Revija SRP 9/10

Rajko Shushtarshich

 

POTI IN STRANPOTI SSD -
(samoupravne socialistichne druzhbe)

 

Problemi v ustvarjanju TV nadaljevanke na instituciji RTVL in umetnishke
smeri SSR - (samoupravnega socrealizma) v Jugoslaviji iz konca 70 let

Moram rechi, da je bila nadaljevanka Poti in stranpoti II - Aleksandra Marodicha prav posebna nadaljevanka. Bila je poseben dosezhek samoupravne dramaturgije na RTVL koncem sedemdesetih let (1979. leta), tak, da ga moram nujno zabelezhiti v rubriki zgodovinskega spomina institucije RTVL/S. Po velikem uspehu svoje predhodnice, nadaljevanke Poti in stranpoti (I) je dramska redakcija skushala svoj dosezhek she presechi. Njena glavna tendenca - ustvarjalni zanos je stavil velik poudarek na teamsko ekspertno sodelovanje takratnih samoupravnih ekpertov - zunanjih sodelavcev televizije. Dramaturshka karta pa je igrala na zamenjavo posameznih junakov iz prve nadaljevanke, (ki so resnichno zhe zasloveli kot narodni idoli, posebej Boris Cavazza - nekdanji pravichnik Kerin z novimi (duhu chasa primernejshimi) kolektivnimi junaki (rudnik, banka, obchina) in na dramatichno dogajanje "demokratichno razpravo v temeljnih celicah nashe druzhbe, v TOZD in KS (ter v samoupravnih organih OZD, SIS, in skupshchinah DPS), v katerih se organizirajo delavci, oz. vsi obchani in delovni ljudje zato, da lahko odlochilno vplivajo na celoten druzhbeni razvoj".

In kakshen je bil rezultat? Bomo videli.

Primer sodi med tiste, ki nikoli ne zastarajo oziroma vse dotlej ne, dokler obstaja zgodovinski spomin. Che pa ne marate modrovanj post festum, t.im. naknadnih avtorefleksij in avtokritike, pa lahko mirne dushe preskochite h kljuchnemu dokumentu. Morda boste lahko sami presodili (iz enega samega dokumenta), kdo so bili morilci svobodne ustvarjalnosti v instituciji RTVL.

Nikakor ne bi rad opravicheval svojega takratnega raziskovalnega izdelka Analize vsebine kritichnih zapisov in mnenj o nadaljevanki Poti in stranpoti II v dnevnem in tedenskem tisku in analize odmevnosti na nadaljevanko pri gledalcih in takrat objavljenih chlankov v reviji Bilten SShP, vendar moram vseeno rechi, da je bila to moja prva analiza na RTVL in shele po treh mesecih, ko je bila raziskava konchana, sem izvedel, da je bila tudi preizkus za sprejem v stalno delovno razmerje oz. redno zdruzhevanje dela in sredstev v Delovni enoti za raziskave programov in obchinstva na RTVL. Ob tej prilozhnosti zhelim oceniti, koliko je bilo moje raziskavanje in interpretacija v porochilih in chlankih avtonomna in koliko ne.

Med TV kritiki je bila razumljena kot narochen napad nanje in apologija TV ustvarjalnosti, sam pa sem bil proglashen za znanstvenika vazala, ki se je prodal instituciji. Tudi med mochnezhi na RTVL je bila sprejeta she kar ugodno in marsikaj mi je bilo spregledano, tudi svojska interpretacija in problematizacija bistvenega, to je svobode umetnishkega ustvarjanja na konkretnem primeru. Raziskava je bila razumljena predvsem kot kritika kritikov - krvnih sovrazhnikov (njihovih kritichnih zapisov o nadaljevanki), predvsem pa etabliranega gledalishkega kritika Andreja Inkreta.

Glede razumljivosti jezika, v katerem sem pisal in celo uspel objaviti dve poglavji iz te raziskave, bi danes rekel, da je z ozirom na obchutljivost problema, ki ga analizira, she za chuda razumljiv. Pred tem sem na ISU (Inshtitutu za sociologijo Univerze) pisal tudi tako zamotana raziskovalna porochila, da jih dandanes she sam komaj deshifriram. Represija sistema, ideoloshka cenzura in avtocenzura je bila takrat she kako dejavna. Njenemu vplivu se je raziskovalec lahko ognil, che se ji ni upognil, le tako, da je pisal v nerazumljivem jeziku, bodisi v slengu zapletenih hipotez, po domache recheno pisal je shtrikarijo, ali pa da je pisal neodmevno, interna porochila v majhni nakladi, to je pisal je v upanju, da tega ne bo prebral noben cenzor na marksistichnem centru ZKS ali she kaki drugi instituciji za odkrivanje nepravomislechih.

Predvsem danes ne morem prezreti vpijochih pomanjkljivosti, najprej, da je raziskovalno porochilo pisano v mnozhini (dasi sem to mi-stvo oponesel kritikom), cheprav sem to analizo opravil sam (razen statistichnih podatkov - ankete o gledanosti nadaljevanke, ki jo je izvedla sluzhba raziskovalne enote, ki pa jih nisem metodoloshko preveril). Lahko bi rekli, da sem se raziskovalec - posameznik skrival za kolektivom DERPO RTVL. Ali pa da je bilo takrat tako, da individuum ni kaj dosti shtel v premiri s kolektivom in v primeri z institucijo, ki ga je zaposlila. No, kljub tem (za institucijo RTVL) obetavnim raziskovalnim spodrsljajem so se kaj kmalu zachele tezhave z avtorizacijo teksta in neprilagojenostjo posameznika, ki ni sprejemal dobronamernih pripomb kolektiva, jih imel za poseg v avtorstvo in mishljenje individuuma, zahteval pravico do zmote in zavrnil kolektivno cenzuro. In predvsem sem povsem izgubil zaupanje v koreknost empirichnih podatkov in se jim temeljito posvetil zhe v naslednji raziskavi Administrativno raziskovanje mnozhichnih medijev.

Ob tej prilozhnosti zhelim she posebej opozoriti na svojo lastno avtocenzuro. Danes bi lahko rekel:

Ni je veliko in ni pomembna, to je, ni vplivala na bistvo interpretacije, le malo je zatezhila njeno deshifriranje. Kazhe se predvsem v izpushchanju dolochenih besed in vchasih namerno nerazumljivih formulacijah, rachunajoch na to, ali pa izgovarjajoch se, da ga bodo pozorni bralci analize vseeno prebrali (deshifrirali).

(V oklepajih in v opombah - v poshevnem tisku je izpushcheni - manjkajochi tekst, ki razkriva delovanje moje takratne samocenzure.)

Zhe v naslednjih raziskavah sem avtocenzuro radikalneje opushchal, vse do te mere, da je to moje prizadevanje zaradi pomanjkanja avtocenzure v izrazhanju raziskovalca M.M. postalo tako problematichno, da je prebilo vsak prag mogoche tolerance v instituciji RTVL in nekoliko presenetljivo ali pa tudi ne, to velja she dandanes v javni instituciji demokratichne - civilne druzhbe RTV Slovenija.

Pa ni chisto tako, kot sem se ravnokar opravichil, ker gledano z danashnjimi ochmi, prichujocha nadaljevanka slovi kot najvechji dosezhek SSR SSD in po tem nam je nadaljevanka Poti in stranpoti ostala v zgodovinskem spominu institucije RTVL/S in se vpisala v anale slovenske TV dramske ustvarjalnosti.

Osrednji in bistveni problem torej ni analiza odmevnosti na nadaljevanko, ampak analiza dejstev zavesti, kako je nastajala umetnost SSR v institucionalnem sistemu SSD. Dasiravno sem osnovni problem same ustvarjalnosti in/ali svobode umetnishkega ustvarjanja oz. odnos med institucijo in svobodo avtorja korektno zabelezhil in tudi ohranil za zgodovinski spomin institucije, pa ga vendarle nisem izpostavil, tako kot bi bilo treba, in kot to skusham storiti ali popraviti prav sedaj.

 

Iz Povzetka analize osnovnih kritichnih stalishch o nadaljevanki
Poti in stranpoti II v Delu, Ljubljanskem dnevniku in Vecheru

Komentar k osnovnim in izstopajochim stalishchem:

V tako analiziranih stalishchih, po metodi, v kateri smo izpostavili osnovna in izstopajocha stalishcha iz vsakega posameznega kritichnega zapisa ali ocene, se kazhe kot osrednja problematika nadaljevanke, ki je hkrati skupna vsem kritikom v treh vechjih slovenskih dnevnikih, na podoben nachin:

1. Deficitarnost na estetski dimenziji
2. Deficitarnost na ideoloshki dimenziji

Konfliktnost med estetsko in ideoloshko funkcijo v literaturi je dala rezultat - nadaljevanko, ki ni zmozhna razbrati resnichnih, veristichnih, zhivih problemov sodobnega trenutka na Slovenskem.

Nadaljevanka je sicer aktualna, pach pa so ideoloshke intence v njej zgreshene in je torej zatajila v obeh dimenzijah.

Ideoloshka "konstruktivnost" agitke je pretirana, njena druzhbeno-politichna angazhiranost, dominacija druzhbenih mehanizmov v umetnishkem delu pa je celo ideoloshko problematichna.

Ocene aktualizirajo problem svobode avtorja in svobode umetnishkega ustvarjanja, tezhave avtorja, ki je bil pri svojem ustvarjanju v navzkrizhju razlichnih misli in zhelja. Avtoju ni bilo zaupano do te mere, kot to zahtevajo pogoji umetnishkega ustvarjanja; nezaupanje avtorju se mashchuje, s tem postane pokoren, sluzhen, servilen politiki.

V teh bistvenih tochkah je torej kritika enotna (ugotavljamo skoraj neverjetno podobnost stalishch). Tudi v drugih mnenjih, ki smo jih analizirali, smo ugotovili (zopet neverjetno) podobnost v nachinu, kako so posamezniki izrazili svoja stalishcha do televizijske nadaljevanke. (Razvidno v podatkih o odmevnosti nadaljevanke pri gledalcih v celotni analizi *01.1)

Posebej pa sta nas v analizi zanimali she dve stalishchi:

- prvo se nanasha na odmevnost pri publiki, t.j., na oceno nadaljevanke z ozirom na njeno odmevnost pri gledalcih

- drugo se nanasha na vlogo kritike, t.j., na oceno nadaljevanke z ozirom na delo ustvarjalcev in z ozirom na odmevnost pri bralcih.

V obeh stalishchih se namrech kazhe shibka tochka kritike ali kritichnih ocen. "Nadaljevanka nas odvezuje od gledanja, gledalce ne zadrzhuje pred televizorjem, neprijazno ga odganja gledat drugi TV kanal". Podobno izrazhajo svoja stalishcha (gledalishki) kritiki. Tako njihovo mnenje o odmevnosti je vsekakor apriorno mnenje o publiki in ne odgovarja dejstvom. Kazhe na nepoznavanje okusa in nivoja zahtevnosti velike vechine obchinstva (ne da bi ji ta njen nivo okusa shteli v chast). Dovolimo si problematizirati zlasti uporabo zaimkov - oznachevalcev kot sta npr. nas in mi (to se pravi, nas obvezuje, videli smo, itd.). Ker je evidentno, da pishejo kritiki relativno ozkemu segmentu populacije (gledalcev), ti oznachevalci niso ustrezni.

Vloga kritike gotovo ni v tem, da bi postavljala ustvarjalce, kakrshni zhe so, k sramotilnemu stebru. To je komentar kritika (Andreja Inkreta), ki pa nas v postopku analize takorekoch prisili, da postavimo k temu stalishchu antitezo, in sicer: ker se je v postopku analize izkazalo, da takega slovarja negativnih oznachb zlepa ne najdemo v kakrshnikoli strokovni, literarni ali propagandni literaturi ali tekstih, bi lahko sklepali, da ocenjujejo neko umetnishko delo, ki je ekstremno slabo ali negativno ali celo izredno shkodljivo. Kot da v njem ni nobenih pozitivnih elementov. Ker pa sami nadaljevanke nismo analizirali, sledi, da ne moremo konfrotirati njihovih stalishch z lastno oceno, lastnim vrednotenjem nadaljevanke. Pach pa lahko konchno postavimo hipotezo: tudi v primeru, ko gre za izredno slab proizvod - za slabo nadaljevanko, je vloga kritike v nashem primeru vendarle pretirano destruktivna, ali vsaj demotivirajocha, enostranska, kot da ne uposhteva strukturiranosti umetnishke ali kulturne produkcije, kot da pozablja, da so favorizirani umetnishki proizvodi dobri samo zato, ker so drugi slabi in samo na njihov rachun. Ker je analiza kvalitativna, ne shtejemo frekvenc (pojavnost oznachevalcev) za pomembne indikatorje v razlagi, vendar je v vsakem kritichnem zapisu priblizhno 10 do 50 negativnih stalishch. Ni pozitivnih niti nevtralnih, kvalitativna vsebina oznak bi se lahko grobo opisala kot skrajno negativna, zanichevalna ali vsaj kot ironichna ali sarkastichna. Zelo zanimivo bi bilo, che bi nam chas dopushchal, sestaviti slovar vseh negativnih oznachevalcev v kritichnih ocenah.

Poudariti pa moramo, da je tudi nashe stalishche apriorno in ni utemeljeno z analizo, ker ne analizirimo samega umetnishkega dela. Zato ostaja na nivoju mnenja ali bolje hipoteze:

Tudi za najslabshi umetnishki proizvod, ki je kdaj eksistiral, je tak postopek nerazumljiv. (Mislimo na postopek in oznachevanje ali vrednotenje nadaljevanke v kritichnih zapisih ali ocenah). Che gre namrech za tako slab proizvod, se ta proizvod ne meri z metrom ali merili, ki so namenjeni za nek drug predmet. Etichna dimenzija kritik je hudo problematichna, njihov vpliv na bistvo problema, ki ga sami registrirajo, pa malo verjeten. V psiholoshkomotivacijskem pogledu za motiviranje protagonistov v umetnishkem proizvajanju), je prevech enostranska, za aktualiziranje konfliktnih relacij med razlichnimi grupami in njihovimi reprezentanti, ki so kljuchne v kulturni klimi, pa prevech vsestranska.

Che dodamo she mnenje o shematski strukturi kritichnih ocen, moramo ugotoviti, da je ta dokaj enostavna. Formalni strukturi dramskega dela, njenim vsebinskim in izvedbenim elementom enotavno nalepi oznake z negativno evaluacijo, npr. zaplet brez zapleta, dogajanje dolgovezno - dolgochasno, dialogi klishejski, igra povrshna, dramatichnosti ni, itn. Najbrzh pa se prava problematika shele zachne z osvetljevanjem tezhav zapletov, protislovij in spodrsljajev v umetnishki produkciji, kar pa je mnogo zahtevnejsha naloga.

Opomba: Tako osvetjevanje bi zhe v minimalni meri ali prizadevanju nedvoumno razkrilo, v katerem grmu je tichal zajec in kako se mu reche. Bistvo problema in vse poglavitne tezhave so namrech nedvomno izvirale iz ideoloshko institucionalno-sistemskega intervencionizma, krnjenja umetnishke svobode in produkcije rezhimsko narochene umetnosti. Nadaljevanka je bila namrech tipichen proizvod ideoloshkih pogledov in intervencij na umetnost v samoupravni socialistichni druzhbi, ki je ne moremo razvrstiti nikamor bolje kot ravno v samoupravni socrealizem. Resnici na ljubo je treba rechi, da so kritiki registrirali in mimogrede tu in tam nakazali ali omenili tudi ta problem, a ne kot bistveni pach pa kot obrobni. Prav po kritishko so se znesli nad posameznimi ustvarjalci in rezutatom "njihove" shiroko-teamsko snovane umetnishke stvaritve, konkretnim generatorjem (povzrochiteljem) tezhav v neavtonomni umetnishki ustvarjalnosti, to je sistemske ideologe in ideologijo SSD pa so takorekoch spregledali ali vsaj mirno pozhrli. Resnici na ljubo moram rechi, da bi jim to prav lahko nedvoumno in jasno povedal zhe takrat in to prav na tem mestu, ne glede na posledice, pa tega nisem storil.

 

Povzetek interpretacije analiziranih odmevov na nadaljevanko
Poti in stranpoti II v reviji Stop

Tu ne bom posebej navajal posameznih stalishch in njihove natanchnejshe tipologije, ampak bom predstavil le glavne znachilnosti takratnih stalishch o nadaljevanki, take, ki nam she danes nekaj povedo o duhu tistega chasa ali o umetnosti SSD.

Interpretacija stalishch, ki so jih zavzeli predstavniki druzhbenopolitichnih organizacij in skupnosti, skratka razlichnih druzhbenih institucij, in stalishcha avtorja nadaljevanke ter dramske redakcije:

Protagonisti so svoja stalishcha oblikovali oz. so jih zavzemali predvsem na osnovi primerjave: tematike nadaljavanke z "resnichnim zhivljenjem", to je, z resnichnimi primeri, dozhivetimi na lastni izkushnji. To velja zlasti za predstavnike rudnika, banke, obchine. S tega stalishcha je povsem razumljivo, da jo ti ocenjujejo kot neresnichno, neverjetno, plehko, poenostavljeno, preskromno, preozko, posploshujocho, muchno, skratka negativno. Njihova stalishcha so evaluirana praviloma negativno, sta pa tudi dve izjemi.

Prva izjema je stalishche druzhbenega delavca - predstavnika samoupravne interesne skupnosti, ki nadaljevanko ocenjuje predvsem z vidika druzhbenopolitichne aktualnosti ali druzhbene angazhiranosti. V preostalih "svojih" stalishchih pa jo tudi on ocenjuje kot negativno ali bolj negativno kot pozitivno. Lahko sklepamo, da je njegovo pozitivno stalishche temeljilo na njegovem shirshem vpogledu na druzhbene odklone v nashi takratni druzhbi.

Njemu povsem nasprotno, t.j. povsem negativno ali vsaj bolj negativno kot pozitivno pa je celotno nadaljevanko ocenil, ovrednotil umetnik, grafik in slikar, ki ga vsekakor ne moremo proglasiti za izkljuchnega reprezentanta umetnikov, vendar so njegova stalishcha posebej zanimiva. Umetnik je nadaljevanko ocenil z nekoliko shirshega vidika. Izpostavil je naslednje vidike: vidik odmevnosti pri ljudeh (mishljeno pri preprostih ljudeh), vidik dozhivljanja zhivljenske resnichnosti in vidik druzhbenopolitichne aktualnosti nadaljevanke.

Stalishcha nas vodijo do takratne druzhbenopolitichne naravnanosti v umetnishkem ustvarjanju na slovenski televiziji, take, ki nam govori o duhu tistega chasa, o SSR umetnosti SSD - (samoupravni socralistichni umetnosti samoupravne socialistichne druzhbe). Tega takrat seveda nisem zmogel ali upal tako napisati, zato je pisalo takole:

Stalishcha nas vodijo do hipoteze, ki jo izrazha vprashanje, ki je bistveno kot izhodishche za zavzemanje druzhbeno pomembnega stalishcha o umetnishkem ustvarjanju na televiziji:

Che je nadaljevanka predvsem umetnishko delo, ki ga kritiki vrednotijo predvsem s kriteriji vrhunskega umetnishkega dela, zanjo ne more biti bistveno, koliko prikazuje "resnichno zhivljenje" na dokumentaren, reportazhen nachin, koliko je dogajanje skladno z normativnimi samoupravnimi akti in koliko in kateri posamezniki in katere institucije ali katere strukture se pri tem chutijo neposredno prizadete.

Che pa je nadaljevanka predvsem prikaz "resnichnega zhivljenja" na dokumentaren ali reportazhen nachin, cheprav she vedno umetnishki, ne more biti zanjo bistveno to, ali odgovarja kriterijem vrhunske umetnosti ali ne. Ta problem je zelo tezhko formulirati, ne da bi zashli v nesporazum, ki nujno sledi iz take analitichne poenostavitve, zato dodajam naslednjo omejitev:

Z dilemo ne mislimo na razlike med dolochenimi umetnishkimi stili ali sholami, kot so npr. naturalizem, realizem, socialistichni realizem, simbolizem itd. (manjka, samoupravni socrealizem, ki ga seveda nisem nashtel)), niti nas ne zanima, kaj bolje prikazuje resnichno zhivljenje: ali tako imenovana chista ali visoka umetnost ali pa verni, dokumentarni posnetki zhivljenja. Tudi tega vprashanja ne mislimo razreshevati v svoji analizi. Nash problem je preprost, je na preprostejshem nivoju: izpostaviti moramo tista izstopajocha stalishcha, ki jih posamezniki ali predstavniki institucij ali predstavniki strokovne kritike postavljajo kot osrednje izhodishche za vrednotenje umetnishkega dela, v nashem primeru televizijske nadaljevanke. Nasha hipoteza je povsem preprosta, lahko bi rekli, banalna ugotovitev, da so skrajnosti v zavzemanju stalishch, od negativnih do pozitivnih, izrazito sovpadajoche s shirino izhodishcha ocenjevalca nadaljevanke. (Z ozkostjo izhodishcha mislimo na profesionalno ozkost, na ozkost, ki izhaja iz lastne presoje, ali pa na ozkost v percepciji shirine druzhbene problematike, (npr. le njen normativni vidik ali lastne izkushnje v druzhbeni problematiki itn.

Opomba: Danes bi temu kratko rekel: referenchni vrednotni okvir posameznika v sistemu institucij ali njegove vloge v druzhbi.)

Danes bi rekel tudi to, da je bil osnovni problem v predstavi konstruirane realitete - izgradnja samoupravnega socialistichnega chloveka in SSD. Problem je bil namrech v tem, da je tako im. "resnichno zhivljenje" - ali uradna, ideoloshka predstava o njem - tako neresnichno, tako izkrivljeno, da je bil poskus prikazati res resnichno zhivo zhivljenje, tako, ki je kompleksnejshe od tistega, ki ga normirajo normativni akti in deklarirane vrednote sistema, nujno razumljeno kot ideoloshki odklon ali sistemu - politiki nevarna kritika, pa cheprav izrazhena na umetnishki nachin.

Mozhnost identifikacije z osebami, dogajanjem, torej prav tisto, kar je bilo bistveno za uspeh v Poteh in stranpoteh predhodnici nadaljevanke Poti in stranpoti II. Ta je bila v drugi nadaljevanki otezhkochena. Otezhkochena pa je bila predvsem zato, ker v drugi nadaljevanki ni vech v ospredju posameznik, ampak tako imenovane druzhbene institucije ali druzhbeni mehanizmi. Stalishcha predstavnikov institucij (rudnika, banke, obchine in drugih) kazhejo, da je identifikacija na institucionalnem nivoju mnogo bolj zapletena ali vsaj bolj problematichna od identifikacije na individualnem nivoju.

(Opomba: Moje takratno izrazhanje je v tej obchutljivi in ideoloshko kljuchni problematiki odnosa individuum - institucija - sistem, skrajno previdno. Trdil bi lahko, da je bila vrednotna identifikacija z institucijo, ki zanemarja posameznika, celo njegovo konkretno vlogo ali pozicijo v instituciji, zgreshen ideoloshki konstrukt ali zabloda inzhenirjev dush oz. tvorcev novega chloveka SSD in njegove upodobitve v jugoslovanski umetnosti SSR.)

V stalishchih intervjuja z avtorjem (Aleksandrom Marodichem) pa izstopa problem (svobode) umetnishkega ustvarjanja ali ustvarjanja po narochilu (ideologov institucij sistema). Stalishcha so kot tovrsten indikator pomembna, ker so bila izrazhena pred prikazom nadaljevanke. Osnovni problem, ki v stalishchih izstopa, je avtonomnost avtorja v njegovi ustvarjalnosti. Ta problem se kazhe najprej kot nedifiniranost vlog na relaciji avtor - dramaturgi, oziroma avtor - dramaturshki oddelek. Kazhe pa se tudi kot shirshi problem, to ni le problem razmejitve vlog na relaciji avtor - televizija ali dramaturshki sosveti in druge institucije znotraj televizije, ampak konchno kot problem odnosov med avtorjem in (sistemom) druzhbo, posredno pa je isti problem aktualen tudi v drugih institucijah, kot so: filmska podjetja, gledalishcha, drushtva knjizhevnikov itn. Istochasno pa izstopa tudi kot poseben problem: fenomen avtorjeve samokontrole ali avtorjevega samoomejevanja. V svojih stalishchih se avtor zhe v zasnovi dela - njegovem pristajanju na (SSR) tematiko evidentno sam omejuje, omejuje svoje umetnishko-estetske intence na rachun druzhbenopolitichne aktualnosti dela. Tako samoomejevanje ali samokontrola avtorja v osnovni intenci njegovega umetnishkega ustvarjanja se tudi eksplicitno izrazha v stalishchu, naj bo delo vsaj malo ogledalo resnichnih dogodkov zhivljenja. Avtor ne zastopa stalishcha, da naj bo umetnishko delo neposrednen odraz resnichnega zhivljenja in she manj idealizacija le-tega v skladu z normativno, deklarativno in deklarirano stvarnostjo (mislimo na skladnost scenarija s samoupravnimi akti). Vseeno pa njegova stalishcha indicirajo razpetost med estetsko skladnostjo na eni strani in aktualnostjo ali celo normativno pravovernostjo v umetnishkem delu na drugi strani.

Kot posebej indikativno je stalishche o "delikatnosti" situacije strokovnega sodelavca, t.j. izvedenca za samoupravno problematiko in terminologijo (Novoreka SSD). Vprashljiva je namrech delitev vlog, npr. med dramaturgi in izvedenci za samoupravno problematiko; mislimo na vlogo zunanjega sodelavca in ne nanj kot na posameznika. Samo stalishche ni bistveno, je pa najbrzh indikator zapletenosti vlog ali problema dominacije vlog v teamskem ustvarjanju. Posebej so za nas zanimiva stalishcha dramaturgov (dramaturshke redakcije) predvsem kot indikator, ki nam osvetljuje problem razmejitve delovnega podrochja avtorja in dramaturshke obdelave teksta. To je problem, ki ga navadno oznachujemo kot problem svobode umetnishkega ustvarjanja ali tudi problem kompetenc vlog v teamskem umetnishkem ustvarjalnem postopku.

Problem kompetentnosti ali problem razmejitve vlog pa je (kot kazhejo tudi ostala stalishcha), dosti shirshi in ni samo avtorjev problem in problem dramaturgov, ampak tudi problem strokovnih sodelavcev ali izvedencev za samoupravno terminologijo in celo problem pravobranilca za samoupravljanje. Prevelika druzhbena skrb za pravovernost nadaljevanke je, kot opozarjajo kritiki, povzrochila, da se je problem dominantnosti vlog v ustvarjalnem procesu izrazito pokazal na vsebini in na celotnem rezultatu umetnishkega dela, to je na TV nadaljevanki. Vsebinsko se namrech isti problem izrazha kot vprashanje, kaj je za samo umetnishko delo pomembnejshe: ali njegova umetnishkost ali zabavnost ali druzhbenopolitichna aktualnost, ali pa celo pouchnost v prikazovanju podrobnosti nashe samoupravne prakse. (Naj nashtejem nekaj takih konketnih dilem.)

1. To, kar je jasno in mogoche v samoupravnih aktih, namrech ni tako jasno in nemogoche v primerih samoupravne prakse. (Npr., ali lahko nek generalni direktor razmishlja o vetu, ko do tega ni upravichen (namrech, ko po samoupravnih aktih tega ne bi mogel ali smel)?

2. To, kar je jasno prikazano v dogajanju nekega dramskega dela pa ni nujno v skladju z resnichno prakso. V zelo poenostavljni obliki bi ilustriral posledice teh (nerealnih ali nezhivljenskih) zahtev kot intenco v umetnishkem delu, priblizhno takole:

- ker gen. dir. ("v resnichnem zhivljenju"), lahko razmishlja in dela le v skladu s samoupravnimi akti,

- potem tudi gen. dir. kot oseba v dogajanju neke TV nadaljevanke ("umetnishkem delu") lahko chustvuje, razmishlja in dela le v skladu s samoupravnimi akti. Pravzaprav mu niti ni treba intimno chustvovati, njegova chustva so prisiljeno umetno narejena, saj v samoupravnih aktih ni chustvenih sestavin; tudi misliti mu ni treba, ker so vse dileme zhe vnaprej jasno dolochene - v samoupravnih aktih. Greshiti pa tako rekoch sploh ne more, ker nima zlih misli in negativnih chustev, ki bi ga zapeljala.

Rezultat takih intenc je idealiziran nezhivljenski "osebek" brez trohice chloveshkega elementa v sebi.

Iz medsebojne javne izmenjave mnenj med avtorjem in dramsko redakcijo izstopa kot osnovna tezhava (izvorni problem) vprashanje, zakaj je sprejela scenarij, ki ga sedaj oznachuje kot neveshchega v eksplikaciji podrobnosti samoupravne prakse. Stalishche dramske redakcije je mogoche interpretirati tako (taka stalishcha namrech izstopajo), da je bila za dramsko redakcijo vendarle bistvena skladnost tematike nadaljevanke z normami samoupravnih aktov, z "resnichnim zhivljenjem", natanchnost izrazoslovja (Novoreka SSD) in podobno. She bolj pa izstopa dejstvo, da se je ta negotovost povechala shele zadnji hip. Zhe po odobritvi avtorjevih literarnih snemalnih knjig je bilo treba v dveh dneh popraviti she "nekatere netochnosti in spodrsljaje", do katerih je prishlo, ker avtor ni zadosti poznal podrobnosti samoupravne prakse, ali pa ni uposhteval nasvetov strokovnega sodelavca - izvedenca.

Zdi se, da stalishche avtorja, ki indicira odnos avtor - dramska redakcija, ostaja odprto, neizrecheno v vprashanju: zakaj je avtor sprejel narochilo za umetnishko delo, che so zhe v narochilu zahteve po taki vsebini, ki je druzhbenopolitichno aktualna do take mere, da zahteva zelo natanchno ali podrobno poznavanje samupravnih aktov in samoupravne terminologije oziroma izrasolovja (Novoreka)?

Stalishcha protagonistov umetnishkega ustvarjanja so za nas zanimiva, ker osvetljujejo odnose v ustvarjalnem procesu umetnishkega dela in s tem shirshe ozadje umetnishkega ustvarjanja, ki se nujno odrazha v kvaliteti umetnishkega dela (to je, duhovna klima - stanje duha - v kateri, nastane le slab umetnishki izdelek). To ozadje proces umetnishkega ustvarjanja je ponavadi v kritikah umetnishkih del nepoznano ali premalo uposhtevano. (Dasiravno danes menim, da ignoranco ustvarjalnega ozadja ali klime rojeva prej previdnost, kot pa samo nepoznavanje.)

V stalishchih ustvarjalcev se to pot tudi predstavniku igralcev kazhe proces umetnishkega ustvarjanja kot nezadosten, ozek ali enostransko konflikten. Indikacija nasprotujochih si stalishch med protagonisti ustvarjalnega procesa izkazhe resno krizo v njem. Medsebojni odnosi med kulturnimi institucijami (v nashem primeru RTVL), njenimi sosveti, urednishtvi, dramaturgi, zunanjimi izvedenci za dolochena tematska podrochja na eni strani in pa avtorji, rezhiserji, igralci in (deloma) kritiki na drugi strani ter konchno med uporabniki - gledalci ali publiko, so v nekaterih primerih izrazito (neustvarjalno) konfliktne narave.

Vse skupaj najbrzh odlochilno doprinasha k nizhjemu ustvarjalnemu nivoju osnovnega predmeta, umetnishkega izdelka. Zdi se, da ta vse bolj postaja predmet manipulacije v konfliktnih interesih grup.

Sledila je she, gledano z mojimi danashnjimi ochmi, nepotrebna opomba - omejitev (nepotrebna, ker je samoumevna), ki je v resnici le neke vrste samoslepilo, opravichilo za pomanjkljivo samocenzuro:

Ker analiza temelji na stalishchih kot indikatorjih dejanskih ali konkretnih odnosov, ima interpretacijsko omejen obseg. Stalishcha so torej le bolj ali manj omejen indikator vrednot ali vrednotenja umetnishkega dela na eni strani in hkrati omejen indikator dejanskih odnosov v umetnishkem ustvarjalnem procesu na drugi strani (taki indikatorji bi lahko bili na primer indikatorji norm, ciljev, interesov, indikatorji aspiracij ali zhelja itn.). Taka analiza pa bi bila navidez kompleksnejsha, v takratnih razmerah pa nedvomno usmerjena in usklajena s programskimi interesi - interesi institucije, sistema - vladajoche Jugo-ideologije.

 

Povzetek analize stalishch v predgovoru k nadaljevanki
(predstavitvi nadaljevanke Poti in stranpoti II)

Tudi v stalishchih povzetih iz predgovora izstopa problem teamskega, kolektivnega dramskega ustvarjanja in s tem problem medsebojnih odnosov vlog sodelavcev in posameznikove odgovornosti in samostojnosti. To sta seveda dva razlichna elementa, ki se praktichno in teoretichno bolj ali manj izkljuchujeta. (Prav lahko bi odkrito rekel, da je takoimenovano teamsko - kolektivno ustvarjanje sluzhilo institucionalni - sistemsko ideoloshko usmerjani - umetnishki ustvarjalnosti. Da svoboda umetnishkega ustvarjanja v razmerah, ko prevladuje njegova ideoloshka odgovornost, ni mogocha. Izkljuchena je bila na rachun odgovornosti. Ali, drugache povedano, da je vrednoto ustvarjalne svobode pouzhila institucionalna vrednota ideoloshke pravovernosti.)

Kot drugo izstopajoche stalishche smo formulirali zahtevo za prepodrobno dolochitev aktualne vsebine ali tematike v umetnishkem delu. Gre pravzaprav za isti problem, to je problem razmejitve vlog med protagonisti dramskega ustvarjanja. Izrazha se v celotnem umetnishkem delu, v njegovi tematiki, dogajanju, zapletih, razpletih itd.

Institucije in samoupravni odnosi so po predispozicijah prevladujochi akterji v umetnishkem delu. Na ta nachin evidentno izstopa normativni vidik, to je vidik angazhiranosti dela, delo je agitka, njegova literarnost (poetichnost, estetskost) je v drugem planu. Pravilnost ali zgreshenost oziroma pravovernost ideoloshke intence in njenega prikaza je seveda drugo vprashanje. Tega vprashanja se v nashi analizi ne bomo lotili, ker ne analiziramo umetnishkega dela, kot takega, ampak le stalishcha v odmevih nanj, ki kazhejo na konfliktne odnose v umetnishkem ustvarjanju. Za nas je pomembna predvsem identifikacija konfliktne relacije, ki je razvidna tudi v stalishchu scenarista (avtorja Aleksandra Marodicha). Ta se je namrech odrekel predgovoru; prichakoval je, da se bo vzdrzhala tudi (druga stran) dramska redakcija oziroma Urednishtvo kulturnoumetnishkega programa na televiziji Ljubljana.

Pa se ni! In prav ta predgovor je tisti osrednji dosezhek - dokument, ki ga takrat seveda nisem objavil v chlanku, ampak le v celotni, razshirjeni inachici internega raziskovalnega porochila in ga tako ohranil za prichevanje zgodovinskega spomina institucije RTVL o tem, kako je nastajala umetnishka smer SSR (Nash samoupravni socrealizem) iz konca 70. let v Poteh in stranpoteh (SSD) (Nashe samoupravne socialistichne druzhbe).

Predgovor - navodilo ali pojasnilo gledalcem, kako je treba nadaljevanko pravilno gledati in razumeti, je imel Franci Gerbec - ekspert iz Gospodarske zbornice, ki je bil, kot sledi iz samega predgovora, tudi glavni koordinator in lahko bi rekli tudi podruzhbljevalec in prenarejevalec celotnega scenarija ali pa kar izganjalec hudicha. Ko ga boste prebrabrali, boste najbrzh soglashali z domnevnim avtorjem A. Marodichem, da se torej takemu predgovoru ni brez razloga odrekel. Vendar Francija Gerbca in tudi avtorja Alaksendra Marodicha le ne bi smel prehitro in prevech dolzhiti za grehe, ki so vprashljivo samo njegovi, cheprav ga je prebral na TVL in je na predgovoru napisano njegovo ime. Aleksander Marodich je v ne povsem preprichljivem intervjuju za revijo Stop, (z naslovom Nisem rezhimski pisatelj, 11.1.1979) dejal takole:

Marodich: "Kar zadeva predgovornika tovarisha F. Gerbca, moram pojasniti, da je bil povabljen k sodelovanju kot strokovni svetovalec za samoupravno problematiko in terminologijo, da je opravil svoje delo poshteno, da ne verjamem v njegovo pridigarsko zlonamernost, zaradi katere neupravicheno trpi posledice.

In she: Marodich: "V resnici sem napisal razen sinopsisa, ki ne shteje kot scenarij - dve verziji. Prva je bila dolgo predmet raznih razprav in pogovorov. Primozh Kozak, tedaj predsednik programskega sosveta TV, je upravicheno sodil, da v nadaljevanki ni prave drame."

Kot navadno, "ko zagusti", nihche ni hotel biti nich kriv, imena tovarishev in tovarishic, ki v tej zgodbi nastopajo, pa so nam znana zhe iz izkushnje Mihe Remca z dramsko redakcijo TVL (v prispevku v prejshnji shtevilki - Pismu Dushanu Dolinarju - direktorju na TVL). In kdo ve, katera imena, zasluzhna za SSR SSD, bi nam she razkrila detektivska raziskava, morda ime samega Edvarda Kardelja, che bi po vsej sili vztrajali pri njej? Pa vendar, institucionalno nosi vso zaslugo za ta dosezhek predvsem dramska redakcija rezhimske TVL! Samo institucije so tiste, ki lahko sestavljajo teame za proizvodnjo kolektivnih dram, nadaljevank, filmov, in institucije so tiste, ki ustanavljajo sosvete in rojevajo take stvaritve, kot je SSR SSD, in navodila svojim uporabnikom - gledalcem, kot je prichujochi predgovor k nadaljevanki Poti in stranpoti II.

Osebno mislim, da boljshega, strnjenejshega, prozorno razvidnejshega dokumenta, ki bi pricheval o zgodovini samoupravnega socrealizma, ni. V zgodovinskem spominu institucije RTVL/S gotovo ne!

 

Iz Povzetka analize stalishch v ocenah nadaljevanke
Poti in stranpoti I objavljene v Biltenu SShP 1976

Poskushali smo izlochiti nekatera bistvena izhodishcha vrednotenja in oceno nadaljevanke Poti in stranpoti I, da bi lahko vzpostavili vsaj okvirno primerjavo med prvo in drugo nadaljevanko. Analizo stalishch smo zreducirali predvsem na tista stalishcha, ki osvetljujejo kontinuiteto in razhajanje med obema nadaljevankama zato, ker druga nadaljevanka gradi ochitno na izrednem uspehu in intencah njene predhodnice, nadaljevanke Poti in stranpoti (I). Prav tako je ochitno, da je bila druga serija spremenjena ali zasnovana z ozirom na nekatere napotke, kako bi se morala tematika usmeriti ali korigirati glede na izkazane slabosti v njeni predhodnici. Zanimale so nas tudi razlike v stalishchih predstavnikov treh kategorij ocenjevalcev nadaljevanke. Grupirali smo jih po kljuchnih vlogah, ki jih imajo v svojih stalishchih, mnenjih, ocenah. Kategorije nam predstavljajo:

1. Kulturni delavci (pisci, kritiki)
2. Druzhbenopolitichni delavci (s podrochja kulture)
3. Sociologi (pretezhno sociologi kulture).

Vendar ta vidik analize za nas ni bil osrednjega pomena. Najbrzh pa ne bo odvech, che registriramo pretezhno ali dominantno usmerjenost in evaluacijo stalishch pri predstavnikih teh treh skupin.

- Stalishcha kulturnih delavcev so usmerjena predvsem na estetske elemente nadaljevanke in so izrazito negativno evaluirana.
- Stalishcha druzhbenopolitichnih delavcev so usmerjena predvsem na idejne druzhbenopolitichne sestavine v nadaljevanki in imajo pretezhno izrazito negativen predznak.
- Pri sociologih kulture pa bolj kot (tipoloshka) usmerjenost stalishch izstopa dejstvo, da so strpnejshi v ocenjevanju nadaljevanke. Njihova stalishcha so bolj toleratna kot so pri predhodnima kategorijama ocenjevalcev.

Iz ocen druzhbenopolitichnih delavcev, sociologov in kulturnih delavcev smo izlochili tisto, kar nas predvsem zanima, to je izstopajocha pozitivna in negativna stalishcha do nadaljevanke.

1 Med pozitivnimi stalishchi prevladujejo oznake:

- sodobna tematika, aktualnost, zhivost, kritichnost in dejstvo, da gre za domacho nadaljevanko,
- shiroka mozhnost identifikacije s problemi in osebami, odmevnost prerachunana na segment mnozhichne kulture.
2 Med negativnimi stalishchi pa prevladujejo naslednje oznake:
- estetsko in umetnishko neizdelana - dramaturgija, dogajanje, osebe itn.
(npr.: nadaljevanka je premalo sugestivna, ni osebne drame, chlovek ni v ospredju, chrnobelo slikanje oseb itd.),
- da je idejno shibka, slabo izpeljana
(npr.: shibka v razredni razsezhnosti, da izstopa individualizem, prevech je odvisna od posameznika, da so premalo prikazana globlja gibala druzhbenih dogajanj).

3 Kot posebna stalishcha izpostavljamo tista stalishcha, ki so ekplicitno normativno naravnana, ta dolochajo, kako bi se morala nova nadaljevanka tematsko usmeriti. Ta stalishcha so najbolje izrazhena v prispevku kasnejshega zunanjega sodelavca dramske redakcije TVL - ekspertu za samoupravno terminologijo in problematiko. Izpostavljamo jih zato, ker so bila v drugi seriji evidentno uposhtevana, to namrech izstopa iz cele vrste stalishch v doslej analiziranih ocenah, mnenjih in odmevih na nadaljevanko.

 

Posamezna normativna stalishcha:

- gibala druzhbenih dogajanj naj ne bodo pripeta na dramatichne konflikte oziroma na zgodbe posameznih nosilcev.
- bolj vidno naj bodo zastopani:
- odnosi v druzhbeni reprodukciji
- odtujenost dohodka
- uresnichevanje zakonske zasnove polozhaja delavcev v TOZD
- usmerjenost (usmerjevanost) na neurejenost odnosov v pridobivanju dohodka,
"kljuchnih" za razshirjeno reprodukcijo
- odtujenost na podrochju denarnega sistema banchnishtva,
- banchni krediti.
(Ta stalishcha smo zasledili tudi v analizi predgovora, ki je (tako lahko zachasno sklepamo) izdelek istega avtorja).

 

Mozhen komentar:

Normativni vidik je bil v drugi nadaljevanki ochitno (dobesedno) uposhtevan. To pa samo po sebi ne zagotavlja niti idejno niti estetsko pozitivnejshega ali manj negativnega vrednotenja umetnishkega proizvoda. Nadaljevanka, ki bi ugodila shirokemu spektru zahtev, za katerimi so evidentno drugachne ali razlichne normativne ali (deklarativne) vrednotne orientacije, praktichno ni ustvarljiva, ali pa je vsaj tako tezhko ustvarljiva, kot bi bilo tezhko poenotiti stalishcha med predstavniki treh razlichnih poklicev - politiki, pisci, sociologi kulture.

Danashnja opomba: To pot skorajda nimam kaj dodati, razen morda, da je v praksi ta neuskladljiva stalashcha ideologov - politikov, rezhimskih sociologov in konchno avtorjev - piscev (vchasih in pa bolj ali manj, tudi rezhimskih) vseeno mogoche poenotiti, kar nam dokazuje tudi prichujochi rezultat Poti in stanpoti II (ali Poti in stanpoti SSD). Vendar moram poudariti, da je ta chudezh mogoch samo zato, ker je hierarhija med nashtetimi protagonisti, ki so sodelovali v ustvarjalnem procesu jasno dolochena - sistemsko podprta.

 

She kratka rekapitulacija zgodbe

Pa poglejmo, chisto na kratko, kaj se je pravzaprav dogajalo in konchno zgodilo v tej zgodbi - Poteh in stranpoteh SSD.

Ko je ustvarjalcem in Dramski redakciji RTVL ekrat le uspelo, da je ustvarila neko chisto spodobno slovensko TV nadaljevanko Poti in stranpoti I, so se takoj nashli slovenski in jugoslovanski dushebrizhniki SSD, ki so zaslutili veliko nevarnost domache malomeshchanshchine tipa Mesteca Peyton.

Tako imenovano "resnichno zhivljenje", ki je seveda dalech od resnichnega zhivljenja in resnichno obstaja le v glavah inzhenirjev dush in zacharanega institucionalnega chloveka, ki je le konstruirana in deklarirana stvarnost oziroma napotek, kakshna naj bo in kakshna naj bi bila ta njihova stvarnost (po njihovi predstavi in podobi), je ponudilo svojo pomoch slovenski televiziji. Ob sodelovanju renomiranih ustvarjalcev in ekspertov za Novorek ter ekspertov za montanistiko, banchnishtvo, obchinsko upravo, pravobranilstvo, skratka za "resnichne probleme" SSD je nastal proizvod SSR Poti in stranpoti II. Produkcija pa ni potekala chisto gladko in ne brez krchev in zapletov. A vse to smo zvedeli shele naknadno. Osnovna dramaturshka inovacija je stavila na karto zamenjave malomeshchanskega individua z "resnichnimi" predstavniki kolektivov: rudnikov, bank, obchin, skratka s pravimi junaki SSD.

Da bi bila stvaritev res prav razumljena, je bilo treba dodati she navodilo gledalcem (potroshnikom ideologije v zabavni formi), kako je treba nadaljevanko pravilno gledati in razumeti to "resnichno zhivljenje".

Gledalci pa so nadaljevanko vseeno napachno razumeli, to je, razumeli so jo po svoje. Sodech po odmevih na nadaljevanko so se identificirali s posameznimi nastopajochimi junaki tako kot v predhodni nadaljevanki. Nekateri so malo bentili, zdelo se jim je, da nekaj ni v redu, a so jo vseeno gledali po svoje, to je malomeshchansko kot nekoch v famoznem Mestecu Peyton. (To malenkost, na katero stavijo vse TV uspeshnice, namrech zakon mochne identifikacije gledalcev s posamezniki, zhivimi osebami in ne umetnimi vlogami, t.im. kolektivnimi predstavniki rudnika, banke, obchine, so odlochujochi bodisi spregledali bodisi podcenili.)

In na koncu se izkazhe "resnichno zhivo zhivljenje", tako, kot ga lahko vidimo na mochnem mediju vseeno kot konstrukcija resnichnega zhivljenja. To gre svojo pot, ne oziraje se na vse napore in prizadevanja svojih konstruktorjev. SSD se je sesula sama vase, v zgodovinskem spominu institucije slovenske Radiotelevizije pa je ostal grenak okus in prichevanje, da se izgradnja SSCh (samoupravnega socialistichnega chloveka) ni posrechila. SSR (samoupravni socrealizem), katerega najvechji dosezhek je nadaljevanka Poti in stranpoti SSD bi lahko bila malo manj naivna in manj prozorna, institucionalno zadrgnjena in malo bolj svobodno ustvarjalna. Vendar tudi to je dobro za nekaj, ker tako in po tem nam je nadaljevanka Poti in stranpoti ostala v zgodovinskem spominu institucije RTVL/S in se vpisala v anale slovenske TV dramske ustvarjalnosti.

 

Sklepna opomba

Vprasham se, kaj je tisto, kar mi ne da miru, da venomer brskam po zgodovinskem spominu in obujam neprijetne duhove in njih vzdushje?

Smisel te detektivske zgodbe je, da se individuum vprasha, kakshen smisel ima prevelika institucionalizacija? Mislim, da je to vprashanje, kakshne razdiralne posledice za smisel instititucionalnega raziskovanja in ustvarjanja, je imelo in jo she ima to nesrechno pokroviteljstvo mochi. Predominacija (politichne) mochi, cenzura in avtocenzura so nerazdruzhne, prezhemajo se med seboj, posledica pa je izgubljeni smisel in char avtonomnega ustvarjanja.

P.S.

In che morda koga zanima, na kakshno glasbeno predlogo je bila pisana ta detektivka, mu lahko povem, na tishino, nekoliko pa tudi ob glasbi Richarda Wagnerja: Gotterdamerung, pa Die Walküre.

Tega, ne vem zakaj, avtorji ponavadi ne povedo, dasi mnogi delajo tako.

_________
Bibliografki podatki
01 Poti in stranpoti II, Analiza odmevnosti na nadaljevanko Poti in stranpoti, Bilten SShP 31, 1979, Ljubljana, p 80
01.1 Analiza odmevnosti na nadaljevanko Poti in stranpoti II, Celotno - interno raziskovalno porochilo s celotnim naslovom: Analiza vsebine kritichnih zapisov in mnenj o nadaljevanki Poti in stranpoti II v dnevnem in tedenskem tisku in analiza odmevnosti na nadaljevanko pri gledalcih Bilten SShP, marec, 1979, Ljubljana, p 168
02 Poti in stranpoti, Izstopajocha stalishcha o nadaljevanki kot indikator druzhbenih protislovij ali druzhbenih problemov z vidika komunikacijskega procesa, chlanek, revija Bilten SShP, sht. 1,2, 1979, Ljubljana, p 56-73
03 Kvalitativna analiza vsebine kritichnih zapisov in mnenj o nadaljevanki Poti in stranpoti v slovenskem tisku, chlanek, revija Bilten SShP, sht. 3, 1979, Ljubljana, p 63-89
04 Administrativno raziskovanje mnozhichnih medijev, Bilten SShP 42, 1981, Ljubljana, p 71, /nosilec/, /sodelavca: Peter Ocepek, Branko Shibal/
05 Poti in stranpoti I, Bilten SShP, 312.3.1977, Ljubljana
/Avtorji: Neda Brglez, Franci Gerbec, Ivan Hvala, Bogdan Kavchich, Viktor Konjar, Primozh Kozak, Ivan Potrch, Vasja Predan, dr. Dimitrij Rupel, Sasho Schrott, Franc Shali, Jozhe Volfand, Vili Vuk, Ciril Zlobec/

V Ljubljani, aprila 1995