Revija SRP 9/10

Miha Remec

 

OZNANJENJE

 

Nebo se je kopalo v vecherni zarji, ki je tonila za ognjenishkimi vrhovi Ruadov. Vroch veter je prenehal pihati in dekleta iz plemena Izov so prignala k Dardi chrede ovac in koza, da bi jih napojile. Med blejanjem in meketanjem so zhivali drobencljale k vodi in vzdigovale prah. Chrednishki psi so lajali in pastirice so s klici priganjale zhivino, ki se je kot zhiva voda zlivala k obrezhju reke. Nad pokrajino je krozhila kanja, zapoznelo ishchoch svoj vecherni plen.

Jarima je hodila ob tropu ovac vendar jih ni priganjala. Gledala je skozi oblak prahu, kako se prelivajo svetle barve neba na vecherni strani v temnejshe odtenke in v njenih modrih ocheh, ki so bile nekaj posebnega med chrnookimi Izi, se je zrcalil mir in zamaknjenost. Sonchni vzhodi in zahodi so bili zanjo zhe od otroshtva nekaj velichastnega, cheprav se je sprva bala prihoda vsake nochi, mislech, da zjutraj sonce ne bo vech vzshlo. Zdaj, ko je po vecherih hodila poslushat besede velikega vidca Danilija, se ji njen otroshki strah ni vech zdel smeshen: sveti mozh iz Doline senc je namrech pripovedoval o bozhji jezi nad chloveshko sprijenostjo in popachenostjo, zaradi chesar je Stvarnik pred davnimi chasi svet zavil v mrch, tako da je izumrlo vse zhivo, razen nekaj izbrancev, ki jih je sel iz nebes popeljal na vrhove Ruadov, ki so shtrleli iz vsesploshne teme.

Vsakokrat, kadar je gledala zahod sonca za ruadskimi vrshaci, se je spomnila te pripovedi in obchutila, kako majhen je chlovek pred Bogom in njegovim stvarstvom.

Chreda se je zapodila h kalni vodi rechnega zatoka, kjer je bil privezan deblak Jariminega ocheta Ahazeja. Sama je ostala na bregu in pochakala mlajsho sestro Jesiko, ki je hodila na koncu tropa ovac.

"Ko se bodo napojile, jih pelji domov," jo je prosila.

"Gresh spet k vidcu na drugo stran Darde?" je vprashala mladenka, za katero nihche ne bi rekel, da je v sorodu z Jarimo, saj je imela vranje chrne ochi in lase.

"Imash kaj proti, Jesika?" Jarima je pogledala sestro s prijaznim, a predirnim pogledom, ki se ga je ta vedno bala.

"Nich, Jarima, prav nich. Le vse tvoje vrstnice hodijo na zmenke s fanti, ti pa si vedno vech pri starem mozhu tam chez."

"Ne skrbi zame," ji je pomirujoche rekla Jarima in skochila v choln. "Do nochi bom nazaj. Ali pa she prej. Pusti mi skodelo kislega mleka pred kocho, da te ne bom budila."

Pomahala je sestri, pokleknila na eno koleno in zaveslala v pochasni tok Darde. Rada je imela reko in na vodi je bila kot doma. Spretno sukajoch veslo je pri vsakem zavesljaju popravila smer, tako da je kljun cholna izkorishchal tok, ki jo je nesel k drugemu bregu. Na vodi je odsevalo zadnje zharenje vecherne zarje in gladina reke je bila kakor tekoche staro zlato. Na povrshje so skakale ribe, brenchale so zhuzhelke, iz stanishcha Izov pa se je oglashal rog, ki je klical k vecherni molitvi.

Jarima je nehala veslati, pokleknila na obe koleni, sklenila roke in zashepetala vechernico:

"O, Bog, ki nam prinashash temo in luch, blagoslovi dan, ki se konchuje, odpusti nam vse hudo, ki smo ga morda storili, varuj nas tudi to noch pred silami mraka in povrni nam zjutraj luch, tako kot se tudi ti povrnesh med nas chakajoche."

Potem je mochneje zaveslala, da bi nadomestila zamudo in da je tok ne bi zanesel prevech navzdol. Kmalu je pristala.

Po poti v Dolino senc so med nizkim grmichjem rozhmarina zhe hiteli ljudje z vseh strani: bili so iz plemena Izov, pa tudi Aziti, Bomuri in hribovski Chuzhi. Pastirje, poljedelce, selce in bojnike, vse je sem gnala ista zhelja: slishati besedo velikega vidca Danilija.

Pod vidchevo votlino, nedalech od slapa gorskega potoka, so ljudje posedli in mrmrajoch molitve chakali, da se bo na skalni polici prikazal prerok. Jarima se je prerinila v ospredje in sedla na sam rob skalovja, da ne bi preslishala nobene njegove besede.

Molitev mnozhice se je zlivala s shumenjem vode. Slishati je bilo kot pomirjujocha pesem in Jarimi se je zdelo, da vsa Dolina senc zveni v uglashenem napevu.

Nenadoma je mrmezh utihnil. Iz votline se je prikazal videc in stopil do roba kamnite preklade; bil je velik in mochan mozh, ogrnjen s haljo iz kozje dlake, z dolgimi, v shtrene spletenimi lasmi, gosto brado in ochmi, ki so izzharevale nenavadno duhovno moch. Ljudje so strmeli vanj kot zacharani. V rokah je imel grchasto pastirsko palico, s katero je udarjal ob skalnata tla, kadar je hotel kakshno besedo izpostaviti.

"Mir z vami!" je pozdravil poslushalstvo z jasnim, dalech slishnim glasom.

"Mir!" je zadonelo v dolini.

"Vedno vech vas prihaja, bratje in sestre," je zachel nagovor. "Vem, da vas je vechina prishla z dobro mislijo in namenom, so pa med vami tudi prislushkovalci in ogleduhi, ki nosijo moje besede na uho plemenovodcem, lazhnjivim prerokom, mnogobozhcem, kramarjem in vojvodam, zoper katere dvigam svoj glas, kakor mi narochajo sli edinega Boga neba in zemlje. Gorje vam, sleduhi in ovaduhi, izmechki chloveshkega rodu, ki ste zhe nekoch v davnini izdali Sina bozhjega, ko je prishel odreshit ta svet!" Danilij je na vso moch udarjal s palico ob tla. "Pojdite proch, vam pravim, spokorite se in prenehajte s svojo umazano raboto, da ne boste vnovich izzvali jeze njega, ki bi rad chloveka dvignil k sebi in mu odprl ochi v srchiko stvarstva."

Zdaj je nadaljeval z mirnejshim glasom: "Glejte, bratje in sestre, oznanjeno mi je bilo, da se bo Bog she enkrat povrnil med nas in se spet pochlovechil po svojem Sinu, da bi se priblizhal nam, ki smo ga enkrat zhe zavrgli, na krizh obesili in pripeljali svet v pogubo. Povem vam, ni vech dalech chas, ko bo zasijala luch bozhje vrnitve med nas. Zato vam govorim besede, ki so njegova oznanitev; povejte jih naprej, da bi se vsi skupaj pripravili na to, da ne bi neuki spet zavrgli svojega Stvarnika."

Veliki videc je pomolchal in samo shumenje slapa je bilo slishati, saj je poslushalcem zastal dih po tem nagovoru. Jarima je zamaknjeno gledala preroku v ochi in pozhirala besedo za besedo.

"Zaradi tega sem zadnjich govoril zoper plemenovodce, ki delajo razkol med plemeni, zoper lazhne preroke, krivo prerokujoche, zoper mnogobozhce, v vech bogov verujoche, zoper kramarje, katerih dusha je zapisana grabezhljivosti in zoper vojvode, ki bojne trume na vojevanje pripravljajo. Vsi ti ne zasluzhijo milosti bozhje, saj nas pehajo nazaj v izvirni greh, nazaj v blodni chas, ko je umrljivi chlovek hotel postati Stvarniku enak."

Danilij je zajel sapo in z njim je zadihala tudi mnozhica, saj ga je poslushala skoraj brez daha. Naredil je she korak blizhje k robu skalne preklade in nadaljeval:

"Bratje in sestre, nocoj povzdigujem svoj glas, po bozhji obznani, zoper drugo vrsto pregreshnikov, ki niso vredni, da teptajo tla, dihajo zrak in da jih sonce greje. V mislih imam izumljevalce koles, popotovalce in zvezdoglede."

Jarimi je planila kri v glavo in pri srcu jo je stisnilo. Njen oche se je ukvarjal z izdelovanjem koles odkar je pomnila.

Danilij je vzdignil palico in naredil z njo znak kroga. Potem je vzkliknil:

"In kaj hochejo ti kolesniki, ti pametniki? Izumiti zhe izumljeno! Preden se je svet potopil v mrak, so ljudje kolesili celo v nebo in kam jih je to pripeljalo? Nikamor. V nich. Kolo ni vechnost vrtenja. Kolo je nichla, nichla, nich drugega. In kam bi radi prishli popotovalci? Prepotovati hochejo svet, odkriti kje je konec, pa odkrivajo zhe zdavnaj odkrito. Pred ujmo je bil ves svet prehojen in hoteli so she dlje, do zvezd. In kam so prishli? Na zachetek. Konchno, kaj bi radi videli zvezdogledi? Ogledujejo si zhe zdavnaj videno. Pred njimi so zhe drugi pregledali vse zvezdovje, njih pogled je segel do roba videnega, in kaj so videli? Nich. Slepino."

Veliki videc si je vzel premolk, da je potem z udarcem palice zakljuchil svoj nagovor:

"Zatorej, bratje in sestre, ne nasedajte izumiteljem koles, da vas bo kolo pripeljalo k srechi, ne zaupajte popotovalcem, ki vam pripovedujejo o bogatih daljnjih dezhelah in ne bajanju zvezdogledov. Pripravite se s chistim srcem na prihod bozhjega sina, ki vam bo prinesel luch spoznanja! Pridite k slapu in se operite z vodo, ki izvira izpod Gore bozhje milosti."

Ljudje so zopet zacheli mrmrati molitev in se pochasi pomikati k slapu, kamor se je odpravil tudi Danilj z votlo bucho v rokah. Pri slapu je zajemal vodo in vsakomur oblil glavo, roke in stopala in pri tem izgovarjal skrivnostni zarek. Ochishcheni so odhajali zamaknjeni, z veselo pesmijo na ustih.

Med zadnjimi se je priblizhala vidcu Jarima, ki je she vedno sklanjala glavo in ni mogla doumeti, da je njen oche Ahazej med prekletniki. Zhe kot otrok se je igrala z ovalnimi kamni, ki jih je zbiral, koleshchki, zgnetenimi iz gline in obodi, spletenimi iz vrbja. Gledala je ocheta, kako poskusha to kolesje vrteti in nekaj doumeti, in nikoli ji ni prishlo na misel, da bi bilo v tem pochetju kaj pregreshnega.

Hladna voda, ki ji jo je zlil na razgreto glavo Danilij jo je prijetno osvezhila in nenadoma se je pochutila res ochishcheno.

"Zlatolaska," jo je nagovoril videc, "ostani. Vidim, da si dozorela za zbor prichakovalcev."

Presenetilo jo je, saj ni bilo veliko izbrancev, ki jih je doletela ta chast. Pochutila pa se je tudi sokrivo zaradi ochetovega kolesnishtva. S tresochim se glasom je spregovorila:

"Nisem vredna, veliki videc. Moj oche izumlja kolesa..."

"In kaj potem, zlatolaska?" jo je pomiril Danilij. "Otroci niso krivi za grehe starshev. Sicer pa sem govoril o izumiteljih koles na sploshno in v prispodobi, ne o tvojem ochetu, ki je chasti vreden mozh. Torej si sprejeta med prichakovalce, zlatolaska... kako ti je zhe ime?"

"Jarima," je shepnila.

"Jarima," je zlogoval in kimal z glavo. "Lepo ime, pomenljive zloge ima. Pochakaj me, potem se bova pogovorila."

K ochishchevanju pod slap je prishlo she nekaj zapoznelcev, s katerimi je videc na hitro opravil in potem se je skupaj z Jarimo pochasi odpravil nazaj k svoji votlini.

"Jarima, Jarima," je ponavljal, kakor da si hoche zapomniti njeno ime. "Zdaj bosh torej ena izmed nas, ki smo prichakovanju sina Stvarnika zapisani."

"Pouchi me o mojih dolzhnostih," je vdano rekla.

"Hodila bosh na Goro bozhje milosti, kjer v izmenah dan in noch eden prichakovalcev chaka bozhjega sla, ki bo oznanil ponovni prihod Odreshenika. Zapomniti si bosh morala oznanjenje in nam ga prinesti, che bo sel prispel v chasu tvojega chakanja. Nich drugega."

"In kdaj se bo to zgodilo?" je razburjeno vprashala Jarima.

"Nihche ne ve ne kdaj, ne kako se bo zgodilo. Ampak zgodilo se bo. Samo verovati moramo." Preden je zavil na stezo k votlini, je Danilij postal. "Poslal ti bom glas, ko bo prishla vrsta nate. Prvich te bom spremljal, da ti pokazhem pot in kraj chakanja. Mir s tabo, Jarima!"

Nochilo se je zhe in Jarima je pohitela k reki, da bi bila she do trde teme doma v stanishchu.

Naslednje dni je prezhivljala kot v lepih sanjah, saj she vedno ni mogla verjeti, da je sprejeta med izbrance, ki so smeli h Gori bozhje milosti, najsvetejshemu mestu plemen od blizu in dalech. V svojih molitvah se je goreche zahvaljevala Bogu za to naklonjenost. Pasla je ovce v dolini Darde in chakala, da jo bo poklical veliki videc.

Nekega jutra, ko sonce she ni vzshlo, se je pred glineno kocho, v kateri je spala s sestro, oglasila mrmrajocha pesem in rozhljanje s kamni. Jarima se je zbudila in srce ji je zachelo razbijati ob slutnji, da je poklicana. Naglo se je oblekla v obleko iz ovchje preje in odstranila zagrado iz pletenega vrbja z vhoda. Hladen zrak ji je zavel naproti, v bledi svetlobi prvega svita pa je pred kocho ugledala plemenskega chrednika. Prijazno je kimal, nehal prelagati rechne kamne iz dlani v dlan in spregovoril:

"Pripravi si popotnico, zlatolaska, veliki videc Danilij te kliche. Tvojo chredo pa jaz prevzamem v pasho."

"Hvala ti, Ganej," je rekla in se vrnila v kocho, kjer je na hitro spravila v popotno culo ovchji sir, nekaj koshchkov pogache in suhih fig, v votlo bucho pa nalila posneto mleko. Zdramila je Jesiko in ji povedala, da odhaja k velikemu vidcu v Dolino senc in da je ves dan in morda tudi vso noch ne bo. Sestra je samo nekaj zamrmrala, nato pa spala naprej.

Jarima si je oprtala culo in se tiho izmuznila mimo domache koche, kjer so v ogradi bila nagrmadena ochetova kolesa. Na poti skozi pastirsko stanishche ni srechala zhive dushe, vse je she spalo, samo machke so se vrachale z nochnih potepov in ptichi so zhvrgoleli svojo jutranjico.

Hitela je k Dardi in srce ji je igralo, jutro, ki se je porajalo je dozhivljala kot svoje lastno zadanjenje, svetloba jo je vse bolj napolnjevala in navdajala s srecho; tedaj, ko je bila s cholnom sredi reke, in se je po nebu in vodi razlila zora, je z globokim vzdihom ocharanja obchutila, da se je njena notrina zlila s stvarstvom in preshinilo jo je, da se je je dotaknil Bog.

"Nisem vredna," je zashepetala, svetloba v njej pa je she kar naprej rastla.

Veliki videc Danilij je sedel pred votlino in ji je zhe od dalech pomahal. Potem je vstal in ji prishel naproti. Tudi on je imel oprtano culo s popotnico, na glavi pa velik klobuk spleten iz mladega trstichevja. Priklonila se mu je in mu hotela poljubiti roko, on pa jo je odlochno zavrnil:

"Povedal sem ti, da si zdaj ena izmed nas, mi pa smo si enaki. Ne misli, da si izbrana po moji volji ali milosti; nad tvojo glavo sem ugledal sij, s katerim Bog zaznamuje izbrance." Jarimo je spreletel mrzel srh, ko je to slishala. She vedno ji ni shlo v glavo, s chem si je to zasluzhila. "Globoka mora biti tvoja vera, zlatolaska," je nadaljeval Danilij, kakor da bi bral njene misli. "Zdaj pa kreniva, pot je dolga in dobro bi bilo, da bi bila na kraju prichakovanja she pred opoldansko pripeko."

Pri slapu sta si umila obraz in roke, se napila vode in vzela pot pod noge. Vzpenjala sta se po ozki stezi v skalovje in Danilij ji je spotoma odkrival zhivo rumene kamne, s katerimi je bila na vseh razpotjih oznamenovana zaznamovana prava smer. Postavljeni so bili tako, da jih nepoklicani ni mogel odkriti in bi se kmalu izgubil v gorskih brezpotjih.

Shla sta skozi macesnov gozd, pa mimo osamelcev, ki so shtrleli nad prepadnimi stenami in prishla na golichavo poraslo z brinjem. Kmalu se je Jarimi odprl razgled na dolino spodaj, na Dadro, ki se je kot srebrna kacha vila med zelenimi pashniki, videla je stanishcha Izov, iz katerih se je dvigal dim. Nikoli she ni bila tako visoko in nikoli si ni predstavljala, da je svet tako velik. Na jutranji strani obzorja je uzrla nov venec velikih gora, ki niso bile tako strme kot Ruadi in jih spodaj nikoli ni opazila.

"Glej pot," jo je opozoril veliki videc. "Razgledovala se bosh, ko ti bodo razkrizhja znana. Zdaj sva pri pasti za nepoklicane."

Zakorachila sta v dolino med strmimi stenami, ki so se ozhile. Jarima se je nehote ustrashila zhivalskih okostij ob poti. She bolj jo je pretreslo, ko sta z vidcem prispela do konca tesni in je pred odprtino v navpichno steno zagledala chloveshko lobanjo.

"Ne boj se, tu je zato, da se vsiljivec obrne in ne gre naprej," jo je pomiril Danilij. "Midva pa bova nadaljevala pot."

Sklonil se je, prestopil lobanjo in se podal v temachen rov, v katerem je vel prijeten hlad. Jarima mu je sledila in kmalu sta bila na drugi strani. Sonchna svetloba jo je oslepila, potem pa je spregledala in jeknila od presenechenja: pred njenimi ochmi se je namrech pokazala Gora bozhje milosti v vsej svoji velichastnosti. Bila je kot velikanski stozhec, z ravno odrezanim vrhom, njeno belo skalovje se je belilo v sonchni luchi, brazde, ki so zajedle v pobochja, pa so bile zalite z zamolklo rdecho lavo, tu in tam prekrito z zharivo rumenimi lisami. Zdaj je vedela, od kod so kamni, s katerimi je bila zaznamovana pot na goro.

Veliki videc jo je pustil, da se je nachudila prizoru, potem pa s prstom pokazal skupino samotnjakov na planoti, ki se je razprostirala pod goro.

"Tja greva, Jarima," je rekel. "Tam je nashe chakalishche."

"Chastitljivi Danilij," se je ojunachila in ga nagovorila. "Se ti je na tistem kraju oglasil bozhji sel?"

Sveti mozh je vzel pot pod noge in nekaj chasa molchal, kakor da tuhta, ali je Jarima zhe godna za tako zaupanje. Konchno je le odgovoril:

"Natanko na tistem."

"Oprosti moji radovednosti in mi povej, kako se je to zgodilo, kajti bojim se, che bi me sluchajno doletela chast njegovega prihoda, da bi se prevech ustrashila, ostala brez besed in morda zgubila zavest."

Danilij je postal, pokazal s palico na jutranjo stran neba in zachel pripovedovati:

"Tam se je prikazala na nebu slepecha luch, ki se je pochasi spushchala k tlom in pri tem spreminjala barve. Bil sem oslepljen in sam ne vem, kaj se je godilo, ko je luch ugashala, le nenadoma je bil pred mano bozhji sel: majhna postavica s krili in srebrno kozho. Spregovoril je, ne da bi usteca odprl, z glasom, ki sem ga slishal v glavi in ni bil ne deshki ne deklishki. Napovedal je vrnitev bozhjega sina in vse drugo, kar oznanjam ljudem. Potem je izginil v luch, ki je spet zasvetila v vsej svechavi in shinila v nebo odkoder je prishla. Na tleh pa so ostali postavljeni kamni, ki jih je neznana moch razporedila tako, kot she zdaj stoje. Pojdiva, tja, zdaj ni vech dalech in pot je polozhna."

Spet je vzel pot pod noge in Jarima mu je sledila. Steza se je vila po visoki planoti in nista se vech vzpenjala. She pred poldnevom sta prishla do chakalishcha, kjer ju je klanjajoch se sprejel postaven mladenich.

"Pozdravljen, veliki videc," je rekel. "Nich nisem dochakal. Le ponochi se je utrnila velika zvezda s tako svetlobo, da sem pomislil na prihod bozhjega sla. Potem sem razocharan spoznal, da je bil samo utrinek."

"Prav, Divij," ga je tolazhil videc. "Ne smemo biti nestrpni. Recheno je bilo: kdor bo chakal, bo dochakal. Z mano je Jarima, nasha nova sestra. Zamenjala te bo. Pokazhi ji zavetishche."

Mladenich ni mogel skriti zadrege, ko je stisnil Jarimi roko. Rdechica mu je shinila v lica, saj ga je ocharala njena lepota in zlati lasje, ki so se bleshchali v soncu.

Peljal jo je do preprostega bivaka, sezidanega iz kamnov. V notranjosti je bila nastlana rechna trska, na katero si lahko legel. Tu je bilo she pregrinjalo iz kozje dlake in nich drugega.

"Sem notri se lahko skrijesh pred vrochim soncem in nevihto," jo je pouchil. "Naj te ne bo strah. Tu okrog so samo skalne kanje, ki predirno vreshchijo. In ponochi vchasih priletijo skovirji, ki se oglashajo tako, kot da ihti chlovek. "

"Hvala, da si mi povedal," se mu je zahvalila Jarima in chutila, da tudi njo obliva rdechica, saj ni bila navajena fantovske drushchine.

"Zhelim ti, da bi bila obiskana," je rekel, ko sta se napotila iz zavetishcha k vidcu Daniliju, ki je pochival v senci velike skale.

"Ne vem, ali si to zasluzhim," je zashepetala in pogledala v tla.

Starec je pozhvechil suhe fige in nagnil votlo bucho z medico. Potem je vstal, polozhil dlan na Jarimino rame in rekel:

"Midva se bova zdaj vrnila v dolino. Ti pa dobro odpri ochi in srce in chakaj. Jutri, ob tem chasu bo prishla zamena. Bosh znala sama pot nazaj ali ti poshljem spremljevalca?"

"Ni treba, dobro sem si zapomnila razkrizhja in znamenja," je odgovorila.

"Potem se poslavljava. Naj te ne bo strah samote, Jarima, v samoti si blizhje Bogu."

"Nichesar se ne bojim," je zaklicala in pomahala odhajajochima.

Potem, ko sta se postavi velikega vidca in Divija izgubili v daljavi, je vendarle obchutila tesnobo v srcu. Zastrmela se je v velichastno in skrivnostno Goro bozhje milosti in preshinilo jo je strashljivo spoznanje majhnosti in nebogljenosti pred Stvarnikom.

Nad vrhom gore je nenadoma vzbuhnil bel oblak in se zachel vzpenjati v nebo, nenehoma spreminjajoch obliko in velikost. Jarimi se je zdel kot omen, zato je pokleknila in zachela moliti:

"O, Bog, ki premikash sonce in zvezdovje, obrni se k meni, prashku v tvojem stvarstvu; odvzemi mi tesnobo in dopusti, da se ti priblizham brez strahu."

In takoj je iz njenih prsi izpuhtela bojazen, v mislih pa se ji je zachel oglashati nek zglas, ki pa ga she ni mogla razumeti, saj je prihajal prevech od dalech.

"Che je to tvoja govorica, oprosti, ker je she ne dojamem," je shepetala. "Velika je tvoja dobrota, da si pomiril moje srce, ki prichakuje tvojega Sina..." Nenadoma je njeno molitev pretrgala ostra misel iz globoke notranjosti, ki jo je na ves glas izrekla: "Chemu, o, dobri Bog, nam spet poshiljash Sina, ko smo ga enkrat zhe krizhali?"

Jarima je strmela v oblak, ki se je zhe razpredel v bele kopaste grmade nad vrhovi Ruadov in iz ochi so ji potekle solze neme zhalosti.

Tako se je zachelo Jarimino chakalstvo pod Goro bozhje milosti. Nich se ni zgodilo in drugi dan jo je zamenjal naslednji chakalec.

Potem je preteklo precej chasa, da ji je chrednik spet prinesel glas svetega mozha Danilija, da je prishla vrsta nanjo. Sama se je odpravila v chakalishche in opravila svojo dolzhnost.

Od chakanja do chakanja pa je v njeni glavi vrtala pomisel, kaj bo, che se bozhji Sin spet vrne med ljudi: kako ga bodo sprejeli plemenovodci, vojvode in mnogobozhci? Kako ga bo priznalo bojevito hribovsko pleme Chuzhov, katerih bog je le sila in nasilje? Se mu bodo poklonili azitski kramarji, ki chastijo samo dobichek pri menjavi blaga in zhivine?

Ko je nekega dne zaupala svoje dvome velikemu vidcu, jo je okaral, da nima dovolj vere; bozhja milost da je nedoumljiva in njegova volja se bo zgodila tako, kot je bila napovedana: njegov Sin bo stopil z neba, da bi obvaroval ljudi pred zmotami, ki so jih zagreshili njihovi davni predniki.

Vendar Jarima ni bila potolazhena. She kar naprej je tuhtala med tem, ko je pasla ovce ali pa lovila ribe. V samoti se je posvechala molitvi, a ni vech obchutila, da bi se njena dusha priblizhala Bogu tako, kot ob zachetku prvega chakanja. Takrat je samo malo manjkalo, pa bi razumela bozhji glas in ta bi ji lahko odgovoril na vse njene pomisleke.

Vechkrat je tudi opazovala ocheta, ki se je she vedno ukvarjal s svojimi kolesi.

Nekega jutra je pod veliko iz protja spleteno kosharo podstavil okrogla debla, napolnil kosharo z rechnim prodom in zachel premikati tako, da je vedno znova pred njo podlagal ostajajoche hlode. Bil je ves vzhichen, da tezhak tovor premika brez veliko truda in je na ves glas zavriskal.

Nehote je Jarimo popadel smeh.

"Zakaj se mi smejesh, hcherka moja?" jo je vprashal.

"Ker izumljash zhe izumljeno," mu je odvrnila.

"Nihche she ni izumil valjanja tovora na kotalechih se hlodih, Jarima," je uzhaljeno dejal. "Tako lahko brez muke z obrezhja Darde pritovorim veliko kamenja in peska. Slishal sem, kaj govori sveti mozh iz Doline senc o izumiteljih koles. Ampak on she nikoli ni nosil kamenja v kosharah in ne ve, kako je to tezhko. Nich ne rechem, poslushaj njegova prerokovanja, vendar verjemi kaj tudi svojemu ochetu."

"Oprosti, oche, nisem te hotela zhaliti," se je opravichila. "Odkar je umrla mati, si nama z Jesiko bil oche in majka. Rada te imam."

Ahazej je stopil k njej in jo pobozhal po laseh.

"Tudi vedve sta dobri hcheri, tako da sinov nich ne pogresham," je ganjeno rekel. "Polna luna je in na vecher bi bilo treba do izliva Aze pogledati, ali se je zachel drst podusti. Bosh shla ti, ali naj rechem Jesiki?"

"Seveda grem," se je razveselila. "She nikoli nisem zamudila te ribje zhenitve."

"Prav. Pripravil bom lovilne sake, che jih bo treba nastaviti."

She enkrat je ochetava hrapava dlan zdrsela po njenih laseh, potem pa je nadaljeval s preizkushanjem svojega izuma.

Ribje drstenje je vedno ocharalo Jarimo. Kadar so nepregledne jate podusti priplavale po Dardi navzgor in se trumama zagnale k drstishchem v plitvinah rechice Aze, jih je spremljala in opazovala njihov drstitveni ples.

Ves dan se je veselila vechera, ko ji je oche pomagal natovoriti na choln velike lovilne sake spletene iz vrbovega shibja in je odrinila na reko. Oche ji je mahal z brega.

"Ne skrbi, morda se vrnem pozno ponochi," mu je zaklicala. "Shla bom do drstishch, che so podusti prishle."

Na sredi Darde se je prepustila toku, ki jo je pochasi nesel navzdol. Sonce je zahajalo na eni, luna pa je vzhajala na drugi strani, nekaj zlato rozhnatih oblakov se je kodralo na zahodnem nebu in se ogledovalo v gladini reke. Vsa prevzeta se je zahvaljevala bozhji milosti, da lahko gleda in obchuti to lepoto stvarstva.

Ko jo je prineslo do izliva Aze, se je zhe delal mrak. Zaveslala je po toku rechice do prve plitvine, povlekla choln na prodishche in razlozhila sake. Potem je sedla na kamen ob nizkem jezu in chakala.

Nich se ni zganilo v vodi, ki je zhivahno zhuborela chez okroglo kamenje. Ochitno podusti she ni bilo. Vendar je sklenila pochakati. Oche je tako dobro poznal ribje navade, da se skoraj nikoli ni zmotil pri napovedi drsta.

Nepremichno je strmela v rechico, njene misli pa so se spet razpredale okrog vrnitve Sina bozhjega med ljudi. Mrachilo se je in mesechina je vse bolj srebrila vodo, ki je enakomerno in uspavajoche shumljala. Chas je mineval in se stekal v brezchasje.

Shchip je bil zhe visoko, ko je jez preskochila velika riba in se zableshchala v mesechini. Jarima se je zdrznila in srce ji je zachelo hitreje utripati.

Kmalu za njo, se je pognalo chez pregrado she nekaj podusti, za njimi pa se je sprozhil pravi plaz. Voda je zashumela od udarcev plavuti debelih samic ikrnic, med njimi so shvigali vitki samci in se drgnili obnje, telesa rib so se iskrila v mesechini in to srebrno mrgolenje je preplavilo rechico od enega do drugega brega. Bilo je videti, kakor da se je po toku navzgor razlil nasprotni vodni val, ki mu ni bilo videti konca.

Kaj takega Jarima she ni dozhivela, cheprav je bila skoraj vsako leto pri drstu. Do kod je nesel pogled, je plitvino preplavilo lesketanje ribjih teles, ki so se zvijala v drstitvenem plesu.

Nekaj chasa je zamaknjeno opazovala nove in nove jate, ki so chofotale chez pregrado, nato pa kot zacharana zabrodila v vodo med ribe. Drugache plashne podusti so bile od drstitvenega nagona kot omamljene: shvigale so med njenimi nogami in chutila je dotikanje njihovih gladkih teles. Sklonila se je in bozhala njihove hrbte, brez tezhave je zagrabila veliko samico, ki se je le malo upirala, zachela pa je izpushchati ikre.

"Pojdi, plodi se," je shepetala Jarima in izpustila ikrnico, da se je pomeshala med samce, ki so se takoj zacheli drgniti obnjo, izpushchajoch belikavo semensko sluz, od katere je postajala voda motna.

Kakor da bi se navzela drstitvene omamljenosti, je zachela Jarima broditi po rechici navzgor, skupaj z ribjimi jatami. Nenehno iskrenje migotavih hrbtov podusti v mesechini jo je zacharalo, da ni videla nichesar vech, le hodila je, hodila in hodila, zabredla vchasih do kolen v tolmune, se spet opotekala po gladkih sluzastih kamnih na plitvinah, spodrsavalo ji je in padala je, vendar je nadaljevala hojo za ribami, kakor da je tudi njo obsedel ploditveni gon.

Nenadoma je opazila, da se je luna povesila k zatonu in da obrezhja sploh ne pozna vech. Sama ni vedela, kako je tako hitro minil chas in je prishla do neznanih krajev.

Zlezla je iz vode, da bi se razgledala, kje sploh je. She vedno je bila nekoliko omotichna od ribjega iskrenja, zhuborenja Aze in pljuskanja rib. Ozirala se je po pokrajini, ki se je kopala v mesechini in iskala kakshno znano tochko. Naposled je na obzorju zaslutila vrhove Ruadov in celo ploski vrh Gore bozhje milosti. Oddahnila si je, saj je imela pred tem obchutek, da jo je nekaj prestavilo na drugi konec sveta.

Premishljala je, da se bo morala vrniti do izliva, che hoche nastaviti sake, v katere se bodo ujele ribe, ki se bodo vrachale z drsta.

Tedaj se je nad Ruadi nenadoma pojavila svetla krogla, ki se je zachela naglo priblizhevati. Jarimi je zastalo srce. Svetloba je kmalu presvetlila mesechino in zachela spreminjati barve. Spomnila se je pripovedovanja velikega vidca Danilija in spoznala, da se na blizhnjo loko spushcha bozhji sel.

"O, Bog," je mrzlichno shepetala in se zachela vsa tresti. "Nisem vredna, da me obishchesh, naj gre ta luch mimo mene.."

Luch pa je bila she tam, nekoliko je sicer pogasnila, she vedno pa je razsvetljevala vso okolico. In iz nje se je pred Jariminimi ochmi prikazala chudna stvar, ki se ji je zachela priblizhevati. Osupla je razlochila, da se tisto premika na kolesih, ki so bila pritrjena na shtrlinah in so poskakovala pri vsaki jami. Nenadoma ji je bilo jasno, kaj hoche njen oche izumiti in je tu zhe izumljeno; kljub prepadenosti se je trudila, da bi si natanko zapomnila, kako ta rech deluje.

 

Ko je bil ta kolesnik zhe chisto blizu, je hotela pobegniti, a jo je neznana sila drzhala prikovano na mestu. Kolesnik pa se je ustavil. Zazhuzhnjal je s chrmljevim brenchanjem, odprla se je loputa in pred Jarimo je stopila postavica v srebrnkasti opravi; na njenem obrazu ni bilo ust, samo neka zamrezhena odprtina, tudi nosu ni imela, samo velike, izbuljene ochi so strmele vanjo. Na ramenih so se ji nenadoma razprla nekakshna presojna, netopirjevim podobna krila.

Jeknila je od strahu in zaslishala v glavi enakomeren, otroshki glasek:

"Ne boj se, devica Jerima, od Njih si izbrana, k tebi me poshiljajo. Pozdravljena bodi, kraljica tega sveta, chashchen bo sad tvojega telesa!"

Oblivala jo je mrzlina pa vrochina, zdaj je spoznala, da stoji pred njo bozhji sel.

"Ne morem razumeti, da je meni naklonjena ta milost," je shepetala s tresochim se glasom. "Ne vem, kaj naj naredim..."

"Prisedi v voz, odpeljem te do ladje, kjer ti bo brezmadezhno vsajen sad Njega, ki bo uchitelj ljudi in bo odreshil ta nesrechni svet."

Zdaj je Jarima v hipu spoznala, kaj ji je namenjeno in kakshno breme bo nosila, che sprejme bozhje seme, ki ga prinasha chudni sel. Vse v njej se je temu uprlo, uprlo s tako mochjo, da je shkrtnila z zobmi. Videla je sina Njihovega, ki bi ga rodila, spet od ljudi zasmehovanega, spet obeshenega na krizh.

"O Bog, odpusti mi," je odlochno zashepetala in pogledala v zvezdnato nebo. "Tvoja dekla sem, a ne morem sprejeti tega bremena."

"Premisli, devica Jarima," je slishala glasnikov glasek v glavi. "Odshli bomo in sto eonov se ne bomo mogli vrniti, sto eonov bo ta svet brez nauka bozhjega, kako naj se chloveshki duh ob koncu snovnega sveta vrne k Njemu. Premisli, kaj delash."

"Premislila sem, nochem, da ga she enkrat krizhajo!" je odlochno rekla. "Tudi che mi na silo vsadite sad, bom skochila v Dardo in se utopila z Njim vred. Moj Bog, samo ti vesh, da vem kaj delam."

"Potem Bog s tabo, zhenska, mi odhajamo," ji je odvrnil sel, zlozhil svoja krila in zelezel v kolesnik. Jarima se je zastrmela v kolesa, ki so se zachela obrachati nazaj in she enkrat si je zapomnila, kako vse to deluje, cheprav jo je imelo, da bi chimprej zbezhala stran.

Kolesnik se je zgubil v bledo luch na drugi strani loke. Chez chas je svetloba zazharela s tako mochnim sijem, da jo je oslepila in ko je spet spregledala, je videla samo she bleshchecho kroglo, ki je kot utrinek zvezde shinila v nebes. Gledala je za njo tako dolgo, da se je kot majhna luchca zgubila med zvezdovjem.

Tedaj jo je prevzel obchutek, kakor da se je pretrgala vez, s katero je bila prikovana na tem mestu; obrnila se je in zachela brezglavo bezhati k rechici, kjer so se she vedno drstile ribe. Vendar jo njih drstitveni ples ni vech zanimal. Tekla je ob bregu, se prebijala skozi grmichje in trstichje, v glavi pa so ji bezhale misli. Je naredila prav, da se je uprla brezmadezhnemu spochetju? Bo kaznovana zaradi neposlushnosti bozhji milosti, ki jo je izbrala za posodo telesa Reshenika chloveshtva?

Pot nazaj k izlivu Aze v Dardo se je vlekla in vlekla; prej je bila najbrzh omamljena, bozhja luch jo je vlekla k sebi in hodila je za ribami kot v sanjah.

Hlastno se je oprijela tega domisleka: Kaj, che se ji je vse skupaj nasanjalo? Bilo privid, ker je tako vroche prichakovala prihod bozhjega sla in njegovo oznanilo?

Obstala je in pokleknila.

"O, moj Bog, prosim, naj bodo sanje," je na ves glas prosila. "Naj bodo sanje, ki jih bom z jutranjo zarjo pozabila. Mochen in vsemogochen si, resnichnost lahko spremenish v sanje in sanje v resnichnost. Usmili se in odpusti neposlushni dekli..."

Med gorecho molitvijo je nenadoma zaslishala mogochen in donech notranji glas:

"Naj bodo sanje, otrok moj."

S tem je bila v hipu odreshena. Vsa peza, ki jo je pritiskala k tlom, je preshla. Z lahkoto je vstala in se s solznimi ochmi zastrmela v nebo, ki ji je dalo odvezo. In ni vech mislila na oznanjenje.

Daniti se je zachelo, ko je konchno prishla do izliva, kjer je pustila choln. Nastavila je sake, da bi se vanje ujele ribe, ko bodo zapushchale drstishcha. Potem je skochila v choln in na vso moch zaveslala proti lenemu toku Darde, da bi bila chimprej v stanishchu.

Prishla je do doma s prvimi sonchnimi zharki. Tiho se je splazila v kocho, legla na svoje lezhishche zraven sestre in zaspala kot ubita.

Zbudil jo je oche, ko je bilo sonce zhe visoko.

"Jarima," jo je vprashal, "so prishle podusti?"

"Prishle so, nisi se zmotil, oche," je odgovorila. "Toliko jih she nikoli ni bilo. Saki so nastavljeni in bodo tako polni, da jih bosh tezhko pritovoril domov." Nenadoma se je spomnila na kolesa in kolesnik. "Saj res, nekaj ti moram pokazati," je rekla in skochila z lezhishcha.

Peljala ga je h kolesarnici, hitro zgnetla iz svezhe gline dva para koles, odlomila dve ravni in enako dolgi shibi, na kateri je nataknila kolesa, potem pa je osi pred prepadenim ochetom povezala vzdolzh s podobnimi shibami in potisnila kolesnik naprej in nazaj.

"Kako... kako si to izumila?" je s tresochim se glasom shepnil Ahazej.

"Nasanjalo se mi je," je odgovorila in z nasmehom premikala kolesnik.

"Jarima, vedno si bila nekaj posebnega," je she vedno razburjeno govoril. "Mislim, da sploh nisem tvoj oche in da te je tvoja pokojna roditeljica dobila od kakshnega rechnega duha, ob drstu rib. Za to, kar si izumila, morash imeti navdih bogov..."

"Saj ni nich posebnega," je dejala Jarima Ahazeju. "Vse se obracha v krogu, oche moj: povezhesh kolesa z vezjem, izumish voz in nekoch bodo ljudje z njim spet odkolesili do nebes."

 

Ljubljana, januarja 1995