Revija SRP 9/10

Ivo Antich

 

TELE(CHJA)VIZIJA

 

Okrog leta 1960 je na ljubljanskem tromostovju prodajal chasopise originalen mozhak, ki se je rad poshalil s kupci. Otrokom, ki so pri njem kupovali stripske revije, je ponagajal z besednimi igrami: "Kekec - kakec, Majin strip - Majin strup". S tem je, cheprav je deloval dobrodushno, izrekel dolocheno podcenjevanje zadevnih publikacij, kar je bilo seveda v skladu s tedaj sploshnim preziranjem stripa.

Dve desetletji pozneje je v Zagrebu umrl Andrija MauroviŠ, ki je veljal za najvechjega mojstra stripa v prostoru nekdanje Jugoslavije. Ta mozh je v svojih poznih letih dajal izrazito prednost slikarstvu, zhelel si je priznanja kot slikar specifichno ekspresivne, apokaliptichne figuralike, medtem ko je na strip gledal z dolochenimi pridrzhki. Obenem je v vsakdanjem bivanju uveljavljal svojevrsten asketizem, pomeshan z zavrachanjem mnogih pridobitev sodobne tehnoloshke civilizacije, pri chemer je chrtil zlasti film in televizijo, ki sta zanj predstavljala nekakshno uteleshenje degeneracijskega "zla napredka", ker zastrupljata chlovekovo psiho, shkodujeta pa tudi chisto fizichno, predvsem ochem. Ko je znanec MauroviŠu za rojstni dan podaril televizor, je stari mojster celoten paket, z nedotaknjeno embalazho, vrgel v smetnjak, kot da gre za virus.

Gornji anekdotichni uvod v prichujochi razmislek o sodobnih mnozhichnih medijih ponazarja tako rekoch ekoloshko problematichnost stripa, filma in TV. Za vse tri je letoshnje leto jubilejno: stoletnica stripa in filma (novembra leta 1895 se je v newyorshkem Worldu pojavil prvi stalni stripski junak Rumeni dechek, po katerem je nastala tudi oznaka "rumeni tisk", v Parizu pa sta brata LumiÚre 28. dec. priredila prvo javno filmsko predstavo) ter 60-letnica prvega rednega TV programa (22. marca 1935 v Hitlerjevi Nemchiji, zato je ta podatek le redkokje zaslediti). Mimogrede naj bo omenjeno, da ima stoletnico tudi radio: sept. 1895 je Marconi prvich prenesel brezzhichno sporochilo na daljavo.

Omenjeni mnozhichni mediji so poglavitni predstavniki kulture dvajsetega stoletja. Che radio ostane "v oklepaju", gre v osnovi za bistven fenomen, ki ga je mogoche oznachiti kot "kulturo gibljive slike". Izhodishche je strip: tu je gibanje samo nakazano z nepremichnimi fazami, ki jih predstavljajo posamezne slike. Film je v dolochenem smislu pravzaprav nekakshen ozhiveli strip (za filmske risanke to seveda velja she toliko bolj), isto pa je mogoche rechi tudi za TV. "Slikosled" ali slikovni "mimosled" je tudi mozhna oznaka za to sukcesionirano informacijsko verigo. Da gre za zasipavanje chloveka z nikoli prej obchuteno poplavo predvsem vizualnih informacij, je ochitno, pri chemer so rachunalniki pravzaprav le specifichna konsekvenca istega kulturoloshkega procesa. Ta proces poleg gibljive slike karakterizirata she dve znachilni, bolj socioloshki komponenti: izhodishche v t.im. subkulturnem populizmu in pasivizacija (tako rekoch "uterizacija") individualnih prejemnikov informacij. Tako je bila starogrshka gledalishka predstava resnichno mnozhichen druzhabni dogodek na prostem, v poznejshem razvoju pa se je prizorishche umaknilo na osvetljeni del v povsem zamrachenih dvoranah, kar je kinematograf po svoje radikaliziral do stopnje chiste optichne prevare za mnozhico fizichno (zachasno) povsem otrplih gledalcev. Pasivizacija gledalca TV je po svoje she hujsha: v udobju (kakrshnokoli zhe je) neke sobe strmi v igro svetlobe v zaboju in pozhira mnozhico najrazlichnejshih informacij, ki jih ne more temeljiteje prebaviti, temvech se zadrzhijo na nivoju nekakshnih precej kaotichnih "impresij" z redkejshimi ekspresivnimi (shokantnimi) engrami. Gre za stanje svojvrstne drogiranosti s halucinacijskim uchinkom multipliciranih slik. Za to "urochenost" je mogoche uporabiti tudi krepko ljudsko reklo: buljiti kot tele v nova vrata. Grshka oznaka za daljavo "tele" v balkansko slovanskem kontekstu pach neizbezhno asociira mlado govedo, tako da je v groteskno figurativnem smislu mogoche govoriti o "tele(chji)viziji", ki v gledalchevi glavi ustvari "srachje gnezdo" vsakrshnih podob in podatkov. Zdi se, da je pozaba naravna obramba pred to poplavo, kolikor se njena pretezhna povrshinskost vendarle z dolochenimi resonancami ne useda v "nezavedno", kjer uchinkuje z naknadnimi, bolj ali manj preoblikovanimi posledicami kot rezultati specifichne posthipnotichne indoktriniranosti.

Seveda ima gledalec mozhnost, da svojevoljno prekine tok informacij in se zapre pred njim z ugasnitvijo TV ekrana, vendar je ta "svoboda" v bistvu le navidezna, saj ochesu orwellovskega "Velikega brata" ni mogoche ubezhati (tudi neprizhgan televizior namrech "simbolizira" bivanjsko okolje ali dogajanje zunanjega sveta, pred katerim se dejansko ni mozhno skriti v nikakrshno luknjo, saj je vsak "pobeg" le iluzorno distanciranje, ki ni nich manj usodno od golega pristajanja). Omemba Orwella seveda obuja vprashanje o simbolichno preroshki vrednosti njegovega znamenitega romana 1984. Od tega leta, ki je nekaterim pomenilo nekakshno zloveshche znamenje za usodno spremembo ali skoraj za "konec sveta", je danes zhe minilo krepko desetletje. Orwell je svoj roman napisal leta 1948 in v duhu SF enostavno zamenjal shtevilki, vendar obe zadevni letnici nista brez posebne simptomalnosti, kar zlasti velja v balkanskem (juzhnoslovanskem) kontekstu. Leta 1948 je Tito prekinil s Stalinom, kar mu je uspelo predvsem zato, ker bi vstop celotne Jugoslavije v sovjetski blok pomenil krshenje jaltskega tajnega dogovora ("fifty - fifty" za YU), ki so ga vsi zavezniki dosledno sposhtovali. Jugoslavija je tedaj obstala kot nekakshna ne povsem dorechena "vmesna improvizacija" ali nujni kompromis, ki je zadnji vrh svoje mednarodne veljave dosegel leta 1984 z zimsko olimpiado v Sarajevu. To je bil pravzaprav "labodji spev" Jugoslavije, kajti poslej je shlo samo she navzdol in deset let po tistem datumu, ki ga v prvem poglavju svoje knjige omenja Orwell (4. april 1984) je bila skoraj chisto natanchno druga obletnica zachetka vojne v BiH (mobilizacija TO: 5. aprila 1992 - 1994). Orwellov roman se dogaja v Londonu v chasu brezizhodne futuristichne vojne med tremi drzhavami: Oceanija, Evrazija, Eastazija. Danashnje Sarajevo je v sredishchu vojne med tremi balkanskimi drzhavami: BiH, Srboslavijo, Hrvashko. Che je Orwell z Oceanijo mislil drzhave severnoatlantskega pakta (NATO, ust. 4. aprila 1949), z Evrazijo pa Sovjetsko zvezo (Rusijo) in z Eastazijo najverjetneje Kitajsko, potem tudi to potrjuje njegovo predirnost. Leto 1984 je potemtakem simbolichno leto tedaj she z olimpijskim "triumfom" prikritega sarajevskega "zachetka" svetovne katastrofe, ki se v luchi vsega, kar se je zgodilo do danes, ne zdi nich pretirano "znanstvenofantastichna". Tako se je za Bosance jugobratstvo konchalo s tem, da jih sedaj "Veliki brat" opazuje ne le skozi "telekran" (Orwellov izraz), temvech tudi skozi merilno napravo na pushki. Tisti, ki sedanjo bosansko vojno opazujejo le iz varne razdalje prek TV zaslonov, pa bodo morda nekoch spoznali, da so ti balkanski "snuff-movies" pravzaprav podobe njihove lastne prihodnosti. Se pravi, da je Orwell napovedal tudi "rovtarsko paranojo" svetovne vasi, v katero je svet spremenila TV.

Televizija namrech ustvarja obchutek, da je svet majhen, ves na dlani, ves ena sama soseska, kjer se tako rekoch "vsi poznajo", vse je znano vsem, saj TV kamera kot nekakshen charobni daljnogled lahko pokuka kamorkoli. Da je ta obchutek skrajno varljiv in problematichen, slikovito kazhejo nekateri posamezniki z reakcijami, ki razkrivajo vzporednost neposrednega pritiska dˇma in posrednega (prek TV) vpliva "svetovne vasi". Po vsem sodech, gre za obsesijo odvisnosti in nadzorovanosti v nekem stisnjenem, brezizhodnem okolju, zato se zdi primerna oznaka "rovtarska paranoja", ki je seveda shizofrenichno utemeljena z aporichno ambivalenco med ljubeznijo in sovrashtvom. Tako je Delo v sredo 5. aprila 1995 porochalo o 22-letnem brezposelnem prebivalcu vasi Klanec pri Kozini, ki je 3. aprila popoldne s kalashnikovom (kot rezervist je imel orozhje doma) pokosil 18-letnega brata in starshe. Pobijalec je kriminalistom rekel, da je dejanje storil verjetno pod vplivom televizije, da je z nje dobil "navdih", ker je njen suzhenj. Istega dne - namrech 5. aprila - je TVS v drugem dnevniku opozorila na tretjo obletnico vojne v BiH in na mnozhichno unichevanje knjig, ki ga izvajajo slovenske knjizhnice z izlochevanjem redko izposojanih del. Po knjizhnichnih normah so po dvajsetih letih "potrpljenja" dolochene knjige zrele za odpad in papirnishko predelavo. Porochevalec je povedal, da je bil med tako zavrzhenimi knjigami tudi povsem nedotaknjen izvod pesmi Cirila Zlobca, akademika in aktualnega jubilanta, za chigar 70-letnico so v istem chasu izshle kar tri markantne publikacije. Kakshna je pri tem usoda najrazlichnejshih "manjshih pisunov", ki svoje (neredko samozalozhnishke) grafomanske izdelke ustvarjajo pravzaprav le za knjizhnice, si seveda ni tezhko predstavljati. Potemtakem se ne zdi posebno pretirana ugotovitev, da je v narodu, ki knjige (literaturo, jezik) razglasha za temelj svoje eksistence, ukvarjanje s pisanjem dejansko v glavnem zgolj nekakshno "odshtekano samozadovoljevanje". Zveza med vojno v Bosni, kjer majhni narodi izvajajo "etnichna chishchenja", in blizhnjim majhnim narodom, ki ob drugih oblikah samomorilstva izvaja tudi antiknjizhni holokavst kot obliko posebnega (etichnega?) ochishchevanja, ter vashchanom, ki pobije sorodnike, torej ni le datumsko sovpadna, marvech kazhe tudi globljo, usodnejsho simptomalnost, ob kateri delezh televizije tako ali drugache ni zanemarljiv. Televizija namrech prinasha vojno (bosanska zhe sicer ni dalech od Slovenije, z dolochenega vidika je celo v istem, balkanskoslovanskem "rajonu") tako rekoch na dom, na mladega rezervista z orozhjem pri roki lahko taka blizhnja vojna deluje kot psihoza, v vojnah pa prihaja tudi do unichevanja knjig in knjizhnic (nedavno je npr. zgorela sarajevska univerzitetna knjizhnica). Torej ni malo elementov, ki ob vsem tem podpirajo (hipo)tezo o "rovtarski paranoji" kot skupnem imenovalcu.

Mnozhichno unichevanje knjig v pogojih brez neposredne vojne namrech obuja tudi vprashanje o smislu knjig v sodobni ekranski (film, TV, rachunalnik) civilizaciji. Ko se je pojavil strip, so nekateri menili, da bo unichil ali vsaj shkodljivo omejil literaturo. Podobno usoden naj bi bil film za gledalishche, TV za film, rachunalnika pa za tisk. Kljub medsebojnim kontaminacijam in vsakrshnim prilagajanjem, se najbolj chrne tovrstne napovedi niso uresnichile. Izpopolnjene medijske vrste vzporedno delujejo naprej, kot da so "sovrazhnice" prispevale k medsebojnemu izchishchevanju lastnih pozicij, specifichnosti in vrednot. Tako so nekoch domnevali, da vsestranska uveljavitev televizije pomeni konec Hollywooda, prihajalo je do mnozhichnega zapiranja kinematografov, danes pa je zhe viden nasproten proces, ker je tudi film na TV "nekaj drugega".

To "nekaj drugega" pomeni predvsem svojevrstno neresnost. Tudi najbolj markanten film v televizijskem zaboju deluje skrcheno na raven igrachkastega kalejdoskopa. Tako je v bistvu z vsem, kar se pojavi na televizijskem, pa tudi na rachunalnishkem ekranu. Za strip, ki je izhodishche civilizacije gibljive slike, je v Ameriki obichajen izraz "comics", za film pa "movies" ali she bolj slengovsko "flickers", torej vse te oznake iz konteksta najmochnejshe produkcije zadevnih zvrsti izpostavljajo dolocheno neresnost, igrivost, zabavnost, gibljivost, bezhnost, migotavost. To je seveda povsem v skladu z naziranji, ki sodobno (zlasti t.im. postmoderno) kulturo vidijo kot "culture of the fun" (po S. MeshtroviŠu), se pravi kulturo neresne, "vesele apokalipse". V ozadju tega "veselja", ki je seveda obeshenjashka vdanost zaradi nemochi pred spoznanjem "usojenosti", naj bi bil zlom klasichnega razsvetljenskega racionalizma, ki se je zgodil v zadnjem desetletju dvajsetega stoletja in ki ga med drugim kazhejo tudi taki dogodki, kot je padec berlinskega zidu in razpad vzhodnoevropskih drzhavnih zvez (SZ, ChSR, YU) s posledichnimi vojnami (Slovenija, Hrvashka, Bosna, Gruzija, Azerbejdzhan, Chechenija itd.) v obliki eventualnih verizhnih reakcij. Ker celotna ekranska kultura temelji na dolocheni optichni prevari, ki ustvarja iluzijo gibljive slike, ni chudno, da je tudi neresnost televizije svojevrstna "optichna prevara", saj je varljiva in dvorezna. Kljub radikalni kritichnosti se ne zdi negativno vse, kar predstavlja TV, vendar zadaj za njenimi temeljnimi nalogami, ki naj bi bile informacije, izobrazhevanje in zabava (po strokovnjakih BBC), stoji she dejavnik, ki je v bistvu tezhji in resnejshi od vseh drugih. Ta dejavnik je seveda t.im. politichna manipulacija, ki je navzocha tudi v kontekstu stare angleshke demokracije (obveshchevalci V BBC, odpust direktorja).

Torej so informacije, izobrazhevanje in zabava, se pravi vse poglavitne funkcije TV, precejene skozi neizbezhno politichno manipulacijo, ki je v razvitejshih drzhavah mehkejsha, bolj prefinjena, v rezhimih, ki so blizhe totalitarizmu, pa toliko bolj groba in direktnejsha. V dolochenem smislu je televizijski gledalec izpostavljen variantam "pranja mozhganov", pri chemer se obichajno niti ne zaveda, da je v svoji domachi izoliranosti udelezhenec te kolektivne seanse in da kot odrasel niti ni veliko nad televizijsko zasvojenostjo otroka. Tako TV dobiva razsezhnosti specifichne kolektivne travme, televizijske hishe in oddajniki pa so nekakshni "babilonski stolpi", v katerih se krizhajo najrazlichnejsha medijska sporochila. V luchi t.im. parahistorichne spekulacije ima biblijska legenda o babilonskem stolpu morda realno medijsko ozadje, saj po porochilih nekaterih popotnikov v tezhko dostopnih saharskih votlinah obstajajo "predpotopne" stenske slikarije, ki prikazujejo ljudi, podobne danashnjim, kako gledajo v "telekrane". Futurologija pach lahko razkriva tudi elemente preteklosti, kar je prispevek k travmatichnemu obchutku "dÚja vu". Da televizor izziva tudi skushnjave svojevrstnega voajerizma, pa je zhe tako dovolj znano.

Z vidika konkretizma se potemtakem zdi chisto ustrezno, da je TV z vso svojo ambivalentnostjo res nekakshen "drug" (angl. mamilo, v slovanskem kontekstu pa tovarish, spremljevalec). Z istega vidika se ponuja besedna formula, ki ima za izhodishche strip, ostale tri besede pa ne le njega, ampak sodobne medije nasploh dolochajo kot nevarnost, (osladno) zdravilo in kljub vsemu "vishinsko" omejeno mozhnost: STRIP - STRUP - STROP - SIRUP (razvrstitev po stopnji formalne modifikacije). V vseh teh besedah osnovno simetrichno shemo predstavljajo isti trije soglasniki, ki sami dajejo besedo SRP (ambivalenca predmeta kot orodja in orozhja).