Revija SRP 9/10

Janez Premk
 
 
PREDLOG ZA OBNOVO IN REVIZIJO PROCESA

 

DELOVNO IN SOCIALNO SODISHCHE
Ljubljana, Resljeva 14
Predlagateljica: Erika Chuchulovich, Pribinova 5, 61000 Ljubljana.
Udelezhenec: SOZD ENERGOINVEST DO Tovarna transformatorjev, Shlandrova 10, 61000 Ljubljana.

 

PREDLOG

Na obnovo postopka tega sodishcha
zaradi zavrnitve sklepa
disciplinske komisije sht. 010/69
z dne 3.5. 1984 in sklepa DS
z dne 13. 6. 1984 o prenehanju
delovnega razmerja

Zhe na zachetku, kar je sicer neobichajno, je pa v primerih, kot je predlagateljichin, vendar treba poudariti, in kar je v skladu s chlenom 72/II odst. 2 sht. Z 19 UR LIST z dne 13. 4. 1994, da gre v njenem primeru za "v nebo vpijocho krivico", ki tako rekoch bije v ochi. Takih primerov ni bilo malo in njen je tako tipichen, da modus operandi v vseh teh tako rekoch do potankosti ustreza drug drugemu. Che bi hoteli vzeti zgledni primer sodne zmote in krivice, ki se popravlja z drugo krivico, bi vzeli primer predlagateljice. Vendar tisti, ki je dober delavec, kar je predlagateljica bila, in opozarja na probleme v zvezi z delom, kar je bila njena dolzhnost in kar predstavlja afirmativen odnos do zhivljenja in dela, postane prej ali slej sam problem. Da, celo zhivljenjsko ogrozhen je. Sodishcha so take primere vechkrat reshevala po liniji najmanjshega odpora. A kaj, ko so ti in podobni primeri schasoma postali vechinski in chlovek, ki kot hlapec Jernej zaman ishche pravico, prej ali slej zamaje temelje sistema. Saj se brez upanja ne da zhiveti.

Nobena statistika se ni ukvarjala z vprashanjem, koliko obnov je bilo uspeshnih pred osamosvojitvijo Slovenije. O polozhaju v druzhbi zhal ni odlochala sposobnost, ampak predvsem moralno politichna kvalifikacija. Torej negativna selekcija. Koliko ljudi je pa uspelo v resnici in to v delovnem okolju, kjer so bili, pred tem smo si zatiskali ochi. Vendar chlovek ne more zhiveti brez upanja, lahko bi rekli, da je bil glas poshtenih sodnikov, uradnikov, policistov, tudi taki so bili, vsaj trudili so se to biti, tako shibak, da ga pach niso uposhtevali in ni imel prevladujoche funkcije ter uchinka. Lahko bi trdili, da predlogov za obnove postopka ni bilo smiselno vlagati. Ali je pa tako tudi she zdaj? Ne, to je izkljucheno, saj zhivimo v pravni drzhavi in bistvo tega dejstva je namrech tudi, da priznamo in ugotovimo napake in zmote ter enakost pred zakonom ne glede na raso, vero, spol itd. Brez te mozhnosti bi bili na slabshem kot rimski ali egiptovski suzhnji. Bili bi postavljeni na raven robotov ali klonov.

Tako je moch tolmachiti ratio legis ali namen zakona chlena 72/odst.II. kot zheljo zakonodajalca in tako tudi ljudi, ki v tej drzhavi zhivijo, da omogochijo v danem primeru predlagateljici dokazati, da ji je delovno razmerje prenehalo iz razloga moralno politichne neprimernosti.

Za tak primer je zakonodajalec dolochil enoletni rok po uveljavitvi zakona.

Nadaljnji pogoj je, da je delo prenehalo s pravnomochno odlochbo nekdanjega SZD, ki se je zdaj preimenovalo.

V zadevi S874/84 je SZD v odlochbi, dne 6. 9. 1984 zavrnilo predlagateljichin zahtevek. Ta odlochba je potrjena z odlochbo nekdanjega SZD SRS v Ljubljani Sp 1792/84 z dne 15. 11. 1984. Z obema je torej zavrnjen predlagateljichin zahtevek za reintegracijo v zvezi z izrechenim ukrepom prenehanja delovnega razmerja udelezhenca, najprej disc. komisije dne 3. 5. 1984 /010-69 in nato DS z dne 14. 6. 1984 opr. shtev. 020-526.

Predlagateljica je dne 18. 9. 1986 pred SZD vlozhila predlog za obnovo postopka. Ta postopek je sodishche vodilo pod opr. shtev. S 1331/86 in zahtevek zavrnilo z odlochbo z dne 23. 10. 1986. To odlochbo pa je potrdilo SZD SR Slovenije z odlochbo z dne 25. 12. 1986 opr. shtev. Sp 2055/86.

Dokaz: Spis S 874 /84 in Sp 1792/84
ter S 1331/86 in Sp 2055/86,
ki naj ga SZD dvigne iz arhiva ter prikljuchi temu spisu
in sodishche naj izvede zaslishanje udelezhencev.

 

II.

Prvi, nekoliko obsezhnejshi tochki sledi druga, ki bi v tradiciji pravnih povesti ali naracij posegla nazaj v chase grshke drame, ko so ljudje dozhivljali katarzo in se sklicevali na svojo vest. Vest je sledila zavesti, zaupanje upanju. Zaceliti rane v ranocelnishtvu pomeni po nachelu da mihi factum, dabo tibi ius pred sodishchem uposhtevati dejstva, pustiti jim, da spregovore. Dejstva so namrech trdovratna, prej ali slej postanejo ochitna. V tem smislu je smiselna pleonastichna trditev Montesquieuja, da je chas zaveznik pravice.

Smiselnost tega predloga je torej zaupanje ali predpostavka pravichnosti kot vrednote, na kateri je utemeljena zakonitost. Razen prvih dveh je imel sicer tudi prejshnji rezhim vgrajenih ostalih osem zapovedi kot temeljna nachela v ustavo in zakone. Ali pa so bila ta nachela izpeljana ravno od tam.

Da ne bo pomote, gre za dekalog, ali posodobljeno, vrednote, ki so kot obchechloveshke sprejete v deklaracijo ZN o chlovechanskih pravicah. Krshenje teh vrednot spada v absolutno krshitev, ne glede na chas in druzhbeno ureditev, kjer je prishlo do take krshitve, in kdo je bil tisti, ki je krshil zakon. Predlagateljica namrech mora pojasniti vzrok svojega ravnanja v tem postopku, kaj jo pri tem vodi in kaj to ravnanje povzrocha. Iz stalishcha sploshnosti in vrednot bi bilo treba najprej rechi, da vsi, ki po tolikih letih reshevanja postopka ali procesa na sodishchu she vztrajajo do skrajne mozhne mere, potrjujejo pravosodni sistem. V danem primeru pa gre pri predlagateljici za preprichanje, ki ima v sebi stopnjo popolne gotovosti, da bi odpoved sodni poti, ki jo uveljavlja, pomenila njen moralni zlom - propad. V danem primeru bi pristanek na njeno invalidsko upokojitev, ki ji je bila predlagana, brez njenega pristanka, v postopku prenehanja del. razmerja, predstavljal nemoralno dejanje in tudi vse tisto, kar predlagateljica ochita udelezhencu. S tem pa se seveda predpostavlja, da bi obstajala mozhnost, da bi udelezhenec ravnal drugache, kot je. Tej ponudbi invalidnine za "ugotovljeno nenormalnost" bi lahko rekli po slovensko "molchnina". Tega izraza morda prav zaradi tega, ker v takih in podobnih primerih molchimo, she ni. V Nemchiji pa imajo za take primere izraz: Schweigegeld. Dejstvo, da predlagateljica ni molchala, ravnala je v skladu s svojimi delovnimi dolzhnostmi, po svoji vesti in v skladu z nachelom zakonitosti, utemeljuje ta predlog. Besedo vest, ki je skoraj izginila iz besednjaka, namrech ni mogoche uporabljati, ne da bi jo vezali na nachela zakonitosti in pravichnosti, zato je imela predlagateljica za svojo dolzhnost, da o njej prikazhe svoje mnenje.

Predlagateljici se je do 3. 5. 1984, ko ji je DK izrekla disc. prenehanje dela, izteklo 17 let sluzhbovanja pri udelezhencu. Kot dipl. ing. elektrotehnike je opravljala izvajanje projektantskih del in nalog I.

Do tu je in naj bi bilo vse jasno pa tudi, ko se bo predlagateljica dotaknila konkretnosti dejstev, bi moralo biti tako. Prvo vprashanje, ki bi moralo biti sodishchu vodilno v doslejshnjem procesu, se postavlja samo od sebe, celo ponuja se. Kako je mogoche, da nekdo chez noch, po sedemnajstih letih dela, kot jih je imela predlagateljica, postane nesposoben, slab in neodgovoren delavec? Kaj je tisto, kar je povzrochilo prenehanje dela pri udelezhencu, in kaj v takih primerih nasploh povzrocha ravnanje delodajalcev z delavci? Ker le po zunanji oblichnosti se razlikuje nachin, kako in kdaj delavcu preneha delo, v nekaterih primerih celo kot da je tehnoloshki vishek?

Dejstva, ki bi bila v teh primerih odlochilna in bi kazala na izrazito krshitev zakonitosti pri udelezhencu, pa je sodishche kot nepredmetna zavrnilo in jih ni izvajalo. Kasneje v novem postopku pa se jih znebi s sploshnim stavkom, da gre za dejstva, ki so bila zhe prej znana in niso nova. Ponuja se vtis, da ima delodajalec vedno prav in da se meri polozhaj chloveka po stopnji njegove vpletenosti ne pa po delovnem uchinku in sposobnosti, kot je to lepo deklarirano v samoupravnih aktih. Ob branju teh navedb bi si vechina lahko mislila, kaj vendar kvasi ta zhenska, saj to, kar navaja, vsi vemo. Iz tega izhaja dvojna osebnost, tako rekoch "normalna shicofrenija". Ena osebnost govori eno, dela pa nekaj popolnoma drugega. Treba je torej odgrniti plashch tej navideznosti, ki skriva v sebi resnico, ki je pa tako ochitna, da jo je kar tezhko poslushati. Najraje bi jo kar pometli in zakopali v odpadne jame. V tej tochki predlagateljica zopet navaja dejstva, ki so sodishchu znana, le osvetljuje jih drugache.

Martirij predlagateljice se je zachel priblizhno v letu 1976, ko je delala kot samostojni projektant (predvsem) transformatorjev pri udelezhencu. Odbila je namrech podpis pri pregledu nachrtov transformatorja, ki tehnichno in elektronsko ni ustrezal obstojechim predpisom. Projekt, za katerega je odgovarjal Atanackovich Djuro, je ostal nedokonchan in je bil tudi tehnichno in ekonomsko neustrezen. Takrat sta odgovarjala za predlagateljichino delo in ga nadzorovala Glavnik Borut in Babich Zhivorad. Glavni direktor Rozman Stane in njegovi najblizhji sodelavci so zaradi odklonitve podpisa zacheli izvajati organiziran in sistematichni pritisk na predlagateljico. V osvetlitev zadeve bi lahko predlagateljica navedla nekdanjega shefa Krznarich Zvonimira, ki ji je, ko je zvedel, kakshno je opisano stanje pri udelezhencu, ko je bila predlagateljica na shportnih igrah v Sarajevu, rekel: "V tej situaciji si morala odbiti podpis. Delaj in ishchi zashchito pri samoupravnih organih in chuvaj se, ker te ta odklonitev podpisa lahko stane glavo".

Predlagateljica je tako ravnala, vendar je poslej zhela le odpor in osamitev. Schasoma taka situacija vodi kateregakoli posameznika do popolne osamitve, lahko pa, ali pa je praviloma tako, she do chesa hujshega.

Che bi predlagateljica vseeno podpisala, chesar po svoji vesti ni mogla in po zahtevi stroke ni smela, bi seveda ne imela problemov, tudi tega procesa ne bi bilo. Vendar bi nam problem she vedno ostal, kljub stranskemu tiru, na katerega bi vlak ali spis potisnili, ali v pravnem jeziku recheno, kljub zastaranju. Spis je namrech del zapisnishke stvarnosti; lahko izkazuje pretresljivo ugodne in rachunsko statistichno pravilne podatke pa o tem, kaj v resnici je, v nichemer ne govori, in to biva v neokrnjeni obliki naprej, dokler ne zachne kamenje krichati. V teh procesih sta vedno obsojena chlovek in zdrava chloveshka pamet.

Videti pa je, da pamet odlochujochih pri udelezhencu prav nich ne trpi (stari Rimljani, tvorci pravnih sistemov, so v takih primerih uporabili izraz deminutio capitis, ki se je nanashal tudi na rablja, ki je obglavil na smrt obsojenega in so ga za tako obglavitev posebej nagradili, ker je utrpel shkodo na delu), niti njih polozhaj v druzhbi ni nich slabshi, nasprotno. V takem primeru je chlovekov polozhaj obupen, gre tako rekoch v boj brez upa zmage. Ostane sam, ne dajo mu delati, ne govorijo z njim ali pa ga opravijo le z grimasami ali spako na obrazu. Natanchno tako se je dogajalo predlagateljici. In nekateri bi se prepoznali in bi rekli, che so to dozhiveli na lastni kozhi: "Pa saj to smo mi!" A drugim, ki bi se tudi prepoznali in se jim ne bi bilo treba prepoznati, saj imajo moch, ki vse opravichuje, bi bilo to odvech. Takrat chlovek zboli, takorekoch sushi se mu dusha, pa ne da bi se zatekel v bolezen, stanje, ki ga nekateri ustvarjajo, da se v njem pochutijo kot riba v vodi, povzrocha pri drugih, da njihovo telo odpove, enostavno ne zdrzhi vech.

Zdravstveni sistem ni namenjen osebam, ki so v resnici zdrave, vendar pa ravna zdravstvo drugache v primerih, ko dobi namig, da so take socialno domnevno "neprilagojene" osebe nenormalne. Takrat pach ugotavlja, da so dushevno prizadete (bolne). Zachuda teh ljudi ni moch pozdraviti, saj je vzrok prizadetosti krivica, ki so jim jo prizadeli, Ta povzrocha vedno nove in hujshe rane ter konchno tudi bolezen. Znano nam je, da tisti, ki povzrocha krivico, tudi sovrazhi tistega, ki mu jo je prizadel. Taka je chloveshka narava. Nekateri med njimi pa niti sovrashtva niso vech sposobni, so pa sposobni izvrshevati konkretne naloge v zvezi s sesuvanjem izpostavljene osebe.

Tako je tudi predlagateljica zbolela. To pa so njene bolnishke:

od 2. 7. 1976 do 28. 2. 1977
od 9. 1. 1978 do 24. 9. 1978
le 4 ure od 24. 9 do 7. 10. 1978
od 12. 2. 1980 do 31. 7. 1980
od 31. 7. 1980 do 2. 9. 1980
od 2. 9. 1980 do 31. 10. 1980
od 11. 1. 1982 do 24. 12. 1983

Sledila je nezakonita odpoved delovnega razmerja. Ko pa tak chlovek ishche pomoch na sodishchu, je ob teh uradnih postopkih she ob zadnjo mero dostojnosti, da o dostojanstvu niti ne govorimo. Sodni jezik chloveka dotolche, njega stanje prevechkrat spominja na zborni jezik, ki je V-je zamenjal z U-ji, da je iz vlage nastala U-lazhnost in da so stvari, ki so bile prej vredne, postale U-redne, torej urejene, vrednote pa lahko predstavljamo le she z dolgim U-jem.

Ponuja se zakljuchek, da navedbe v predlogu predstavljajo svojevrstno umetnino, ki jo pishe zhivljenje predlagateljice, in da dejstva in okolishchine tega procesa presegajo obichajno odtujenost, ki jo zasledimo v ravnanju in stavkih, s katerimi sodishche razlaga izreke svojih odlochb. Res bi tu lahko uporabili pojem odtujenosti in zdi se, da bi s primernim programom zhe kar nekaj chasa take odlochbe lahko pisal tudi rachunalnik. Chlovek je zhivo in v svoji celotnosti ter celovitosti neponovljivo bitje; pred nami odnosno pred tistimi, ki odlochajo, pa v resnici sodijo, pa je zhal le shtevilo reshenih zadev, cheprav nihche ne dvomi, da je biti dober sodnik chastno delo, ki ni nikdar dovolj plachano.

Drug sklep, pogoj temu predlogu, je moralno politichna neoporechnost. Kako shirok pojem! Vendar so ga utesnili, v praksi namrech ni dovolj znano, da je bila to pripadnost Osnovni organizaciji ZK. Pa tudi tu je treba povedati, da je iz stalishcha poshtenih komunistov vseeno bila razlika, biti komunist ali partijec. Na sklepe Osnovne organizacije so bili chlani vezani in njim zavezani. Tako je v praksi nasploh, in v predlagateljichinem primeru she posebej pomenilo, da se je Osnovna organizacija odlochila, da so transformatorji tehnichno in ekonomsko brezhibni. V to odlochitev se sodishche ni spushchalo, saj so bili namrech vsi chlani SZD chlani Osnovne organizacije in s tem moralnopolitichno neoporechni. Torej niso mogli, tudi che bi to hoteli, dvomiti v odlochitev udelezhenca, ki se je kazala navidez kot poslovna, v resnica pa je bila takorekoch "moralnopolitichna". Drugache bi bilo, che bi Osnovna organizacija zadevo preverila ali nasploh preverjala. Vendar tu gre zhal za dvoje neprimerljivih ali nekompatibilnih stvari. Lahko bi temu rekli dogmatizacija sistema, saj v primeru, ko ni mogoche dokazati dejanskega stanja in se tega tudi ne sme, dobi proces she nov element konstruirane resnichnosti, ki si ga ni mogel zamisliti niti Kafka. Da nam bo bolj jasno, se spomnimo na primer inkvizicijskega sojenja, ko je astronom in astrolog Johannes Kepler branil svojo mamo, obtozheno charovnishtva. A ona je bila oproshchena na podlagi ekspertize Univerze v Tübingenu. Sodishche je namrech o vsebini spora dopustilo dokaz in ga izvedlo. V primeru predlagateljice, ga je na vseh stopnjah odklonilo, chesh da ne spada k zadevi.

Toliko o moralnopolitichni kvalifikaciji. Silogizmi in argumentacije, predvsem teleoloshki, so vedno bili namenjeni iznichenju dejstev in resnichnosti, so pach sluzhili cilju, ki se je ogrinjal (zakrival) v plashch deklarativne primernosti.

Taki primeri sodnih zmot se sicer pojavljajo tudi v drugih pravnih sistemih, vendar ne postanejo pravilo, saj bi to pomenilo razpad pravosodnega sistema, ki je seveda z ostalim sistemom neposredno povezan.

Opisani primer transformatorjev pa ni bil edini domnevni prestopek predlagateljice. She bi se jih dalo navesti. Zaradi nezashchitenosti in pomanjkljivih varnostnih ukrepov sta se pri udelezhencu zgodili dve smrtni nesrechi. (Dva delavca - chloveka sta bila zaradi malomarnosti ali nestrokovnosti odgovornih ali obojega ob zhivljenje. V pravnem jeziku pa se reche: nastop dveh nesrech s smrtnim izidom.) Cheprav predlagateljica za te primere ni bila niti pooblashchena niti pristojna, je pred nesrechama, kot delavka, ki je imela svojo vest, opozarjala na nevarnost. Ko pa sta se nesrechi vseeno zgodili, zanje nihche ni odgovarjal. Polozhaj vodilnih pri udelezhencu je bil pach polozhaj bogov (poltroncev), ti imajo pa vedno prav in za posledice svojih ravnanj ne odgovarjajo, vendar taka dejanja so inkriminirana v KZ, a le za obichajne smrtnike.

Predlagateljica, preprichana v nedopustnost in shkodljivost takega ravnanja, pach ni mogla verjeti, da bo sodishche te postopke podprlo. To, da je prijavila sodnike, ki so v zadevah odlochali, kazhejo sklepi:

sht. Ktr 415/87 z dne 25. 8. 1987
sht. I Kp 39/88 z dne 14. 6. 1988
sht. I Kp 39/88 z dne 10. 8. 1988

Da so bili vsi ti postopki ustavljeni, ni treba posebej poudarjati.

Zaradi nadaljnih shikan, o katerih bi bilo moch napisati obsezhen roman, je predlagateljica resno zbolela. Ravnanje z njo in javno predstavitev tega ravnanja, lahko prikazhemo s primero: Ko je nekdo mahnil nekoga s pestjo po nosu, kasneje pa smo v zapisniku (ali v chasopisu) lahko prebrali, da se je poshkodovani s svojim obrazom divje zaletaval v pesti obdolzhenca, mu tako poshkodoval prste na rokah. Ko pride do procesa, vse priche ponavljajo to isto zgodbo, in she dodajo, da je imel poshkodovani nemogoch znachaj, kar pa je itak zhe razvidno iz dejanja samega. Nasprotnih prich sodishche ne zaslishi, saj niso potrebne, ne bi povedale nich novega.

Oglejmo si spis pod opr. shtev. Sp 840/77, kjer je II. stopno sodishche z odlochbo z dne 13. 2. 1978 zavrnilo pritozhbo predlagateljice zoper odlochbo SZD z dne 21.10.1977. shtev. S596/77. Tu je odvetnik Stanovnik Jozhe, v zadevi, ki je postala v sodnih krogih zhe pregovorna, zahteval odshkodnino od udelezhenca zaradi neupravichenosti disciplinskega postopka zoper predlagateljico in posledic v zvezi z njim. Navedbe odvetnika imajo vse odlike vrhunske vloge. Lapidarnost, utemeljenost v zakonu, ekonomichnost izraza in zhivost, she po desetih letih uchinkuje neverjetno sodobno. Pokojni prof. Juhart, ki je bil tudi sam odvetnik in profesor na pravni fakulteti, izboren in priznan strokovnjak, je zhivo predaval o vlogah odvetnikov, ki po zgoshchenosti izraza in stilni izvirnosti v pripovedi vsebovani v navedbah, dosegajo kvaliteto vrhunskih romanov. Le, da je njih vsebina resnichna in utemeljena z dokazi. V nashem primeru pa nam to kaj dosti ne pomaga. Po desetih letih, so SZD upravichena unichiti spise. Sicer pa itak dokazi ne shtejejo. Disciplinski postopek je bil zoper predlagateljico voden shikanozno. Vzrochna zveza med udelezhenchevim ravnanjem in posledicami je jasna in neposredno dokazljiva; a kaj, ko nastopi Osnovna organizacija (OOZK), ki kot Deus Ex Machina potrdi pravilnost masakra zoper predlagateljico, ker ga pach izvaja vodilna struktura.

V naslednjih letih, ko predlagateljici niso vech dali dela, ker so na ta nachin skushali dokazati njeno nesposobnost, se je predlagateljica zdravila za psihichnimi posledicami tega stanja. Takrat je bila pripravljena delo sprejeti tudi drugje. Vendar pa ravnanje udelezhenca ni (in ne sme biti) predlagateljici v pomoch, saj jo morajo le chimprej dotolchi, ji na najenostavnejshi nachin odpovedati delovno razmerje. Predlagateljica je bila takrat pripravljena storiti vse, da bi nekje lahko delala in dokazala svojo sposobnost. Vendar bilo je prepozno, delo, ki ga ji je udelezhenec ponudil v Sarajevu, je bilo le zachasno, trajajoche nekaj mesecev in malenkostno plachano, tako, za katero so zahtevali srednjo izobrazbo.

Ko je bila predlagateljica she v bolnishki (ta naj bi bila zakljuchena konec decembra 1983), je napisala pravilno izpolnjeno vlogo, da bi nastopila she dopust v januarju 1984. Po aktih udelezhenca, v skladu z zakonitimi predpisi, bi ji moral udelezhenec dopust omogochiti (in bi ga morala nastopiti v letu 1983). Sprejem te vloge udelezhenec niti ne zanika, saj jo je podpisal predlagateljichin shef Velkov. In nihche ni nasprotoval nastopu dopusta. Tak nachin odobravanja dopusta je bil pri udelezhencu obichajen. Che pa so zhe izdali odlochbo, kar je bila izjema, so jo delavci ponavadi dobili post festum. Sicer se tak dopust ne odobri le v primerih, ko bi se udelezhencu povzrochila vechja gospodarska shkoda zaradi delavcheve odsotnosti. Seveda to ni bil primer pri predlagateljici, saj je zbolela ravno zato, ker so ji delo odvzeli. Poleg tega pa je bil sklep o tem, da se predlagateljici dopust ne odobri, sprejet naknadno, ko je predlagateljica, s soglasjem udelezhenca, na dopust zhe odshla, prejela ga je 10. 1. 1984.

Takrat je nastopil delo direktor Bizjak; kot je razvidno iz dokumentov se je, dogovarjal z dr. Vidmarjem, pristojnim zdravnikom o invalidski upokojitvi predlagateljice. Predlagateljica je nasprotovala taki upokojitvi in she vedno ji nasprotuje, saj je zdrava. Seveda ima posledice, ki bi jih imel vsak normalen in zdrav chlovek, che bi le dozhivel postopek, kot ga je predlagateljica. Povsem ochitno je, da so se predlagateljice hoteli ali morali znebiti, na tak ali drugachen nachin.

Predlagateljica je v Sarajevu chakala deset dni, da jo je gen. direktor Kosovac vendarle sprejel. A z zaposlitvijo ni bilo nich. Seveda je tu treba navesti, da bi bilo ozadje zadeve pojasnjeno, tudi v tem primeru, che bi se preverila (pravilno ugotovila) dovoljena dejavnost podjetja iz dejavnosti v registru gospodarskih organizacij. A kaj, ko so take organizacije najvechkrat delale vse prej kot tisto, za kar so bile ustanovljene.

Kot gledalishche senc poteka tak scenarij o souchinkovanju med videzom in resnico, vendar so slike in zapisi upodobitve iz sveta, ki ni namenjen delavcem.

Ne glede na to, da obstajajo pri delu disciplinske komisije udelezhenca bistvene krshitve postopka in ne glede na to, da gre za zadeve, ki so res zhivlenjsko pomembne za predlagateljico, pa je treba zhal priznati, da je SZD vse napake disc. komisije v postopku prenehanja delelovnega razmerja po dogovoru (ali nareku), v nasprotju z nachelom zakonitosti, enostavno saniralo - pa zhe sama beseda sanirati lahko spravi chloveka v stanje tremorja ali drhtavice - . Verjetno zato, ker je bilo takih primerov le prevech.

Pa she o tem (zakulisnem) ozadju bodi povedano nekaj besed. Predsednica OOZK Vidmarjeva je ves chas tolerirala ravnanje udelezhenca in delavec udelezhenca Velkov je bil sprejet v Osnovno organizacijo, po sprejemu pa je storil vse, da bi se znebil (odkrizhal) predlagateljice (jo spravil ob sluzhbo ter eksistenco).

S tem je torej v celoti podan II.- odst. 72. chlena Zakona, saj na nachin, ki ne more biti opisan bolje, kot se je dejansko zgodil, predstavlja "kronski" primer moralno politichne neprimernosti, kot vzroka prenehanja delovnega razmerja. Sodishche se bo pach moralo odlochiti za dovolitev obnove in izvesti dokaze, ki jih ni izvedlo v zvezi s prichami in z ostalimi listinskimi dokazi, ki v skladu z zakonom dokazujejo vsebino te neprimernosti kot neposrednega vzroka prenehanja delovnega razmerja.

Predlagateljici ni znan niti en sam primer, da bi bil prosluli moralno politichni pogoj (javno in v dokumentu ochitno) vzrok za vishjo placho, boljshi polozhaj, ipd., ali da bi obstojal (vsaj v rokopisu) kakshen temu podoben primer. Ne, v dokumentih tega ni. Vendar pa npr. na SZD ni bilo niti enega sodnika, ki ne bi bil chlan partije. Kandidiral je sicer lahko vsak. Kakshen je bil potem moralni lik sodnika, ki v vechini primerov niti niso bili preprichani komunisti, si je mogoche misliti. Toliko vech sposhtovanja bi zasluzhil sodnik, ki bi bil komunist iz preprichanja in bi sodil po svoji vesti. Predlagateljica je preprichana, da bi postopek pri takem sodniku izpadel precej drugache. Sicer pa teoretichna delitev oblasti na zakonodajno, sodno in izvrshilno ne bi smela biti ukinjena v praksi, saj ima enotnost oblasti za predlagatelje ochitno, quod erat demonstrandum, grozljive posledice.

Predlagateljica sicer ne ve, ali bo kdaj prishlo do reshitve njene zadeve. Upa. Brez upanja ni moch zhiveti, niti v taborishchu ne. O tem govori dunajski psihiater Viktor Frankl v knjigi "Zdravljenje s smislom". Zdi pa se, da nekoch nekje, pushchica, ki je izstreljena, najde cilj, odvisno od srca, ki mu je namenjena.

Dokaz: vpogled v spis S874/84 SZD
v spis S596/77
v spis Ktr 415/87 Tem. S. Enota v Ljubljani
v spis IKP 39/88
Disc. spis II. udelezhenca, ki naj se pribavi
Ivan MIhelchich, dipl. ing., Ljubljana, Vojkova 1
Zvonimir Krznarich, Sarajevo
Amila Krzich, Sarajevo
Gena Stolazh, ubezhnica iz Sarajeva, Pavlovac,
Stjepana Radicha 22, 43270 Vel. Grdjevac, Hrv.
Ljubica Trifunovich, Sarajevo
Zaslishanje udelezhencev
Nenad Tushevljak, Prazhakova ul. 16, Ljubljana
dr. Jozhe Vidmar, Trstenjakova ul. 13

 

III.

Predlagateljica she pojasnjuje, da je njeno delo pol leta pred nastopom 4. bolnishke "v svojstvu" samostojnega projektanta izgledalo kot delo pepelke. Za projektiranje je dobivala nepravilne in nepopolne podatke, ne glede na nujnost in potrebnost projekta. Njen predpostavljeni Velkov ji je rekel, da gre vse v rok sluzhbe in da ji ne bo dal vech nobenega dela. Tako oz. po tem, zadnjega pol leta zaposlitve ni imela dela. Navedbe, ki jih je predlagateljica izpisala in so potem, ko ji je v nekaj mesecih (koncem leta 1983 in v zachetku leta 1984) prenehalo delovno razmerje, so preobshirne, da bi jih v tem predlogu posebej navajala. Navedla jih bo in podrobno utemeljila, ko bo sodishche dovolilo obnovo procesa. Vendar navaja in poudarja le to, da je udelezhenec hotel preprechiti njeno zaposlitev v Sarajevu v sestrskih OZD in tudi drugje. Okolishchine v zvezi s tem pa predstavljajo nov dokaz, ki ga sodishche ni izvedlo. Oba zdravnika, ki sta obravnavala predlagateljico, dr. Jozhe Vidmar in dr. Lev Milchinski, sta jo (ob obisku v ordinaciji) vprashala; zakaj ju ne uboga in ne gre v invalidsko? Dr. Milchinski ji je celo rekel, da je njen primer nereshljiv in da gre za politiko sistema, ki je ta primer zakrivila, ne pa za medicinski problem. V TOZDU Lukovica, bi predlagateljico celo sprejeli na delo, vendar je udelezhenec to preprechil.

Dokaz:
kot pod tch. II. predlaga
zaslishanje udelezhencev

 

Predlagateljica na podlagi tega, kar je navedla,
predlaga,

da naslovno sodishche dopusti in izvede ponudene dokaze ter ugodi predlogu predlagateljice za obnovo postopka, pri chemer naj obnovi postopek zaradi razveljavitve prenehanja delovnega razmerja v zadevi S874/84 nekdanjega SZD v Ljubljani in udelezhencu nalozhi plachilo stroshkov postopka v roku 15 dni, da ne bo izvrshbe.

Ljubljana, dne 20. aprila, 1995

 

__________
She opomba 1: V originalnem dokumentu sledi she vloga Vrhovnemu sodishchu republike Slovenije za revizijo procesa.
Zoper odlochbo nekdanjega SZD, sedaj se imenuje Delovno in socialno sodishche v Ljubljani, (z dne 6.9.1989, opr. sht. S 874/84; potrjeno z odlochbo SZD SRS z dne 15. 11. 1984 opr. shtev. Sp. 1792/84). je predlagateljica vlozhila pravochasno pritozhbo na Vrhovno sodishche Republike Slovenije iz pritozhbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava s predlogom za revizijo postopka (procesa).
 
Opomba 2: Le ponekod je jezik v spisu (pravna formulacija) zaradi lazhje razumljivosti nekoliko poenostavljen.