Revija SRP 9/10

Lev Detela

 

DRUGI SVET

Novi zapiski o vrtenju Zemlje okoli njene osi

 
 
Drugi svet, tako imenovana poezija

Plavam skozi kamenje. Samotno zhivljenje.

Kamen ima namen, uchinek in posledice. Zaradi javne poledice se razkroj uveljavi sredi nashe sodobnosti.

Postal sem samemu sebi namen in problem.

Dozhivim se s tem, da se raziskujem.

Saj sem mrtev, saj sem zhe kamen.

Spoznal sem, da se zame giblje skrivnosten samostojen svet za chasnostjo. Ponochi se raz-stavim, pre-oblechem, drugi svet, tako imenovana poezija.

Paziti moram na lastno zhivljenjsko do-rast. Kako bo to zhivljenje za-mrlo? Periodichno? - Kako trepeta vishji zagon nihala, bajalica, charobna palica, moje notranje zhivljenje? Drugi svet.

Mesto medtem umira. Chlovek po poskusil predreti lastno utesnjenost. Stopili bomo pred samega sebe. Prelomno soochenje s samim seboj.

NASHA NALOGA JE V TEM, DA POSTANEMO PRVI LJUDJE:

Indija Koromandija? Kaj ne bi celo rastlinska semena prej vzklila v galvanizirani vodi?

Ali morda obstajajo kaka glasbila, na katere igrash s pomochjo vode ocharljive melodije, tako kot pihamo na obichajna trobila z zrakom?

Obstaja nad-prizma iz tonske lestvice?

Zhivljenje je cultus, zhivljenje je oksidacija, torej oksidacijski kult.

Dihanje postane religiozni akt.

Vrtenje Zemlje okoli njene lastne osi morda ustvari pomemben ZVOK..., njena pot okoli Sonca povzrochi novi ZVOK (POK?).

Od tu izvira ideja o kolosalni glasbi. V primeri s to je nasha zemeljska umetna glasba gotovo le zelo pomembna alegorija vesoljnih pra-zvokov.

Mi vsi, zhival, rastlina, celotno zhivljenje, smo vkljucheni v zven prazvoka.

 

V tem sta zvok in zhivljenje ENO.

Chlovek je nihajocha struna, zhivljenje je zvok.

Toda shele dva tona ustvarita akord.

(Johann Wilhelm Ritter, Pandinamichnost)

Vlada / narodi / - vechmestje v mestu, drzhava - pozabijo, da bi morali biti pokorni PRAV(ICI) CHASA.

Mesto umre.

 

Pozhar

Gori zhe ves svet. Hishe so zastave ognja. Gore se razpochijo, reke poplavijo mesta in se segrejejo v plamenih gorechih hish v polni parni pritisk. Majhne goreche krogle se valijo skozi zgodovino nochi. Gasilstvo znori. Pozharna bramba ne gasi, temvech pomaga bogu ognja spreminjati svet v velikansko goreche morje.

Zhe zelo dolgo zhivimo v majhnem mestu v zanemarjeni hishi. Nasha ulica se imenuje Ognjena cesta in gori na vso moch. Izgubili smo vse dobrine in premozhenje.

Letala na nebu so postala gorecha polena zraka. Chloveshki rod se spreminja v ognjenega krokodila, ogenj je najodlochilnejsha moch svetá.

 

Usodne nevihte

Pri nas so usodne nevihte, strashni viharji, vodni vrtinci in peshcheni shkornji, besnecha bibavica, potresi in druge ujme vsakdanji pojav. Podobe na stenah nashih siromashnih bajt pleshejo vampirski rej, mize se majejo, vse se trese in premika. Pred spanjem se odpró nevidna vrata v steni. Grozni neznanec z dolgo brado recitira nerazumljive pesmi v zelo veliki daljavi in moj oche ustvarja pri potresajochi se mizi v stranski sobi nemogoch roman, ki ga ne bo nikoli dokonchal.

Obiskujejo nas slabe sanje, zelo smo vznemirjeni, nochi tezhko prenashamo. In ko pride dan kot rdeche jabolko, ki pade iz narochja velikega drevesa - nochi, se pomirimo in prichakujemo nove nevihte.

 

Oche kot kos lepenke

Nashega ocheta je tezhko natanchno opisati. Dejstvo je, da sploh ni chlovek. Nekateri porochevalci so preprichani, da je steklenica piva, toda tej trditvi lahko po vsej pravici ugovarjamo. Nekateri ljudje menijo, da je zhiv oblak, strashilo ali kaj podobnega. Meni se zdi vse to domishljijski izrodek vechnih nergachev, ki jim she predobro gre.

Prav natanchno vem, kaj je nash oche. Saj potrebujemo strashilo, voditelja, ki nas pelje do vechnega miru.

Oche je po nashem edinovelichavnem mnenju kategorichni imperativ nashe nravnosti. Je dokazano, da stoji na krivih nogah. Vprashanje je le, ali sploh lahko stoji, saj je zlepljen iz ovojnega papirja ali pa iz lepenke.

Ja, saj se boste chudili, vendar je pach tako. Nash ljubi oche je narejen iz chasopisnega papirja. Ker pa je tako nestabilen in mehák, ga moramo she posebno ljubiti. Saj nam hoche le dobro, rad nas ima, ves chas skrbi za nas in se trudi, da bi bilo vse lepo in prav.

Toda je zares zelo krhek. Celo dezh mu lahko nashkodi. Ker je narejen iz ovojnega papirja (dobri v Avstriji za majhen denar kupljeni Packpapier), ne prenese grozne vlazhnosti: voda lahko pomeni njegovo smrt. Pa tudi ogenj je njegov sovrazhnik. Ni sveti mocherad, ki se lahko okopa v ognju in potem vstane kot feniks iz pepela v novo zhivljenje.

Ne, s posebnostmi tega zhalostnega sveta se pach moramo sprijazniti in moramo nashega ljubega ocheta najbolj sposhtovati, cheprav je samo lepenka.

 

Ded Maksimilijan

"Je danes vecher ali jutro?"

"Tepec," odgovori nash oche in primazhe dedu Maksimilijanu klofuto.

"V gozd moram iti. Suhljad bomo potrebovali!"

"Pazi, da te ne pozhre volk!"

Ded odide v gozd, oche pa obtichi pri steklenici vinskega zhganja in se napije do nespoznavnosti.

"So volkovi zhe tu?"

"Tepec. Ubogati je treba!"

Oche lezhi pod mizo, ded pa sedi pri pechi in kadi cigaro.

"Odlichni chasi. Nobenega volka nikjer vech. Amen."

Ded kadi cigaro, oche smrchi pod mizo. Tako je pach na visokem severu!

 

Bradati tekmec

Ni bil pijan. Prej valujocha brada, ki se je vmeshavala v najmanjshe zadeve. Poleg tega je bil za namechek she ljubosumen na nashega blazh/e/nega ocheta, ki smo ga hoteli umoriti.

"Jaz sem oche!" je zakrichal in si pustil zashiti krilo pri hitrem krojachu. Vchasih je chvekal po cele dneve o nemogochi roparski zgodbi. Bil je vrazhjeveren in s tem je zhe vse dokazano. Takega chloveka ne moremo prenashati v nashi dobro preskrbljeni druzhbi. Zato moramo ljubosumnega tekmeca postaviti v okvir. Kljub temu smo brez besed. Slika, ki nam jo je podaril, ga predstavlja kot izvrzheni zmazek brez tal pod nogami. Takih ljudi se moramo varovati.

 

Ljudozherski ob/r/ed

Nekega lepega dne smo v grozi opazili, da oche spet zheli zapustiti chloveshko podobo. Hotel je postati okrogli blisk, kamen ali pa navadna shkatla.

"Staremu fantu bo treba razbiti bucho!" smo sporazumno zakrichali.

"Stara bajta mora zgoreti!"

"Pijanec se naj v jamo zvrne!"

She vedno krepki ded Maksimilijan, baje zadnji videz/vitez, je nenadoma zagrabil ocheta, ga slekel do golega in vrgel v veliki druzhinski kuhinjski lonec.

"To bo dobra mesna juha!"

Oche je krichal, kot da ga devajo iz kozhe, toda saj je shlo zares in nich mu ni moglo pomagati.

Kako dobro nam je dishal ubogi oche!

Njegovo srce, njegove ledvice, zhelodec in mozhgani so teknili sladkobno, okus teh jedi se je popolnoma lochil od vsega drugega na svetu!

Iz ocheta lahko skuhamo najboljsho juhico tega svetá.

 

Moja Visokost, vrtni palchek

Potem ko je doktor Norishnik obsodil pomrchésenje chloveshke vrste s tem, da je primerjal chebelo - matico v chebelnjaku z od moljev razzhrto matichno knjigo, je postalo v nagnitem nemestu / vechmestja / zelo nemirno. Doktor Norishnik (zares slabih misli slabo-mishnik) je trdil, da je mrchésarstvo / zhuzhkovje, hroshchevstvo, kukcheslávje / glavni razpoznavni znak CELOTNEGA obdobja. Norishnik, ki so ga zaradi (za mnoge) zmotnih teorij prav kmalu pregnali proti severnim Hesperidom, se je nenaravno smejal (umetni zobje). Njegovo kritiko moramo razumeti kot beg posebnezha iz posvinjane kletke. Skok s tigrovega hrbta sploshnega razpada predstavlja do obisti skrcheno samotarstvo na robu nashega razpadajochega mesta, eksistenco pod zemljo (obmochje glist), kjer postaja v narochju raznoterih (stoterih) strupov vedno bolj nemogoche in neznosno. Smrad iz trhle razvaline, zastrupljeno shumenje bedastega gozda, zhvrgolenje mrtvega pticha, preplashena meglá prepada, narava je zaradi chloveka postala kriminalna.

Na takih slamnatih poteh vsestranskih zmot je primerjal Norishnik druzhbeni pomen meglé s srednjim Goethejem, tako rekoch je postavil kukavichje jajce proti Thomasu Mannu, Rilkeju, Brechtu. Res slepe poti?

Doktor Norishnik, ki ga je raz-svetlil (raz-vedril) morfij, se je zadrzhal na razvalinskem podrochju. Unichena pokrajina, zastrupljene vode, razmajani zrak so zamashili sluh. Vechna tishina. Pripravil si je manjsho (suho) juzhino iz plochevinke. Razvalina in mrtvi zob sta se zavrtela pred njegovim duhovnim ochesom. Za gospodom doktorjem se je vsedla (vselila, raz-veselila) bodocha pushchava. Chepel je na obribanem in pisanem razsipu, in vse skupaj se je razdrobilo v posameznosti. On, pricha bega ali vloma, se je utopil v greznico svetá. Bil je gluh. Bil je nem. She enkrat je videl mrtvi zob. Razpad. Otroshka glista. Ni vech biló nikakrshne celote in sredishcha. Nobenega mesta v vechmestju, brez drzhave, nikjer zhive dushe, vse dalech naokoli brez duha in sluha. Samo she strmoglavljeni vrtni palchek s hroshchevskimi ochmi.

 

Amerikanec joche / zelo pouchna zgodba/

Amerikanec Thomson je izgubil svojega nad vse ljubljenega foksterierja. Z letalishcha Kottendorf je uboga zhival izginila brez sledu pred shtirinajstimi dnevi. Domnevajo, da pes bega chez zasnezhena polja. Amerikanec joche: Zakaj sem izgubil ljubljenega psa? Bolje bi bilo izgubiti domovino, ochetnjavo, zheno. Ubogi pes pa mi je lansko leto reshil zhivljenje. Kje je torej moj pes? Ali je morda zhe umrl? Kje zdaj tava? Zhalostni obchutki obkrozhajo nashega Amerikanca, mrzel veter gospoduje nad Kottendorfom. Oh, ti stalno trpecha narava? Morda je foksterier med tem postal divja, stekla zver, ali pa je zmrznil?! Zakaj narava ljubi le divje. Divji pa so plen podivjane lovske naslade!

 

Pogreznjena cerkev / nova pouchna zgodba /

Zgodi se, da se zrushi hisha ali tovarna. Vendar v Kottendorfu ne pomnijo, da bi cerkev izginila meni nich tebi nich z glavnega trga. Sicer je znano, da je Kottendorf delavsko mesto in prebivalci takega mesta so ateisti /zato nima zhupnik v taki fari kaj prida pocheti in se lahko posvecha znanosti, jezikoslovju in lepim umetnostim/. Pa pustimo pri miru to staro, zhe pozabljeno liberalno propagandno shchuvanje! Kje je torej ostala kottendorfska cerkev? Tudi najvechji ateisti so namrech bili ob tem pojavu brez besed.

Nekaj nad-zemeljskega je v nashi zgodbi. Toda na koncu cerkve kljub temu niso nashli v nebesih! Vsi so bili popolnoma iz sebe, ko so izvedeli, da je ribich Ernest odkril cerkev v valovih lepe modre Donave. Oh ti uboga pogreznjena cerkev sredi zmeshanega sveta!

 

Tako je pach!

Cheprav je vidljivost zelo dobra, lahko tudi v najbolj svetlem dnevu trchish v orientekspres. V takem groznem trenutku zagrabi veliki vlak avtomobil, ga zavrti okoli njegove lastne osi in treshchi ob andrejev krizh. (X) Na takem krizhu so pogani muchili sv. Andreja, ki kot cestno prometno znamenje svari mimoidoche pred nesrechami. Velikokrat vidimo, kako se blizha nevarnost, na njo opozorimo s svarilnimi signali, toda tudi to prav nich ne pomaga. Eksplozije unichijo stanovanja, gozdovi pogorijo, otroci umrejo, nekateri strmoglavijo z mopedi z mosta v reko. Ta zhivljenjska navzkrizhja zhe vpijejo do nebá. Vidimo, kako mladi chedni shportniki oblezhijo mrtvi v obcestnem jarku, v pokritih steklenih vrtnarijah odkrijemo med nasadi paradizhnikov na klinih obeshene marljive vrtnarje - samomorilce, nekateri umrejo tudi zaradi zloma tilnika. Obchinske svetnike podrejo na tla s preventivnimi udarci k.o. Nekateri se pri tem lazhje ponesrechijo, nekateri umrejo kar takoj.

 

Dol z zlochinci! / najnovejsha pouchna zgodba /

Ubogi ljudje so izgubili stanovanje. Zato tavajo po Kottendorfu. Grejo v kino. Vendar ne morejo uzhivati glavne predstave. Policijski uradnik Michael Rizanek izstreli dva strela v zrak. Pri tem poshkoduje elektrichno napeljavo. Jasno je, da ne smemo tavati po svetu. Toda tudi v napeljavo ni dovoljeno streljati. Potrebno se je namrech varovati nechednosti. Kottendorf je urejeno naselje. Tu se dela in uboga! Da te ne zadene dozhivljenjska nadloga!

Ne bomo dovoljevali vlomov v nashe urejeno zhivljenje! Kdor izgubi stanovanje, je zlochinec! Zlochince je treba pobiti! Drugache ne bo miru.

 

Dinamichni izprashevalci / vaja v negotovosti /

Pomembni mozhje raziskujejo zhivljenjske znachilnosti nashe danashnjosti. Korakajo skozi mesto in postavljajo mimoidochim stroga, popolnoma znanstvena vprashanja. To so namrech temeljni kamni odlichne, visoko kvalitetne boljshe bodochnosti. Izprashevalci razvijejo pri razgovorih nenavadno glasovno storilnost. Celo v najbolj oddaljenem delu mesta slishijo njihova izprashevanje p.t. obchinstva. Uporabljajo natanchno tehniko. Ljubijo mesto, to toploto mimo njih tavajochih ljudi. Odkrili so najboljshe in najdrazhje izboljshave za prebivalstvo. Sklenili so, da bodo mesto raz-zrachili. Saj she znajo ceniti staro dobro pochutje. Potreben jim je she chas za malico. Dobro vince ali srce osrechujoche pivo jih vedno spravi v dobro voljo. Pijejo veliko ob obilni jedachi. Zvecher sede v prijetnem krogu. So she resnichni dunajski zrezki. Vedno se dobro pochutijo in je popolnoma vseeno, ali je bil dan naporen, dezheven ali soparen. Seveda pa so tudi pred-programirani. Elektronsko upravljani pogonski motor jih vodi k novim dejanjem. So pogumni. Imajo, kot dragoceni krzneni plashch, mochen psiholoshki uchinek na mesto, njihov nastop pomiri utrujene ochesne zhivce. Ob bozhanju njihovih dobro rejenih teles obchuti roka prijetno razdrazhenost (istochasno mehko in trdno, toplo in oprijemajoche se te). Imajo dvojno prednost, da so Rusi: dobro robustnost in char tujega. Za vreme so neobchutljivi. Ljubijo dezhevne dneve. So visoka umetnost zhivljenja. V snegu nikoli in nikdar ne obtichijo. V to mesto prinashajo blishch, ki se iskri kot tisoch zvezd. Njihov zhivljenjski nachin bo mesto razvadil, saj si naredijo zhivljenje zares prijetno. Prah in umazanijo pa lahko brez tezhav odstranimo. In malica dishi tudi v tem chasu naravnost odlichno.

 

Mestna obnova / nova negotovost /

Naj dezhuje, zmrzuje, se tali in topi, kolikor je mogoche. Nevarno ozrachje na nashem industrijskem podrochju mesta ne more spodnesti. Je prozhno in ga na lahek nachin ni mogoche premagati.

S shkarjami iz boljshe plochevine so dezhevno mesto prerezali kot dezhevnika. Pa saj to razkosanje, to razstavljanje ali celo razkrajanje mesta v posamezne dele sploh ni bilo nekakshno nevarno druzhbeno spodrsavanje, polom ali kaj podobnega. Kljub temu arhitekti nikakor niso bili zadovoljni. Pri duhovnem zlomu njihovega poklica in stroke so se ves chas krchevito trudili, da bi naredili vse napachno. Namesto da bi si prisvojili ubogo neznatno kranjsko klobasico (in jo pravilno skuhali v kropu), so hoteli vrechi pogled na popolno celoto. Zeleno vrtno mesto na druzhbenem robu je bilo zanje prevech zeleno, mirna hishica na zadnjem bregu je bila za te prenovitelje prevech mirna. Torej so posamezne mestne sestavne dele spet zlepili v kupe ali pa presherno nametali (zataknili) v sklope. Prishchipnjeni deli mesta, vrinjene stavbe ustvarijo mochno povezavo. Arhitekti so kot generali: po dobljeni bitki jim bodo zgradili najvechje spomenike.

 

 

NASPROTNA NEGOTOVOST:

 

NASHE MESTO JE VECH KOT OGLEDA VREDNA ZNAMENITOST!

JE BISER ZAHODNE OMIKE IN KULTURE SREDI OCHARLJIVE POKRAJINE.

V BLISHCHU PONOSNE PRETEKLOSTI JE LAHKO

OHRANILO SVOJO LASTNO PODOBO.

KLJUB TEZHKIM UDARCEM USODE IN NOVI MEJI BLESTI

DANDANES LEPSHE KOT KDAJ KOLI PREJ.

TUDI V DANASHNJIH CHASIH JE MESTO OTOK ZBRANEGA

MIRU IZVEN VSAKRSHNEGA INDUSTRIJSKEGA HRUPA.

 

 

Smrt v plamenih / spet pouchna zgodba /

Kako neumni ljudje zhive na tem ljubem svetu. Poglejte si samo pivovarnishkega delavca Mihaela Jarka. Pravkar vliva kurilno olje v rdeche razzharjeno pech. Jarek je namrech barvno slep in ne prepozna rdechega. Zato misli, da se je pech zhe zdavnaj ohladila. Je pijan? Joj, zhe se vname olje v blazni razbeljenosti in neumni Jarek zagori v orjashkih zubljih.

Dozhivi smrt zaradi opeklin. Che bi dobil samo opekline druge stopnje, se mu to ne bi zgodilo /o ne, se mu to ne bi pripetilo!/.

Vidite, v tem za nas tako tezhkem zimskem chasu, ki nashe obmochje vsako leto strashno opustoshi, moramo zares previdno in umno rokovati s kurilnim oljem in drugimi hitro vnetljivimi snovmi.

Divja mladina / moderna pouchna zgodba /

Ja, divja je nasha mladina! Pa tudi uboga. Kot tisti mladoletnik iz Kottendorfa, ki je v tej grozni zimi skupaj s svojo ljubico osem tednov zmrzoval v skednju pri gozdu. Jedla sta samo picho za gozdno divjad, ki so jo velikodushno pripravili lovci za svoje zhivalske ljubljence. Tudi s travo sta se morala hraniti - in tu in tam sta v srechnih dnevih po-uzhivala donavske ribe. To je bila zelo pichla hrana. Konchno je zmagala lakota. Bedna mladostnika sta se javila pri zhandarmeriji. In ju niso zaprli zaradi javne nemorale. Starshi so se usmilili njunih ubogih dushic. Zhupnik, ki je tudi prilozhnostni pesnik, je opravil porochne obrede. Tako imajo divje zgodbe v nashem ostrem podnebju svoj zasluzheni mirni konec.

 

Pisatelj kot raziskovalec

Odkritje blaznega mesta, ki se je posrechilo doktorju Norishniku pred dvajsetimi leti, je vzdrzhalo vse preizkuse shizofrenije (strukturoloshko-kemichne, kristalografichne, röntgensko-tehnichne) in je od slej osnovni vzrok nashega propada. Gre za strastno pridobljene, rastoche, patoloshke poglede, pri katerih togo vztrajash in so navezani na osebna pochutja, usode in pripetljaje. Doktor Norishnik / zadnji inzhenir / si je zadal nalogo, da opishe ta manichno-depresivna dozhivetja.

Doktor Norishnik torej pripoveduje. In pripoveduje. In spet pripoveduje. Priblizha nam zdaj skoraj izgubljeni, zdaj vzpodbudni boj z ne/mestom, kot ga je dozhivljal.

Doktor Norishnik je napisal knjigo. Moderna literarna kritika, ki v svojem samovshechnem / samozadostnem / paranojichnem gibalnem prostoru dopushcha celo zlepljene sestavljanke, ki jih izdelajo z malo razuma, zato pa s shkarjami in lepilom, bi morala tako knjigo pozdraviti kot veliko pisateljsko dejanje.

Toda ob vsej tej rachunarski treznosti prevzemajo stroki in umetnosti tuji kriteriji odlochilno vlogo: samo tiste reshitve, ki ugajajo sploshnemu okusu, ki so zato lepe in enostavne, so lahko tudi veljavne in uposhtevanja vredne. Najenostavnejshe oblika je veljavni argument, prijetne strukture so na vsak nachin vech kot kritichni dokaz. Kar ugaja, to razumesh.

Doktor Norishnik, ti nash dobri hudo-mishnik (mushnik?), hvala Ti, vechna hvala Ti!

Za tebe je bil zdravi, normalni chloveshki razum zmagoslavno dejstvo.

Hvala, hvala.

Vse to je popolnoma jasna stvar, je umetnishko sredstvo in zhivljenjska modrost obenem.

Toda ali she sploh hochemo kaj raz-vozlati?

Nesposobnost, da bi ostali s svojimi mislimi célostno v sedanjosti, vodi k razlichnim nervoznim pojavom /patologija/, ki vsi koreninijo v miselni razdrobljenosti in zmeshanosti.

Je mesto zhe mrtvo?

Prosim lepo! In ne tako naprej!

__________________________________
Iz nemshkega izvirnika prevedel avtor. Prvi slovenski natis.
Izbrano iz izvirne nemshke publikacije Leva Detele LEGENDEN UM DEN VATER - Legende o ochetu, zalozhba Edition Roetzer, Eisenstadt - Dunaj 1976. Zanjo je avtor prejel prvo nagrado na natechaju avstrijske literarne revije Das Pult, avstrijskega radia ORF ter kulturnega urada mesta St.Pölten, premijo Zveznega ministrstva za pouk in umetnost na Dunaju za najboljshe knjige leta in avstrijsko drzhavno shtipendijo za literaturo 1976/1977. - Glej tudi SRP, sht. 5-6, oktober 1994, in SRP, sht. 7-8, februar 1995.