Revija SRP 9/10

Simon Kardum

 

"JEZIKOVNA KRAVATA"

/recenzija/

 

Revija Srp, shtevilka 7-8, februar 1995

Rech, ki jo drzhim v rokah, je tako smeshna in resna obenem, obenem tako igriva in zavezujocha, tako zmedena in razumarska, tako samoljubna in razdajajocha se, tako protislovna skratka, da spochetka nisem vedel, kako bi se je lotil. Bi napisal klasichno in predvidljivo oceno, ki bi se ugnezdila nekje v mnenjski sredini: zaradi preprostega razloga - ker stvar, dvoumna kot je, izziva dvoumno obchutje, dvoumne pristope in dvoumno sodbo? Ali bi pach zaznamek zachel in dokonchal v maniri slogovne vaje. Kot formo forme. Kot kritiko kritike. Odlochil sem se za prvo. Zaradi dobrega namena in zaradi tega, ker to napolanonimno in malodane hermetichno, vase zazro in vase zaklenjeno pisanje o nacionalni televizijski hishi, ponuja nekaj dobrih nastavkov za razmislek o nashem elektronskem masmedijskem zaledju, ki pa ga "javnost" (kako posploshen in brezvseben pojem!) sploh ne zazna. Kaj shele pozna.

Zadnja, dvojna shtevilka Revije SRP, na kolichinsko zahtevnih 172. straneh, za ceni 900 SIT in z neznano naklado, prinasha naslednje: dva sklopa poezije, prvega modernistichnega, drugega intimistichnega; "manichno depresivno - kritichno psihosocialno parapatoloshko jezikovno kravato iz razmajanih podzavestnih sestavnih delov, namenoma degradiranih v literarni izdelek, ponizhanih v nadomestno bivanje, nenadoma samounichujocho aktivno, ogrozhajocho samo sebe in vse stebre druzhbe, obsojeno na vechno smrt", sestavek o bistvenih recheh izpod peresa Leva Detele, ki najvech pove o poetogramih in obrazih samih avtorjev revije; SF TV igro Mihe Remca; dva shekspiroloshka stripchka Iva Anticha; dva precej bebava in nemarna intervjuja sprashevalca Cirila Galeta, enega z britanskim sindikalistom Timom Gospilom, drugega z nekdanjim TV-shefom, Borutom Shukljetom; esej Tarasa Kermaunerja o dramatiki Zharka Petana, zdajshnjega SLO TV-shefa, kermaunerjevsko gostobesednega kakopak, se pravi neberljivega; Detelovo intervencijo, literarizirano jasno, o podobi televizije, posebej komercialne, danes; mnenje glavnega urednika Srpa, Francija Zagorichnika (Opus Zero v devetdesetih?!), o prechudnem mnenju Andreja Rota, direktorja radijskih programov, o prechudni reviji SRP; pismo podpore Petra Bozhicha, chloveka, ki je, odkar pomnim, na strani zatiranih, ponizhanih in izvrzhenih, sodobnega samaritanca, zatorej alternativca; dokumentarni blok, od vsega razpolozhljivega bralnega materiala, najbolj tehtnega, jasnega, obljubljajochega in namenu revije adekvatnega, v redakciji in vechinskem avtorstvu odgovornega urednika revije, Rajka Shushtarshicha (o "zadevi Petan", o v osemdesetih letih administrativno ukinjenem Biltenu Sluzhbe za shtudij programov, o proshnjah in zahtevah SRP-a za subvencije oziroma formalizacijo revije); in za dodatek she nekaj Antichevih recenzij televizijskih oddaj.

SRP, Revija Sluzhbe za raziskavo programov (od tod kratica) RTVS, ki to she ni oziroma to najverjetneje tudi nikoli ne bo postala, revija, ki se, paradoksalno, sklicuje na svojo drugacherojenost (alternativnost), hkrati pa prichakuje institucionalno in javno pripoznanje, revija, ki je anahroidna v svojem zhanrskem in slogovnem manierizmu, anarhoidna pa v svoji vsebinski in statusni drzhi, revija, katere tvorci se she niso odlochili in ovedli (ko pa se bodo, bo kajpak prepozno), revija, neodvisna in dodobra okleshchena seveda, ki bi lahko pomembno sooblikovala inshtitucijo, ki si jo je vzela na piko (tudi v programskem smislu, kar pa jo za zdaj ochitno she ne zanima - zanimajo jo ontoloshka vprashanja, manj fenomenologija predochenega), revija torej, ki se manifestativno sklicuje na "tri vrednotne orientacije individua", Svobodo, Resnico in Pogum (tudi od tod kratice, od kantovskih svobodoljubnih, razsvetljenskih in transcendentalnih postulatov), taka kot je, s skrhanim in nesklepanim srpom v roki, ni usposobljena ne za zhetev, ne za rezanje glav. To je dejstvo. To, da ne ve, komu je namenjena in ji je bralstvo shpanska vas, poseljena z infantilnezhi, pa je zhe problem, ki se tiche najstva.

 

Simon Kardum, Slovenske novice, 10.3.1995