuhi, ki so maske; za njimi stoje klerichni prishepetovalci in sive eminence. Iz tona in vsebine pamfletov, ki jh pishejo teologi-ideologi, je vidno, da jim je politika pisana na kozho, zapisana v srce; kar tresejo se od politichne sle. Che se bo polotil kak psihoanalitik tega pisanja, bo rezultat analize zanimiv. Mar duhovnishka vloga tako stiska PO, da se ta v verski vlogi ne more razmahniti? Najbrzh, a le tiste, ki jim duhovnishki poklic ni resnichna poklicanost. Teh pa je ochitno vech, kot se je zdelo.

Mrakova tematizacija osebne vesti in ugotovitev, da te pri Zhupniku kot tipichnem predstavniku slovenske KC ni, je temeljna. Che je bilo pred vojno res tako, kot slika Mrak, potem ni chudno, da se koncilska zamisel o personalistichnem krshchanstvu v SKS ni obnesla. Da se je SKS tako hitro vrnila h kolektivizmu; in brez problemov. Kot da je na obrat chakala; kot da jo je k osebni vesti-veri "prisilil" Vatikan, Rim; s tem zahodna usmeritev in ochishchenje KC, ne pa avtohtono. Boj za avtohtono slovensko KC je boj za njeno repoganizacijo in rekolektivizacijo.

Zhupnikov odnos do ljudstva kot do hlapcev in predmeta vladanja, do bedastih ovc, ki je bil za predvojnega duhovnika znachilen, kazhe s svoje strani, zakaj se je SKS tako zavezala Janshi; zakaj je tako iskala "Mojzesa". O tem je bilo vechkrat brati. Najprej je videla Mojzesa v Peterletu; nato je nashla ustreznejshega. Zhupnik iz Hlapcev je voditeljska oseba; in Zhupnik iz Grche. Oba sta gospodarja svoje chrede. Ne Cankar ne Govekar ne kazheta, da bi ta dva Zhupnika cenila svojo chredo, maso, ljudi.

Ime Ljudska stranka je maska. Che se govori o predvojni ljudski fazi KC v Evropi, s tem ni mishljena zares ljudskost, ampak demagogija, populizem; prav populizem vodi v klerofashizem. Podobnikova stranka je tipichno populistichna. Ne posebno obdarjena z umnimi osebami, pach pa "zavezana" poulichnemu nachenjanju kriminalnih tem rumenega tiska. Le da jih preinterpretira politichno strankarsko oz. versko etichno. Kar je bistvena razlika s "poshtenim" - tj. civilnim, liberalnim - rumenim tiskom, ki se drzhi svoje nesvete vloge, ostaja v svojem prostoru in kazhe s tem zavidanja vredno moralno samodisciplino. Te avtodiscipline demagogi-teologi nimajo.

Je mogoche, da zhe ves chas narobe razumem tako Jelka kot Elka? In je Elko tip lumpenrevolucionarja Ó la Zhlajpa, Job, Ó la Marcel, Afera, medtem ko je Elko lumpenkatolik Ó la Kregulj, Krish, Ó la Ashkerchev Zhupnik? Morda Gabrijel zavaja, ker je pisan v tako visokem slogu in bravec predpostavlja, da je tako visoka tudi moralna vsebina njegovih junakov? Ni kljuch za Snojev svet Turk? Brata norita, se srechata. Mejni polozhaj, v katerem sta se znashla, dela njuno besnost in norost za "normalno", za ustrezno polozhaju. Kaj pa che sta ves chas - po "naravi" - takshna?

Che je tako, je she vech razlogov, da se razprava o Gabrijelu - O druzhini, bratih in PO - zachenja s prvim zvezkom, ki ima naslov Blato. Ashkerchev Zhupnik ni le Zhupnik v blatu, ne le Zhupnik blata. Ampak je sam bistvo blata.

 

9.

Vse prehitro se je pokazalo, kaj je res: da so poteze vitalistichnega pozunanjenja v slovenski KC mnogo mochnejshe, kot sem zmogel predvidevati. Pushchal sem vprashanje odprto, dokler se ne izkazhe. A sem sumil.

Kritichni analitik ne bi smel nikoli do kraja zaupati nikomur, nichemur; niti sebi. Sam sem prevech prichakoval od KC kot notranje ochishchene. Mar ochishchenja res niso trajna? So le trenutni sprejemi milosti? Pada chlovek zmerom znova nazaj v blato, v prah, v nesmisel? Je predpostavljati trajna ochishchenja in spreobrnenja samoslepilo? Ne simulirajo tisti, ki so dozhiveli spreobrnenje, da je njihovo trajno, ker jih je sram javno priznati, da je shlo le za prehoden pojav? Ni najvech, che se spremenjenci v chasu, ki pride po uplahnitvi goreche vere, borijo s sabo in s hudichem, da bi vero ohranili, kot se je boril celo Loyola v Rozhanchevih Prizorih s hudichem? Ne misli na to krshchanska hagiografija, ko govori o nuji nenehne budnosti zoper dvom?

Nisem torej jaz v neznanski milosti, da se mi vera v milost in v EK Boga ni she niti najmanj skrhala? Da mi stvarnejshe poznanje danashnje KC povzrocha bolechine, ne vpliva pa na mojo vero v Boga, ker sem bil ves chas nachelno v distanci do tosvetnih ustanov? Ker zhe ves chas razlochujem ZKC od NKC, v tej pa vidim realno obchestvo bozhjih ljudi, ene ravni chloveka, tiste, ki je zmozhna priti v stik z bozhjim?

Ne delim Mrakovega individualizma in subjektivizma iz chasov, ko je pisal Ashkerca. Vem, da brez institucij ne gre; in da so celo lepa obchestva, vsaj zachasno pristna. Resnichnost v njih valuje; zdaj je tu zdaj tam. Zakaj bi morala biti ves chas v KC? Ko pride ta v krizo, preide na protestantske Cerkve itn. Bog je v vsem. Bogve v chem je vse Bog, pa mi tega ne vemo. Che bi vedeli, bi ga skushali povsod pobiti. Bog se mora tudi prikrivati. A ne zaradi uchinkovitejshega pohoda na oblast. Ampak zato, da pride od tam, kjer je skrit, tja, kjer je potreben.

Ko se neka grupa, ki je verovala v Boga, utrudi, jo nadomesti druga. Veliko Boga je bilo v levicharskih duhovnikih tako v Juzhni Ameriki kot na Slovenskem pred vojno; she na zachetku vojne, v Lampretu, v Shmonu, v Cajnkarju. Kocbek je bil preprichan, da je Bog na strani enobeja in revolucije; ne le Kocbek. Pa se je pokazala resnica: Partija je kot stalinistichna Boga ubijala, ljudi pobijala, postajala nechloveshka. In Bog se je od tam umaknil. Kot se je umaknil od domobrancev, ki so klali ali varovali zatiravski, izkorishchevalski sistem. Pristni katolichani so se morali zelo (po)truditi, da so nashli prave razloge za spoj Boga in domobranstva; problem Stotnika v Napadu.

Naj bo EK Bog na strani danashnjih "krshchanskih" strank, ki pristajajo na LD in na kapitalizem, ki je po definiciji eksploatacija ljudi, vnashanje krivichnosti med ljudi, ena sama upraviljena in nekrvava, a nenehna drzhavljanska vojna (le rodomorna ne)? Se teologi-ideologi politizacije sploh zavedajo, kaj pochno?

Menim, da se ne. Da bi jih moral - in jih bom - obravnavati kot zasvojence, tako zaslepljene, da niso vech odgovorni. Kot tragichne like, ki se predajajo hybrisu. Kot so se komunisti.

V tej tochki sta Elko in Jelko spet simetrichna in enojajchna dvojchka v ogledalu.

Kleronacizem v letih med 1943 in 45 sicer ni prevladal (morda pa je?), je bil pa izjemno mochen. Med strankarskim in nacistichnim krilom v domobranstvu ni prishlo do jasnih razmejitev oz. obrachunov; kolikor ne shtejemo za tak obrachun, ko je Rupnik odstavil polkovnika Peterlina in dosegel, da so njega in njegovo grupo Nemci poslali v Dachau. Desnica je bila intelektualno in ideoloshko shibka; zato je obrachunavala predvsem policijsko vojashko. Partija je ravnala drugache: iz chasov Marxa in Lenina je imela pravo manijo vsako najmanjsho stvar interpretirati ideoloshko.

DSD bi rada ideologizirala; a je tudi preshibka. Naj bodo ideologi Starman, Lap, Poljshak, Starc, Marjan Vidmar? Iz nemochi - ker niso dovolj klasichni intelektualci - se zatekajo k moraliziranju; to pa je predvojno medvojna tradicija desnice.

Ne morem razumeti, zakaj se je Rozhman udelezhil v ljubljanski operi komemoracije za Hitlerjem. Ga je odneslo prav tako kot Rupnika pretezhno na nacistichno stran? Tudi ta mozhnost ni izkljuchena. Gledati Nemce skoraj dve leti kot edine zashchitnike domobranskega slovenstva, zhiveti v zaprtem prostoru "echo komore", v kateri so le odmevi lastnih besed - to ponavlja SKS danes -, ne biti odprt do drugih in ne imeti informacij, biti samozadosten tudi v pomenu samodopadljiv (mi vse vemo, vse moremo, smo bistrejshi od drugih in Bog je z nami), vse to pripelje v relativno kratkem chasu do izgube stvarnih relacij s svetom, do konstruktov, ki so poteze kolektivnih avtizmov. Rozhman se v zachetku maja 1945 enostavno ni zavedal, kaj pochne. Kleronacizem ni le zlochin; kot ni komunizem le zlochin. Je napachna "verska" investicija.

Tudi v tej tochki sta si Jelko in Elko identichna. Gabrijel je obenem drama o identiteti in drugosti.

Naj nihche ne prichakuje, da bi bil ponesrecheni Ashkerc jaz. Tudi zato se zhe dve desetletji podrobno ukvarjam z Ashkercem, da bi se pouchil, kakshen ne smem biti. Nisem voditeljski tip, kot je bil Ashkerc. Sem - zelo - oster do tosvetnih pojavov KC; ne chutim pa potrebe spodbijati NKC. Le chemu? Che pa mi daje tisto varnost, ki jo potrebujem. She manj pa, da bi odpravljal EK Boga, zhagal vejo, na kateri stojim.

Ashkerc je zhivel v zgodovinsko drugachnem chasu kot jaz: v zachetku liberalizma, svobodnega eksperimentiranja; ni she vedel, kaj sledi, che menjash razlichne vere. Izshel je iz ene in preshel v drugo. Jaz stojim na koncu tega procesa. (Pre)izkusil sem vse eksperimente. Ne izhajam iz ene trdnosti - Matere - in ne prestopam v drugo. Od zachetka sem pluralno shicotipski; na koncu sem enako paradoksalen. V zhivljenju sem prezhivel toliko razocharanj, da sem imun zoper nje; cheprav zmerom znova razboljen. Za kar hvalim Boga: da mi je dal zmozhnost nenehne odprtosti in s tem ranljivosti; da nisem trd kot usnje in kamen. Cheprav odporen kot komprimirana guma.

Ashkerca bi danes ponavljal le kak neumen jalov epigon. Do liberalizma sem skeptichen, odkar pomnim, cheprav vem, da brez njega ne gre. Sem ga preucheval zhe kot otrok na svojem stricu: od blizu, kot eksistencialno drzho. Moji prijatelji, s katerimi vred sem bil svobodnjak - Kozak, Smole, Rus itn. -, niso bili nikoli ne banalni liberalci Ó la Tavchar ne patetichni Ó la Ivan Hribar. Zmerom smo bili v kritichni distanci tudi do liberalizma. Toliko kot liberalci smo bili tudi marksisti.

 

10.

Kar menita Mrak in Ashkerc o zunanjem cerkvenem sistemu, zhal drzhi: da gre za reproduciranje videza ustanove, ne za iskanje resnice. Resnica je najhujsha nevarnost za vsak sistem. A liberalni sistemi zaradi tega ne trpijo. Niso delani po zahtevnosti vere in morale; le po pravnem in interesnem modelu. Za KC, ki je tudi bozhja, pa je poteza hinavstva smrtno ogrozhajocha. Zato bi morala biti prva naloga KC - zmerom in povsod - prav boj zoper padanje v omenjeni sistemski tartifizem. Manj ko se tega tartifizma kot "usojenega" udje KC zavedajo, bolj mu nasedajo. - Kar je danashnji slovenski primer.

V meni je vendar nekaj Ashkerca: hochem si delati same sovrazhnike. Sem tako tekmovalski? Se mi zdi, da bom kar vse premagal? Jih uporabljam za samomotiviranje, za pridobivanje novih izkustev? Morda velja zame vse to. Che ne morem imeti gorechih prijateljev, imam raje sovrazhnike. Vsaj v besedi in na ravni javne diskusije; cheprav je res, da me tudi fizichno onemogochajo. Izzivam jih, naj me ubijejo. Preprichan, da se jim bom zmerom izmuznil, che zhe ne bom v nekaj posameznih bitkah zmagal.

Kar slikam, je precej nekonvencionalno krshchanstvo. Se ne dajem prav s takshnimi izjavami v roke doktrinarjem, ki bodo hitro dokazali, da ne spadam v KC? Naj. Bodo dokazali tudi to, koliko so ljubechi in usmiljeni.

Tematika, ki jo opazham - analiziram - v Ashkercu, je vech kot le na robu tudi moja. Ponavljam in poudarjam: z Ashkercem sva si razlichna in v dolochenih tochkah ista. Lateralnost in identiteta. Chlovek si vechkrat izbere nekoga ali nekaj za zgled, da bi tisto ali dosegel ali pa se ravno tistemu ognil.

Zastavi se najodlochilnejshe vprashanje: Kristusu zgolj in v vsem - kolikor se da - le slediti? Ali se truditi biti v chem tudi drugachen od njega? Je Kristus kot Bog absoluten zgled, obvezen? Ali pa Bog chloveku, ravno s tem, ker mu je podelil svobodo, omogocha tudi odstopanja od posnemanja Kristusa; tudi lastno inovacijsko ustvarjalnost, ki bi bila nacheloma prav tako ustrezna kot posnemanje Jezusa? Ne gre za dve razlichici, ki sta obe dobri in vprashljivi?

Che Jezusa povsem posnemam, prihajam v nevarnost, da bom postal epigon, hlapec, jalov. Ni to nevarnost Tomcheve linije? Che pa prevech dam na svobodno chlovekovo ustvarjalnost, prihajam v nevarnost, da se prevech oddaljim od bozhje Besede, ob bozhjih zahtev, nasvetov, prichakovanj. Model identitete pelje chloveka v bozhjo blizhino in ga sushi; svoboda ga dela zlochinca. Che pa uposhtevamo, da je tudi razumevanje tega, kar Jezus terja od nas, subjektivno, vprashljivo ali vsaj negotovo, stvar nenehne diskusije skoz zgodovino - tudi med razlichnimi krshchanskimi Cerkvami, med razlichnimi teologijami znotraj ene, tudi znotraj KC -, niti to ni zanesljivo, da zvesto sledimo Jezusu-Bogu, kadar in che mislimo, da mu sledimo.

Ko sam snujem svojo teologijo - o Bogu in nichu -, si jemljem pravico, ki jo daje svoboda. Prichakujem, da me bodo drugi, ki se z mano ne strinjajo, zavrnili v preprichljivi javni diskusiji in z argumenti. Che bodo mojo teologijo le spregledali ali moje delo zamolchali ali ga ex cathedra zavrgli, me ne bodo preprichali. Vplivali bodo lahko na svoje hlapce - na "nashe" -, kar pa bo ZKC le ponovno in she huje repoganiziralo, zozhilo, totalitariziralo.

Che drzhi moja domneva, da je Bog dopustil razsvetljenstvo, liberalizem, celo marksizem, da bi dopolnil vse bolj jalovi in nekrshchanski katolicizem - protestanstvo itn. - in da je v liberalizmu veliko bozhjega, potem smem per analogiam sklepati tudi, da je moja svoboda Bogu po volji, ker dozhivljam Boga svezhe, njegovo Besedo razumevam chasu primerno in v duhu njene izvirnosti; kolikor pach zmorem in kolikor se da. Evangeljska KC bi morala takshno moje prizadevanje podpreti. V tem, koliko ga bo slovenska KC podprla, bom videl mero njene ustreznosti za novo evangelizacijo.

 

11.

Mrakova inovacija - prizadevanje za spoj KC in CD oz. LD - je tudi osnova moje drzhe v drugi polovici 80. let. Najrazlochneje sem jo definiral ravno v analizi Logana; izshla je v Reviji 2000 leta 1987, a bila napisana zhe leta 85. Na tej osnovi sem nato napisal nekaj knjig oz. imel vrsto predavanj med leti 87 in 88; naslov jim je bil: Krshchanstvo, slovenstvo in civilna druzhba. Iziti bi morala te dni. Godovishki zhupnik in usmerjevalec mladine Kobal jo je vso - res pozhrvovalno - pretipkal iz mojega strahotno popravljanega tipkopisa, jaz sem zhe napravil korekture. A nekaj se je ustavilo. Je Kobala kdo ustavil?

Sem res prevech nezaupljiv? Meseci - kmalu bo leto - minevajo od datuma, ki ga je dolochila Mohorjeva druzhba za izdajo moje knjige Bozhje v slovenskem slikarstvu; a nich se ne zgane. Pritisk na Mohorjevo? Samoiniciativno zadrzhevanje ne toliko problematichnega teksta kot vse bolj problematichnega avtorja? Ko bo izshla prichujocha tetralogija - a zhe prej, chez dober mesec, knjiga o Tugomerju -, me nobena katolishka zalozhba ne bo vech tiskala. Ali pa jim ne zaupam dovolj?

Kaj je torej res: premalo zaupam ali prevech?

Zadnje chase ne pishem vech: Bog oche, chlovek kot sin itn. To so prevech rodovne predstave. Rajshi pishem: prva, druga, tretja bozhja oseba. Chlovek kot bozhja stvaritev, kot bozhji poslanec, celo opolnomochenec.

Ko govorim o KC, ki omogocha pravo chlovekovo odvisnost od drugih, govorim o NKC: o Cerkvi, ki je univerzalna in singularna obenem; ki ni omejena po chasovnih predsodkih, po ideoloshkih pristranostih, po zasebno kolektivnih interesih, po oblastnishkih strasteh. Ampak je v vsakem chloveku, cheprav je kljuch do tako razumljene v tisti bozhji Besedi, ki jo hranijo krshchanske Cerkve. Zato hochem spadati v to ali ono med njimi.

Vsakdo ve zase, kaj naj stori, da bo ponizhen. Zame, ki sem nagnjen k samovolji, k preveliki svobodi, anarhist, je zdravilno sklanjati glavo v obchestvu vernikov, prejemati zakramente, biti pri mashi eden med mnogimi. Drugi imajo druge prijeme. Menim, da je prijem univerzalnih Cerkva z njihovimi obredi smotrn. Le zavedati se je treba, kaj so ti obredi: omogochanje dolochenega - ne edinega - stika z Bogom in chlovekovo demonstriranje ponizhnosti. Da pa bi bil ponizhen pred politichnimi ideologijami nashostnih teologov?

V marsichem danashnja slovenska KC ni podobna predvojni. Ni vech filozofsko teoloshko utemeljevana, kakrshna je bila ob Mahnichu, Ushenichniku. Tedaj je bila prevech doktrina, je pa dokazovala veliko kulturo; in nachelnost: izvajanje konkretne prakse iz osnovnih nachel, utemeljevanje ravnanja na nachelnem. Mochan poudarek je bil na pravnem - rimska tradicija; do Odarja. Kar je spet poteza kulture, visokega pojmovanja Cerkev. Vse je bilo zelo racionalno in disciplinsko - kot v pravi (para)drzhavi.

O tem danes v slovenski KC skoraj ni sledu. Ne o filozofiji ne o disciplini, ne o racionalnem ne o kulturnem. Kaj je vzrok za to, je tezhko rechi. Je na Slovenskem ena sprejetih posledic Drugega Vaticanuma - obrnitev k ljudstvu oz. narodu - demokratizem, ki je bolj plebejstvo, izguba visokih meril, dobrega govornishtva, obvezne forme? Ali pa je to posledica tolikodesetletne vladavine socializma, ki je imel izrazito plebejsko lumpenistichni znachaj in je preniknil po kapilarah tudi v KC? Danes gre v slovenski KC vse po domache. Duhovniki niso vech gospodje. Kar je dobro in slabo; stil se je hudo znizhal. Tudi posledica balkanizacije.

Glavno negativno, kar je ostalo od prej in je postalo osrednja strast ZKC, je politizem. Pragmatichen, prakticistichen, demagoshki, kar je tudi posledica partijskega pragmatizma - ne le - v zadnjih letih komunizma. Kot da se je slovenska KC prilagodila masovni druzhbi znizhanih kriterijev. Tudi svojevrstna pot v blato.

 

12.

Med Krekom, Ashkercem, Trubarjem, Levstikom, Gregorchichem itn. skusham orientirati sebe. To bi moral poskushati vsakdo. Imenovani so veliki zgledi, a obenem singularni primeri. Vsak je izdelal svojo razlichico; je kombiniral momente na svojstven nachin. Vsak je v nechem boljshi, v nechem slabshi. O vsakem teh momentov bi bilo dobro razmisliti.

Kaj se je dogajalo s knjigo Bog in slovenstvo, je poseben problem. Knjiga je izshla shele skoraj dve leti po tem, ko sem zapisal obupni krik kot opombo pod chrto. Monsinjor Gril me je pekel na tenkem ognju. Toliko pretanjenega posluha za muchenje nisem pripisal nekultiviranim Slovencem; pa vse kot da bi rozhice sadil. Kot da je vse v redu. Zlorabe, nedrzhanja dogovora, izkrivljanje podatkov, celo gmotno prikrajshevanje - vztrajanje pri napachnem shtetju strani, seveda v mojo shkodo, da bi bilo treba izplachati chim manjshi honorar itn. - skratka shikane so me skoz nekaj let uchile, kaj je realnost ZKC in njenega socialnega hinavstva: nasmeh na ustnicah, blage besede, trden stisk roke, mozhata hoja, vtis solidnosti, zraven pa vse kaj drugega, poniglavosti, ki jih ne prichakujesh.

Tam, odkoder sem prishel - iz marksizma, iz liberalizma -, je bilo vse surovo, brezobzirno, a brez hinavstva. S hinavsko Partijo nisem imel vech opravka. Med prijatelji smo bili trdi; ne zahrbtni. Nisem imel izkustva te vrste; zato mu dolgo nisem znal parirati. Nemochno sem se pritozheval, a so me cerkvenjaki v konec 80. let vodili zhejnega chez vodo. Najbrzh so me hitro pogruntali kot naivnezha in tepca, ker se nisem znashel. Morda so celo uzhivali - sadizem - v obchutku, da vrtijo sicer tako znanega polemika in nesramnezha kot volovski trup nad zherjavico. Bil sem brezpomochen. Gre za vse drugachen stil, kot je Zhupnikov iz Ashkerca. Smo se torej Slovenci le nauchili nekaj diplomacije, se pravi nesramnega varanja?

Naivnezh sem mislil, da je knjiga Bog in Slovenstvo l. 1991 skrajno aktualna za KC. Kako sem se motil! Nikogar ni zanimala; menda ji niti v Druzhini, pri tej zalozhbi je izshla, niso namenili recenzije; kaj shele drugje - razen v Delu v pamfletu izpod rok Matevzha Kosa. Druzhina in grilovci so se zacheli obnashati, kot da ne eksistiram.

Sem mar sam kriv za to, ker sem v javnosti o naravi tega dela ZKC molchal? Ravnam ta hip, ko govorim odkrito, kot Mrakov Ashkerc? Bo zdaj zhupnik Gril spremenil ton in me z gorjacho? Bo v njem deloval slovenski barbarski prarefleks? Ali pa se bo nadaljevala rimska sladkoba in roka, ki zastruplja?

Che ne bi bilo v meni toliko goreche vere v Boga in v NKC, ne bi vzdrzhal. Srce mi je odpovedovalo, predvsem zaradi tega grenkega izkustva; ni pa odpovedalo. Bog hoche, da she prichujem Zanj; da z besedo razkrinkujem novodobne farizeje; da ochishchujem slovensko KC, cheprav le z javno sodbo. Bog mi je nalozhil - prichakuje od mene - strashno nalogo. Zaupa mi, ko me pushcha samega - z zheno - v tem boju. Zato moram vzeti ta "boj" toliko bolj zares.

Odkar sem napisal te misli o Kreku, sem se s Krekom poblizhe ukvarjal. Ob vsem sposhtovanju njegovega znanja itn. sem bil neprijetno presenechen, ko sem videl, kak rasist, sovrazhnik drugih, osredotochenih v judovstvu, kako zaprt v svoj - nash - sistem in provincialno slovenstvo je bil. Natanchno sem prebral njegovo razpravo Socialni pomenki, objavljeno v Domu in svetu l. 1898 in 1899. Kakshno strastno sovrashtvo do tujega, liberalnega, marksistichnega! Ponekod kot da bi bral Hitlerja; pach skupni vir v Lueggerju.

Kmalu se nameravam lotiti Krekovega romana Iz nove dobe; konchno bi rad ugotovil, kdo in kaj je bil Krek. Literatura govori najbolj polno in po resnici. Seveda bom navajal stavke, ki jih omenjam in ki so - z danashnjega vidika - sramotni. Je pa res, da tedaj she ni bilo holokavsta nad Judi. Vendar obenem vidimo, da je takshno hujskanje zoper nek drug narod kot narojenostno priprava za holokavst.

Kam vodi hujskashtvo DSD? Znova v Gabrijelov svet? Ashkerc ni vech nemochno osamljen. Tako leta 1941 kot leta 1994 je na njegovi strani pol Slovencev; vsaj ideoloshko. Konflikt v takshnih razmerah, ko bratovstvo nima vech enotnih bratov, ki bi poslushno izpolnjevali Materin in Ochetov nauk-zapoved, ko je en brat kar naprej zaznamovan kot sovrazhnik, izdajavec, amoralnezh, hudich - tako sem chutil kot otrok pred vojno, da je bil zaznamovan moj oche, moja druzhina, tudi jaz -, vodi z nemajhno verjetnostjo v bratomornost.

L. 88 predvidevam preoblikovanje slovenske druzhbe v stranke kot nastanek gibanja, v tem pa vidim mozhnost fashizacije. Kajti kaj drugega kot klerofashizem je "ljudsko fascinantno nacionalno versko gibanje"? Do strank sem kritichen; a vem, da so ustreznejshe od gibanja. Gibanja dopushcham le za omejen chas. Predvidel sem, kaj se bo dogajalo chez nekaj let, v letih 90 in 91. Dolochil sem svojo drzho v tem chasu. In se je drzhal. Mrak me je uchil, da moram zhiveti ozaveshchen, kolikor se da. Iz kritichne analize izvajam modele svojega prihodnjega obnashanja. Razprava o Ashkercu je moj temelj in program she danes.

Najslabshe je, che stranke prerashchajo v gibanja, v nadstrankarstvo. Kar hocheta Jansha in DSD; kar se udejanja v Bucharjevi ljubljanski kandidaturi. Rupel bi ustrezneje mislil, che ne bi reduciral vsega na strankarstvo in na drzhavnishtvo. Ne bi moral - kot pameten chlovek, kot izobrazhen in univerzalno mislech - skushati osvetliti slovensko drzhavno strankarsko politichno stvarnost, ki ji tako strastno pripada, s kakshnega vishjega, seveda ne gibanjskega, ne totalitarnega vidika? Je to sploh mogoche, che ne chutish stika z EK Bogom in Rupel ga ne chuti? Na Zahodu so ljudje Ruplovega tipa zamenjali poudarek na nacionalnem s poudarkom na planetarnem, vsaj na panevropskem, na civilizacijskem, na a(nti)nacionalnem. Kako naj jim sledi slovenski politik, che hoche, da ga bodo mnozhice volile? Rupel je zhe bil kozmopolit, na prehodu 60. v 70. leta; zadevo pozna. A se hote reducira, da bi bil masovno sprejemljiv. Torej ga politika reducira chez dovoljeno mero? Ni veljalo isto za Kreka?

More imeti prav le nekdo, ki stoji tako zunaj, kot je Mrak. So mogoche sinteze, Cankar?

Sam se nisem oborozheval. Nisem sodeloval v eksplicitni nacionalni revoluciji oz. v boju za slovensko ND kot vojashkem. A sem nanj opozarjal, da je nujen, che hochemo Slovenci prezhiveti; da se je treba nanj pripraviti. Da ne smemo biti lahkoverni. Tudi zato sem l. 91 podrobno analiziral Levstikovega Tugomerja; da bi napravil generalno slovensko avtoanalizo. Opravil sem svojo dolzhnost; kolikor mi je dolzhnosti pritikalo.

A ves chas z vednostjo, da empirichne nuje - ND, celo obrambna vojna - ne smejo zamegliti shirshega pogleda: na eni strani slovenske odprtosti v Evropo, na Zahod, v planetarno zgodovino, na drugi strani stika z onkrajnim. Tisti, ki so bili she pod konec 80. let ali jugoslovenarji ali niso imeli pojma, kaj se dogaja, zdaj "popravljajo" svoj zaostanek in forsirajo, kar je zhe opravljeno: ND. S tem spreminjajo ND iz empirichnega instrumenta v ideologijo, celo v magijo. To je platforma od Poljshaka do Starmana. Jansha je bistrejshi: zanj je nachrtna magizacija sredstvo za spremembo sistema iz strankarsko pluralno liberalnega v paternalistichno cezarskega. Naivnezhev se posluzhuje; ti bi bili - kot shibke osebnosti - zmerom radi v sluzhbi kake vishje Sile.

A ne v sluzhbi EK Boga, ki nikoli ne daje empirichno singularnih zapovedi: tega ubij! To drzhavo naredi! Pojdi tja in tja in tega zhrtvuj! Vse to so poganski ostanki v stari zavezi. Jezusova zaveza pravi: Pojdite za mano, za mojim zgledom! Ishchite resnico! Odlochajte se sami! Ne verjemite lazhnim prerokom, ki trdijo, da vedo, kaj je treba v dolochenem trenutku storiti; ki so zmerom gotovi v svoje nachrte in obljube. Jezusova obljuba je odreshenje, ne tosvetna zmaga.

Bog ni obstojen zgolj prek KC. Njegova Cerkev, o kateri pishem, je ves svet, vse stvarstvo, vsaka smiselna tochka v njem. To zamisel sem leto kasneje izdelal, a zhe v razpravi o Ashkercu sem jo uposhteval. NKC v ZKC je posebna koncentracija bozhje navzochnosti v svetu. Odtod se kot od monshtrance ali od hostije razsvetljuje vse stvarstvo. A to ne pomeni, da je Bog le v hostiji. Je v pogovoru s chlovekom, v molitvi in v dejanju. V umetnishkem delu in v drevesu. A na nachin, kot ga sporocha skoz svojo Besedo, to pa hranijo v najbolj pristni - cheprav she zmerom slabo razumljeni, smo pach ljudje - obliki singularne krshchanske Cerkve.

Nekoliko preostro recheno: da je Kocbek dedich slovenske nekritichne tradicije. Kaj sem hotel rechi? Da do socialno politichnih rechi ni dovolj kritichen. Kritichen je bil konkretno; recimo do klerikalizma. Ne pa do druzhbe kot takshne. Zastopal je vrsto tosvetnih iluzij, celo milenarizem. Komunizem je imenoval absolutna prihodnost; enako kot Boga. Tega slepila Mrak ni delil.

 

13.

Pri Mraku ni le vse poosebljeno, vsi odnosi med ljudmi, ampak so v sredishchu njegovih dram prav PO; ponavadi kot izjemno mochne osebnosti: kapitan Scott v Herojih juzhnega techaja, Jozefina Baker, Ivan Grohar, Milosh in Djordje, Lincoln, Kleist, Jakopich (Slepi prerok), Bulovcheva (Mona Gabrijela), Marat itn. Mrak vizionarsko vztraja pri bistvenem: pri osebnem; medtem ko se drugi podrejajo duhu chasa. Mraka ljudje, ki skrbijo za tega duha, izrivajo od povsod, kjer ima duh chasa oblast. Vendar ga ne izrinejo povsem. Zadoshcha, da so se Mrakove drame ohranile; da jih je nekdo - en sam, recimo jaz - prebral in interpretiral. In delujejo kot "socialna" sila. Prej so bile zamrznjene, zdaj pa... Napovedujem prihodnost. Zaenkrat so she zmerom zamrznjene. In RSD z njimi.

Analiziram notranje tezhave, protislovja KC; posebej duhovnikov. Ves chas z istega vidika: kako zdruzhiti osebno vero in zunanjo Cerkev; osebno svobodo in logiko ustanove.

Poseben problem je, kaj bi bilo vse treba poznati, da bi mogel bravec ustrezno slediti Bratovstvu II, RSD? Poznati Majcnovo dramatiko? Pa toliko drugih mojih knjig, na katere se sklicujem? Poznati SD in njene like? Nikogar ni, ki bi to poznal tako dobro, da bi lahko RSD sledil. Chem˙ nochem olajshati bravcem posla in jim sporochati le sploshne sklepe svojega premishljevanja? Ker sem do sploshnih sporochil skeptichen. Niso le tehnoloshka, racionalno logichna, reduktivna na neko obcho modrost. So v osnovi prevara: zamenjujejo zhivo resnico, ki je zmerom empirichna in singularna, s prirejeno, s takshno, ki misli na linearen nachin.

Kompleksno mishljenje, za katero se zavzemam, je komaj priobchljivo. RSD je poskus priobchiti ga; neuspeshen. Vztrajam pri njem. Konvencionalcev je dovolj. Kdor hoche biti uspeshen, ne bo vzdrzhal nepriznanosti. Ta je pogoj chloveku, ki hoche udejanjiti nekaj tako nepopularnega, kot je singularna analiza, delana za tisoche razlichnih primerov, tj. poiskati zveze med kar se da razlichnimi osebami, liki, idejami, segmenti sveta.

Res sem bil naiven, da sem prichakoval s strani ZKC strinjanje z mojo takˇ radikalno kritiko predvojne slovenske Cerkve. Udje SKS so bili tiho. Razpravo o Ashkercu so "spregledali", da se jim ne bi bilo treba opredeliti. Kot politichna figura sem bil ZKC koristen. A kot analitik-kritik tistega, kar so chutili sami kot najbolj pravo, sem bil nemogoch. Dokler so me hoteli uporabljati, so se zato delali, da razprav, kot je ta o Ashkercu, nisem napisal. Imel sem pravilen obchutek, da pada moje delo v prazno tudi v SKS.

Sam menim - res le iz samovelichja? -, da je recimo prav ta - objavljeni - spis o Ashkercu temeljen za slovenstvo ne le konec 80. let, ampak tudi za naprej; in temeljen za slovensko KC. Pa kot da ni bil ne napisan ne objavljen. Menda ni bilo niti enega chloveka, ki bi mi o spisu kaj dejal; niti med Mrakovimi uchenci. To je najtezhje: delati - vztrajati - v prostoru, ki se dela, kot da te v njem ni. Oziroma si; ampak v neki drugi vlogi. Tisto tvojo vlogo hvalijo, da bi te zvabili proch od resnichnega sebe. Zamolchanost se kombinira z zapeljevanjem.

Res mora delovati bozhja milost, da chlovek vzdrzhi v opisanem polozhaju. Ne morem nehati verovati v Boga milosti. Nicha Bog ne more kar tako odreshiti; posamezni osebi pa lahko pomaga, ko ji daje v srce vedri mir. Tega sem poln, ne glede na vso jezo, ki jo kazhem do farizejev, Grilov in Schmidtov. V odlochujochi globini moje osebe je prav neverjeten mir: tisti, za katerega molim pri mashi: Dona nobis pacem!

 

14.

Ves chas me zanima vloga heroja. Ne le zaradi priprave na leti 1990-91. Zhe mnogo prej; in she danes. Heroj je trajna chlovekova vloga; arhetipska. Zato sem ji posvetil posebno pozornost v analizi Tugomerja. Naslov niza-sklopa RSD, kamor sodi razprava-knjiga o Tugomerju iz l. 91, ima nadnaslov: Slovenski plemenski junaki. Lahko da je naslov rahlo ironichen. Plemenski ima dvojen pomen: junaki PS (plemenskih - rodovnih - skupnosti); a tudi kot da gre za plemenske bike, za oplemenjevalce, osemenjevalce. Zakaj ne? Heroji te vrste so osemenjevalci; so duhovni, simbolichni in fizichni temelj v PS.

Kolikor je Slovenija she zmerom PS, velja to tudi zanjo. Ni druzhbe, ki ne bi imela v sebi vsaj ostanka PS. Zhelje, ki jih kazhejo danashnje mnozhice mladih po obozhevanju zvezd, Jacksona itn., so zmerom tudi spolne. DSD bi rada za takshnega junaka naredila Jansho; bomo videli, ali je za vlogo sposoben. Ni le odlichen politichni spletkar, spodbujevalec iluzij, ki pa jih sam ne more udejanjiti? Pravi plemenski junaki so MladiŠ, KaradjiŠ, Djodan, Shushak, Bokan ipd. - prenos tenisacha ZhivojinoviŠa ali Lepe Brene v politiko.

Che bi hotel obdrzhati logiko kompleksnosti kot pregledne povezave kaosa in linij, bi moral v ta prvi zvezek Bratovstva II uvrstiti tudi analizo Tekme. Pa analizo Zastorov itn. To fizichno ni mogoche, ker je chlovek v nekaterih tudi odlochilnih momentih zgolj linearen. Pomeni pa opozorilo na Tekmo napoved drugega sklopa-niza RSD. V njem bom obravnaval recimo tÚmo tekmovanja ali staranja. Med obema nizoma pa so zveze: Tekma, Ashkerc, Ashkerc, Lesovin.

Zhivljenje je nepredvidljivo, tj. singularno in kontingentno. Leta 91 sta se od politike zachela distancirati Zajc in Sheligo; tedaj je Hribar tichal najgloblje v politichni ideologiji. Zadnje leto se je Hribar umaknil iz politike, Zajc in Sheligo pa sta ji spet blizhe: seveda nadstrankarski politiki, tipichni za DSD.

Po drugi strani pa Zajcheva zadnja drama Grmache ni slabsha od Medeje; v nechem je za Zajca inovativna. Kot umetnik Zajc ne popushcha. Ostaja znotraj svojega sveta, ki ima trdne okvirje. A znotraj tega je she zmerom ocharljiv, domishljijski, zagrizen. Tudi resnichen. In resnicoljuben.

 

15.

Francino ponujanje Tonetu ni moglo biti Mrakova neizpolnjena tiha zhelja. Chemu se je Mrak tako zvesto in vztrajno drzhal Karle Bulovcheve, ki je bila nasproten znachaj Francinemu: avtonomna, nepodredljiva, ne mazohistichna? Ker je hotel enakopravnost dveh mochnih; to razmerje - med sabo in Karlo - uprizarja v Emigrantski tragediji kot razmerje med Karlom in Ado. Mrak je moral videti v Francinem ponujanju - v tem tipu ljubezni - nekaj neprijetnega, slabega. Ashkerc hoche biti sicer najmochnejshi, duhovni vladar slovenstva. Ne bi vladanje nad zhensko, ki je niti premagati ni treba, ker se vsiljuje sama, pomenilo reprodukcijo zmagovitosti na druzhinskega despota in obozhevanca? Mrak se vse bolj zavzema za par enakopravnih; Francin tip druzhine pa je avtoritaren. Franca bi ponovila v intimi s Tonetom model, zoper katerega se Ashkerc v javnosti bori. Namesto da bi Tone Franco zhe spochetka odbil, se z njo zaplete. Ne znajde se. Ne znajde se v razpetosti med svojim heroizmom in lirsko obchutljivostjo, bolechino. V tem je shibak; to ga pokoplje. Ni delan iz enega kosa; a tudi ne dovolj pesnishko nadarjen, da bi izpovedoval intimno bolechino. Ker tega ne obvlada, se zlomi. Mrak pa se je znal omejiti: pustiti v nemar druzhbeno junashtvo, politicum, boj s KC, liriko, spolnost, zhensko; s Karlo imata le prijateljski odnos, ne spolnega. Da je bil tako osredotochen, je moral Mrak zhrtvovati shirino svoje zhivljenjske akcije. Vso shirino je naredil za tÚmo svoje dramatike. Kot PO se je asketiziral, kot se je le mogel. Ashkerc pa se odpre na napachnem mestu; in se pusti raztopiti sili, ki je vstopila vanj: "babjemu" chustv(ovanj)u.

DSD tudi tu posnema Partijo. Verjame - zheli si -, da bi se ponovilo isto razmerje, ista zgodovina. Leta 1929 je vstaja-revolucija she povsem irealna, brez pomena, ljudje ji ne sledijo. Treba je le pochakati na ugoden zgodovinsko socialni trenutek; kot so komunisti pochakali na l. 41. Zakaj ne bi bila Zgodovina - bog - naklonjena tudi desnici?

 

16.

Pot - ambicija - navzgor, ki jo kazhe podezhelska Franca, ni vech drzha, usklajena s smotrno druzhbo in umnimi sorodniki, materjo, kot je Rotija v Ogrinchevi igri V Ljubljano jo dajmo! V Ogrinchevem chasu-druzhbi se je zdelo, takshna je bila ideologija zachetnega meshchanstva, da bodo odpori socialno razredni promociji in urbanizaciji slovenstva sicer mochni, konservativni oche Gashper Srebrin, a brez vechjih tezhav premagljivi; oche Srebrin se sam umakne in prepricha, da imata hchi in zhena, ki se odpirata mestu, izobrazbi in s tem novemu tipu druzhbovanja, prav. V Mrakovem chasu se to slepilo razdre. Franca mora najti v sebi vse drugachne sile, da pride iz province, dozhivlja jo kot jecho tja, kamor si zheli. V Franci je zhe demonija; v Ogrinchevem slovenstvu she ni sledu o diaboliji.

Ne pravim, da je struktura, ki jo opisujem v zvezi z Ogrinchevo igro, le chasovno pogojena; zato prehodna. Trajna je. Che se mi posrechi uvrstiti analizo Pershakove komedije Peter in Pavel v Bratovstvo II, bo vidno, da traja Ogrincheva struktura do danes. Pershak ji je zvest tudi kot politik. Njegova stranka - ostanki Demokratske - je pristno in iskreno na sredini. Je poshtena stranka; tudi zato se ji je pridruzhila Krshchansko socialistichna stranka ali gibanje Matije Kovachicha, Petrovega brata.

Prav tu vidimo realiteto politike: mislite, da bodo ljudje volili poshteno stranko? Volili bodo ali tisto stranko, ki se na Poshtenost sklicuje in ki je pri tem nesramno demagoshka, Podobnikovo Ljudsko; ali pa v she vechji meri fascinatorje, le slabo prikrite zlodeje v DSD. Che bi deloval Kidrich l. 41 benigno, poshteno, bi ne shel nihche za njim. Poshten je bil Gosar; pa? Konchal je v Dahavu, njegova desna roka Sholar v Dahavu in v povojnem zaporu, medtem ko sta se Jelochnik in Kociper reshila, ker sta se previdno umaknila. Che je civilizem le dobrodushen, dobronameren, poshten, je brez shanse, da bi uspel. Mora biti tudi cinichen, oblastnishki, diplomatski, realistichen - rachunati na blato. To je Ruplovo spoznanje, ko se je odlochil prestopiti od Demokratov v LDS.

Pot navzgor je pot navzdol. Pot v Ljubljano - Ogrinec - se prej ko prej skazhe kot pot v blato: v Telebanovo Matajevega Matije. To ve tudi Pershak; a je blag. Pot navzdol variira na blag nachin. Ne pravim pa, da ta nachin ni resnichen; da je resnichna le nadsurovost Gabrijelovega sveta. Vsak je resnichen na svoji ravni. Sam bi volil demokrate, che bi imelo to kak uchinek. V politiki je uchinkovitost - moch - pogoj za kakrshno koli delovanje. Zakaj naj bi volil politichno nemoch? Volim nemoch, a ne na politichnem nivoju. Tekmovati v politiki - v boju za oblast, a na zares poshten nachin - je avtoblokantno. Pershak ne fascinira. Ima predober okus. Je povprechen. Ljudje sicer hochejo povprechnost, a na njenem chelu chloveka, ki je zastopnik obche povprechnosti, sam pa zasebno nadpovprechen, a v sluzhbi konvencije. Danes v sluzhbi Doma, Ognjishcha in podobnih sentimentalnih maloumnosti, ki si jih je izbral Jansha za nova sredstva pridobivanja bedastih in zaostalih dushic.

Partija je dosegla, da sta se slovensko podezhelje in mesto skoraj poistila. Danes - zhe desetletja - prehod z dezhele v mesto ni vech problem; ljudje prihajajo z istega na isto. Kar se dogaja na Metelkovi, a tudi v K 4, se dogaja zhe v moji vasi, eni najbolj obrobnih in odrochnih na Slovenskem. Na eni strani vasi gostilna, ki ni v nichemer razlichna od mestnih, na drugi strani kˇt za mladino, ki posnema zahodno. Vmes grgra nekaj starchkov in se peha za vechje blagostanje nekaj vitalnih srednjeletnikov. Ob tem jaz, ki opazujem, kako se je vashka idila - mir -, v katero sem se naselil pred poldrugim desetletjem, podrla; odshla je za zmerom.

Vem, da je to Bog hotel: da prestanem she to preizkushnjo. Da nosim odprto rano v srcu - repoganizacijo ZKC - in onesnazhenje prostora v ushesih, v ocheh: vsakonochno divjanje pobesnelega ljudstva, ki abreagira svoje chez dan napol zatrto barbarstvo v nochnih in zgodnjih jutranjih urah neposredno pod mojim oknom. To je moj krizh. Ni patetichen. Je krizh iz blata. Krizh, primeren koncu Ashkerca, koncu, ki ga je Srebrinova druzhina dozhivela pol stoletja kasneje; ali/in polozhaju, ki sta ga zapustila Gabrijel in Mihael na prehodu iz komunizma v civilizem. Ni bilo ne komunizma niti ni civilizma. Namesto obojega je blato.

Che jih gledam, te tuleche in gomazeche primerke podchloveshtva, od strani, skoraj ne vidim v njih PO; le maso, ki se kot govno preliva po dezheli. Dosezhena je enakost; cilj socializma. Nikjer nobenega milichnika ali udbovca vech. Masa in gostilnicharji, ki ji strezhejo, se ravnajo sami; dosezhena je demokracija. To je masovna druzhba, primerna za zaostal provincialen narod, ki je sicer dobil lastno drzhavo, a jo ima za to, da jo v nocheh alkoholnega samoopoja izkozla, izserje in izblebeta.

Mrak je imel v Ashkercu bolj prav, kot se zdi. Treba je pogledati le izza manekenskih postav, oblek po zadnji modi, kravat in belih srajc, ki jih nosijo tudi mladi kulturnishki japiji, pa bo vidno bistvo: Drek. Mislil sem, da sem pripotoval na Kitero; Poussin in Watteau sta bila nekoch moja ljubljena slikarja. A me je gnojni voz odlozhil v Butalah. Ubogi Ashkerc, ki se je namenil Butale preoblikovat!

Slikam in ne delujem kot politik, ki obeta Napredek. Ker slikam, kar vidim, slikam - na liniji, ki ji sledim v Bratovstvu II - blato in drek. Cheprav tudi Boga.

Ravnokar se zachenja daniti nad Vremshchico. Napotim se na teraso, da se mi bo dusha dvignila pod nebo, kot se na Pavlovchevih pokrajinah. Chistost neba je takshna, da ne more ne biti bozhja. Bog se izrazha skoz to nedolzhnost, ki je ostra. Kar gledam, je chudezh. Od tega zhivim. Ljudsko govno se je pred uro dvema porazgubilo po dezheli; zdaj je mir. In midva z Bogom v molchechem dvogovoru. Govno ne more vech do mojega grla. Kristus je vstal. Tudi skoz Naturo - v mojem verskem srcu.

Ljudje hochejo navzgor. Marsikdo tja tudi pripleza. A najtezhje je zgoraj ostati: biti plemstvo skoz stoletja. Plemstvu se je to posrechilo, cheprav je izgubilo oblast. Z meshchanstvom so vechje tezhave; tudi zato, ker ni oblikovano po rojstvu, ampak po sposobnosti, zasluzhku, srechi, na trzhishchu. Zato se lahko hitro dvigne, a hitro pade. Che nima vech denarja, mu tudi lepe manire ne pomagajo. Plemstvo je vech kot etiketa; je nachin zhivljenja, zhivljenjski svet. Tudi meshchanstvo. Le da meshchanski svet niha od PO do PO; kar za pripadnike plemstva ni vazhno. V plemstvu je svobodna PO nepomembna; le da se plemich drzhi razrednih pravil. Meshchan brez denarja in pameti ni nich. Lastni razred ga izvrzhe. Pade na dno, nazaj v proletariat oz. ponavadi na rob druzhbe, v eno izmed lumpenplasti.

Na Slovenskem je skushala to narediti Partija z meshchani kot deposediranimi. Ker tudi vrh druzhbe ni segal kaj dalech chez dno, padci na dno niso kaj prida pomenili. Posebno ne, odkar je zachela Partija socializem prilagajati trzhnemu gospodarstvu. Vitalni bivshi kapitalisti so postali obrtniki, obrtniki pa so zacheli tvoriti najbolj potenten - barbarski, a sposoben - slovenski razred. Bivshi kapitalisti in njihovi otroci so se smeli povzpeti do direktorjev, do menezherjev; ker so meshchanske navade vse bolj prodirale v vse pore druzhbe, se je meshchanstvo revitaliziralo. Po spremembi rezhima l. 90 ni bilo meshchanov, ki bi bili prej odrinjeni na robu, zdaj pa bi sposobni chakali, da zasedejo vodilna mesta; bili so zhe v igri. Spremenil se je politichni sistem, igra strank, ne pa gospodarski; she manj razredni. Ni prishlo do revolucije; niti she ne do evolucijske spremembe. Vse ostaja, kot je bilo v 80. letih. SPE se ni posrechilo zasesti niti enega vidnejshega polozhaja v Sloveniji. She zmerom chakajo zunaj - na kaj? Na DSD revolucijo?

Kot da se danes vse drenja zgoraj. Vsakdo misli, da je upravichen biti zgoraj; ima se vsaj moralno za chloveka, ki je zgoraj. Ideologija poshtenosti zachasno nadomeshcha vodilne pozicije v (ob)lasti. Ko jih bo DSD dobila, bo nehala prepevati o Poshtenosti oz. to bo le she volivni mlinchek. Liberalna demokracija - zgled v ZDA - je druzhba, v kateri bi bili radi vsi zgoraj. V aspiracijah tudi so vsi zgoraj.

Literatura kazhe, kaj se dogaja v resnici: ne vech padanje razredov kot porazhencev na dno, aristokratskega, meshchanskega. Ampak poshkodovanje in propadanje PO kot singularnih. Danashnja meshchanska druzhba na eni ravni ni razredna; vsi smo meshchani. Na tej ravni se lochujemo le po sposobnostih, brezobzirnosti, nesramnosti, pohlepu, srechi. Propadanje, ki ga je SPD kazala kot posledico partijskega terorja, danes razumemo drugache. Ne da bi partijskega terorja nikoli ne bilo. Ampak zakon propadanja je globlji, univerzalnejshi; velja tudi tedaj, ko Partije ni vech. Ker tega DSD ne razume, konstruira fantazmo, kot da je Partija she zmerom na oblasti. Nekdo pach mora biti kriv za to, ker se zadeve niso uredile idealno, tako kot je celotni slovenski narod prichakoval. Jaz she najmanj.

Zajchevo literaturo je treba danes brati drugache, kot se jo je dalo v 60. letih in naprej - politichno. Hvala Bogu; zhe od zachetka sem pomen politichnega omejil. Zato pojmi-merila, ki sem jih izdelal v 60. letih - avtodestruktivizem itn. - she veljajo; so she bolj tochni. Na eni liniji je bil avtodestruktivizem posledica revolucije in njenega notranjega zloma; a le na eni. Na drugih je posledica drugih vzrokov.

Danes ravno tistih, ki sem jih omenil malo prej: boja na trzhishchu, staranja, pomanjkanja volje do uspeha. V 60. letih je she zadoshchalo, da se je chlovek udinjal Partiji. Tudi danes je vazhno, da si chlan stranke; a she zdalech ne toliko kot vchasih. Jutri, ko se bo gospodarstvo osamosvojilo, bo she manj vazhno. Partija je bila preprichana, da udejanja idealen, visok, vzvishen svet; pri sebi ni priznala blata. Kritichna SPD je odkrivala blato v srchiki Partije. Danes je sploshno znano - je intelektualno predelano izkustvo, je sprejetje te razlage -, da je govna povsod mnogo; morda zgoraj she vech kot spodaj. To pomeni danashnje nezaupanje ljudi v stranke, odpor do strank. Ko se dvigash po poti navzgor, prihajash ne v idealne vishine - od Ogrinca, ki je she trezen in realist, do Javorshka v Odlochitvi -, ampak v blato. Prav na vrhu so zvezde krvave in blatne: lumpenrevolucija. Umazani so Kantor in Trajbas, Beshnar in Grdun, Polkovnik in Komisarka (Napad). Drek je v sredishchu drzhave, oblasti, nacije; odkritje JovanoviŠeve Antigone.

Ko gresh po poti navzdol, ne padash v vechje blato; menjajo se le smradovi, odtenki vonjev. Zhlajpa, ki je bil z dna, postane po revoluciji vrhunski oznovec in direktor; Job. Kje in kaj je Zhlajpa: dno ali vrh? Predvojno meshchanstvo tik po vojni pada na dno; Zhivljenje - karneval; liki kot Luiza Chermakova. Zhe Bor protestira, da se je meshchanstvo uspelo reshiti; v Kolesih teme. Kaj popisuje Morovich? Marginalce ali zlato mladino? Se oboje poistovecha? Filipchich uprizarja vrh neke druzhbe: predsednika drzhave, shefe koncernov - v Psihi itn. Se da te ljudi razlochiti od marginalcev v Atlantidi ali Filetu?

S tega vidika sploh ni ne poti navzgor ne poti navzdol; le vrtenje v blatu. To je pogled s krozhnice kroga. A ljudje ne bi bili ljudje, che ne bi v osnovi gledali linearno: po premici. Ta pa strukturalno terja prihodnost, progres; zato tudi regres in preteklost. Premica in daljica delata - dajeta - red; celo nadomestni smisel, smisel tosvetne izdelave. Sanjarita, kot da je na koncu premice absolutna Prihodnost, v kar je verjel she Kocbek. Ne pa Mrak.

Kako naj se trudim priti navzgor, che pa poznam zgodbo hoje? Che vem, da je tisti, ki je najbolj zgoraj, tak kot Predsednik Slovenije v Psihi? Kot Komisar, Afera? Ali kot nadkralj Kserkses?

Kar me zanima, je biti drugje. Premica je zame premalo "ambiciozna" struktura.

V razpravi Primerjave - Racine govorim o mashchevalnosti drugache; manj konvencionalno. Bolj poudarjam pomen strasti. Manj dam na moralnost kot v razpravi o Ashkercu. Bolj se vracham k sebi, kakrshen sem bil pred chetrt stoletja.

Takshna nihanja so stalna; niso nich slabega. Che mi le pomagajo, da odkrijem kaj nekonvencionalnega, a resnichnega. Nochem pa delati vtisa, kot da mashchevalnost zagovarjam. Razlagam jo. Rad bi jo notranje diferenciral - glede na njene posledice: koliko drugega s chim poshkodujem, obenem pa, koliko drugega s chim odpiram. Drugi kot vase zaprta identiteta - kot samozadovoljni burzhuj - ne more biti cilj chlovekove ljubezni. Drugega je treba odpreti, da postane bozhji.

Niso - in extremis - celo strahotne revolucije in kataklizme narave sredstvo za to, da se chlovek eksistencialno odpre? Da pade iz vloge samozadostnega pravichnika in uzhivacha? Bozhja sredstva so razlichna; tudi strashna. Zaprta PO ni dostopna odreshitvi. Ker je vrhovni cilj odreshitev, je treba vse podrediti tej.

Torej: ne le gledati na to, da drugega ne bi poshkodoval. Ni optimalni chlovek, kdor trpi, kdor je odprt, a ni od trpljenja utrujen, strt, obupan? Che "mashchevalnost" sluzhi odpiranju, ni napachna. Danashnji - skromni in vsaj minimalno odprti - Ribichich mi je blizhji od tistega, ki je krojil nashe usode v prejshnjih desetletjih.

Je tudi velika razlika med chlovekom, ki goji v chustvih mashchevalnost, in nekom, ki se mashchuje. Pa med nekom, ki ima mozhnost mashchevati se, ker je zgoraj, in nekom, ki je brez te mochi. Partija je izrabljala prednosti zmage za mashchevanje. Sam sem mashchevalen, ko sem spodaj. A kadar koli imam socialno moch, je ne uporabljam. Najmanj v namen mashchevalnosti; tedaj odpushcham.

Ker pa je spodaj zgoraj in nasprotno, je obenem res, da chlovek odpushcha tudi, kadar je spodaj, in se mashchuje, kadar je zgoraj. Imeti mora moralno versko moch, da se tedaj, ko je zgoraj, abstinira od svojih privatnih chustev; to je bistvo socialne morale, ki pa ga teologi-ideologi ne poudarjajo. Nasprotno: radi bi oblast, da bi se lahko mashchevali nad komunisti; tj. da bi izvajali Pravico.

Sam se komunistom ne zhelim mashchevati - kljub temu, kar so storili z mojim ochetom in z mano. Kot da jih imam rad - ker so tako propadli. Se hochem mashchevati le udom DSD, ker jih vidim tako potentne, v vzponu, v samoslepilih, polne sebe? A kaj pomeni, da se jim mashchujem? To, da pishem o njih brez dlake na jeziku? Udejanjam pach literarno pravico; kot hajduk. Ker na sodishcha ne dam nich; ne na pravni sistem. Sem hajduk, ki ima besedo namesto handzharja. To pa je drugo ime za gverilca z orozhjem kulture. Biti bozhji gverilec.

V opombi pod chrto iz l. 91 she pishem, da je Druzhina, rod, druzhba metodoloshko manj razvita od Kristusa in Dioniza. Bratovstvo II, ki se je razvilo iz prve zasnove Roda, druzhine, druzhbe, je dobilo posebno v zadnjem letu zelo spremenjeno strukturo; poudarjeno metodoloshko.

Stavka o solidarnosti bozhjega obchestva, pa cheprav znotraj ene nacije, ne bi vech zapisal v tej - dvoumni - obliki; ne glede na opozorilo, da gre za omejitev bozhjega v ND. Stavek gre na rovash mojega singularnega angazhmana. Ko se je Slovenec znashel z ochi v ochi z mozhno srbsko agresijo, vsekakor s stalnimi srbskimi grozhnjami, je moral reagirati obrambno; tudi jaz. V stavku premalo problematiziram bozhjost, ki je komaj she bozhjost, che ostaja znotraj ene nacije. Za ND sem se zavzemal, da bi Slovenci prishli do nje in jo pustili za sabo kot presezheno, cheprav realno in potrebno obliko. Logika etnocentrizma je regresivna, a neodstranljiva.

Chudim se, da sem napisal tako malo stavkov, ki bi mi danes zveneli napachno. Nekateri so enostranski. Redki so tako slabo formulirani kot pravkar omenjeni.

 

17.

Grenko je brati lastne izjave izpred treh let, v katerih izrazham veselje nad drzhami sijajnih ljudi. Trnovskega zhupnika Janeza Pogachnika sem pred tremi leti izvzemal iz ZKC; v njem sem videl optimalno figuro. Danes je eden glavnih v najbolj radikalnem krilu DSD.

Grenko je spoznanje, da sem vse bolj sam. Da je vse vech slepih. Ko se v druzhbi strasti stopnjujejo, je vse manj ljudi, ki si upajo drzhati se svojega poslanstva. Druzhba se iz svobodnega prostora kolektivizira: prehaja v bratovstvo-teror. Rakova pot.

V opombi pod chrto v petitu opisujem, kako je - za chasnikarstvo - postala moja drzha zanimiva. She premalo sem bil skeptichen. Bila je zanimiva, ker so jo brali kot shkandal, politichno strankarsko. Razkrinkal sem ministra; razkrinkal ga je njegov sovernik iz KC. Ker je bil to prvi primer te vrste - edini dozdaj? -, so chasnikarji primer zgrabili in ga uporabili v svoj namen. Brzh ko pa moja drzha v tem pogledu ni uporabljiva (eden od udov KE je to tudi nachelno zapisal: moji teksti niso uporabljivi, menda je bil to ali Bratozh ali Bogataj - tezhko razlochujem med njimi, tako so si podobni v svojem epigonstvu), se chasnikarji obnashajo, kot da je ni.

Kaj je "bolje": da me zlorabljajo ali zamolchujejo? Edini odgovor na to lazhno dilemo je: zidati she naprej in she bolj ustvarjalno svoj svet: RSD. Izdelovati avtonomen svet, v katerem so chasnikarji in kritiki del vsebine, ne pa recepienti, od katerih bi bila RSD odvisna. Ne se pustiti sprovocirati v psevdodialog, ki pomeni par nasprotij: dvojchka, odvisnost od kritika; tÚma Gabrijela. Ostati zunaj igre zrcal; drugje.

Najbrzh na kritike, che jih seveda sploh kaj bo, ne bom odgovarjal v chasopisju; ampak v nadaljnih nizih RSD. Torej v svojem "sistemu". S tem moja obramba ne bo prishla do ljudi. Le chemu naj bi prishla do tistih ljudi, ki so le masa pozheljivih gledavcev; ki delajo iz resne kulturno verske zadeve cirkus? Tudi che bi me kdo od tistih, ki jih v Bratovstvu II obravnavam - nekateri so zhivchni -, tozhil pred rednim sodishchem, bi izbral svojo pot odgovora. Sodishche sicer priznam, saj sem normalen chlan te drzhave in druzhbe. A priznam ga kot pravno institucijo. Ker pa vem, kaj so te institucije - kako so mi obsojale ocheta pred vojno, med njo in po nji, kako obsojajo na subjektiven nachin tudi danes in v najbolj pravnih drzhavah, v ZDA in Angliji -, bo tekla moja obramba tam, kjer jo bom izbral jaz: v nadaljevanju RSD. Tozhbo, obravnavo, sodbo, vloge v procesu, sodnike, javnost, vse, kar bi bilo morebiti zraven, bom rekonstruiral na svoj literarno znanstven nachin in vzel kot primer, ki ga je treba analizirati kot druzhbeni simptom, kot predmet mojega poslanstva. Spet brez pike na jeziku. Ne glede na posledice.

Biti zaprt pod stalinizmom je bilo strashno; ne duhovito; tudi ne izraz chlovekove svobode. Zaprli so te, ker je Partija tako hotela; zhrtev je bila izbrana brez svoje volje. Biti zaprt v LD bi bilo morda duhovito. Prvich se tak zapor ne da primerjati z zaporom pod totalitarizmom; je pol zabava. Drugich pa je redek. Wilda je strlo, ker je zhivel za snobovsko druzhbo. Cankar pa se je na Gradu tistih nekaj dni fino kratkochasil. Tudi Vilharju ni bilo sile. Tak zapor ne dela herojev. Je drugachen od totalitarnih. Treba bo poizkusiti. Sicer pa bodo tako morali imeti zdravnika ob meni zaradi mojega slabega srca, komaj prestanega srchnega infarkta. - Kaj fantaziram? Je name tako vplival Ashkerc? Prav prijetno se parodiram. Zmerom sem se znashel v drugachnem polozhaju, kot so bili polozhaji mojega ocheta. On je bil Marxov uchenec z Blanquijevo usodo, jaz Heglov: bidermajerski malomeshchan in Odisej.

Moja domishljija izvira iz branja opombe sht. 111. V nji prichakujem, da bodo moje tekste zacheli Slovenci brati. To je tako smeshno in trapasto prichakovanje, da sem moral pri prichi konstruirati she manj verjetno zgodbo o sebi pred sodishchem. Priznam, da so bila zame - zaradi mladostnih travm, moj oche je bil zaprt praktichno ves chas mojega detinstva - sodishcha posebno grozna rech. Zadnja leta me strah pred njimi mineva. A kdo pravi, da se ne bodo vrnila? V opombi napovedujem realno mozhnost le desno populistichnim gibanjem. Che se bo stopnjevala v fashizem, jim bodo sodishcha pomenila sladek kruh. Mislite, da bodo Starmani et comp., ki zhe zdaj kar naprej grozijo s sodishchi - Podobnik hoche postaviti pred sodishche zaradi izdaje NaRODa celo predsednika vlade (che zadeva ne bi bila komichna, demagogija zaradi volitev, bi bila vnebovpijoche bedna, ti ljudje bi lastno mater zlorabili, che bi jim to prineslo tochke na volitvah) -, v primeru svoje zmage in oblasti strpni in blagi?

Ugotavljam, da sem she prav zhiv, ker me zanimajo take smeshnice in folklorizmi. Radoveden sem. Zmeraj sem rad hodil v zhivalske vrtove. Po vsej Evropi. A v Evropi so zhivalski vrtovi ograjeni prostori znotraj mest; Slovenija pa je v celoti pol Butale pol chitalnica, v kateri Butalci uprizarjajo igre o Butalah. Slovenci uzhivamo, ko se opazujemo. Domachi svet je najbolj zanimiv, ker je slovenski, naRODen, nash.

Ko pishem l. 88 o novi slovenski zavezi, nima to nobene zveze s sakralno organizacijo prezhivelih domobrancev, Velikonje, Stanovnika, Kogeja itn. Ko je bila objavljena moja razprava Zaslepljeni, zlomljeni heroj, si nobeden od teh ni niti v sanjah predstavljal, da bodo chez nekaj let zhe smeli imeti takshno organizacijo. Molchali so.

Danes ne bi vech uporabil tako zanosnega izraza. Za zavezo menim, da velja le Bogu; med ljudmi so le zachasna prijateljstva, pogodbe, interesne zveze. Che je prijateljstvo najvishje, poskusha biti zaveza konkretni PO; eni. Narodna - slovenska - zaveza je pomota.

Sem in tja se mi je ponesrechila kakshna takshna formulacija, ki so jo epigoni potem pograbili in uporabili v povsem drugem pomenu. Sam hochem rechi le, da je treba slovensko politichno zhivljenje temeljito prevetriti v duhu svobodnjashtva - liberalnosti - mladoslovencev. Nekaj te prevetritve je okrog l. 90 in 91 bilo; ni bilo vse le deformacija. A da bi nastala Nova slovenska zaveza? Che je chlovek angazhiran v tem svetu, ga zanasha v slepila; che ni angazhiran, ga sili v narcizem.

Kako zdruzhiti obe drzhi, da ne bi bil ne smeshen ne jalov?

 

18.

Ko izprichuje Ashkerc to silno zheljo po samolastnosti, govori skozenj Mrak. Redko srechamo tako mochno zheljo ne biti tak kot drugi, kakor je bila pri Mraku; najti svoje posebno poslanstvo. Zamisel je pravilna. Tezhava je le v tem, da je Mrakova volja po samobitnosti v chasu Ashkerca ogromna, vsebine pa she nima. Disproporc Ashkerca kot drame in figure je med to neznansko voljo in praznoto vsebine. Mrak je potreboval she leta, da je nashel ustrezno vsebino: skoz izkushnje, ki so prihajale postopoma.

Medtem si je zapravil ves ugled v javnosti; javnost ga je imela le za primer samovelichja, ki je vsebinsko nicheven. Ko je Mrak prishel do edinstvene vsebine - do vsebinskega poslanstva sporochila, posebej v duhu EK -, je bilo prepozno; njegovo sporochilo so slishali le redki, posebno zato, ker so ga le redki she poslushali.

Milost je, da sem ga slishal - poslushal - skoz desetletja jaz. A sem tudi sam potreboval chas, da sem ga deshifriral. Moral sem sam ponoviti Mrakove izkushnje - vsaj nekatere, vsaj v dolocheni meri -, da sem ga mogel razumeti.

Zastavlja se novo vprashanje. Che je treba chloveku, da sam dozhivi strahote sveta - brez tega ne more razumeti najglobljih sporochil -, ni posledica te nuje elitizem? Eni so bolj preizkushani; le redki od teh so zato bolj modri. Drugi so povprechni; zanje velja socialna morala. Mrak je v glavnem tako mislil; o tem me je tudi prepricheval. Mene je imel za izjemo. Izjemno me je cenil. Kar pa mu nisem nikoli povsem verjel; skeptik. Dopushchal sem mozhnost, da me zapeljuje, saj sem videl, kako visoko ceni, in jim to tudi pove, ljudi, ki so bili zame revchki. Skoraj vsakogar, ki je bil Mraku naklonjen, je hvalil; glede tega je bil manipulant in brezvesten. Je pa razumljivo: tako je bil sam, da je bil vsakomur hvalezhen za najmanjsho naklonjenost in mu jo je vrachal. Tudi meni? Sodim med druge njegove uchence? Nikdar se nisem imel za Mrakovega uchenca - prav zato ne, da ne bi bil enak njegovim resnichnim uchencem; tj. epigonom, v glavnem smeshnim posnemovalcem, nebogljenchkom.

Sam odgovarjam na zastavljeno vprashanje: vsi ljudje dozhivljamo strahoto usode, eksistence, che smo le dovolj odprti. Torej je prva zapoved - to ves chas ponavljam: odprtost do drugega. Trpljenje je dolocheno od zunaj. Od vsake PO pa je odvisno, kako bo to trpljenje razumela, sprejela, interpretirala. Ali z obupom; ali z zagrenjenostjo. Ali kot milost, da sme chlovek z Bogom kot njegov partner svet soodreshevati.

Sam se ne odlocham elitistichno. Svobodna volja vsakogar dokazuje, da je vsakdo poklican; che hoche dobro, tudi izbran. Naj si she tolikokrat zavrnjen, treba je vztrajati pri upanju, da se ti bo enkrat odprlo. Meni se je, po dolgih desetletjih. Tudi Mraku. In Cankarju. In Preshernu. In Strnishi. Se je Lainshchku z romanom Ki jo je megla prinesla? Tomshichu se je. In Zupetu-Krishtofu, ki mu razpravo o Ashkercu posvecham. Kljub temu, da je v Krishtofu silna strast, tudi jeza in zavist in zagrenjenost; nich manj v njem kot v meni.

Chlovek je lahko obenem v milosti in greshen. Zadoshcha, da je Lainshchek napisal genialen roman, kakrshen je Megla. Tudi che bo she naprej pisal pogroshne povesti za shiroko publiko. Chlovek ni poenoteno bitje. Spreobrnenja se posushijo. Greshniki se odreshijo. Vse je mogoche.

Pravim: Grum je mochnejshi od Zupana. Takshnih izjav bravec ne sme jemati izolirano. Grum je mochnejshi na eni ravni: vzdrzhati v nemochi, odpovedati se vsem samoslepilom. Je pa Zupan mnogo mochnejshi na drugi ravni: na vital(istich)ni itn. Shele che uposhtevamo dovolj razlichnih ravni, moremo soditi o chloveku pravichneje, tj. kompleksneje. Prav to sem hotel rechi: pravica je kvechjemu kompleksnost: uvid v mnogoterost chlovekovih obrazov. Ne pa ustrezanje dolochenim socialnim normam, ki so drugo ime za dolochene interese. In s tem redukcija.

RSD skusha biti kompleksna. Kdor hoche zvedeti moje pravo mnenje o Zupanu, Mraku, Grumu, Majcnu itn., mora prebrati chim vech knjig iz RSD. Vsaka knjiga, vsak stavek, ki je zapisan o teh ljudeh, njihovo podobo nekoliko spreminja. Za bravce, ki hochejo chasnikarsko poenostavljene like, pach ne pishem. Za to so drugi. Uspeshn(ezh)i.

 

19.

Ko primerjam Mraka, Cankarja, Jeshuo, Jezusa, Verlaina itn., se ukvarjam tudi s sabo. Kakshen biti, da bom pravi? Kako posnemati EK Boga?

Odkrivati chim vech razlichic, jih podrobno analizirati, da bi skoznje razumel razlichna chloveshka izkustva, izbire, milosti, zastranitve, zmote. V RSD bo analizirana velika mnozhina pluralnih drzh. V tem pomenu je RSD bogat depot. Zakladnica.

A ponavljam: kljuch, ki odpira to skladishche preanaliziranih izkustev, je oseben. Kdor izkustva nima, bo bral v RSD prazne besede. Enako tisti, ki je pred bozhjim zaprt. Dokler bodo KE tako zaprti in samozadostni, zgolj trzhishchno liberalski uspeshnezhi - che bodo takshni celo v resnici in ne le v zheljah -, jim bo RSD grad, zaklenjen s sedmerimi kljuchavnicami. Da bi ga odprli, jim nihche ne more pomagati; le sami. Che bi seveda hoteli.

Vem, da tega vsaj zaenkrat ne bodo hoteli. Da bodo tudi Bratovstvo II prichakali s posmehom. Kot so Mrakove drame. Bog jim pomagaj!

 

20.

Razlika med letom 91 in 94 je tudi ta: da so se tedaj duhovniki she zadrzhevali, politizirali potihem, meni v pismih, in me skushali navdushiti za te vrste boj. V naslednjih letih pa so preshli v direktni politicum - najbolj odlochilno pred volitvami pozimi 92. Danes jih nich vech ne zadrzhuje, da ne bi pisali plamtechih politichno ideoloshkih chlankov z namenom podpreti tega ali onega politika ali njegovo dejanje. Po eni strani je ta proces dober. Ukinja hinavstvo; vsaj na tej ravni. A je hinavstva na drugih ravneh toliko, da se gnoj dela.

L. 91 she mislim, da se KC na Slovenskem pushcha zlorabljati od politikov; o sancta simplicitas! Kasneje se je lepo videlo, da so v ozadju politizacije Juhant, Ocvirk, Rozman, Gril, Pogachnik, Shtuhec itn.; kar celotni intelektualni elitni vrh KC. Ker se Peterle ni dovolj podredil tem ideologom, so ga skoraj zhe zapustili. Zdaj stavijo na Jansho; Podobnik jim je prevech preprost. V Janshi so nashli enakovrednega partnerja: enako zvitega in mochnega. Ker Jansha potrebuje KC, KC pa Jansho, sta si danes na roke. S chimer ni recheno, da se ne bosta jutri spopadla za primat.

V nekaterih recheh gojim danes drugachne poudarke kot l. 91 in 88. Danes she bolj poudarjam svobodo, odgovornost, avtonomijo PO. She zmerom pa verujem, da sem sredstvo, s katerim upravlja Bog. Vendar dodajam, da sem to sredstvo lahko le po svoji svobodni volji; che bozhjo ponudbo odklonim, gre vse po zlu. Dodajam tudi, da ne more Bog prevzeti odgovornosti za moja dejanja, che trdim, da izpolnjujem Njegovo voljo. Te odgovornosti nisem na Boga nikoli prelagal. Vendar bi me lahko kdo narobe razumel, ker nisem podchrtal dopolnila: odgovoren sem sam; odgovorna je vsaka PO, kajti le ona kot svobodna sprejema, razlaga, chuti, dozhivlja, zastopa bozhjo Besedo - bozhje namige. razumejo, kakor jo pach..

Celo KC je v tem grupno subjektivna. Koliko napak in zlochinov je zagreshila v svoji zgodovini! Koliko dogem, ki se jih danes tacite odreka, je razglasila! Tudi ona gre skoz uchni proces. Je v milosti in v razsvetljenju Svetega Duha, kadar ljubi druge; in zlorablja Boga, kadar skrbi zase in za nashe.

Liberalizem je pomagal odprti Cerkvi, da se zave svoje subjektivitete. To je v zvezi s koncilskim poudarkom osebne vesti. Ta odlocha; in ne vest skupnosti. Skupnost nima vesti. Ashkerchev Zhupnik deluje zoper bozhjo NKC, ko odriva osebno vest. Tone Ashkerc pa greshi, ker izvaja iz osebne svobodne vesti osebno svobodo kot samovoljo, zunaj EK.

Najhuje je, che nekdo misli, da je sredstvo - roka - Boga. A da sam ni odgovoren oz. da sploh ni on, ki tako dela in misli, ampak Bog skozenj. To vodi v fanatizme; tudi v klerofashizem. Takshne misli nisem nikdar gojil; niti od dalech. Che se imam za Njegovo "roko", se imam v tem, da si prizadevam za avtokritiko nashosti, za kritichno avtorefleksijo vsake besede in dejanja, ki ga izrechem(o). S tem praktichno onemogocham - tochneje: razkrinkujem - nereflektirano fanatichno slepo grupno in zasebno akcijo kot "bozhjo".

Nenehoma sem s sabo v nasprotju. Zavzemam se za vechjo strpnost do soljudi; obenem maham po njih kot malokdo. Ne sledim v tem Cankarju, chigar polovica literarnega in druzhbenega dela je bila - skrajna - kritika? So bili cerkveni ochetje drugachni? Ni celo Jezus naganjal iz templja trgovce in ni nashel lepe - strpne - besede za farizeje?

Tega nasprotja v sebi ne znam razreshiti. Nosim ga kot svoj greh. A ga hochem. Chakal bom, da se mi morda pokazhe reshitev.

 

21.

Ko pishem o mafiji ali mafioznosti, te sodbe ne vezhem na Partijo, ampak na SKS. Verjamem, da mi bodo to najbolj zamerili. O Partiji kot mafiji sem pisal veliko tedaj, ko je bila na oblasti. Marsikdo mi bo dejal: pa saj SKS vendar ni na oblasti! Deloma je: skoz Peterletovo stranko. Deloma pa je danashnja oblast oz. razmerje med oblastjo in opozicijo povsem drugachno, kot je bilo pod Partijo. Stranka, ki je danes v opoziciji, recimo DSD, ni brez mochi, kot je bila grupa Revije 57, ki ni mogla spraviti v javnost niti najmanjshe, ne ene same informacije o tem, kaj se dogaja. DSD ima na razpolago vrsto chasnikov: od Dela do Slovenca. Njeni chlani vodijo osrednje drzhavno druzhbene ustanove. Imajo vechino v Ustavnem sodishchu. Televizijo je vodil in bo verjetno vodil njen kandidat, Petan. Kulturni program televizije usmerjata dva prononsirana uda DSD: Jani Virk in Skrushny. Da o Ambrozhichu ne govorim.

Sile so porazdeljene povsem drugache kot nekoch. Ne povsem enakopravno; to niso nikdar. A predstavljati si, da je ud stranke, ki je danes v opoziciji, heroj, je neokusno. Skrushny, Starman itn. res niso dozhiveli ne zaporov ne preganjanja, ker so bili partijci; zato ne vedo ali nochejo vedeti, kaj je pomenilo biti v opoziciji pred desetletji. Naj preberejo moji knjigi o Perspektivah, ki sem ju napisal letos poleti in bosta, upam, kmalu izshli. Tam je nekaj nekonvencionalnih analiz - moralno ne patetichnih in torej ne v duhu Torkarja kot epigramatika in ideologa - polpretekle stvarnosti.

Vsaj s toliko pravice kot o udbomafiji smem govoriti o cerkveni mafiji. Prav neverjetno je, kako se neko stalishche hitro in totalno razshiri po vsej SKS, ne da bi bilo objavljeno v javnosti. To sem imel prilozhnost opazhati po svojem "napadu" na Capudra; in kasneje, po sporu z Grilom et comp. V javnosti molk, podtalno pa delujejo zveze kot namazane. She zmerom imam toliko stikov z udi SKS, da dobivam o tem - ponavadi nehotene - informacije. Ni to mafija - podtalno delovanje in zveze? Niso mafiozne zveze povsod tam, kjer je denar, v zvezi recimo s cestnim tolarjem? Zakaj ne delujejo udje SKS vsak iz svojega preprichanja, iz osebne presoje, ampak poslushajo brezzhichni telefon, ki ga imajo v glavah, nekakshne cenzorje kot roboti, in pri prichi izpolnjujejo komaj dahnjena narochila. Stalishcha hierarhije? - Ne mislim na nadshkofa Shushtarja. Ta je zunaj teh igric, ena redkih svetlih izjem, ki bo prishla v zgodovino kot chlovek, ki se je upiral popustiti mafiji in politizaciji, cheprav se mu ni posrechilo. Utrudilo ga je in popushcha. Mislim na teologe-ideologe in politike, ki jih je vech, kot se zavedamo.

Ta mafija ne ubija s streli. Pach pa z zamolchevanjem. Mafija je, ker ni javna; ker ni pod nadzorom presojne druzhbe; ker je vzporedna oblast. Skrita pod ravno nasprotno ideologijo; ta je hinavska maska.

Kar govorim, govorim iz lastne - osebne - izkushnje.

DS (demokratska stranka) je razpadla tudi po liniji odnosa do gentilizma. Rupel se mu je odpovedal; zanj ni bil nikoli usoden. Snoj, Grafenauer, Buchar itn. pa so skrenili k DSD. Buchar kot mozhni ljubljanski zhupan jih vse simbolichno druzhi: narodne demokrate, Kogeja, Velikonjo, Stanovnika, desne razumnike, Snoja itn., naivne razumnike - koliko jih je podpisalo poziv Ljubljanchanom, naj volijo Bucharja, prav neverjetna politichna nesposobnost ali vdaja pred terorjem bratovske grupe -, chlane Podobnikove stranke, Jansheve, Puchnikove. Res shiroka paleta nadstrankarstva.

L. 91 se je zdelo, da se norovci odpovedujejo gentilizmu. Morda so se mu zheleli odpovedati; tak vtis sem imel iz osebnih pogovorov. A niso zmogli, ker niso zaslutili EK Boga, niso pa hoteli postati banalni strankarji, meshavci dreka. Kot da bo herojsko blato, ki ga bo Slovencem serviral slovenski Mojzes, bolj okusno...

Zdaj shele vidim, kako so morali iti moji teksti udom SKS v nos; huje: dregali so jih v srce. Kar pishem o tem, kako bi morala medvojna KC razumevati, ljubiti, odpushchati, ne pa politizirati oz. preiti v kontrateror, je v najhujshem mogochem nasprotju s tem, kar o medvojni misli SKS. Pred kratkim je she SKD spremenila svoje programsko stalishche do medvojnosti. Kakshno hinavstvo, kakshna sposobnost samodiscipline, da mi nihche od udov SKS pred leti - recimo leta 89 - ni omenil mojih vprashljivih oz. zanje povsem nesprejemljivih stalishch o medvojni slovenski KC, kakor so bila zapisana v Reviji 2000! So res videli v meni zgolj sredstvo svoje politike, oblasti, uspeha? In bodo tudi za naprej ravnali z mano glede na to, kako bodo presodili, kaj jim - tj. "nashemu" interesu - najbolj koristi?

1994

_____________
Poglavje iz knjige Tarasa Kermaunerja Politika 1 iz cikla Od bratovstva k bratomoru II, Zalozhba Lumi, Ljubljana, februar 1995