Revija SRP 9/10

Rajko Shushtarshich

 

IGRE SISTEMA, SPOVED SISTEMU

O sistemu v luchi sistemske teorije in malo drugache

Za osvezhitev zgodovinskega spomina institucije
RTV Slovenija

 

Institucija brez spomina je
kakor podjetje brez knjigovodstva,
mochni in mogochni v njej
pochno, kar jih je volja,
ker vse, kar pochno, utone
v pozabljivi zavesti chasa.

 

Dve vrsti iger: igre z chlovekom, njegovo individualnostjo, igre z narodi, njihovo svobodo - subjektiviteto - O sistemu v luchi sistemske teorije in malo drugache - Spoved sistemu

Nekaj vech kot pet let je DERPO RTVS (Delovna enota za raziskovanje programov in obchinstva na Slovenski radioteleviziji) tesno raziskovalno sodelovala (predvsem z enim raziskovalcem) tudi s Sodishchem zdruzhenega dela. Kot raziskovalec DERPO RTVL sem imel to chast, she danes mi je nerodno zaradi nje, da mi je sistem posvetil vech svoje pozornosti in zanimanja, kot je to storil kdajkoli poprej preko institucionalne znanosti. Ta neverjetna pozornost je veljala tako meni kot osebi, kot tudi raziskovalcu (to je institucionalni raziskovalni vlogi in dejavnosti), predvsem pa Raziskavi o raziskovanju, ki je bila na RTVL proglashena za domnevni verbalni delikt ali diciplinski prestopek.

Takrat je nastalo tudi moje uradno porochilo (takratnemu) sistemu Igre sistema. Bilo je javno objavljeno leta 1988 v Likovnih besedah, zopet zahvaljujoch samo smelosti Francija Zagorichnika - sourednika revije. Tudi za takratni chas popushchanja totalitarizma je bil moj prispevek predrzen.

Po zmagi demokracije v nashi dezheli sem to svoje porochilo sistemu ponovno objavil v Traktatu o svobodi. To pot skupaj s komentarjem, to je, mojim takratnim gledanjem na ta pomemben vrednotni problem sistema. Takratni komentar k Igram sistema smo objavili tudi v Reviji SRP 5/6, 1994. In ta moj komentar, s katerim sem dandanes skrajno nezadovoljen, se je konchal z zmotnimi predvidavanji, da chlankov O sistemu v luchi sistemske teorije in malo drugache, in Spoved sistemu ne bom vech povzemal, da ni vech potrebno, ker da je medtem sistem razpadel, se kar sesul sam vase.

Mislil sem torej, da je zadeva opravljena, da moja solidarnost s preganjanimi procesniki ne bo vech potrebna. To je zopet ena tistih mojih strahovitih napak v mishljenju in prichakovanju, ko se strashno zmotim vsakich, ko se mi s prichakovanji prevech mudi.

Danes pa mislim drugache, she je potrebna in vedno bo potrebna in nikoli je ne bo prevech! Le lochiti je treba prave preganjance (tipichne procesnike sistema) od tistih, ki to niso, ki so v scenariju neke druge predstave, v drugih igrah sistema - igrah mochi.

Problem danashnjega posttotalitarnega sistema, dedicha prejshnega pa je, da nikakor ne more in ne more rehabilitirati sebe kot neodvisni, neobremenjeni sistem. To zato ne, ker ne zmore rehabilitirati tipichnih procesnikov. Nekaj najbolj vpijochih krivic iz najbolj znanih procesov bo zhe popravil in atipichne procese tudi, tistih tipichnih za sistem, pa hkrati javnosti neznanih, pa najbrzh nikoli. Ravno zato menim, da je danashnjemu sistemu tole (ponovno) obujanje zg. spomina zelo potrebno. Igre sistema so zopet aktualne, ali bolje, she vedno so aktualne. Le kazhejo se drugache, jasneje jih vidimo dandanes. Preprichan sem, da jih bo bralec v tej za zgodovino kratki razdalji, ko jih moram ponovno obuditi v zgodovinski spomin, razumel chisto drugache kot pred komaj shestimi leti.

Zahvala za ta moj revidirani pogled na igre sistema gre Janezu Premku in vesel sem, da lahko v tej shtevilki revije objavljamo njegov prispevek k osvetlitvi neminljivosti iger sistema: Igre sistema s posameznikom - tipichnim procesnikom (individuumom, ki ima svoj proces) in njegovo metafizichno usodo.

 

DANASHNJE OPOMBE K IGRAM SISTEMA

Najpomembnejsha sprememba v sistemu je po mojem ta, da je stranko - "edini politichni subjekt" - zamenjalo vech strank, ki se vedejo natanko tako kot njihova predhodnica, morda le she malo bolj konfuzno, kar pa je nemara posledica parvenijstva pri oblasti. Skratka, sistem je she vedno politokratski, natanchneje recheno, strankokratsko posttotalitaren. Zato se mi zdi umestno pripomniti, da za Njih velja she vedno natanko tak nagovor, kot sem ga posvetil partiji ZK. Za apolitichne in resnichne predstavnike civilne druzhbe pa se prostor svobode le she ozhi, enako velja za neopredeljeno kritichno misel, za resnichno svobodo misli in nje izrazhanja.

Najgrozljivejsha posledica spremembe ekonomskega subsistema pa je tako velika, da si je takrat nikakor nisem mogel predstavljati. Da bo rezervna arm

brezposelnih v sistemu tako strahovito narasla. To si ekonomist morda lahko predstavlja in ve (vsaj preprichan je, da ve), da je nujna. Zhe sociolog pa ve tudi to, da to ni le ekonomska nuja kapitalizacije ekonomike sistema, ampak nuja hitre restratifikacije. Na novo je potrebno na hitro formirati dve najvishji strati lastnikov in superlastnikov in to predvsem iz vrst prejshnega "nesposobnega" managementa. Sedaj je to najbolj sposobna elita (v sistemu) za hitro in brezobzirno lastninjenje. Na drugi strani pa bi radi spregledali dve strati bednih in obubozhanih, bresposelnih in tistih, ki se kljub polni zaposlitvi ubadajo s prezhivetjem ali t. im. eksistenchnim minimumom. Vendar eno gre z drugim ali eno brez drugega ne gre. Zgolj chlovek pa ve, da ga ni nachina, po katerem bi se ta restratifikacija (ali pohlepno lastninjenje) izvedla chloveshko poshteno, da sedaj v sistemu ne pomeni nich. Temeljne institucionalne vrednote socialne stratifikacije so status, ugled, prestizh, uspeh (v mnogih modalitetah); in obchechloveshke vrednote so she bolj zbledele, ne shtejejo nich. Te zoprne rehabilitacijske zadeve so v novem sistemu she bolj eksemplarichne, she bolj so le zaradi videza, da sistem ohrani svoje nalichje.

Razmislek o oni drugi vrsti iger, Igre z narodi in njihovo svobodo, terja poseben prispevek, kmalu bo chas tudi zanj. Ta tu, je posvechen predvsem posamezniku - individuumu v sistemu. Zato ne bom komentiral mojih tozadevnih spodrsljajev ali zmot, razen ene. Grdo sem se zmotil glede "procesa proti chetvorici". Danes se mi kazhe drugache, kot dobro rezhiran sistemski proces, ali kot medsebojne igre politichnih mochi. Sedaj bi ga rad zamenjal s pravim resnichnim procesom, procesom proti neznanemu junaku (tipichnemu procesniku). Le anonimni posameznik je chlovek z res pravim procesom zoper sistem, tak kot je na primer ta, ki sledi v prispevku Janeza Premka.

Grozodejstvo (dejstvo groze), kako grdo se je takratni jugoslovanski sistem poigral s svojimi nekdanjimi narodi, je bilo najbrzh komaj mogoche slutiti, vendar eno gre z drugim, kot s posameznikom tako z narodi. Premalo sem bil pozoren na dosezhke najvechjih umov sistema, posebej tistih v SANU. Danes pa, premalo pozornosti in strahosposhtovanja posvecham zanosno drzhavotvornim razumnikom. Bolj drzhavotvorni so od samih drzhavnikov, che zhe niso sami med njimi. Ko bi se zhe enkrat odlochili, kaj jih bolj vznemirja in skrbi, svoboda individuuma ali drzhavotvornost sistema? Volja do svobode ali volja do mochi? Potem bi se nemara lahko zhe enkrat odlochili tudi glede svojega neprestanega posojanja in izposojanja sebe politiki, glede svoje udelezhbe in neudelezhbe v igrah mochi.

Vseeno pa dandanes ne morem mimo opombe nam, nashemu mistvu, kako je mogocha taka ponizhnost in sluzhnost in hlapchevstvo v slinjenju in siljenju v prostovoljno suzhenjstvo, v danashnjo ekonomsko uspeshno a vrednotno dezorientirano, moralno proslulo Evropo? In to v chasu, ko bi bilo lahko vsakomur jasno, da je ta evropeizacija itak neizbezhna, da se ji Slovenija ne more izogniti, pa tudi Evropa ne.

Zahvaljujoch medijski propagandi, posebej M.M. RTVS, bo Slovenija najverjetneje dosegla rekord z navdushujocho udelezhbo na referendumu v opredelitvi ZA vstop v Evropo. Medijska propaganda nas lovi na psihozo strahu, da bo Evropa vsak chas dokonchno zaprla meje, in kdor bo ostal zunaj, bo ostal vechno med nerazvitimi, mi pa she naprej v objemu bojevitega Balkana. Perfidne propagandne malenkosti, ki niso malenkosti, se hitro pozabijo, rezultat referenduma pa bo, che bo shlo tako naprej, zgodovinsko gledano, she en argument vech za venomer ochitano hlapchevstvo slovenskega naroda. In che bi pri tem ohranili malo vech dostojanstva narodovega duha, bi si ta nesrechna Evropa morala malo bolj odkrito prizadevati za svojo ekspanzijo preko Slovenije na Hrvashko in Bosno, nekako priblizhno za nekdanjo juzhno mejo Avstroogrske. Nekoch so se mochni sistemi in nadsistemi shirili z odkrito ekspanzijo (politichno, vojashko, religijsko, ekonomsko), dandanashnja ekspanzija modernih sistemov pa se dogaja predvsem z ekspanzijo omenjenih propagand. Naprej opravijo podrejani sami. In tako narodi nedostojanstveno silijo v to prostovoljno suzhnost, kot to delajo razosebljeni individui v svojem sistemu, natanko tako kot je to opisal Etienne de La Boetie (najvechji antipod Nicolla Machiavellija, ki je med drugim bil tudi pogajalec za pravice Bordeauxa z absolutnim vladarjem):

"A kaj? Che je svobodo dovolj zazheleti,
che je enostavno zanjo potrebna le volja,
se bo nashel katerikoli narod, ki bi verjel,
da predrago je plachal svobodo,
che ve, da jo je mogoche dosechi z enostavno zheljo? ..."

Vendar tako je to she dandanes, da hierarhi, diplomati in vsi idolpoklonitelji politichni mochi zelo dobro (kot uchbenik) poznajo in razumejo "Vladarja"; narodi pa ne vedo za "Razpravo o prostovoljnem suzhenjstvu"; in tudi che bi jo poznali, bi ji ne verjeli.

_________
Bibliografski podatki:
- Igre sistema, chlanek, revija: Likovne besede, sht.8-9, 1988, Ljubljana, p 94-101
- Traktat o svobodi ali Vrednotni sistem, knjiga, Zalozhba LUMI, Ljubljana, 1992, p 272
- Vrednotne orientacije avtonomne propagande znanasti II - Raziskovalno porochilo za leto 1991 (Nadaljevanje in zakljuchek raziskovalnega porochila iz leta 1986, ISU v Ljubljani ), SRP RTVS, 1991, Ljubljana, p 265, (5 izvodov), /Rajko Shushtarshich, sodelavca: Alenka Puhar, Matevzh Krivic/
- Izgubljene iluzije raziskovalca - v boju za nacionalno radiotelevizijo, (rubrika: Za osvezhitev zgodovinskega spomina institucije RTVL/S); Igre sistema, O sistemu v luchi sistemske teorije in malo drugache, Revija SRP 5/6, 1994, p 123

 

 

IGRE SISTEMA

 

Aktualni dogodki letoshnjega poletja (leta 1988) so she aktualni in bodo she dolgo aktualni, le malo zasencheni so v lesku instititucij, vendar so vidni she malo drugache, kot smo jih vajeni videti v senci mogochnih institucij, za nas so zgodovinski.

Velike institucionalne spremembe, ki se dramatichno dogajajo pred nashimi ochmi, zadevajo nasho sedanjost in nasho prihodnost. Nasho zavest parajo izredne seje politichnega telesa: njegove tri reforme, njega nova ustava. Na ekranu se odvija dnevna nadaljevanka politichne drame. V chasopisu teche zapis chasa kot politichni roman v nadaljevanjih brez konca. Naslov romana je "demokratizacija sistema". Obsedeni smo od hlastanja po zgodbah o negativnih junakih sistema. V modernem romanu junak ni vech chlovek, zamenjala ga je institucija. Zdaj so to Feniji, Agrokomerci, pa velike zhelezarne, kombinati, rudniki, ali she nerojeni junaki atomskega lobbyja. Dramaturgija pa je ista, tajinstveno so bili rojeni, da bi bili javno osramocheni. Ne zmanjka jih sistemu, njegovi potrebi po proizvajanju in pregonu institucionalnih kriminalcev in ne zmanjka jih nam, nashi potrebi po medijski hrani; obema je zadoshcheno. Che kdo she vedno ni poteshen, mu sistem postrezhe she s kako pravljico o vilah, naprimer o tistih v Neumu. Chlovek se sprashuje, ali ne bodo nekega dne na vrsti chrne institucije, kot so: mogochni mediji sistema (mas mediji), pa policija in armada in sodstvo in administracija sistema sama. Samo kdaj bo to chisto zares in kdo bo izvajal pregon?

Che vsemu temu kolichkaj zavzeto sledimo, nas pouzhije v celoti. Prepricha nas, da se pred nami odvija pomembna prelomnica, ki bo spremenila sivino nashega bivanja, mu konchno dala cilj in smisel, oni pravi smisel, saj za to vendar delamo, zhivimo.

Che pa se le malo iztrgamo iz objema vampirjev, zapremo chasopis, ugasnemo televizor, samo z namenom, da bi se malo odpochili, uredili misli, razvrstili vtise, ki prezhemajo nasho zavest, takrat se nam lahko zgodi, da stvari vidimo drugache. Nekdo v nas je prezhet z vonjem udarnih apelov sistemske propagande, nasichen z monotonijo razvlechenih, venomer ponavljajochih se misli, tako uspavan duh je pripravljen sprejeti vase vse: kot medijsko mano, ki ga hrani, kot nektar zemeljskih malikov. Takrat se v nas nekaj zgane, svari nas, govori: duha nam izpijejo! Izpuhteli bodo zli duhovi apelov kot megla v jutranjem soncu; razjasni se nebo! Kdaj se bo to nebo razjasnilo zares in resnichno, tega ne dolocha ne vremenska napoved ne to, ker je pred njo na sporedu. Za nas so pomembni ravno dogodki letoshnjega poletja, she dolgo bodo pomembni. Naj se medijatorji in tvorci zgodovine jeze, kolikor hochejo, te mochi nimajo, da bi dolochali, kateri dogodki so za nas aktualni, pomembni, kaj nam globlje ponikne v zavest. Zdi se, da zgodovina najmanj uchi ravno svoje tvorce, eno je sprozhiti sistemski scenarij procesa, drugo pa videti njegovo razsezhnost, kontrolirati ga v chasu, v trajanju. Dvomim, da je kdo od scenaristov Dachauskega procesa slutil, da se bo sistem otepal z njim she shtirideset let. In dvomim, da je kdo od scenaristov "Operacije mladost" slutil, kdaj se bo zadeva konchala in kako se bo konchala. Pa saj bi jo zhe radi konchali (dali ad acta), tako seveda, da bi njihova moch nichesar ne izgubila.

Moch razume samo pridobivanje mochi, ne ozira se dosti na to, da nas oni pravi dogodki zadevajo neposredno, nashe vrednote prizadevajo: nasho svobodo, nasho resnico, nasho ljubezen. Obchechloveshke vrednote so neposredna dejstva zavesti, dojemamo jih brez posrednikov, ne v chasu, ampak v trajanju. Moch lahko vpliva posredno, za njo so pomembni oni drugi dogodki, ki nas zadevajo posredno. Posredovane vrednote institucij sistema nam dnevno posreduje mogochni aparat politichne propagande, preko srednikov (mas medijev). In kaj nam posredujejo? Pomembnost tajnosti na rachun javnosti; pomembnost reda in discipline na rachun spontanosti, ustvarjalnosti; pomembnost zashchite in samozashchite pred sovrazhniki na rachun solidarnosti in sodelovanja z razlichnimi od nas; posredujejo nam zastrashevanje in otrplost namesto poguma in tveganja; pa zlasti enotnost za ceno posebnosti; skratka usmerjanje in ozhenje zavesti za ceno njene rasti; obvladljivo namesto neobvladljivega; revshchino namesto bogastva duha. In ko nam kaj od drugega tudi ponujajo, jih sumimo, da ne mislijo chisto zares. Oni sami dolochajo pomen posredovanim vrednotam sistema. Oni so sredniki "ribichev chloveshkih dush". Poshkodujejo nam zavest, onesnazhijo nam psiho; a prav globoko ne sezhejo. Po njih posredovana dejstva se chlovechnosti komaj dotaknejo, na povrshini zavesti se drenjajo, druga drugo izrivajo, izpodbijajo; ne tichejo se nas, ampak le nashe vloge. To je ta bistvena razlika med chlovekom in njegovo vlogo v sistemu institucij.

Tako gledano, tudi nashe zanimanje ni omejeno zgolj na shtiri zhrtve institucij mochi (organizacij sistema), ki se utemeljujejo na tajnosti, in proces ni Ljubljanski proces proti chetvorici, domnevnim vohunom, izdajalcev vojne tajne JLA; ampak je to pri nas v Sloveniji, zaenkrat samo pri nas, spodletel poizkus medijskega linchanja shtirih zhivih ljudi, shtirih individualnosti: Ivana Borshtnerja, Janeza Janshe, Davida TasiŠa, Francija Zavrla. To je pomembno, ker vsakich, ko kak medij omeni proces chetverice v Ljubljani (ali pa shesterice v Beogradu ali Dachauske procese), dela nekaj, kar je za sistemsko logiko logichno, za nas pa je nechloveshko. Razoseblja jih, v podzavest nam podtika ubijanje, iznichenje njihove individualnosti, chlovechnosti. V numeraciji se chlovechnost razblini, neka imaginarna chetverica nam razbremeni vest.

Pa saj sedaj niso vech le shtirje obsojenci, ker se jim je po neki skrivnostni logiki, zapletenosti in prepletenosti tajnih zdruzhb, pridruzhil she Tomo Bogataj. Pa ne samo zato, ampak predvsem zato, ker je za nas to en sam proces. Zadeva nas neposredno, nashe neposredne vrednote, nashe mistvo.

Govori se, shushlja in tudi namerno se shirijo vesti o tajnih spiskih notranjih sovrazhnikov sistema, o dvestotih, pa o shtiristotih, vchasih celo o dveh tisochih mogochih sovrazhnikov, chakajochih na sistemske ukrepe za obrambo reda in zakonitosti, pa enotnosti in neodvisnosti sistema. Te shtevilke she nimajo konchne dolochenosti in individuacije tudi ne. Vsakdo se lahko uvrsti na listo in odprta je she mozhnost, da se kdo seznamu izogne. A kaj je to, kar chloveka sili, da je raje med preganjanimi kot med preganjavci, che zhe po vsej sili nekje mora biti? Chakanje hromi duha, negotovost ga ubija. Biti pripravljen na interniranje je silno neprijetno stanje zavesti sebe. V ta chuden polozhaj nas postavi zavezanost sistemu. Sistem podeljuje in odvzema vloge, sankcionira posameznike, tako pozitivno kot negativno. Najvechja kazen je justifikacija, mi temu rechemo umor, a teh je malo, sistem se jih redko posluzhuje, zavezan je svoji lastni predstavi o humanosti sistema in zavezuje ga svet, njegova predstava o sistemu. Sledi kazen odvzema prostosti, a odvzem prostosti ni odvzem svobode. Svobode ni mogoche kar tako odvzeti, ona se dushi v nas. Bolj se dushi v nas kot v zhrtvah, ker te so zhive, delujejo. Zhrtve imajo moch, da svoji zhrtvovanosti dajo same smisel, ne pristajajo na smisel, ki ga daje sistem. Vedno je bilo tako in nich ne kazhe, da bo kdaj drugache. Mi pa zgolj chakamo, nemo zremo zhrtvovalni obred sistema. A sistem ne chaka. Ker ta odvzem prostosti ni kdo ve kako uchinkovita sankcija, jo spremlja ona druga: javni linch nahujskane mnozhice, mase, drhali. Moderni linch je linch medijev mas. Chemu taka silna pozornost posamezniku vemo, ker je namenjena v bistvu nam.

A vrnimo se k individualnosti. Ivan Borshtner je delal in zhivel v vojashnici. Vojashnica pa je za nas simbol vojashkega stroja, simbol varnosti sistema, obrambe sistema, njegove vojne pripravljenosti. Pogled v svet iz vojashnice je drugachen od pogleda na vojashnico z neke dolochene tochke v sistemu in nekega dolochenega chasa v trajanju sistema. Zato navadno mislimo, da vojaki v vojashnicah kaj dosti ne mislijo, da pretezhno izpolnjujejo povelja in vchasih poveljujejo. Ni chisto tako in ni vedno tako. On kratkomalo ni mogel vech. Vedel je, za kaj gre in se odlochil. Odlochil se je za tveganje, ali bo nesmiselna zhrtev, ali pa bo njegovo dejanje imelo vsaj zanj tisti najgloblji smisel, ki ga chlovek ne tehta s posledicami. Sedaj je zanj neizbezhno, naj se zgodi karkoli poslej. Ogrozhen je narod ne sistem, ki ga simbolizira vojashnica, njena vojna tajna. Tako je osmislil svoje tveganje, ne pristaja na osmishljenje, ki ga daje sistem. Naj zveni votlo, obrabljeno, kajti tolikokrat smo zhe slishali velike besede o narodu, da je vsakich treba pregledati njihov pomen. Same besede so prazne, dokler ne dojamemo resnice tistega, ki jo je izrekel. Priznajmo, malo vemo o njegovem smislu bivanja (sebe in svojega naroda), pa vendar dovolj, ker vemo, da chlovek, ki se odlochi za ravnanje, spodbujeno iz globine sebe, izvirajoche iz obchechloveshkih vrednot, sluti linch. Ne moremo ne videti poguma chloveka, ki prekrizha mech z vrednotami armade. Prichakovanje, da bo tak pogum cenila armada, je le prezgodnje. Ko bo vrednoto vojne tajne zamenjala vrednota javnega nadzora, bo sluzhba drzhavne varnosti lahko postala javna civilna sluzhba. A nekdo mora zacheti s tem, pa naj se zgodi karkoli poslej.

Precej vech vemo o resnici Janeza Janshe, Davida TasiŠa in Francija Zavrla, javno je publicirana, vsakdo jo lahko razbere po svoje. Njihovo ustvarjalno iskanje, raziskovanje je zaznamovano z duhom chasa, ki mladim ni naklonjen. Vsaj svetle prihodnosti jim ne obeta, pa tudi che jo, jim je tezhko verjeti vanjo. Ne chudimo se torej, che na pereche druzhbene teme gledajo drugache kot njihovi ochetje. Zanje predvsem to niso zgolj teme, ampak resnichnost, ki jih neposredno zadeva. Vrednote armade vidijo drugache, kot jih vidijo generali, civilno sluzhenje vojnega roka je za njih vprashanje vesti in ne zgolj operativno vprashanje obrambne mochi sistema. Civilno druzhbo vidijo drugache kot ozhja stranka in na demokracijo gledajo drugache kot politokracija. Svoboda posameznika, svoboda mladih, svoboda naroda so za njih dejstva, ne zgolj besede. Ne pristajajo na deklarativno osmishljanje bivanja. Deklarirane vrednote sistema so izgubile preprichevalno moch, za njih je tako utemeljen sistem neligitimen.

Otrochje je govoriti o demokraciji pri nas, dokler so procesi proti svojskemu mishljenju. Tezhko je preprichati mlade, da je druzhba, ki leta in leta odpravlja verbalne delikte, civilna, demokratichna. Barbarska je in primitivna, v ocheh sveta in ocheh mladih, dvolichna je in licemerska. Govorite o demokraciji pri nas in Janez Jansha vam bo dal liziko. Ne recite, da je on otrochji.

Tomo Bogataj je v tej operaciji mladine tragichna zhrtev pajkove mrezhe, ki tke nevidne niti, v katere se ujamejo vsi sovrazhniki sistema, natanchneje sovrazhniki ljudstva v ocheh sistema. On je bil preprosto na vrsti dezhurnih sovrazhnikov, z malo sreche bi bil kdo drug, a pripadnik istega naroda, naroda, ki sovrazhi. Resnico sistema so odkrili sami mediji: "nauchen da mrzi" je bil poziv medijev na linch nesrechnega Bogataja. Poznavalci pa vedo, da je bila ambicija modernega medijskega lincha v resnici vechja: oni so linchali narod, ki sovrazhi, narod Slovencev, "slovenski nacionalni shovinizem" v luchi sistema.

To pot reagira slovenska javnost drugache, kot smo vajeni. Burno in takoj reagira. Ni mogoche prezreti, da gre zasluga predvsem Odboru za zashchito chlovekovih pravic. Sistem je dobil protiigralca, soochen je z igro, ki je ni vajen.

Ustanovitev drugega Odbora pri Socialistichni zvezi kasni. Konstituiran je po utechenih pravilih sistema, uradno pravilno, tako bi lahko rekli, a manjka mu spontanosti in manjka mu sproshchenost akcije. Recimo, da bo uradni odbor te pomanjkljivosti nadomestil s shirshim delokrogom obrambe chlovekovih pravic, vendar o tem nekoliko kasneje. Sedaj bomo tezhje lochili, pod chigavim vplivom reagira slovenska javnost, recimo, da reagira po svoje. Predvsem se koncentrira na obrambo slovenskega jezika. Proces ni bil voden v slovenshchini, bila je krnjena ustava in ogrozhena nacionalna suverenost. Vse institucije na ozemlju Socialistichne republike Slovenije morajo uporabljati njen uradni jezik, slovenshchino. Ne trdim, da jezik za narod ni pomemben, od vseh institucionalnih prvin she najbolj. Pa vendar, ravno jezik sodbe ne more biti bistven, ne za obsojence ne za narod.

Chas bo pokazal svoje bistvo, da pa zgolj ne chakamo, si lahko pomagamo s spominom. Sistem nam pomaga, spomni nas na zhrtve v Dachauskih procesih. Shtirideset let so mrtvi in zhivi chakali na rehabilitacijo. Dotlej pa so bili znova in znova osumljeni, sumnicheni, zaznamovani, trpincheni. Vsak predhodni poskus rehabilitacije se je izjalovil. Bodimo pozorni na sistemsko besedo rehabilitacija, ki naj pomeni: vrniti obsojencem ugled, dobro ime, njih chast. Mislim, da jim je bilo treba vrniti njihovo individualnost, treba je bilo nedvoumno izrechi njihovo resnico. Rehabilitirati pa je bilo treba sistem: rezhiserje krizhanja, neavtonomno sodstvo, tajno policijo, politichno avantgardo, skratka celoten sistem, ker je sistem integralen, totalitaren. Oprati je treba krivde nas, ki mirno zremo zmote sistema, ki niso zmote, ker so namerne resnice sistema. Naj ponovim: justifikacija je naklepni umor sistema. In che nimamo dovolj vednosti o tem procesu, jih imamo o kakem drugem, za sistem so sistematichni. Mi pa tega nochemo videti. Tolazhimo se, da gre za neko sluchajno zmoto, za sodno zmoto, justifikacije so redke in konchno je tu rehabilitacija in sedaj si lahko oddahnemo. Kako naj se sistem rehabilitira z enim samim, resda v nebo shtrlechim, procesom, ko pa je teh justifikacij toliko, da se chloveku stemni svetla prihodnost sistema. Chlovek naj se tolazhi; velike krivice so dejstva preteklosti, zadeva zgodovine in najbolje je, da na njih pozabimo, tega ni vech. Samoprevara in lazh je tolazhba pozabe. Procesi so in bodo, dokler bo sistem zoper chloveka, dokler bo razkol med sistemom in chlovekom, med njim in njegovo vlogo v sistemu tako hudichevo pomemben, odlochilen. Kako naj se sistem rehabilitira ravno v chasu, ko zachenja nov proces? Primerjava je neutemeljena, pravite. Kazni so to pot simbolichno mile, justifikacij ni, rehabilitacija je takorekoch sprotna. V ocheh vechine slovenske javnosti so zhe rehabilitirani, pa she odsedeli niso in morda sploh ne bodo.

Sistem se prilagaja po formi represije, a bistva ne menja. Kdo nam jamchi, da je proces zakljuchen, da je bil od vsega zachetka tako zamishljen, rezhiren? In kdo, da so govorice o seznamih, shushljanja o mogochih sovrazhnikih sistema res chista izmishljotina? Jamchi nam sistem. In kdo jamchi obsojenim, da jim mila kazen ni zamenjena za civilno smrt (izlochitev iz sistema) z dozhivljenjskim jamstvom, da jih sistem motri, da jih, kadar hoche, lahko uporabi za nek nov viden ali neviden proces? Jamchi jim sistem s svojo zakonitostjo in ustavno suverenostjo. Ko bi ne bilo tega dvoma v zakonitost in ustavnost sistema. Vendar ta dvom je tu, prezhema nas! V zakonih se dushimo, ustavnih sprememb se sramujemo! Prevech zakonov zanesljivo kazhe na nezakonitost, prepogosto popravljanje ustave pa na neustavnost, drzneje recheno, na nelegitimnost sistema. Zastrashevalni "procesi so le vrh ledene gore", ki se vidi, ostalo se ne vidi in ne ve, ker tako hochemo. Vchasih pa mi le ni jasno, kako naj shajam s svojo vednostjo, recimo, vsaj she o treh procesih sistema? Poznam proces Zorana Lenarta, Stojana Sotoshka, Ota Vilchnika in tudi njih poznam. In ni mi jasno, kako s to vednostjo shajamo njihovi prijatelji, znanci, nekdanji stanovski kolegi: novinarji, pravniki, profesorji? Morda pa jih sploh vech nimajo, tistih nekdanjih prijateljev, znancev, kolegov? Pochasi, a zanesljivo deluje sistemska izolacija s procesom zaznamovanih, rechem ji civilna smrt. Vsak od njih ima svojo zgodbo, vsaka je po svoje zanimiva, srhljiva. Otova traja zhe sedemnajst let in se she kar dogaja in ni ji videti konca in tudi drugim zgodbam ne. Zakaj jih ne povedo, vsak svoje zgodbe o svojem procesu? Saj jih, a mi jih nochemo slishati. In na vsako njihovo izpoved se bo zanesljivo usulo sumnichenje, nadaljnje obtozhevanje in zhalitve in zasramovanje.

Tak je zhelezni scenarij procesa. V najboljshem primeru se kdaj obeta ali dogaja uradna obnova procesa, za katero pa tako vedo, da spada v igro sistema. Oni resnichni proces, mislim neuradni, pa tako traja, ves chas je tu. Tak je scenarij sistema. Jozef K. bi nas vprashal: ali zhe imate svoj proces? Jaz pa bom raje vprashal: ali ima sistem dovolj analitikov, takih, ki jim zaupa, da bi raziskali to podpovrshino ledene gore? Kateri odbor, katera komisija bi lahko pregledala kupe sumljivih sodnih spisov, za katere se na sodniji nekako neuradno ve, da so politichni? Uradno to seveda niso. Katera komisija bi lahko pregledala grmadenje chudnih spisov na sodishchih zdruzhenega dela? Katera komisija bi lahko pregledala kupe nerazumljivih odlochitev disciplinskih komisij v organizacijah zdruzhenega dela? Ti kupi kopnÚ hitreje kot vrh ledene gore, ne pridejo vsi na vrh gore. Razdruzhevalci zdruzhenega dela pa pridno polnijo rezervno armado brezposelnih v sistemu. Chlovek bi dobil vtis, da sistem te rehabilitacijske zadeve reshuje bolj eksemplarichno, zaradi videza, da ohrani svoje nalichje. Temu pritrjuje tudi vnema pri reshevanju zadev. Zato mislim, da chaka she veliko dela za obrambo chlovekovih pravic zhe obstojeche in bodoche Odbore in komisije.

Vseeno pa mislim, da je proces, ki je zhe na vrhu ledene gore, pomemben za nas. Je proces posameznikov svojske volje. Njihova individualnost daje ton procesu sistema proti individuu. Pa she to ni tako, ker je ravno obrnjeno. Za nas je to proces chlovekove individualnosti nasproti sistemu, mrezhi vlog sistemske zapletenosti in prepletenosti tajnih zdruzhb zoper njihove institucionalne vrednote, ovadbe, podtikanja, montazhe, konstruiranja krivde, zavajanja javnega mnenja, hujskanja mnozhic. Morda manjka samo she pogrom zastrashene drhali, ali pa ne manjka, ker je tudi ta samo spremenil svojo pojavnost.

Kdo smo sedaj mi? Mi smo narod. Mi smo narod z individualnostjo, smo slovenski narod. Smo svoboden narod, ali pa nismo vech narod, smo samo she okrnjen narod, narod brez svojstva naroda, narod okrnele individualnosti. Naroda ni mogoche definirati. Dokler je zhiv, venomer raste. Narod so definirali tisti, ki so ga v mislih pokopali, Oni se poigravajo z narodi. Najhujshe je sovrashtvo, ki ga sistem proizvaja v igri z narodi. Tragiko srbskegaa naroda, osovrazhenost albanskega naroda, separatizem slovenskega naroda, stapljenje hrvashkega naroda, negotovost makedonskega naroda proizvaja sistem. Oznachevalce lahko zamenjamo, to je, pridenemo jih kateremukoli oznachencu, vendar dvomim, da bi se v tej igri lahko sporazumeli, dosegli soglasje. V ozadju te igre pa je zamolchana, prikrita in vchasih odkrita in vsiljena vizija enega samega jugoslovanskega naroda. Naj pristanemo na vizijo naroda, njega tvorbo, ki ga ponuja shirshi sistem? Vse tako kazhe, da je ta vlak zhe odpeljel. Chemu vlagati toliko narodovih energij v projekt shirshega sistema v chasu, ko se zhe kazhejo shirshe projekcije, mochnejshe tvorbe? Na primer: en sam slovanski narod, ali en san evropski narod, ali en sam zemeljski narod. No, potem bo narod res sam. Kateri jezik bo govoril ta enotni narod?

Jezik je pomemben konstitutivni del nashega mistva, narodove individualnosti, od vseh institucionalnih komponent naroda she najbolj pomemben, vendar jezik je she vedno sama tvorba narodovih institucij. Treba ga je braniti, v njem se izrazhamo. Vendar bolj pomembno je to, kar izrazhamo: svojo individualnost, individualnost naroda. Le che smo svobodni, jo lahko izrazhamo. Che je ogrozhena svoboda naroda, je ogrozhen narod. Sedaj me boste gotovo vprashali, kaj je narod? Na to sicer ne morem odgovoriti, lahko pa nekaj povem o tem, kaj narod ni. Ni dosti, vendar nekaj je le, che skusham "O nacionalni identiteti" izrechi nekaj hipotez drugache kot zgolj iz preprichanja, oziroma preprichanosti. (Moja zhelja je le ta, ko zhe berete, da berete po duhu, ne po chrki, da pomen dolochate sami, ne vashe preprichanje).

(Dolzhan sem she, izpovedati se sistemu, vendar o tem drugich, zdi se mi, da eno z drugim ne gre. Tudi jezik je drugachen.)

 

 

O SISTEMU V LUCHI SISTEMSKE TEORIJE IN MALO DRUGACHE

 

Poprej sem dolzhan izrechi she nekaj malega o sistemu abstraktno, v luchi sistemske teorije in she malo drugache. To malo drugache je zgolj osebna obremenjenost z meni svojskim videnjem sistema in videnjem tistih, ki vidijo sistem nekako podobno, seveda nikoli enako. Najkrajshe recheno, vidim ga kot vrednotno strukturo institucij, institucionalnih orientacij, institucionalnih vlog. Predstavljam si ga kot neko piramidalno strukturo. Posebej so vrednote, ki zidajo vertikalno os piramide, in so druge, ki utemeljujejo in regulirajo njeno vertikalno os. Piramida je dvojna, zgornja je vidna in pod njo je manj vidna zvrnjena piramida, tista, ki nas manj zanima, katere navadno sploh nochemo videti. Che ilustriramo horizontalno os, je ta najbolj vidna na nivoju podsistemov, to je, dejavnostih sistema, ki se utemeljujejo s svojimi lastnimi vrednotami. V primeru ko so dejavnosti predominantne pa utemeljujejo tudi druge dejavnosti sistema. Zgodovinsko so to le tri dejavnosti: religija, politika, ekonomika. Ostale dejavnosti kot znanost, kultura, sholstvo, sociala, vse tja do podsistema iger, zabave, se shele skushajo avtonomizirati. Njihova vrednotna utemeljitev je neavtonomna, je v senci enega od dominantnih podsistemov, vchasih tezhko zaznavna. Tako je ta neavtonomnost izrazita zlasti v integralnih ali totalitarnih sistemih.

Vertikalna strukturiranost temelji na vrednotni opredelitvi sistema, ki je navadno drzhava. Vendar to ni nujno tako. Sistemska teorija je v tem pogledu fleksibilna. Drzhava je lahko tudi shirshi sistem, nadsistem, ali pa zgolj institucija v politichnem podsistemu. Tako na primer, che opredelimo Slovenijo kot sistem (drzhavo), potem je Jugoslavija shirshi sistem: skupina drzhav shestih republik in dveh pokrajin (she ne drzhav ali nikoli drzhav), ali pa je Jugoslavija (vzemimo kot primer) opredeljena kot sistem, ki se enachi z eno samo drzhavo. Opredelitve seveda niso poljubne, ampak izhajajo iz aktualiziranih vrednotnih orientacij. Che nadaljujem z vertikalno strukturiranostjo sistema, je naslednji nivo sistemske strukture za nas Srednja Evropa ali pa Vzhodna Evropa ali Neuvrshcheni blok drzhav. Zadnji najvishji nivo je skupen vsem sistemom in podsistemom, imenujemo ga pogojno Organizacija zdruzhenih narodov. V resnici je organizacija drzhav in ne narodov in ne sistemov.

Navzdol se vertikalna utemeljitev sistema razveja po podsistemih, nato po njihovih institucijah, vse tja do vlog posameznika v konkretni instituciji. Za nas je pomembno to, da je vsaka posameznikova vloga vrednotno utemeljena v celotnem sistemu, tudi ko tega nochemo videti, ko je utemeljena z nevrednotami, ki utemeljujejo tisto drugo, manj vidno piramido. Res pa je, da chim vishe zremo po vertikalni osi navzgor, toliko tezhe nam je videti, bolje razvideti celotno vrednotno utemeljitev vsake nashe vloge. Mi smo nekje spodaj in zremo navzgor v mogochni sistem. Vrednotna struktura je prazna, dokler je ne napolnimo z dejanskimi socialno-veljavnimi vrednotami. Deklarirane vrednote tu nimajo nobenega pomena, le blokirajo refleksijo vrednotnega sistema in aktualizacijo vrednotnih orientacij. Spremembe v vrednotni orientaciji dolochajo spremenjeno predstavo o strukturi sistema. Smer vrednotne orientcacije je tista, ki dolocha spremembo vrednotne utemeljitve in ni ravno narobe, kot smo vajeni slishati. Zopet pa vrednotna orientacija ni chisto poljubna. Che je na primer v celotnem vrednotnem sistemu (v svetu) aktualna orientacija k avtonomiji in ekspanziji znanosti, bo taka prej ali slej v vseh sistemih, ali pa se bodo vrednotno blokirani sistemi premikali v smeri spodnjega dela piramide, tistega, ki se manj vidi. Podobno velja za civilizacijo sistemov. In che navedem nasproten trend vrednotne orientacije v svetu, je to demilitarizacija in razorozhitev sistemov, oziroma njihovih armad. Tako na primer nasha sistemska zagonetka shestih ali osmih ali ene same drzhave ni zgolj nasha, ampak je problem svetovne vrednotne orientacije. Che v svetu prevladuje orientacija k integraciji posameznih sistemov (zdruzhevanje Evrope, sveta) do nivoja posameznih institucij (multinacionalne ekonomske institucije, pa ne samo ekonomske, tudi kulturne, religijske), potem je ta nasha dilema zhe malo zastarela. Pomika nas k dnu piramide. Perspektiva moderne drzhave je taka, da postane zgolj institucija. Izgublja status sistema in politika status predominantnega podsistema. Drzhava prenasha svoje funkcije na svetovno drzhavo. Dogajanje je simbolno, a ne pozabimo, da govorimo o vrednotnem dogajanju, ki je pred onim vidnim, za nas dejanskim dogajanjem institucionalnih, oziroma sistemskih sprememb. A tako smo vajeni videti zaradi nashega preprichanja v ontoloshki obrat. Vrednote si po njem predstavljamo kot nadgradnjo institucij.

Sochasno z integracijskimi vrednotnimi orientacijami se aktualizirajo trendi avtonomizacije nizhjih nivojev strukture celotnega sistema. Vendar ne po drzhavnih mejah, pach pa po zhivih sestavinah sistema in to sta narod in individuum (posameznik). Le ta dva subjekta ozhivljata vrednote, vrednotne orientacije, skratka osmishljata sistem, njegove dejavnosti, njegove institucije. Enostavno recheno: le dva avtonomna subjekta sta, ki dajeta smisel bivanja chloveku v svetu (sistemu). Vsaka posamezna vloga v instituciji mora imeti smisel za chloveka v mrezhi vlog, strukturi institucij, nivojih sistema. Znova in znova (ne neprestano) se sistem vrednotno utemeljuje. Brez teh dveh zhivih elementov (subjektov) je sistem mrtev, zgolj mrtva abstraktna struktura.

Za sistemsko teorijo je znachilno she to, da nima ideoloshke redukcije, zamenja jo zgolj funkcionalna optimalizacija urejanja institucionalnega zhivljenja chloveka na tem planetu, che naj prezhivi, zaenkrat chlovek, kasneje morda she planet. Konceptualno je sistemska teorija otrochje enostavna (v primerjavi z marksizmom na primer). Njen antagonizem je: chlovek in sistem in pa narod in njegove institucije; zhivo proti mrtvemu. Nikoli ni dokonchna, fleksibilna je, neprestano varira. Edini nachin njenega preverjanja je dojetje dejanskih socialnoveljavnih vrednot. Edini nachin usklajevanja med ljudmi je po njej mogoch s toleranco vrednot z njih ozhivljanjem v vedno novih in novih pomenih. V tem vsebinskem pogledu je nepojmljivo kompleksna. Che se prevesi na stran zhivega, k chloveku, k narodu (na rachun sistematichnega) pa je le vprashljivo, che je to she sistemska teorija vrednot?

Predolgo sem se ukvarjal z analizo vrednotnega sistema institucionalne strukture. V raziskavah je problem nekoliko natanchneje razchlenjen, vrednotni sistem bolj osvetljen. A ko gledam na to svoje prizadevanje, nisem ravno zadovoljen. Izrazoslovje je zapleteno, tekst takorekoch neberljiv, ne bi vas rad prevech muchil s tem. Namesto tega bom raje skushal naznachiti le nekaj nashih druzhbenih problemov v luchi nemarksistichne teorije vrednotnih sistemov in nikakor ne kot teze ali trditve o nashem sistemu, marvech le kot osebna mnenja, stalishcha, s katerimi se kot drzhavljan sam ne strinjam!

 

 

SPOVED SISTEMU

 

Naj zachnem spoved takole, nekako osebno prizadeto, z bojazljivim uvodom.

Nich bistvenega ni v informacijskem sistemu policijskih dosjejev (cheprav se imenujejo personalni) o osebi, s kom se v mislih druzhi, kaj misli, kako chustvuje, umeva. Ena sama praznina izpolnjena z nesmisli. Kar takole chvekam v lokalih, drugod v druzhbi, doma, kar bi lahko dojeli informatorji, informacijski obdelovalci, analitiki sistema, je nebistveno. Che imam kaj bistvenega rechi o sebi, o nas. potem odlocham sam, kaj je zame bistveno in kaj ni. To javno povem, objavim, che le hoche kdo objaviti to, kar se zdi meni bistveno. Mnogo premishljujem, preden kak umotvor izpishem in ko to le storim, nisem zadovoljen s to materializacijo misli na papirju. Ker chrke so le bledi posnetek misli na papirju, misli same le tavajoche iskanje vednosti. Nikoli je ne bo na papirju, v nobenem rachunalniku ne.

Veste, ... o sistemu ne mislim pravilno, obsedel me je hudich, imenujem ga sistem. Obrekujem ga, a bolj ko to delam, bolj me obseda. Sam ne vem, kolikokrat sem izrekel te greshne misli o njem, zgreshena stalishcha, kot na primer:

Nasha politika je tako mochna, da dominira nad vsemi drugimi dejavnostmi: od gospodarstva, preko kulture, celo z nashimi igrami in nasho zabavo se (zlasti ona sama) izrazha, sebe obchuti, se s seboj ponasha. To me zavaja, da sistem imenujem politokratski in integralen in totalitaren. Skratka, sistem pojmujem tako, saj ga skoraj v celoti zastopa politika. Zatrjeval sem celo, da so najmochnejshe institucije v sistemu policija in vojska, mu ochital, da je vrednotno utemeljen na ideologiji Vzhodne Evrope, ekonomsko pa se spogleduje s Srednjo Evropo, da pa dejansko gravitira k neuvrshchenemu svetu, to je, k nerazvitim. Kratko recheno, da je sistem v integracijskih in avtonomizacijskih procesih vrednotno dezorientiran, zavrt, zaostal. Sedaj vem, da taka stalishcha niso pravilna. Treba je rechi drugache.

Nash sistem je politichni sistem: nekdo se je polastil sistema, polastil se je nas, neprestano se nas polashcha. V vsaki instituciji, v vsaki nashi vlogi je to ochitno. Tudi normativno je to izrazheno kot samoupravna razlastitev samoutemeljevanja sebe. Da smo to storili sami s seboj, shtejem za razchishcheno in neproblematichno. Problematichno pa je, kako naj sedaj vzamemo nazaj to, kar smo si sami odtujili. Vsaj dopustili smo politizacijo sebe po politiki. "Chlovek je nashe najvechje bogastvo", je meni najljubsha parola. A kako je z njo, che jo kdo izreche, ki je ne bi smel izrechi? Naj navedem kot svarilo, kako jo je mogoche napachno razumeti, kot sem jo sam razumel. Priblizhno takole:

Sistem se je polastil chloveka, vloga osebe. Sistema se je polastila politika. Politiko si je prisvojila stranka, za njo pa so she bolj nevidne tajne sluzhbe in zdruzhbe. Vendar tako ni mogoche videti, kaj se dogaja s chlovekom, nashim najvechjim bogastvom. Zhe preblisk dnevnih problemov, s katerimi se ubadamo, ali pa prelet dnevnega zapisa chasa nam odgovori na to vprashanje. V chasopisju so jasno izrazheni vsi aktualni problemi nashih institucionalnih sprememb. V ospredju je chlovek in ko to ni, ni le zato, ker je to samo po sebu umevno. Dovolj je dvoumnosti, sprenevedanja; chutim da she vedno mislim narobe. Naj bodo izrazhena stalisha o nashih problemih primer, kako si sporochil medijev (medijevih sporochil) ne bi smeli razlagati. Ni vprashljivo, kam nas lahko pripelje razvada, che si bo vsak razlagal po svoje, od ustave do mere za chloveka?

Naj zavzamem nekaj stalishch. Spodobi se, da zachnem z ustavo. Taka kot je in kot se sprejema z amandmaji vred, je bolj program vladajoche stranke kot pa ustave. Ustava je lahko kratka, che vsebuje avtonomne vrednotne orientacije in utemeljitve vseh dejavnosti sistema, to je: od ekonomike, politike, religije; znanosti, izobrazhevanja, kulture; solidarnostnih podsistemov (zdravstva, socialnih zavarovanj), do dejavnosti, kot so shport in zabava (recimo jim podsistem iger). Potem politika ni koncentrirana ekonomika; ker to pomeni, da je politika odvzela gospodarstvu avtonomno vrednotno utemeljitev in orientacijo. Potem tri reforme niso tri, ampak ena sama. Reform je sicer toliko, kot je avtonomnih podsistemov. Nosilec uchinkovite gospodarske reforme je lahko samo avtonomno gospodarstvo (ekonomski podsistem), natanchneje, njegov najvitalnejshi del, ki se orientira preko meja ozhjih sistemov. Drugache recheno: znotraj sistema je gospodarstvo avtonomno, zunaj njega pa je svetovno. In che se lotimo znanosti, potem je ona najprej avtonomna, reformira se sama, natanchneje, vrh njene strukture, to je temeljna znanost. Ni pa slovenske ali jugoslovanske znanosti, je samo znanost v Sloveniji in Jugoslaviji, ker znanost je univerzalna. To pa, ker mi neprestano razformiramo in ponovno formiramo, je zaprti politokratski sistem. Politika pa ne more reformirati gospodarstva tako, da mu najprej odvzeme avtonomijo, pa tudi sama sebe ne more, che dela to v zaprtem krogu, neoziraje se na orientacije v svetu. Podrobnejshi pogled na nashe aktualne tri reforme (reforma gospodarstva, reforma politichnega sistema, reforma Zveze komunistov) pa kazhe, da je med njimi en sam "politichni subjekt", ki je dejanski kreator formiranja in razformiranja sistema. Ta zavzema enotna stalishcha do reforme, a sistema reformirati ne more, vse tako kazhe. Opomba bi bila: mi predvsem nimamo enake predstave, kaj je to reforma sistema, kako naj sistem deluje, kam naj se orientira. Resnejshi ugovor pa je: Zveza komunistov ne more reformirati sistema, ker ni subjekt. Sta le dva subjekta, eden je chlovek-individuum, drugi je narod. Politichni subjekt pa ni subjekt, ker potem je teh subjektov veliko: na primer ekonomski subjekt, kulturni subjekt itn. Pa she znotraj politichnega subjekta je tako praktichno kot teoretichno mogochih vech "subjektov". Legitimna ustava, se pravi taka, ki ni na silo vsiljena, ki naj ima she nekaj zhivega v sebi, se lahko nasloni le na posameznika in na narod. To se pravi, plebiscitarno se sprejema in plebiscitarno spreminja. Chlovekove pravice in pravice narodov so temeljna dolochila ustave. Izredne seje najvishjega politichnega telesa ali celo kongresi stranke (Zveze komunistov) naj bodo she tako zavzeti, dramatichni, odlochilni, ne morejo dati zheljene reshitve za sistem (za njegovo vitalno orientacijo, za njegovo strukturalno reformo), ker se njihova prizadevanja izchrpavajo v zaprtem (zacharanem) krogu: partija ("politichni subjekt"), politika (politichni podsistem), sistem (politokratski sistem). Oba zhiva subjekta (individuum, narod) sta zunaj kroga spontanega delovanja. Ostale dejavnosti sistema so ravno tako zunaj kroga, vanj so potegnjene le kot manipulabilne strukture. Tudi che nas neka seja strankinega telesa reshi vojnega stanja sistema, nas neka naslednja seja te m˘re ne more reshiti. Izraz sam dovolj dobro pove, kaj to pomeni. To je stanje sistema na njegovi najnizhji stopnji vrednotnega utemeljevanja. To je militantni sistem, v katerem dominira armada - institucija sile, kristal mase (ne pa individuuma in ne naroda). Strukturalna reforma je le okvir za dejanske zhive spremembe vseh vitalnih institucij sistema. Nosilci so zhivi posamezniki, zhivi narodi in zhivi niso vodljivi po mrtvih strukturah.

Politiki, vojskovodje, policisti govore: "Nash sistem je mochan, mi smo garant miru na Balkanu, take nas sposhtuje in podpira nas v tem ves svet. Nasho svobodo brani mochna armada in mochna policija nash notranji mir. "Vchasih zvemo, da jim kdo postavi neprijetno vprashanje: "Kaj pa che vas ne bo nihche napadel?" Naj poskusham odgovoriti kar sam na to vprashanje. Res je, zunanjih sovrazhnikov sistema nimamo dosti, no ja, Albanija, ki pa ni pretirano mochan sovrazhnik in vojne noche, tudi che bi jo mi hoteli in potem to ne bi bila vech nasha vojna. Zato pa smo si toliko bolj sovrazhni sami med seboj. Sovrazhnik je torej tu, notranji sovrazhnik je mochan, v Jugoslaviji divja specialna vojna posameznikov, ki se medsebojno povezujejo z namenom, da bi... naprej pa itak veste, saj se venomer ponavlja. Pa tudi narodi se medsebojno sovrazhijo, najbolj izstopata po osovrazhenosti dva naroda: narod Albancev in narod Slovencev (seveda ne cel narod, le (tisti) njegov neposhteni del). Predlagam torej, da Jugoslavija zahteva v Organizaciji zdrazhenih narodov sklic izredne seje Varnostnega sveta zaradi specialne vojne v Jugoslaviji in na njej zahteva vpoklic mirovnih chet Zdruzhenih narodov, da se koncha vojno stanje v dezheli. Shalo na stran, boste rekli, zadeva je resna. Resno mislim, da premochna policija sama proizvaja notranje sovrazhnike in she prej sovrashtvo. Resno mislim, da premochna armada nujno vodi dezhelo v vojno stanje. Mislim, da je sistem mochan, ko potrebuje majhno armado in malo policije, malo orozhja in malo tajnih evidenc. In kar je she huje misliti, mislim, da sistem potrebuje javni nadzor nad institucijami mochi in njihovo takojshnjo reformo. Nasha neuvrshchena in mochna Jugoslavija ravno zato zaostaja v svetu, ker je neuvrshchena in zato ni mochna, ker ogromno energij vlaga v to enotnost, dosezheno s silo, z zastrashevanjem in ovadbo.

Res mislim, da je bilo prevech energij vlozhenih v nejasno in prikrito tvorbo, v en sam mochan in enoten sistem, z enim samim enotnim narodom Jugoslovanov. Ni lahko razumeti specifike Jugoslavije, zelo raznolika je, tako zelo, da nas svet ne razume in tudi sami se ne razumemo. Integracijski in avtonomizacijski procesi potekajo sochasno, avtonomizirajo in osamosvajajo se posemezniki in narodi, institucije pa se integrirajo in civilizirajo. In che se vitalne institucije shirijo, vechajo, se morajo druge okorele manjshati in ozhiti svoje pristojnosti. Katere bodo prve in katere zadnje, odlocha aktualnost njihove vrednotne utemeljitve. Lahko se ji upiramo, a cena je velika. Tako na primer mislim, da je prihodnost JLA v sestavi mirovnih sil OZN, perspektiva tajne policije pa v koordinaciji Interpola (interplanetarne policije). Zadeve chlovekovih pravic in pravic narodov so zhe sedaj problem vsega sveta. Nasho policijo in armado bi lahko obchutno razbremenili v odgovornosti in pristojnosti, pa bi bile pravice chloveka in naroda nekako svetovno varovane. Tudi ko se nashi generali odpravijo na prijateljski obisk v prijateljsko neuvrshcheno dezhelo, kjer divja vojna in lakota, smrt in epidemije, si lahko samo mislimo, kako bodo uporni Eritrejci z nasho prijateljsko pomochjo (Etiopcem) poteshili lakoto in smrt, epidemijo, vojno. Zopet je Mladina ta, ki mora opozoriti javnost, da o vrednotah nashe vojske misli drugache: bolj civilno. Seveda bosta armadna logika in policijski um taka stalishcha oznachila le kot napad na JLA in sovrazhno dejavnost proti sistemu. Tu se ne da nich storiti, nikoli ne bomo vrednotili enako, govorili istega jezika, ne bomo se razumeli. Kar je za obramboslovje napad, je za drugache misleche le kritichno razmishljanje, svobodno vrednotenje in izrazhenje svojih misli; vse to samo z namenom, da bi jih izmenjavali s tistimi osovrazhenimi, ki mislijo podobno. Ni mogoche ustaviti spremembe vrednot, le dushi se jih lahko, zachasno zavira njihov razvoj. Na zatozhni klopi so institucije, ki so hipertrofirane v sistemu, za nas se utemeljujejo z nevrednotami. In obtozheni so posamezniki, ki se pretirano identificirajo s svojo vlogo v institucijah mochi. Vloga, ki jo igrajo, je obramba sistema, takega, kot ta sedaj je, za vsako ceno in cena je visoka. Sistemski konflikt v svetu dobiva zadah po smrti; zakaj se mi tako trudimo, da bi k temu pripomogli po svojih mocheh? Tajni projekti, ki jih ni, ker so tajni, pa vendarle so, ker morajo biti, da zastrashe javnost, so dragi, mladino zastrupljajo, medchloveshke odnose izpridijo. Velika cena je to za igro sistema, igro mochi. Naj pristanemo na to igro vrednot, na osmishljanje igre, ki jo ponuja sistem? Tajinstvenost sistema je njegov zadnji smisel, ta, ki ne bo nikoli razkrit.

Za sedaj je izredno pomembna seja politichnega telesa dosegla le zachasno zmago vechinske "nenachelne koalicije", znotraj sebe. Za nobeno stran ne navijam, cheprav smo Jugoslovani dodobra vzgajani v navijashkem duhu na igrah sistema, morda ravno zato ne navijam. Pomembno pa se mi zdi dejstvo, na chem je bila ta nenachelna koalicija dosezhena. Slishi se neverjetno, dosezhena je bila na zgodovinskem spominu. Ta spomin je edina preostala vrednotna orientacija sistema, ki she omogocha sozhitje, natanchneje zgolj zachasno koalicijo. V politichnem jeziku se ji reche kult osebnosti, v romantichnem ideoloshkem jeziku "lik marshala Tita, simbol narodov in narodnosti Jugoslavije", v suhi vrednotni teoriji sistemov pa kar personalna legitimiteta ali vrednotni sistem enega. Ozrimo se proti vzhodu in jasno nam bo, da taka koalicija ne more vzdrzhati, na tej vrednotni utemeljitvi zhe ne. Zgodovinska je v smislu preteklosti vrednotnega utemeljevanja. Ker pa nismo naivni, vemo, da nas stranka vechkrat vleche, ker eno je videz, drugo pa, kaj je resnichno za njim. Dajte no, ta utemeljitev koalicije je potegavshchina. Kaj je za njo resnichno? Bojim se, da nich razen dnevne politike, pragmatizma kratke sape; le uravnotezhenje sil mochi. To je slabo nadomestilo za prerojenost duha v legitimiteti sistema. (Opravichujem se, ker deklariranim vrednotnim utemeljevanjem sistema ne posvecham prevech pozornosti. To je drzhavljanska neposlushnost, ne slishim jih vech dobro.)

Che she kar vztrajamo na razrednem modelu (teoriji) kot gibalu zgodovine, edini pravi razlagi nashe sedanjosti in poti v nasho prihodnost, potem bi morali razmisliti ali nas taka vrednotna orientacija (utemeljitev sistema) ne vodi v stopnjevano sovrashtvo in konchni spopad, odlochilni razredni boj? Razmisliti bi morali, kdo je protirazred delavskemu razredu in vsem delovnim ljudem, kdo proizvaja armado brezposelnih? Da bi imeli ravno delomrznezhi, lenuhi, nesposobni tako visoko izobrazbeno raven v primerjavi z zaposlenimi, je malo verjetno. Prevech se govori o negativni selekciji kadrov v sistemu, tudi uradno. Kaj to pomeni, bi morali razlozhiti zelo natanchno. Ljudje kratkomalo ne morejo biti brez dela, che jih v to nekdo ne prisili. Veliko mochi in prisile in mogochen aparat je potreben, da se nakopichi toliko brezdelnezhev. Mehanizmi negativne selekcije kadrov delujejo nevidno, vidi se samo, da se institucije brezupno branijo inventivnih posameznikov. Vidi se tudi, kako mnogi trumoma odhajajo v prostovoljno suzhenjstvo k nashim nekdanjim sovrazhnikom. Pa kaj bi to omenjal, vojna je zhe zdavnaj konchana; le doma she traja in traja, to je specialna vojna in bije se razredni boj. Res, kdaj bomo konchali to vojno, ta boj?

Osnovna vrednota razredne strukture je sovrashtvo. Kaj pa prijateljstvo med razredi in razredna ljubezen, boste rekli? Zhe res, a ljubezen med pripadniki istega razreda in prijateljstvo z enakimi razredi je kohezivna sila, ki bi zdruzhila pripadnike razredov v odlochilni razredni boj. In che me vprashate, kaj je razredni boj, kako ga vidim v svetu vrednot? Vidim ga kot smrtno sovrashtvo dveh (ali vech) antagonistichnih razredov, boj do konchne zmage ali medsebojnega unichenja in s tem iznichenja sovrazhnosti in sovrashtva. (Tako ste me tudi uchili). Vendar se she ni nikoli posrechilo, da bi en razred sovrazhil, drugi pa ljubil svojega sovrazhnika. Tvorcem zgodovine zhelimo rechi, da je to osnovno gibalo zgodovine nevarno in nesmiselno. Zgodovina lahko ostane brez chloveshtva. Che je to edina preostala legitimiteta oblasti in jo hoche po vsej sili ohraniti, potem jo pach bo, cheprav je malo zastarela, ali pa bo avantgarda razreda oblast prepustila drugim, se pravi sestopila bo z oblasti.

Che se zhe tako razhajamo v vrednotah, orientacijah, utemeljitvah oblasti in sistema, drugache recheno, razhajamo se v pogledih na njeno legitimnost, pa nam je skupno vsaj to, da gradimo socializem po meri ljudi, boste rekli. Morda se v tem she najbolj razumemo, vendar razumevanje drugega she ne pomeni niti priblizhno podobne vrednotne orientacije. Da gradimo "socializem po meri chloveka", se she kar lepo slishi. Vendar ni tako gotovo, da je sistem, ki ga gradimo, socializem. Nekaj fevdalnega ima she v sebi, pa nekaj kapitalistichnega in nekaj iz zadnje faze komunizma. Zato je bolje, che ga takoj razgradimo v chisto kategorijo: sistem po meri chloveka in meri narodov. Le tako bo simbolna vrednotna orientacija ochishchena ideoloshkega balasta. Predvsem pa moramo najprej razchistiti nekaj neprijetnih vprashanj, ki se takoj zastavijo sama po sebi, ta so: ali so nekomunisti tudi ljudje, ali so brezposelni tudi ljudje, ali so tisti, ki se ob polnem delavniku ubadajo s prezhivetjem (eksistenchnim minimumom, se reche, zakaj se tako reche, zhe vemo) tudi ljudje, ali so sovrazhniki (razredni) tudi ljudje? Che je odgovor pritrdilen, se zopet samo po sebi zastavi vprashanje: zakaj potem z njimi ne ravnamo po chloveshko?

Che boste sedaj rekli, da bi najraje iznichil vse institucije sistema, ta najvishji dosezhek civilizacije, potem se nismo razumeli. Institucije sistema (in sama civilizacija) se ne razvijajo same po sebi. Razvija jih chlovek, tisti njegov del, ki ga ni mogoche institucionalizirati. V vsakem posamezniku in narodu je bistvena njegova presezhna utemeljenost smisla bivanja, ravno nje ni mogoche institucionalizirati, vedno se ji izogne, ker jo usodno presega. Konflikt med chlovekom in vlogo obstaja, odkar pomni chlovek, vechen je in nereshljiv, to je, nikoli ni dokonchno reshljiv. Vsak subjekt ga reshuje enkratno, posamichno, po svojem bistvu. Le ta presezhna vrednotna nedolochljivost daje institucijam sistema zhivost, vitalnost, rast, le tako se lahko razvijajo, sicer okostenÚ. Vrednotni sistem instititucionalne strukture se lahko dosti hitreje razvija, che je individuum svoboden, che je svoboden narod. Vrednot se ne da definirati, che to storimo, jih v tistem hipu razvrednotimo. Opisujem in izrazham jih (vsaj poskusham) s stalishchi, a ta niso bistvena, so le priblizhen kazalnik vrednot, kajti za komunikacijo je potrebno nekaj vech. Che se je meni to vsaj malo posrechilo izraziti, pa je drugo vprashanje, je nekako prezheto z vprashanjem jezika. Vendar jezik je vir nesporazumov, tako kot pri chustvih, idejah, tudi pri vrednotah.

Ljubljana, 21. novembra 1988