Revija SRP 9/10

Ivo Antich

 

TELEVIZIJSKE BELEZHKE

 
TRIPTIH RUDIJA SHELIGA
Umetnishki vecher Portret Rudija Sheliga (TVS 2, 19.1.1995) je predstavil eno od markantnih osebnosti sodobne slovenske literature, pisatelja, ki na izjemno zanimiv nachin zdruzhuje ne najbolj obichajne ustvarjalne in zhivljenjske prakse. Vsekakor je bil Rudi Sheligo absolutno glavni junak filma, che je tako mogoche rechi. Sopotniki, ki so govorili o njem, so bili dokaj okorno nameshcheni v nekakshne interierje, zlasti pivnice, kjer njihove pripovedi niso prishle do chistejshega uchinka. Tudi pogovor s sprashevalcem ni bil izenachen v intenzivnosti.

Kljub temu je plastichno izstopil pisateljev lik, ki zajema razpon od delavca v zhelezarni in glasbenika do pisatelja, dramatika in celo politika (politichni angazhma kot predsednik DPS v prelomnem chasu osamosvajanja Slovenije). Morda je na tem ozadju tudi Sheligov pisateljski razvoj po svoje bolj razumljiv. Zachel je s precizno opisno (reistichno) prozo, ki je na sledi A. Robbe-Grilleta prakticirala predvsem sedanjik kot edino ustrezno mozhnost "neposredne" zapisovalske kreacije sveta. Pisateljeva izkushnja pa je zachela odkrivati dolocheno ozkost in protislovnost navidezno kompaktno zastavljene "teorije". Opisu se je zgodba izmikala, a hkrati tudi vsiljevala. Z drznim preskokom iz pretezhno nedialoshke proze v dramatiko kot literaturo chistega dialoga se je Sheligo spoprijel z drugachnim izzivom "neposredne" kreacije sveta. V teatru gre za ustvarjanje nekega bolj resnichnega sveta kot v sami literaturi, vendar pa je to she zmeraj svet fikcije. Tezhko statichnost prozne opisnosti prozaichnega sveta je zamenjala skrajno nasprotna dinamika odrskega dogajanja in njegove obredne magichnosti. A zdi se, da to ni bilo dovolj. Nadaljnji korak v Sheligovi ochitno bistveni iskateljski identiteti na prelomu umetnishke fikcije in realnega delovanja (zhe kot najstnik: delavec in glasbenik) je bil tako rekoch logichen: vstop v politiko kot zares neposredno ustvarjanje dolochene druzhbene realnosti (pri tem je sam pisatelj izjavljal: "Grem delat drzhavo."). Temu vstopu je seveda sledil tudi nich manj logichen izstop.

Proza, dramatika, politika - to bi bil torej nekakshen triptih poglavitnih Sheligovih ustvarjalno iskateljskih interesov. Zdi se, da je vsaka od teh treh praks (in razvojnih faz) na dolocheni tochki razkrila specifichno nezadostnost in zasichenost. Iz politike, ki je v tem primeru skrajni rob odmika od umetnostne fikcije, je najbrzh mozhno le vrachanje k literaturi. V povzetku se tako ponuja sicer dovolj znana ugotovitev, da so za avtentichnega ustvarjalca tudi njegove "zablode" lahko nadvse spodbudne in plodne izkushnje. V kolikshni meri pa naslov Sheligovega osrednjega proznega dela - Triptiha Agate Schwarzkobler - "simbolichno" korespondira z zgoraj nakazano trojico interesov in ali je v tem smislu morda tudi ta fikcijska Agata avtorjev "drugi jaz" (prim. Flaubertovo parafrazo Ludvika XIV.: "Gospa Bovary - to sem jaz!"), je seveda posebno vprashanje, zunaj dosega prichujochega zapisa.

 

ALGE S KRANJSKEGA

Urshula, ki z ochetom in sluzhkinjo zhivi v gradu, ob ochetovem 75. rojstnem dnevu pripravi slovesnost. Razposhlje 25 vabil, prideta samo starejshi sestri, vsaka s svojim mozhem. Tako se zbere sedem ljudi, ki se med dogajanjem igre izkazhejo kot dve skupini: trije "pozitivci" in shtirje "negativci". Oche je leta 1945 kot partizan prishel iz hoste, se porochil z grajsko hcherjo (nemshkega porekla) in cheprav jih je revolucionarna oblast razlastila, je druzhina zhivela na gradu. Dve hcheri sta odshli z gradu in se porochili, ob politichni spremembi po shtirih desetletjih je ocheta zapustila she zhena in odshla v Nemchijo. Njeno v nemshchini (oche se je bojeval proti Nemcem!) napisano poslovilno pismo ochetu potrdi, da se je z njim porochila le zaradi druzhbene kamuflazhe. Novi prevrat pomeni vrachanje nekdanje oblastnishke shpanovije med aristokracijo in kapitalskimi povzpetniki. Druzhina je spet lastnik gradu. V tem smislu nastopita zlasti porocheni hcheri s svojima parvenijsko copatarskima mozhema kot predstavnici obnovljenega starega lastnishtva v njegovi karikirano povampirjeni obliki. Ta kvartet hoche v skladu z "novim duhom" grad predelati v turistichno-zdravilishko ustanovo z "zvenechim" imenom Blumen aus Krain (naslov Linhartove pesnishke zbirke kot mozhna "simbolizacija" prevrednotenja). Oche in neporochena hchi Urshula (she eno literarno zvezo vzpostavlja petje Preshernovega Povodnega mozha), raziskovalka sladkovodnih alg, se upirata, vendar naposled spoznata, da je njun upor neproduktiven, zato se vdata in grad prepustita kvartetu. Oche odide v dom za ostarele, Urshula v mestno stanovanje, ki sta jih ga zhe kupili sestri, ostarela sluzhkinja (na gradu je sluzhila shtirideset let) ostane na cesti.

 

ROZH'CE S KRANJSKEGA

To je v kratkem sizhe nove tv igre Rozh'ce s Kranjskega Vinka M÷derndorferja (scenarij in rezhija), ki jo je predvajala TVS 26.4.95. Dramska zasnova je zanimiva, rezhiser je svoje delo opravil korektno, ustrezen je tudi prispevek igralcev. Vsekakor gre za soliden dosezhek, she zlasti glede na slabe izkushnje, ki jih imajo gledalci z domachimi tv igrami. Kritichni pomisleki bi se nanashali na nekatere podrobnosti v strukturi. Odsotnost izvedbene elegance kakshne podobne angleshke igre kot mozhnega vzora je seveda razumljiva. Pri temeljnem groteskno satirichnem konceptu se zdijo nekoliko motechi posamezni klishejsko "sentimentalni" elementi na strani trojice Urshula - oche - sluzhkinja. Dramski spopad med tercetom in kvartetom kljub farsichnim poudarkom izzveni malce neoprijemljivo zlasti v luchi hitrega preobrata in vdaje ocheta z Urshulo. Groteskne poenostavitve so mozhen argument zoper vprashanje o "mimetichni" preprichljivosti glede na realni druzhbeni kontekst. V tej igri videti le aktualistichno agitko se ne zdi nujno. Ponujajo se namrech tudi zanimive mozhnosti metaforizacije in simbolizacije. V tem smislu je dobro plasirana zlasti naslovna sintagma: "kranjske rozhice" so pravzaprav, kot se izkazhe na koncu igre, sladkovodne alge, bilke brez korenin in zhil, ki se razmnozhujejo kot nekakshne rakaste tvorbe in prezhivijo vse. Sedmerica akterjev je ujeta v krog jalovosti, vse nastopajoche zhenske so brez otrok. Ena sestra je prepotentna mozhacha, druga abotno strupena jezikavka, tretja nekam zasanjana "znanstvenica" (in kljub temu spretna lovacha). Sluzhkinja je prevech "humanistichno" enoplastna v svoji cunjasti vdanosti. Moshke predstavljajo zmeden senilnezh, puhel chvekach modnih floskul in "impozanten" impotentnezh. To je torej zdruzhba, ki dejansko ni zakoreninjena nikjer, je pa zmozhna prek razlichno modificiranih mimikrij obvladati sleherni polozhaj. Perfidno parazitstvo je njen bistveni vitalizem. Sluzhkinja, ki naj bi bila tako rekoch najbolj (ali sploh edini) povsem pozitiven lik, pripada temu "kozarcu alg" prav s svojo usodno odvisnostjo "izvrzhka".

 

DESET POGLEDOV

Prichujochi spis predstavlja nekaj bezhnih pogledov na nekatere primere iz filmskega programa TVS v prvih mesecih leta 1995 (brez natanchne kronologije in vrstnega reda). Seveda gre za tiste primere, ki so se zapisovalcu po nachelu gledalske (recepcijske) "impresije" zazdeli zanimivi in vsaj v tem ali onem pogledu spodbudni za zametke diskurza. Prvi del spisa obravnava tuje, drugi pa domache izdelke.

I

SANJE. Nekakshen "labodji spev" patriarha japonskega filma Akira Kurosawe (r. 1910). Opus tega velikana filmske rezhije je mogoche razdeliti nekako na tri tematske sklope: stilizirana zgodovinska epika z elementi mitologije, neorealistichne (socialno kritichne) upodobitve sodobnosti in specifichno poetichne freske. Iz zadnje skupine sta gotovo najbolj znana film o sibirskem lovcu (Dersu Uzala) in omnibus Sanje. V slednjem so z dolochenimi variacijami navzoche vse tri tematske skupine, se pravi, da gre za prefinjeno sublimacijo celotnega avtorjevega opusa. V nekem intervjuju je Kurosawa poudaril, da si je tak film, kot so Sanje, zelo dolgo zgolj zhelel posneti, saj gre v vsakem pogledu za izredno zahteven, specifichno poglobljen in v precejshnji meri tudi hermetichen projekt, kakrshnega si tudi mochnejsha nacionalna filmska industrija s svojo pretezhno populistichno naravnanostjo le tezhko privoshchi. Z najkrajshim povzetkom je mogoche rechi, da se vse zgodbe omnibusa posvechajo temeljnemu eksistencialno-fenomenoloshkemu problemu odnosa med videzom in resnichnostjo, v njunem presechishchu pa je seveda vprashanje smrti. Ker je soochenje videza in resnichnosti tudi bistveni problem filma kot medija in ker je celoten omnibus zajet pod naslovni pojem sanj, se trichlenski pojmovni sklop sanje-smrt-film kazhe kot sklop sinonimov. Somnus (est) imago mortis - sen (je) podoba smrti. Ta latinski izrek ustreza trichlenu sinonimov, saj vsebuje tako rekoch iste besede (film je podoba, "gibljiva" slika), ki v bistvu pomensko sovpadajo. Film funkcionira kot sanje, gledalec zhdi v temni dvorani kot spavach, strmech v privide. Gre za nekakshno orientalsko senchno gledalishche lutk, za nekakshno optichno prevaro v odsevih na platnu. Film (beseda v angl. pomeni kozhico, mreno, prevleko, meglenino) je torej fenomenoloshka membrana, za katero se, naj gre za filmski trak ali za projekcijo na platnu, skriva "nich", ki je seveda le drugo ime za smrt. Pravo mesto filma je torej v sredini, saj je vmesna opna med spanjem in smrtjo. Spanje brez sanj pa umetnosti ochitno na zanima. V eni od zgodb Kurosawovega omnibusa se nekdanji poveljnik kot edini prezhiveli pogovarja s svojimi mrtvimi vojaki; k temu pogovoru ga sili obsesivni obchutek krivde, ker ni umrl z njimi. Tak "sanjski pogovor", preneshen na platno, ochitno vzpostavlja film kot "tisto vmes", kot medij v pravem pomenu besede, kot komunikacijsko zvezo s "smrtjo". V drugi zgodbi se japonski slikar, obseden z Van Goghom, sredi zamaknjenega obchudovanja njegovih slik "preseli" v njihovo "realnost", ki je prividna resnichnost prostora tujine, preteklosti, umetnosti onstran praga avtorjeve smrti. Ta naselitev v slikah kot "realni" vstop v fikcijo je izvedena briljantno in predstavlja eno od znamenitosti svetovne kinematografije. Subtilnih senzacij je v Sanjah seveda she vech, vseeno pa se zdi, da zadevni film ne dosega sploshne preprichevalnosti in izrazne mochi nekaterih prejshnjih Kurosawovih del.

VINCENT IN THEO. Zvezo s to nadaljevanko v shtirih delih, ki jo je rezhiral veteran Robert Altman, nakazuje zgoraj zhe omenjena zgodba o Van Goghovih slikah v Kurosawovih Sanjah. Zato na tem mestu kazhe govoriti o tej nadaljevanki, posneti prav za TV. Da gre za mojstrovino v vsakem pogledu, je mozhno predvidevati zhe na podlagi rezhiserjevega imena. Ogled celote to predvidevanje povsem potrdi. In potrjene so tudi rezhiserjeve besede: "Nisem delal filmske drame o velikem Van Goghu, izrednem mislecu, marvech sem delal zgodbo o ubogi chloveshki pari, ki je imela hudichevo zhivljenje." - To je to: gigantska umetnishka velichina, plachana z zhivljenjem, ki ga naposled ni bilo vech mogoche prenashati in ga je bilo treba konchati s strelom v prebavne organe, se pravi z nekakshnim harakirijem (jap. rezanje "hare", tj. trebuh, zhelodec, maternica; v latinshchini beseda "hara" pomeni svinjak). "Japonska zveza" ima pri Van Goghu globlji pomen: obchudoval je japonsko umetnost, Japonci obchudujejo njegovo. Nadaljevanka zhe v naslovu izpostavlja umetnika in njegovega brata, se pravi, da gre za precej drugachno obravnavo, kot jo je predstavil npr. znani Minnelijev biografski film Sla po zhivljenju, v katerem je Van Gogha upodobil Kirk Douglas v partnerstvu z Anthonyjem Quinnom kot Gauguinom. Pravi Van Goghov zhivljenjski partner je bil vsekakor njegov brat, ki je z ustvarjanjem obsedenega umetnika prezhivljal in omogochil ohranitev njegovih slik. Altman je tako rekoch brezobzirno prikazal chloveshko mizerijo tako umetnika kot njegovega, sicer manj boemskega brata, ki pa je bil po bratovi smrti tudi nekako izgubljen in je kmalu umrl, kar so seveda pospeshile tudi posledice sifilisa in prepirov z nerazumevajocho zheno. Izvrstna angleshka igralca (Tim Roth kot Vincent, Paul Rhys kot brat Theo) sta seveda po svoje prispevala, da je ta novi in drugachni, tako rekoch naturalistichni pogled na velikana slikarstva uspel z vso preprichljivostjo, ki ni brez svojevrstne surove "poetichnosti" spoznanja, da tudi najvishja umetnost raste iz poshastnega "svinjaka" vsakdanjosti.

SHOGUN. Ponovitev amerishke nadaljevanke v shestih delih (posneto 1980). Podlaga za celovecherni film in nadaljevanko je bil bestsellerski roman Jamesa Clavella z istim naslovom. Clavell je odlichen poznavalec Daljnega vzhoda in Japonske; svoj roman je solidno utemeljil na zgodovinskem ozadju in ustvaril slikovito podobo prvih poskusov evropskih kolonialistichnih vdorov v eksotichno in tezhko dostopno Japonsko v zachetku 17. stoletja. V svojem zhanru solidno delo predstavljata tudi film in nadaljevanka. Prichujochi zapis se z besedo o Shogunu navezuje na Kurosawove Sanje, saj gre pri Clavellu prav za tisto zgodovinsko (tradicionalno) Japonsko, ki jo je svetu najbolj markantno predstavil Kurosawa. Shogun govori o angleshkem kapitanu nizozemske ladje Johnu Blackthornu (igra ga Richard Chamberlain), ki leta 1600 dozhivi brodolom blizu japonske obale, se pozneje udomachi med Japonci in ljubezensko zaplete z lepo Japonko, pri chemer gre tudi za vrsto politichnih intrig takratnih domorodskih oblastnikov kot tudi evropskih (rivalstvo med katoliki in protestanti) imperialistov. Blackthorn je romaneskna priredba resnichne osebe, angleshkega kapitana Williama Adamsa, ki se je tako rekoch pojaponchil, se porochil z Japonko, bil politichni in vojashki svetovalec fevdalca in pozneje Shoguna Tokugave (v filmu z imenom Toranaga, igra ga Kurosawov favorit Toshiro Mifune), postal nekak japonski narodni junak pod imenom Miyura Anjin in na Japonskem tudi umrl (njegov grob negujejo she danes). Nekateri poznavalci menijo, da je prav Adams s svojimi nasveti prijatelju Shogunu (vojashki poveljnik japonske drzhave, namestnik cesarja) utemeljil japonsko previdnost in konchno tudi neodvisnost glede evropskih imperialistov. Vsekakor gre za tehtno, zanimivo temo, ki sta jo roman in ekranizacija kar najbolj izrabila, kolikor je to pach mozhno v okvirih sicer profesionalno solidnega populizma. Morda je po svoje znachilno, da nadaljevanka pusti mochnejshi vtis kot veliko krajshi celovecherec. V nadaljevanki pridejo do vidnejshega izraza neredko skrajno shokantni problemi socialno-politichnega ozadja, cheprav seveda vse ostaja na ravni "shpektakla", ki ga seveda najbolj "krasi" groteskno predimenzionirana navzochnost Anglezheve ljubljene domachinke (Adams je bil namrech prvi Anglezh, ki je stopil na japonska tla, lepa Mariko v Shogunu pa govori izvrstno angleshchino in daje tujcu vsakrshne, tudi politichne informacije). Vrh tega je tudi vloga naslovne osebe potisnjena dokaj na obrobje, tako da tudi sicer zmeraj izvrstni Mifune s svojo vlogo ni mogel storiti chesa posebnega. Skratka: pozornosti vredna zasnova, v tehnichnem (zlasti kostumografskem in nasploh kulturnozgodovinskem) pogledu uchinkovito ogrodje, ki pa ga obchutno dushijo manire obichajnega zhanrskega populizma.

DOKTOR ZHIVAGO. Znana hollywoodska priredba ne manj znanega ruskega romana iz chasov sovjetskega socializma (posneto 1965, rezhija David Lean, naslovna vloga Omar Sharif). Usoda intelektualca v kaosu "aziatske" revolucije. Prvi ogled filma pred leti na velikem platnu je pustil shibkejshi vtis "shogunskega" shpektakla, zdaj pa se zdi, da delo zasluzhi vishjo oceno. V dolochenih razmerah, ne ravno ugodnih (zunaj Rusije), je bilo posneto delo, ki z dobrimi igralci in v zanesljivih rokah pomembnega rezhiserja pregledno, slikovito in zaokrozheno ponazarja tako markantno literarno delo s svojevrstno usodo kot tudi dolochen druzhbeni kontekst, v katerem se je dogajal danes zhe (pol)pretekli totalitaristichni politekonomski eksperiment.

SEVERNA OBZORJA. Prostor, v katerem se dogaja ta obsezhna amerishka nanizanka, se po svoje navezuje na Zhivagovo Rusijo: gre namrech za Aljasko, za majhen kraj z imenom Cicely, kjer so prav vsi prebivalci nekakshni provincialski odshtekanci, kar pa ne velja v sarkastichno ironichnem, temvech v izrazito pozitivnem, tako rekoch dobrodushnem smislu. Bistvena vrednost te nanizanke je, da kljub svojevrstni idilichnosti upodobitve nekega podezhelja in neredko ochitno konstruiranim situacijam in dialogom ne uchinkuje ceneno, marvech razmeroma precej sproshchujoche, zlasti glede na obichajno produkcijo tv fabulistike, ki temelji na populistichni izrabi formule "sex and violence". Ruska (zhivagovska) "severna obzorja" so izrazito depresivna, morecha, okrutno in tragichno poetichna, amerishka (vsaj po tej nanizanki) pa polna preproste chlovechnosti in vedrine. Ni mogoche trditi, da takih vrednot sploh ni v dejanskih odnosih med ljudmi, kakor tudi ni nujno, da bi morala umetnost v vsej shirini svoje zhanrovske pahljache brskati zgolj po "svinjaku".

 

II

BREZ. Slovenski dokumentarec, tematsko izjemen in formalno soliden. Dodatno vrednost mu daje ochitna mozhnost shirshega simbolichnega razumevanja. Film predstavlja Mirka Lebarja, izjemno osebnost v svetovnem smislu in svojevrstnega slovenskega narodnega junaka. Kot najstniku mu je vlak odrezal obe nogi, film pa spremlja njegov tako rekoch "lastnorochni" (seveda s pomochjo prijateljev) vzpon na Mont Blanc, najvishji vrh Evrope. Torej gre za invalida, ki je svoj hendikep z jekleno voljo prekvalificiral v svojevrsten alpinistichni rekord. Simbolichnost tega dosezhka dobi posebno razsezhnost v luchi slovenske nacionalne usode: narod, izrazito invaliden zaradi svoje majhnosti, ki pa je dosegel svetovno priznani status drzhavnosti, se pravi "normalnosti", in se napotil "k vrhu Evrope" (polnopravno chlanstvo v Evropski uniji).

KEKEC. Klasichni slovenski mladinski film, solidna pravljica, eden redkih vidnejshih uspehov nacionalne kinematografije. V chasu nastanka je imel Kekec shirok odmev v tedanji juzhnoslovanski drzhavi, tako da se je po njem poimenoval tudi dolgoleten in uspeshen mladinski tednik, ki je izhajal v Beogradu (latinichna in cirilichna varianta). Ta tednik je potemtakem literarnega in filmskega junaka iz slovenskega alpskega okolja promoviral kot nekakshnega zveznega, vsedrzhavnega favorita, kot nekakshno jugomaskoto. Pri tem seveda javno nihche ni omenjal problematichne asociacije, ki jo ime Kekec vzbuja v okoljih z uveljavljenimi turcizmi (kekez - tur. homoseksualec). Mozhnost simbolichne konotacije: najprej je propadel zvezni tednik Kekec, nato pa she zvezna drzhava. Kulturoloshki nesporazumi so torej ochitno usodnejshi, kot pa je "dobra volja" to pripravljena priznati (prim. znamenito Kekchevo filmsko popevko o "dobri volji"). Danashnje menedzherstvo kot nekakshen "hit desetletja" razglasha t.im. moch pozitivnega mishljenja, pri chemer se seveda nihche ne spomni Kekcheve "dobre volje" kot alpsko rovtarske variante istega recepta. Na svojevrstni "dobri volji" so utemeljena tudi zgoraj omenjena "severna obzorja" iz aljashkih rovt. Izkustvo torej ne more drugache, kot da se soochi z bistvenim vprashanjem: kako razlikovati "dobro voljo" kot koristen vitalizem in kot naivni kretenizem, ki za prvim ovinkom dobi po (prepevajochi) butici. Z vidika kompletirane groteske kazhe she omeniti, da je sedaj Kekec le slovenska mladinska revija, nedavno pa je krajshi chas izhajalo tudi glasilo homoseksualcev s tako rekoch istim imenom (Keke-c).

STRAH. Slovenski celovecherec iz leta 1974, scenarij in rezhija Matjazh Klopchich. Nekoliko cankarjanska tema: emigrant se - ochitno iz juzhnih krajev - s kochijo, polno lahkih deklet, vrne v shentflorjansko Ljubljano v potresnem letu 1895, nakar v mestu odpre bordel (gre za drugi, za Ljubljano prelomni potres, ki je bil nekakshna napoved klerikalno-liberalnih razdorov v 20. stoletju, medtem ko je prvi leta 1511 "napovedal" katolishko-protestantska nasprotja). Emigrantova vrnitev iz "juzhnih republik" je upravichila izbiro srbskih igralcev za vech vlog, pri chemer se ravno Ljuba TadiŠ kot emigrant zdi najbolj problematichen, ker je enostavno prevech markantno izklesana igralska osebnost, da bi res ustrezal kot izgubljena kreatura, ki se je priklatila nazaj v shentflorjansko gnezdo z namenom, da vanj vpelje novo "pohujshanje". Zdi se sicer, da so srbski igralci v tem filmu boljshi od slovenskih, vsi skupaj pa v glavnem uchinkujejo bolj ali manj okorno in zasilno preprichljivo v tesnobnih okvirih bolj teatrske kot avtentichno filmske "mashinerije". Dogajanje v ozkem prostoru med maloshtevilnimi protagonisti bi zahtevalo intenzivno notranjo dramatichnost, ki je v tem filmu pravzaprav ni ali pa je le okorno nakazana. Potemtakem je logichno, da potres pri vsem tem ni niti pravi "deus ex machina".

TANTADRUJ. She eno delo iz serije tv ekranizacij slovenske novelistike: po noveli Cirila Kosmacha je scenarij napisal France Shtiglic, rezhiral pa Tugo Shtiglic. Zadevni film je dozhivel vech kritichnih pohval, nekatere so bile skoraj panegirichne. Priznati velja neko shirsho rezhijsko solidnost v upodobitvi dolochenega provincialnega konteksta, pri chemer se slovenska primorska vas nekje v francjozhefovskih chasih kazhe kot domacha varianta dobrodushno idilichnega Cicelyja, seveda z obichajno domorodsko (morda kar pra-slovansko) svetobolno komponento. Nekaj solidno plasiranih "lirichnih" elementov ne more uchinkoviteje odtehtati "tenke" osnovne fabule brez dramatichno tehtneje razchlenjenih protagonistov in aktualnejshe navezave na sedanjost.

RADIO DOC. Najnovejshi izdelek slovenske tv produkcije (v sodel. z ORF). Scenarij in rezhija Miran Zupanich. Po reklamiranju sodech, naj bi shlo za triler v avtentichnem domachem socialnopolitichnem kontekstu. Mlada svobodna novinarka, ki ji ochitno nich ne manjka (ima stanovanje, avto in notesnik, le njena zunanjost je bolj "dahavska"), cheprav je nedavno konchala shtudij, v nekakshnem nevrotichno forsiranem "kvazizagonu" raziskuje smrt svojega ocheta v skrivnostnih okolishchinah nekdanjega totalitarnega rezhima. Nedvomno dobro sizhejsko izhodishche, ki se skoraj povsem izgubi v mlahavem "detektivskem" opletanju (eno od raziskovalnih "zaslishevanj" je kljub delikatnosti tÚme opravljeno med razvlechenim in po hosti odmevajochim rekreativno jahalskim kramljanjem), pri chemer niti zgledovanje po dolochenih zhe stereotipnih, a profesionalno preprichljivejshih sekvencah iz tujih zhanrskih sorodnikov ni v posebno pomoch. Kontrastni zakljuchni preobrat pravichnishke raziskovalke v oportunistichno japijevko zato ne uchinkuje kot udarna poanta, temvech s priokusom afektirane poze obvisi v zraku.