Revija SRP 9/10

Lev Detela

 

GLOSA O MANIPULACIJSKIH NAMENIH TELEVIZIJSKE DRAMATURGIJE

 

Zhe tisochkrat bi si lahko zastavili vprashanje o smislu ali nesmislu sodobnega razvoja. Smo sredi dilem, ki jih med drugim povzrocha kontroverzna kompleksnost tako imenovane informirane druzhbe s super-trgom vodilnih elektronskih medijev, vstopili v koordinatni sistem novih demokratichnih in svobodnejshih razmerij?

Odgovorov je vech, mnogi so nepopolni, nekateri negativni. Tolazhimo se lahko z boljsho informiranostjo, vchasih tudi ozaveshchenostjo (oziroma ozaveshchevanjem) zaradi pluralizma ponudbe, po drugi strani pa stojimo na smetishchih superinflacije mnenj in pogledov sredi potroshnishkega blodnjaka permanentnega troshenja surovin in izpraznjevanja (za)vesti, ki nam sredi vsiljenih navzkrizhij ponudb zapre pogled na BISTVENO in AVTENTICHNO (tudi nashih lastnih interesov).

V ospredje vedno bolj rineta dva pojava: novi tehnichni / industrijski izdelek - APARAT in vsiljenje njegove uporabe (naj)shirsemu odjemalstvu / potroshnishtvu, kar se shiri v nachrtno MANIPULACIJO. Svoje dni so obdobja tako imenovane chloveshke civilizacije merili po vladarjih, kulturnih dosezhkih, znachilnostih stila in razsezhnostih dolochene omike. Danes je merilo aparat, tehnichno sredstvo. Na primer televizijski veleaparat HDTV, pripravljen na sprejem stotih programov. Kaj nam bodo ti (po)nudili? Znachilnosti danashnje povprechne (med)narodne televizijske ponudbe niso posebno vzpodbudne. V glavnem je ta oblikovana tako, da bi jo lahko brez zadrege oznachili kot "opij za ljudstvo". Podoba je, da so mediji (takó kot oblastniki) spoznali, da je v chasu relativnega blagostanja dolgochasje glavno zlo, z neshtetimi nevarnostmi, ki jih je potrebno preventivno pravochasno odstraniti. Predvsem je treba ubiti prosti (a ne svobodni) chas in ga zachiniti (obogatiti) s prijetnimi surogati. Zhe filozof Schopenhauer je spoznal, da je dolgochasje (zdolgochasenost) eksistencialni problem chloveshkega zhivljenja, saj je zapisal: "Kar vse zhive zaposli in ohrani v gibanju, je stremljenje po bivanju. Z bivanjem pa ne znajo, che jim je zagotovljeno, nich pocheti: zato je drugo, kar jih usmeri v gibanje, stremljenje po odpravi obremenitve zaradi bivanja, ki mora postati neobchuteno, tako da ubijemo chas, to je, da se izmaknemo dolgochasju."

V Zdruzhenih drzhavah Amerike so odkrili politichno moch televizijskega medija zhe zgodaj. Prvich je o volilnem boju pri volitvah amerishkega predsednika porochala amerishka televizija leta 1948. Zhe leta 1952 (s 17,5 milijona gospodinjstev s televizijskim aparatom) pa so se zacheli razvijati posebni rituali in strategije televizijske politike, ki jih danes poznamo tudi v Evropi. Uspeh so imeli tisti politiki, ki so znali nastopiti v novem mediju na sproshchen, zabaven nachin. Pomembno je bilo, da so debate o politichnih vprashanjih na malih ekranih bile predstavljene kot show. John Kenneth Galbraith je menil, da je televizijsko predstavljanje dogodkov pravzaprav le poseben manever za dosego legitimnosti dolochene manipulacije, zgolj samointerpretacija mochi velikih oligopolov, ki oblikujejo politichno zhivljenje - po potrebi, kot jo razodeva kvota priljubljenosti posamezne televizijske predstavitve, oziroma posameznega motiva.

Nachrtovalec tele-vizij druzhbe CBS in prezident razlichnih amerishkih televizijskih postaj Halsey Barrett je bil med tistimi, ki so hitro ugotovili, da je televizija "medij prihodnosti". Leta 1981 je izjavil, da so to spoznali zaradi lastnih komercialnih izkushenj, ki so jih zacheli prenashati tudi v javne zadeve. Politiko je bilo potrebno inscenirati, politike pa stilizirati v smislu telegenosti, ki je postala vazhnejsha kot politika kot taka.

Pri amerishkih predsednishkih volitvah leta 1960 je televizijski predvolilni boj obeh glavnih kandidatov, Johna F. Kennedyja in Richarda Nixona, gledalo zhe 71 milijonov gledalcev. Televizijska diskusija med obema predsednishkima kandidatoma je po razlichnih analizah odlochila Kennedyjevo zmago, toda ne zaradi njegovih idej, temvech zaradi njegove pojave. Kennedy je nastopil v temni obleki z zagorelim obrazom na shportno-dinamichen nachin in v dvoboju potolkel utrujenega, bolehnega Nixona v presvetli obleki, ki ni dovolj dobro odstopala od svetlosivega ozadja v studiju.

Televizijski predvolilni dvoboji so se kmalu (raz)rasli v usodne razsezhnosti, kakrshne nam sporochajo Shakespearove drame. Tako je leta 1976 Geralda Forda pokopala televizijska izjava, da "Sovjetska zveza nima nobenega vpliva v Vzhodni Evropi" in je na volitvah za predsednika zmagal sicer pozneje nepreprichljivi demokrat Jimmy Carter.

Televizijski medij je znal na odlichen nachin izkoristiti v svojo korist filmski igralec Ronald Reagan, ki je postal eden najpomembnejshih in najbolj bleshchechih ameriskih predsednikov novejshega chasa, ker je politiko predstavil kot show.

Kennedyjev zaplet v Vietnamu se je zaostril po predsednikovi tragichni smrti v Dallasu. Televizija je zachela na odlochilen nachin posegati v realno politiko. Po ogledu azijske fronte je tedanja vodilna zvezda televizijskih informativnih oddaj Walter Cronkite ugotovil, da je vietnamska vojna nesmiselna in v njej Amerika ne more zmagati. Ta pesimistichna napoved je delovala s sugestivno silo. Amerika se je razdelila na dva tabora. Kennedyjev naslednik Lyndon B. Johnson je 31. marca 1968 resignirano omagal. Novi predsednik je postal dotlej neuspeshni republikanec Nixon, ki pa so ga pozneje strli mediji ob aferi Watergate, cheprav do danes ni jasno, ali je bil osebno kriv za ilegalna dejanja svojih volilnih pomochnikov proti demokratskim nasprotnikom.

V studiji "Vojna kot show" (Zalozhba LOG, Dunaj 1992) je novinar in urednik politichnih programov avstrijske televizije ORF Malte Olsche\vski ugotovil, da so Zdruzhc.ie drzhave Amerike zalivsko vojno proti Iraku in njegovemu diktatorju Sadamu Husemu preko tclevizijskc veledruzhbe CNN s pomochjo selektivne manipulacije nachrtno inscenirale sebi v korist.

Vojna razmejevanja in informacije o teh uporabljajo televizijski dramaturgi v posebne strateshke namene. Velikokrat ne odkrivajo dejanskega stanja, temvech s pomochjo svojega posebnega velemedija to stanje manipulativno pretvarjajo v tisto, kar se oligarhijam zdi koristno. Televizijska porochila tedaj ne nudijo pregleda o dejanskih dogodkih po svetu, temvech le strogo izbrani izsek o nekaterih dogodkih. Tudi ti so prikrojeni na poseben nachin. Ovojni v Bosni in Hercegovini izve povprechni gledalec v Evropi ali Ameriki zelo malo - in vedno manj. Ochitno je, da se je medij te vojne, pa naj je she tako tragichna, navelichal. Gledalcem sugerira sicer pravilno mnenje, da je omenjena vojna nesmiselna, vendar ne ishche globljih vzrokov za to trditev. Vojna v Bosni namrech vedno bolj moti potroshnishko javnost po svetu, cheprav skusha ta svojo politichno nedejavnost do bosanskega vprashanja iz kompleksa krivde prekriti s parcialno dobrodelnostjo. Dejstvo je, da se televizijski medij vedno odkriteje vede kot monopolist, ki sam dolocha, kaj je kot informacijo vredno uposhtevati in kaj ne. Vedno bolj si prizadeva odstavljati ali postavljati "nove kralje in cesarje", torej upravljalce vodilnih drzhavnih in druzhbenih korporacij z daljnosezhno kontrolo javnih vedenjskih nachinov. Istochasno sugerira in inscenira trende in intencije, ki koristijo monopolistichnim strukturam in utrjujejo njihov polozhaj.

Dejstvo je, da popolna zaverovanost v aparate in aparature, s slepim podrejanjem perfekcionizmu tehnike, zhe dalj chasa poriva na stranski tir nekatera kljuchna vprashanja o posredovanju in komentiranju informacij s podrochja politike, gospodarstva in kulture shirshi javnosti. V Avstriji, Nemchiji, Veliki Britaniji, Zdruzhenih drzhavah Amerike je ochitna skrb po tehnichni perfekciji izdelkov, ki jih mediji ponujajo. Manj aktualno je postalo vprashanje, kakshen je izdelek, ki je prishel v program. Bistveno je pach,kako, s kakshnimi sredstvi in v katerem mediju je dolochen produkt predstavljen. Razsezhnosti tradicionalnih chlovekovih duhovnih prizadevanj in ozaveshchevanj ozhijo manipulativno ploskev chesto tehnichno odlichnega, a amorfno trivialnega. Pri tem ni odvech ugotovitev, da stalno hlastanje po tehnichnih izboljshavah in she imenitnejshih aparatih poganja stroshke za nove produkcije velikokrat v vrtoglave vishine. Mnoge drzhavne (javne) televizijske hishe si zaradi deficita pomagajo na razne nachine. Spreminjajo se v komercialno potroshnishka zabavishcha s stalnim krchevitim prizadevanjem, da bi s trivialnimi in agresivnimi programi privabile chim vech obchinstva.

Novi nachini posredovanja informacij prodirajo med tem na vsa podrochja in v vse inshtitucije. Nedavno mi je neki avstrijski uchitelj razlagal vprashljivost strukturalnih sprememb v sodobnem sholskem sistemu. Sam sodi h generaciji, ki se je v shestdesetih letih borila proti oblastnishkim in dogmatichnim nachinom v pedagogiki. Nekdanji sholski sistem je zdaj postavljen na glavo. Uchitelj je postal klovn, ki mora zabavati zaspane uchence, ki so do polnochi sedeli ali dremali pred televizijskimi sprejemniki in skushajo zdaj spati she naprej pri pouku. Povsod je chutiti pomanjkanje osebnosti, ki bi vzpodbujale in etichno dramile s svojim zhivljenjskim zgledom. Ni chudno, da vechina avstrijskih pedagogov ne vzdrzhi vechsmernih pritiskov pri svojem delu in se mora tudi iz zdravstvenih razlogov predchasno upokojiti.

Tudi pri tako imenovani literarni recepciji je opazen viden premik od ponotranjenega branja literature k pozunanjenemu predstavljanju avtorjev in njihovih del. V ospredju je pavlihovski shaljivi nastop v literarnem krozhku ali gledalishchu z namenom, da chim vech gledalcev kupi knjige, ki jih je napisal nastopajochi literat. Che jih kupijo, jih uporabniki velikokrat le prelistavajo, nato pa stoje osamljeno in pozabljeno na knjizhni polici. Literarne diskusije ne pogojuje shirsha recepcija, temvech komentar ali polemika nekaterih vodilnih kritikov v chasopisju in radiu, predvsem pa na televiziji, kjer je medijsko posebno uchinkovit literarni kvartet z velekritikom Reich-Ranickim na chelu.

Strukturalne spremembe so jasno vidne tudi na podrochju radijskih programov. Televizija je bistveno spremenila zhivljenjske navade. Radio je zhe davno izgubil monopolislichni polozhaj poglavitnega javnega obchila, vendar je ostal pomembno sredstvo javnega informiranja in izobrazhevanja. Podoba je, daje postal torishche specifichnih interesov, kulturnih programov za manjshino (radijske igre, literatura), regionalizmov in interesnih skupin ter nujno potrebni chlovekov spremljevalec izven doma na delovnem mestu, na vozhnji, potovanju ali v inozemstvu (kratkovalovne oddaje). Toda tudi radio obchuti udarce komercializacije in trivializacije, ki ogrozhajo kulturne programe kot take. Tako na nemshkem jezikovnem podrochju zhe dalj chasa razpravljajo o krizi radijske igre, cheprav se ta istochasno razrashcha v pluralno sotochje najrazlichnejshih stilov in pristopov, od konvencionalnega do radikalno eksperimentalnega. Na sploshno so se v Evropi oblikovale razlichne vrste radijske igre istochasno, anglosashki psiholoshko obarvani literarno-teatralichni pristop, skandinavska meshanica epsko- dokumentarnih dialogov s politichnimi in socialnimi obelezhji, francoski lirichni eksperiment ali klasichni literarni pristop, italijanski poskus glasbene slushne igre z zvochnimi poudarki, medtem ko je v Sloveniji pa tudi na drugih podrochjih nekdanje Jugoslavije she vedno prisotno prizadevanje po literarno kvalitetni radijski igri. Morda so specifichni programi s subtilnimi in kritichno-poglobljenimi pristopi she vedno koristni zaviralni elementi, ki se upirajo popolni manipulaciji v javnih obchilih. Toda so zadostno upanje za naprej? Ali se Orwellovo leto 1984 ni zhe zachelo?