Revija SRP 9/10

Rajko Shushtarshich

 

PROCES

 

(Uvod urednika)

V Reviji SRP 1/2, 1993 sem povzel drobce iz mojega procesa, edinega, ki ga resnichno poznam, saj se lahko chlovek resnichno vzhivi samo v proces, ki je resnichno njegov. Vendar ta moj proces, sem po spletu okolishchin in tudi spremembah v sistemu vendarle dobil (kot se temu reche v terminologiji iz sodnih hodnikov), zato pa ne bi rad ustvarjal vtisa, da je bil ravno ta moj primer tipichen za sodno prakso takratnega sistema. Predvsem pa si ne domishljam, da je ta moj proces konchan. Vechina predlagateljev je v svojih procesih in predvsem procesih zdruzhenega dela v totalitarnem sistemu dozhivela povsem drugachen razplet. Resnica o procesih sistema je bila taka, da sta proces in njegova temeljna vrednota - pravichnost sluzhila predvsem sankcioniranju uporne osebe. Sodba in obsodba je bila dolochena vnaprej. Anomalije (posameznike) v institucijah zdruzhenega dela, ki so motile idilo zdruzhevanja dela in sredstev (in politichne mochi) je bilo treba odpraviti. Tako tipichno osebo je sodishche moralo zlomiti po vseh pravilih procesa. Che sodishche tega ni zmoglo samo, che mu to ni shlo od rok tako kot bi bilo treba, mu je priskochila na pomoch she hujsha represivna institucija - revolucionarna sistemska psihiatrija.

Seveda niso imela sodishcha in sodniki osebno nich proti posamezniku, a bila so to Sodishcha zdruzhenega dela in posamezni procesnik (chlovek, ki je imel res tipichen proces za sistem) je bil pomemben le kot primer drugim neudelezhencem ali mogochim udelezhencem, tistim torej, ki she niso imeli svojega procesa. Toliko o pomembnosti osebe, da si katera ne bi domishljala prevech o svoji pomembnosti za sistem.

Eno pa je gotovo, tak pravi ali tipichni proces za posameznika ni nikoli konchan, je takorekoch dosmrten. Konchan je le, ko sistem dokonchno zlomi posameznika. Che ga ne, ali che ga ne povsem, se bo proces nujno prej ali slej obnovil, ponovil ali ponavljal do zhe omenjenega konca. Posameznik ima she eno mozhnost, to je da se "tvorno" vkljuchi v institucionalni sistem, poishche zaveznika v igrah sistema, to je vsaj kako lozho, stranko, ali pa da najde kakega mochnega zashchitnika - za sistem pravega posameznika. Vprashanje, che ni ta izguba indiduumove svojskojsti neke vrste sistemski nadomestek za osebni zlom? Njegov proces je sedaj "politichni proces", proces, ki mu sistem podeli "status politichnega procesa". (V resnici so politichni procesi mnogo bolj pogosti, kot jim to uradno prizna sistem (tudi ko jim to prizna, jih tako oznachi za nazaj), she posebej v totalitarnih in posttotalitarnih sistemih). Po tipologiji so procesi toliko pomembni, kolikor je pomembna institucija drugega udelezhenca (tista institucija, ki sprozhi proces). Javno razkrichani procesi v mas medijih so atipichni. Spadajo torej v omenjeno drugo vrsto iger sistema, medsebojne igre mochi, sluzhijo boju za moch in oblast, medijem pa za naklado.

She najbolj se ushtejejo tisti, ki chakajo na konec sistema, ki nochejo vedeti, da je novi sistem le dedich prejshnega. Sistem je nesmrten, nobena sprememba sistema ni dovolj velika, da bi lahko pomenila anulacijo vseh procesov prejshnega (ali popravo krivic, kot se temu naivno reche). Potrebna je pravna kontinuiteta sistema, pa tudi sodstva, in konec koncev tudi sodniki so vechinoma isti ljudje. Kje pa naj bi sistem dobil in vzgojil svoje sodnike, che ne v prejshnem sistemu? In kje naj si sistem najde novo zalogo, zadostno kolichino novih tipichnih procesnikov?

Enega takih tipichnih procesov vam predstavljamo v rubriki Iz zgodovinskega spomina Revije SRP. Napisal ga je nash sodelavec Janez Premk, nekaterim Slovencem bolj znan kot slovenski metafizichni pesnik, drugim pa tudi kot sodni "pripravnik" (? prezbiturient) in statistik procesov na Sodishchu zdruzhenega dela (opazovalec procesov torej vsaj v dveh razsezhnostih: zhive in konkretne sodne prakse in she nechesa, kar je v procesu bistveno, to je, metafizike procesa. Urednishtvo tudi meni, da dandanes v danashnji demokraciji na Slovenskem tega prispevka she ne bi objavila nobena slovenka revija (ne pravna revija ne kaka druga, ki slovi po svoji demokratichnosti, shirini in odprtosti), pa tudi za mnozhichne medije je prispevek skrajno neprimeren in nerazumljiv. Za Revijo SRP pa je ravno pravi, kot da bi bil narochen. Pa ni bil narochen, spontan je, ali pisan po nuji, ki jo narekujejo obchechloveshke vrednote, kakor hochete (zame je to eno in isto). Metafizichna skrivnost procesov pa je ta, da jih najprej zachno (procese namrech) institucionalne vrednote; ko se zaroté zoper obchechloveshke vrednote. Posebej pogosto je inkriminirana vrednota resnice. Lahko bi nekoliko ucheno rekel, da je vechina procesov vodenih proti resnici kot obchechloveshki in transcendirajochi vrednoti; ki se ne pusti definirati - institucionalizirati, tako ogrozha temeljne institucionalne vrednote. Prevech jih je, da bi jih nashteval, sistematichno sem jih obdelal v Traktatu o svobodi zoper Vrednotni sistem instititucionalne strukture. Enostavno pa bi rekel le, da je resnica kraljica med obtozhenimi vrednotami chloveka.