Revija SRP 9/10

Ciril Gale

Intervju: Dushan Benko

 

 
STROGO DOLOCHENA PRAVILA OBNASHANJA

 

Dvakrat nagrada za zhivljenjsko delo - Slovenski chasniki bi morali imeti podnaslove - Korektno tudi v "svinchenih chasih" - Posebnih zhelja ni imel nikoli - Slovenija je mednarodni subjekt

Pred kratkim je Dushanu Benku Drushtvo novinarjev Slovenije podelilo nagrado za zhivljenjski prispevek k razvoju slovenskega chasnikarstva. Sodi med najbolj znane slovenske novinarje starejshe generacije, ki jih odlikuje velika strokovnost in temeljito poznavanje dogodkov in procesov na zunanjepolitichnem podrochju.

Po gimnaziji, ki jo je obiskoval v Ljubljani, in po poldrugoletnem shtudiju na beograjski vojashki akademiji, je drugo svetovno vojno prezhivel v taborishchu Stalag III A v Luckenwaldu pri Berlinu. Zhe kmalu se je vkljuchil v taborishchni antifashistichni odbor. Ker je vsa vojna leta nesebichno in neustrasheno pomagal sotrpinom, so ga po razsulu sil osi taborishchniki izbrali za svojega vodjo, ki jih je potem polnoshtevilne pripeljal nazaj v domovino.

Ker je znal prisluhniti tezhavam drugih, je bil kar nekako vnaprej dolochen za novinarski poklic. Po krajshi novinarski sholi v Beogradu leta 1946 je svojo znanje dopolnil s shtudijem prava in chasnikarstva na ljubljanski Visoki sholi za politichne vede, kjer je bil pobudnik ustanovitve novinarske katedre.

Po shtudiju je nekaj chasa porochal z Dunaja, nato pa je od 1947. do 1950. leta porochal iz Celovca za Tanjug. Po vrnitvi v domovino je bil najprej nekaj chasa novinar pri Ljudski pravici in Tedniku Ljudske pravice, kasneje pa urednik zunanjepolitichne rubrike Slovenskega porochevalca in kasneje Dela.

Sedem let je bil odgovornik urednik Dela, nato glavni in odgovorni urednik Tedenske tribune, ki je v tistih letih in she kasneje pod urednishko taktirko Zorana Jerina dozhivljala svoje "zlate chase".

Od leta 1974 pa do upokojitve leta 1978 je bil urednik in komentator urednishtva zunanjepolitichnih oddaj Radia Ljubljana, kjer sodeluje she danes.

Za svoje novinarsko delo je prejel vech nagrad, med drugim tudi nagrado Mosha Pijade, ki mu ga je leta 1972 podelila Zveza novinarjev Jugoslavije in sicer za zhivljenjsko delo. Za zhivljenjski prispevek k razvoju slovenskega zhurnalizma pa ga je letos nagradilo Drushtvo novinarjev Slovenije. V svojem pojasnilu je zhirija med drugim zapisala: "Po odmevih iz vrst poslushalcev je ocenjen ne samo kot odlichen komentator, ampak tudi kot voditelj raznih problemskih zunanjepolitichnih oddaj v zhivo, kot na primer Studio ob 17h, pogovori o aktualnih mednarodnih dogodkih na programu A-1 Radia Slovenija in drugi. Dushan Benko veliko svojega dela in chasa namenja mentorskemu delu z mladimi novinarji in jim tako posreduje svoje poklicne izkushnje."

Ko so Dushana Benka ob neki prilozhnosti vprashali, kakshen je njegov pristop k novinarskemu poklicu, je dejal: "Biti svoj v svoji odgovornosti za javno chasnikarsko poseganja v dogodke." Zanimivo je, da za razliko od mnogih drugih prejshnjih in sedanjih slovenskih novinarjev ni nikoli trdil, da so novinarji neodvisni. Po njegovem preprichanju tega enostavni ni.

Dushan Benko, ki je praktichno vse zhivljenje opravljal novinarsko delo v zunanjepolitichnih redakcijah chasnikov, revij in na radiu, je zelo zanimiv sogovornik, ta pogovor pa je nastal po podelitvi nagrade za zhivljenjsko delo. Zanimivo pri tem je, da je tokrat nagrado za zhivljenjski prispevek k novinarstvu prejel zhe drugich. Prvich je bilo to jugoslovanska nagrada Moshe Pijade, tokrat pa mu je nagrado dodelilo slovensko novinarsko drushtvo.

Pred kratkim ste prejeli nagrado Drushtva novinarjev Slovenije za zhivljenjski prispevek k slovenskemu zhurnalizmu. Pred leti ste prejeli tudi za zhivljenjsko delo nagrado Zveze novinarjev Jugoslavije Moshe Pijade in pa she nekatere druge. Kaj vam nagrade sploh pomenijo?

Predvsem jih ne jemljem kot konec mojega dela, saj bi moral v tem primeru prenehati delati zhe pred kakimi dvajsetimi leti. Vsekakor sem vsake nagrade vesel, saj pomeni priznanje za dobro delo. Toda kljub temu sem delal naprej tako, kot da jih sploh nisem prejel. Saj vidite, da kljub upokojitvi she naprej ostajam v novinarskem poklicu.

Zaradi celodnevnega dela, zlasti v chasu vashega urednikovanja, ste nehote zanemarjali druzhino in zasebno zhivljenje. Ker ste bili toliko odsotni iz druzhinskega kroga, se vam zdi, da ste zamudili marsikatere lepe trenutke v druzhinskem krogu?

Zhal, hkrati ne moresh biti na dveh mestih. Moram pa rechi, da mi je druzhina ves chas stala ob strani in me podpirala. Morda se pa prav zato zdaj veliko vech ukvarjam z vnuki, kar mi je she posebej v veselje.

Nekateri pravijo, da so slovenski dnevniki strankarsko opredeljeni, drugi pa se s tem ne strinjajo.

Che primerjam slovenske chasnike, denimo z nemshkim tednikom Vorwaerts, potem je povsem jasno, za kaj pri tem gre. V podnaslovu chasopisa jasno pishe, da je to Glasilo socialne demokratske stranke. S tem so opredeljena njegova temeljna izhodishcha in tudi cilji. Tako naj bi v dolochenih primerih bilo v pluralni druzhbi tudi pri nas.

V nashi drzhavi se nekateri chasniki razglashajo za strankarsko neodvisne, neopredeljene in objektivne, pa to niso. Politichne opredelitve slovenskega dnevno-informativnega tiska so bolj ali manj jasne in bi vsaj ponekod podnaslovi, kot je zgoraj omenjeni nemshki primer, bili povsem na mestu.

Che pa nekateri chasniki trdijo, da so objektivni in neodvisni, potem bi to morali biti tudi. Dejstva in argumenti bi morali v tem primeru prevladovati nad slehernimi strankarskim interesi, o chemer pa pri nas dostikrat ne moremo govoriti.

Je temu kriva morda relativna majhnost nashe drzhave, ali je vzrok v chem drugem? Imamo prevech dnevnikov za tako majhno populacijo?

Ne vem. Morda je to znachilnost prehodnega obdobja nove drzhave. Po mojem mnenju se bo v prihodnje to razchistilo in tisti mediji, ki se razglashajo ali se bodo she v prihodnje razglashali za neodvisne, bodo morali to svojo objektivnost in neodvisnost tudi dokazati. Novinarji, ki bodo zaposleni v njih, pa bodo morali imeti enako distanco tako do opozicije kot tudi do vladajochih strank.

Ko smo zhe pri objektivnosti, ali je nacionalna RTV v celoti objektivna?

Zheli sicer biti, vendar ni. In to zato, ker ljudje v njej niso neodvisni in objektivni. Vsak posameznik je opredeljen. Zlasti je to vidno pri nekaterih komentatorjih.

Ko ste se lotili novinarskega poklica, ste verjetno imeli kakshne zhelje. Ste jih izpolnili?

Nobenih posebnih ambicij ali zhelja nisem imel. Vedno sem stremel le za tem, da bi chim bolj korektno opravil svoje delo. Tudi v prejshnjih chasih, ki jih nekateri tako radi imenujejo "svincheni chasi", sem se trudil, da bi bil samosvoj in korekten, pa da ne bi bil "agitpropovski". Predvsem sem pazil tudi na to, da nisem nikogar uzhalil.

Ste razen korektnega dela, o katerem govoriva, imeli she druge zhelje?

Ne. Morda sem imel ambicije, da bi chasnik pod mojim urednikovanjem postal she boljshi.

Komentar je tista novinarska vrsta, ki prihaja iz notranje potrebe povedati nekaj, kar ni nujno v skladu z obstojechimi normami.

Vedno sem pisal tako, kot sem tudi razmishljal. Trudil sem se biti poshten, che pa morda nisem imel prav, je pa to zhe druga stvar. Pri komentarjih sem bralcem povedal svoje mnenje, che so se z njim strinjali ali ne, pa ni bila vech moja stvar.

Bili ste tudi urednik Tedenske tribune.

Urednik Tedenske tribune sem bil in sem se trudil, da bi bil "moj" chasnik chim boljshi. Take ambicije sem imel; obogatiti chasnik, narediti ga boljshega od tistega, kakrshen je bil, ko si postal njegov urednik. Treba je pach slediti razvoju.

Kolikshen je vpliv mnozhichnih medijev tako na politichno drzhavo kot civilno druzhbo?

Vsekakor se je vpliv radia, televizije in tiska povechal na politiko in druzhbo v primerjavi s prejshnjimi desetletji. Konec koncev je beseda novinarjev veliko bolj sproshchena, kot pa je bila prej.

Sobotna priloga Dela je ochiten dokaz, da se je slovensko javno mnenje zelo razgibalo. Veliko prostora je namenjeno tako civilni druzhbi kot politichni drzhavi. V PP29 pishejo tako profesionalni politiki kot tudi drzhavljani, ki to niso. Ochitno se eni in drugi zavedajo vpliva objavljene besede. Enako velja za mnoge druge slovenske chasnike. Glede na to bi lahko trdili, da so novinarstvo oziroma mnozhichni mediji vse bolj odprta tribuna, kot je bila pred leti in to mora nujno povratno vplivati nazaj na politiko.

Ko ste kandidirali za odgovornega urednika Dela, ste morda predlozhili tudi nov koncept chasopisa?

V vsebinskem pogledu sem zhelel chasnik bolj odpreti javnosti in smo to tudi storili. V chasu mojega urednikovanja smo zacheli izdajati Sobotno prilogo.

Sta radio in tisk konkurenchna?

Nikakor, sta pa le izziv eden drugemu. Radio lahko spodbudi poslushalca k temeljitejshemu poznavanju razmer in dogodkov. Se pravi, da ga pripravi do tega, da poishche chlanek v chasniku o tem, kar je slishal na radiu, pa ga zanimajo podrobnosti, o katerih na radiu ni zvedel dovolj. Po mojem mnenju je novinarstvo v chasniku bolj zahtevno in prinasha vech informacij o dogodku.

V zunanjepolitichnem urednishtvu Dela ste ob atentatu na amerishkega predsednika J.F. Kennedyja prek nochi pripravili posebno izdajo. Kako je to mogoche?

Res je sicer, da za tako prilozhnost ne morete imeti "na zalogi" posebne izdaje, kot v primeru, che umira, da se tako izrazim, dalj chasa nek pomemben drzhavnik. Delali smo vso noch. Poslushali smo vse mogoche radijske postaje, prejemali razna porochila s televizijskih ekranov in tako smo, zagreti kot smo bili, le spravili skupaj posebno publikacijo.

Kako pa je prishlo do tega, da ste preshli iz tiska v takratni Radio Ljubljana?

Povabili so me zhe v shestdesetih letih, prishel pa sem leta 1974.

Vchasih sem imel na radiu novinarske prispevke in me je takratni direktor radia pokojni Milan Apih zachel vabiti na radio. Znova se je prilozhnost pokazala leta 1974, ko me je povabil zhe direktor Marjan Javornik. Njegovo ponudbo sem sprejel. Sem si rekel, zakaj ne bi za zakljuchek novinarske kariere skushal sprejeti she en izziv - radio. Pa sem shel.

Ves chas ste bili v dvojni vlogi; urednishki in komentatorski. Kakshno je bilo razmerje v delu urednika in novinarja?

Ko sem bil odgovorni urednik Dela, sem zelo malo pisal, ker je urednishka funkcija zahtevala tako velik del mojega delovnega chasa, da mi ga je zelo malo ostalo za komentiranje.

Je bilo enako naporno biti urednik dnevnika kot tednika?

Zlasti to velja za chas, ko sem bil odgovorni urednik Dela. Takrat sem v sedmih letih napisal le nekaj komentarjev. Nekoliko vech prostora in chasa sem imel za pisanje komentarjev, ko sem le urednik zunanjepolitichne redakcije.

Vedno znova se govori o pritiskih na novinarje, vendar vechina vztraja v svojem poklicu. Zakaj?

Pritiski so bili vedno in vedno bodo. Ti so bili zame zgolj izziv povedati tisto, kar menish, da je prav. Tega sem se drzhal. Prav gotovo noben novinar ne more pisati tako, da bo vsem povshechi.

Med vojno ste bili zaprti v taborishchu vojnih ujetnikov v Nemchiji. Kako pa ste to zdrzhali, saj je bilo to prav gotovo shok za mladega chloveka?!

Res, vendar ko se znajdesh na drugi strani bodoche zhice, se pach skushash prilagoditi novim razmeram in se prebiti na svobodo. Po drugi strani pa je bilo v meni vedno dovolj kljubovalnosti do tistega, ki me je spravil v taborishche.

Morda se spominjate nekaterih lepih dogodkov iz vashe dolgoletne novinarske kariere?

Predvsem lahko rechem, da je bilo vechkrat lepshe, kot pa ne. Ko sem bil urednik dnevnika Delo, sem bil vsak vecher vesel prve izdaje, posebej pa sem bil zadovoljen, che je bila morda vsebina she pestrejsha in sploh boljsha od vechine dotedanjih. Lep je bil tudi obchutek, ko si si lahko rekel, pa je za nami, in si dobro opravil svoje delo.

Tudi v kolektivu smo se dobro razumeli, posebej pa sem bil zadovoljen, ko so bili tudi sodelavci zadovoljni s skupnim rezultatom. Vesel sem bil, vedno znova, ko sem ugotavljal, da nas radi berejo.

Pred leti naj bi bilo pri nas vladalo enoumje, tudi v mnozhichnih medijih. Je she zdaj tako?

Enoumje je pach vsiljevalo svojo resnico, ki pa jo je bralec sprejel ali pa odklanjal. Danes je v vechumju enako. Samo s to razliko, da ni ene same resnice, temvech vsiljujejo shtiri ali morda pet "resnic". In zopet je bralec tisti, ki se mora sam opredeliti, kar je zanj resnica in kar mu je blizu.

Prej je eden vsiljeval svoje videnje, zdaj jih je vech in bralec lahko sprejme eno od teh resnic, ali pa si ustvari povsem svoje mnenje.

To bi morda lahko ilustrirali tudi z mnozhico neopredeljenih volilcev, ki obkrozhijo dogovore "Ne vem" ali pa celo "Ne bi volil".

Tako je. Publika ali pa zhe hochete, volilci poslushajo vse strani, nobena od njih pa jih trenutno ni dovolj preprichala v svoj prav in si ustvarjajo svoje mnenje, ali pa si ga she niso, hkrati pa niso sprejeli nobene od "resnic" za svojo.

Koliko pa druge drzhave spremljajo porochanje ali komentiranje v mednarodnih urednishtvih nashih mnozhichnih medijev?

Naj vam v ilustracijo navedem primer iz lastne prakse. Leta 1956, ko je na Madzharskem prishlo do znanega upora proti Sovjetkski zvezi, smo v zunanjepolitichni redakciji Slovenskega porochevalca menili, da se moramo do dogajanja tamkaj takoj opredeliti - ne glede na to, da nashe uradne, jugoslovanske ocene she ni - da ga moramo torej komentirati. Tako sem mislil, da zhe drugega dne, napisal kratek komentarchek, "obrobnik" smo mu rekli, da gre za vsenarodni upor proti stalinistichni politiki, ne pa morda za kontrarevolucijo. Dan ali dva po objavi tega "obrobnika", so nasho redakcijo zhe obiskali dva ali trije tuji atasheji za tisk, mislech oziroma poizvedujoch, che v tej oceni ne gre morda za kako posebno slovensko z Beogradom neusklajeno politiko; dejal bi, da so bili kar razocharani, ko so zvedeli, da to ni mnenje kakega foruma, ampak nas nekaj v zunanjepolitichnem urednishtvu.

Nekaj dni pozneje je Edvard Kardelj objavil dolgo, zelo obshirno marksistichno analizo dogajanj na Madzharskem. Njeno bistvo je bilo, kolikor se spomnim, da je v zachetku shlo za upor, ki pa se ga je polastila kontrarevolucija. A naj dodam: cheprav smo z nashim komentarjem prehiteli uradno oceno, in z njo tudi ne bili uglasheni, kakih represalij ni bilo.

Primerjava med vplivnostjo lokalnih in nacionalnih medijev?

V svojih okoljih so lokalni mediji dalech vplivnejshi od nacionalnih, pa naj gre za radio, televizijo ali tisk. Zaradi tega so "lokalne" strani v chasnikih med najbolj branimi stranmi v njih.

Ste v svojih komentarjih marsikaj predvideli, pa se je tako zgodilo?

Nekaj je tega, vendar menim, da novinarski poklic vsebuje predvsem predvidevanja na podrochju, ki ga prokrivash.

So novinarji danes boljshi od novinarjev pred tridesetimi leti?

Danes imamo prav gotovo nekaj izvrstnih peres, ki se jih ne bi branili niti najuglednejshi svetovni chasniki in agencije. Pa tudi v mojih chasih je bilo nekaj imen, katerih beseda je bila zelo odmevna in vplivna.

Kot poznavalca mednarodnih odnosov in polozhaja Republike Slovenije bi vas radi za konec pogovora vprashali, kaj menite o tem, ali nas bodo svetovne sile morda le potisnile nazaj v "jugoslovanski kotel" ali pa so nas morda zhe sprejele kot samostojen mednarodni subjekt?

Mislim, da se je nasha drzhava tako mednarodno uveljavila, da take nevarnosti skoraj ni vech.