Sonja Senjanovich – Perachich
PESMI IZ SPLITA
NISEM JABOLKO
(Nisen jabolko)
Povej mi,
narava chudovita,
kje sem doma?
Korenine po materi in ochetu
so nashle pot
in se razcvetele v meni
iz planin slovenskih
in morja dalmatinskega.
She zdaj me vabijo
bregovi zeleni,
kjer so ostala poletja,
borovnice v gozdu pa hmelj,
s katerim sem letela v nebo,
in ajda, vsa v cvetju,
da me v dushi rahlo zazebe.
Vse mi kliche:
Tu si doma!
Ti lepa narava, povej mi,
zakaj me delish na dva dela,
saj nisem jabolko, ki ga
lahko razrezhesh.
(Odlomek)
TOPLA BESEDA
(Besida cha suva zlata vridi / Besjeda topla)
Na gorah
je topla beseda
izgubljenemu vojaku
vredna suhega zlata
ponujena roka
ogreje bolj kot sonce
naredila bi vse kar je mogoche
kot da se ves chas zaveda
kako glas domachih iz daljave
neslishno vprashuje
kje si?
BESEDA POTRPLJENJA
(Besida strpjenstva)
Potrpljenje pritiska
od vsepovsod okrog nas,
dihamo s shkrgami!
Toda sestra ga lajsha
s slabotnim glasom.
»Saj bo bolje, bolje bo,
reshen bo, kdor zdrzhi!«
TAKO MALO POTREBUJEMO
(Malo nan triba)
Ah, tako malo potrebujemo,
nekaj krepkega za pod zob in zalogaj kruha,
zabeljen s toplo besedo.
In da telo
te drobtinice prebavi
po napornem dnevu,
da moresh zavzdihniti iz dna dushe
in s pogledom pobozhati
vso lepoto modrine
in otoke na oni strani kanala.
DED IN PALICA
(Dida i shchap / Dida i shtap)
Ded, sedech na prisojni strani,
bi rad zagrabil za palico.
A ta mu kot zanalashch
pada iz rok.
»...Dobro je, dobro,
dokler moresh vsaj
opozoriti nase ...«
TASHCHIN NASVET
(Sekrvin svit)
Che moj sin na vso moch preklinja
in poshilja ves svet k hudichu,
se ne oziraj na to
in odvrzi vse skupaj od sebe!
A povej mi: »Si sploh kdaj pomislila,
da tisti, ki se jezi, tudi prevech trpi!«
DNINAR IN TRI MARCHNE BURJE
(Tezhak i tri marchane bure)
V kratkih zimskih dneh
se vetrovi
izmenjavajo kot po nekakshnem receptu.
Burja tuli in vse premeche,
da za njo juzhni veter
spusti na zemljo gnilobo,
pa she jugozahodna lebichada zavija
in dvigne v zrak cholne in jih vrzhe na breg.
Potem pa spet razmetava
ohola burja z ledeno grivo
sunek za sunkom dninarjevo zemljo
in s svojimi zobmi trga gole trse.
Zdi se mu,
da mu po vsakem novem udaru
zasipava obrobke.
In na ves glas proseche kliche
tri marchne burje,
naj kje bolj visoko izpovejo svojo dusho,
njega pa naj mirno pustijo v vinograd.
V NJENEM LETU SHE JAZ POLETIM
(U ljetu njenom i ja letim)
Velikokrat naletim na chebelo ali oso in vidim
kako se borita za svoje malo zhivljenje
pa je drobno bitje ki se zdaj napreza
in se dviga in potone
in se spet dvigne
hotelo srkniti le kapljo solze
s tipalkami grabi za spolzko steno
ko ji pomolim palichico
pohiti in se hitro vzpne
se vsa mokra nekoliko zaustavi
razshiri krila
v njenem letu she jaz poletim
NEDOTAKNJENA DOLINA
(Netaknuta uvala)
Pod oljko mojega deda
sem skrila prgishche senc
da bi nekega pomladanskega jutra
odjezdila z marjanskih splitskih bregov
obraslih s koshenichnim bodichevjem
na vrh sonchnega sija
tam me prichakuje nedotaknjena dolina
tam ni bil she nihche
DIMNIKAR
(Shpacakamin / Dimnjachar)
Vnukom Franju, Milanu, Ivanu
in zagrebshkemu Ivanu
Hitreje kot veter
se shiri glas:
prishel je dimnikar
in vse otroke
na dvorishchu
popade strah
preplasheni
prikrito strmijo
v chrni obraz
v roke in chudne stvari
v njegovo orodje
v zhelezno kroglo
v metlico in krtacho
in v debelo zavito zhico
prestrasheno chakajo
vsak za svojim oglom
kdaj bo izginil s strehe
in odshel z dvorishcha
umazani chrni dimnikar
VEVERICA
(Vjeverica)
Vnuku Milanu
Veverica je moj mali vnuk
zdaj se vzpenja zdaj poskochi
maha z rochico se zagrabi za peto
spet
poleti navzgor
pa k srechi pade
v narochje mehko
spet teche teche
se prekopicava
se skrit od nekod oglasha
oprime se stola
se dvigne
in razshiri k nebu rochice
OPOMBA O AVTORICI
PESNISHKI SVET SONJE SENJANOVICH – PERACHICH
Sonja Senjanovich – Perachich nas v svojih pesnishkih zbirkah vedno znova popelje v Split svoje mladosti, kjer se je rodila leta 1923. Njena mati je bila Slovenka, vendar je mala Sonja odrashchala v hrvashkem okolju. O svoji mladosti je leta 1997 v splitski chakavski narechni hrvashchini objavila pesnishko zbirko s pravzaprav dvoumnim naslovom Dvori ditinstva moga, kar bi mogli prevesti »Gradovi« – pa tudi – »Dvorishcha mojega otroshtva«. Vendar predvsem druga varianta prevoda ustreza pesnichinemu svetu pa tudi njenemu otroshtvu v skromnih, vendar lepih razmerah, ki jih vedno znova ljubeznivo zarishe v svojih pesnishkih spominih. V njih opeva stari Split in pritegne bralca predvsem zaradi neposrednosti literarnega pristopa. S pomochjo bogatega splitskega chakavskega besedishcha ustvari avtentichno atmosfero in karakteristichno predstavi zanimivi lokalni kolorit s presezhnimi vrednostmi. Char te poezije temelji v svojevrstni in tezhko prevedljivi jezikovni sporochilnosti, s pomochjo katere nas hudomushno pa tudi romantichno idealizirano vodi v Split svoje mladosti, ki ga je danes zhe zakrila – podobno kot drugod po svetu – debela prashna plast tako imenovanega napredka, konzumizma in globalizma, a ga je pesnica samosvoje arhivirala v zbirki in tako ohranila kot avtentichni dokument starih zhivljenjskih nachinov, pa tudi mentalitete nekdanjih ljudi. Poseben spomenik je postavila svojemu dedu, a tudi materi in drugim druzhinskim chlanom, she posebej pa obmorski lepoti starega Splita in notranji lepoti njegovih malih ljudi, tezhakov, obrtnikov, delavcev in kmetov ter razlichnih posebnezhev in chudakov. V nekaterih otroshkih pesmih pa se je na stara leta razodela tudi vnukom in sploh mladim ljudem, v katerih vidi prihodnost. Svoje lirichne zapise, ki so velikokrat blizu naivnemu in preprostemu melosu ljudske pesmi, avtorica v zadnjem delu knjige stopnjuje v chustveno zanosne verze o razlichnih lastnostih jezika in besede kot najvechje vrednote. Toda nad vsem tem pestrim zhivljenjskim in duhovnim utripom kraljuje skrivnostna velichina morja, dalmatinske pokrajine in starega mesta ob Jadranu. Bogati, a usihajochi tradiciji starega sveta zna pesnica podariti novo zhivljenje in v posameznih pesnishko oblikovanih portretih in slikah predstaviti pestro panoramo »malih junakov«. Tem je ostala zavezana vse zhivljenje, med drugim tudi v zbirki vojne lirike Kruha dushi iz leta 1989 (med drugo svetovno vojno je bila partizanska bolnicharka, po vojni pa je sluzhbovala kot uradnica na splitski poshti in potem na pomorskem inshtitutu v Zagrebu).
Verjetno pa se ni mogla zadovoljiti le z enim samim jezikovnim registrom, naj je she tako poseben. Ochitno je hotela poiskati she drugo pot, na kateri bi svoje motive lahko predstavila tudi shirshemu obchinstvu – v hrvashki knjizhni shtokavshchini. Rezultat takega prijema je zbirka Kaplja darovana, ki je zagledala luch sveta ob slovenskem kulturnem prazniku, 8. februarju 2005, tudi s pomochjo splitskega slovenskega kulturnega drushtva Triglav. V posebnem oddelku te pesnishke zbirke sta namrech objavljena dva cikla (Sonchna pot, Pesem koreninam) v slovenshchini. Saj pesnica zheli stopiti v dialog s svojo preteklostjo, s svojim izvorom in predniki. S svojimi koreninami, ki so tudi v Sloveniji. Njena mati, kateri je napisala pretresljivo poetichno pismo Me slishish, mama, je bila, kot recheno, Slovenka, doma v blizhini Celja. V slovenskih pesmih, v katerih idealizirano sanja »o borovnicah v gozdu« in »hmelju« ter o »zelenih bregovih«, o »ajdi« in »slovenskih planinah«, je tudi veliko otozhnosti in zhalosti. Avtorica se spominja zgodnjega otroshtva, v katerem je trpela zaradi »dvojnosti« in »drugachnosti«, ko so se v Splitu chudili njenemu »tujemu« nesplitskemu naglasu, ki ga je v njej pustila materina slovenshchina. Vendar se je ni nikoli prav nauchila, chesar ji je zdaj, na starost, zhal. Toda mater skusha opravichiti, saj v skromnih razmerah, v katerih so zhiveli, sredi tezhkega dela za druzhino in dom, ni imela chasa, da bi s hcherko gojila slovensko govorico. Za trenutek se zdi, da povzrocha ta jezikovna dvojnost v pesnici asimetrijo, vendar prav s pesmijo Nisen jabolko, v kateri uporabi oba jezika, slovenshchino in splitsko chakavsko hrvashchino, dokazhe, da ni »jabolko, ki ga lahko razrezhesh«. Prav iz posebnosti in »dvojnosti« svojega izvora raste Sonja Senjanovich – Perachich v novo smiselno zhivljenjsko skladnost, ki korenini v spravnem srechanju z drugachnostjo.
Izbor, prevod in opomba Lev Detela