Revija SRP 89/90

Sonja Senjanovich – Perachich

 

PESMI IZ SPLITA

 

 

NISEM JABOLKO

(Nisen jabolko)

 

Povej mi,

narava chudovita,

kje sem doma?

 

Korenine po materi in ochetu

so nashle pot

in se razcvetele v meni

iz planin slovenskih

in morja dalmatinskega.

 

She zdaj me vabijo

bregovi zeleni,

kjer so ostala poletja,

borovnice v gozdu pa hmelj,

s katerim sem letela v nebo,

in ajda, vsa v cvetju,

da me v dushi rahlo zazebe.

 

Vse mi kliche:

Tu si doma!

 

Ti lepa narava, povej mi,

zakaj me delish na dva dela,

saj nisem jabolko, ki ga

lahko razrezhesh.

 

(Odlomek)

 

 

 

TOPLA BESEDA

(Besida cha suva zlata vridi / Besjeda topla)

 

Na gorah

je topla beseda

izgubljenemu vojaku

vredna suhega zlata

 

ponujena roka

ogreje bolj kot sonce

 

naredila bi vse kar je mogoche

kot da se ves chas zaveda

kako glas domachih iz daljave

neslishno vprashuje

kje si?

 

 

 

BESEDA POTRPLJENJA

(Besida strpjenstva)

 

Potrpljenje pritiska

od vsepovsod okrog nas,

dihamo s shkrgami!

 

Toda sestra ga lajsha

s slabotnim glasom.

 

»Saj bo bolje, bolje bo,

reshen bo, kdor zdrzhi!«

 

 

 

TAKO MALO POTREBUJEMO

(Malo nan triba)

 

Ah, tako malo potrebujemo,

nekaj krepkega za pod zob in zalogaj kruha,

zabeljen s toplo besedo.

 

In da telo

te drobtinice prebavi

po napornem dnevu,

da moresh zavzdihniti iz dna dushe

in s pogledom pobozhati

vso lepoto modrine

in otoke na oni strani kanala.

 

 

 

DED IN PALICA

(Dida i shchap / Dida i shtap)

 

Ded, sedech na prisojni strani,

bi rad zagrabil za palico.

 

A ta mu kot zanalashch

pada iz rok.

 

»...Dobro je, dobro,

dokler moresh vsaj

opozoriti nase ...«

 

 

 

TASHCHIN NASVET

(Sekrvin svit)

 

Che moj sin na vso moch preklinja

in poshilja ves svet k hudichu,

se ne oziraj na to

in odvrzi vse skupaj od sebe!

 

A povej mi: »Si sploh kdaj pomislila,

da tisti, ki se jezi, tudi prevech trpi!«

 

 

 

DNINAR IN TRI MARCHNE BURJE

(Tezhak i tri marchane bure)

 

V kratkih zimskih dneh

se vetrovi

izmenjavajo kot po nekakshnem receptu.

 

Burja tuli in vse premeche,

da za njo juzhni veter

spusti na zemljo gnilobo,

pa she jugozahodna lebichada zavija

in dvigne v zrak cholne in jih vrzhe na breg.

 

Potem pa spet razmetava

ohola burja z ledeno grivo

sunek za sunkom dninarjevo zemljo

in s svojimi zobmi trga gole trse.

Zdi se mu,

da mu po vsakem novem udaru

zasipava obrobke.

 

In na ves glas proseche kliche

tri marchne burje,

naj kje bolj visoko izpovejo svojo dusho,

njega pa naj mirno pustijo v vinograd.

 

 

 

V NJENEM LETU SHE JAZ POLETIM

(U ljetu njenom i ja letim)

 

Velikokrat naletim na chebelo ali oso in vidim

kako se borita za svoje malo zhivljenje

pa je drobno bitje ki se zdaj napreza

in se dviga in potone

in se spet dvigne

hotelo srkniti le kapljo solze

s tipalkami grabi za spolzko steno

ko ji pomolim palichico

pohiti in se hitro vzpne

se vsa mokra nekoliko zaustavi

razshiri krila

v njenem letu she jaz poletim

 

 

 

NEDOTAKNJENA DOLINA

(Netaknuta uvala)

 

Pod oljko mojega deda

sem skrila prgishche senc

 

da bi nekega pomladanskega jutra

odjezdila z marjanskih splitskih bregov

obraslih s koshenichnim bodichevjem

 

na vrh sonchnega sija

 

tam me prichakuje nedotaknjena dolina

tam ni bil she nihche

 

 

 

DIMNIKAR

(Shpacakamin / Dimnjachar)

 

Vnukom Franju, Milanu, Ivanu

in zagrebshkemu Ivanu

 

 

Hitreje kot veter

se shiri glas:

prishel je dimnikar

in vse otroke

na dvorishchu

popade strah

 

preplasheni

prikrito strmijo

v chrni obraz

v roke in chudne stvari

v njegovo orodje

v zhelezno kroglo

v metlico in krtacho

in v debelo zavito zhico

 

prestrasheno chakajo

vsak za svojim oglom

kdaj bo izginil s strehe

in odshel z dvorishcha

 

umazani chrni dimnikar

 

 

 

VEVERICA

(Vjeverica)

 

Vnuku Milanu

 

Veverica je moj mali vnuk

zdaj se vzpenja zdaj poskochi

maha z rochico se zagrabi za peto

spet

poleti navzgor

pa k srechi pade

v narochje mehko

 

 

spet teche teche

se prekopicava

se skrit od nekod oglasha

 

 

oprime se stola

se dvigne

in razshiri k nebu rochice

 

 

 

OPOMBA O AVTORICI

 

PESNISHKI SVET SONJE SENJANOVICH – PERACHICH

 

Sonja Senjanovich – Perachich nas v svojih pesnishkih zbirkah vedno znova popelje v Split svoje mladosti, kjer se je rodila leta 1923. Njena mati je bila Slovenka, vendar je mala Sonja odrashchala v hrvashkem okolju. O svoji mladosti je leta 1997 v splitski chakavski narechni hrvashchini objavila pesnishko zbirko s pravzaprav dvoumnim naslovom Dvori ditinstva moga, kar bi mogli prevesti »Gradovi« – pa tudi – »Dvorishcha mojega otroshtva«. Vendar predvsem druga varianta prevoda ustreza pesnichinemu svetu pa tudi njenemu otroshtvu v skromnih, vendar lepih razmerah, ki jih vedno znova ljubeznivo zarishe v svojih pesnishkih spominih. V njih opeva stari Split in pritegne bralca predvsem zaradi neposrednosti literarnega pristopa. S pomochjo bogatega splitskega chakavskega besedishcha ustvari avtentichno atmosfero in karakteristichno predstavi zanimivi lokalni kolorit s presezhnimi vrednostmi. Char te poezije temelji v svojevrstni in tezhko prevedljivi jezikovni sporochilnosti, s pomochjo katere nas hudomushno pa tudi romantichno idealizirano vodi v Split svoje mladosti, ki ga je danes zhe zakrila – podobno kot drugod po svetu – debela prashna plast tako imenovanega napredka, konzumizma in globalizma, a ga je pesnica samosvoje arhivirala v zbirki in tako ohranila kot avtentichni dokument starih zhivljenjskih nachinov, pa tudi mentalitete nekdanjih ljudi. Poseben spomenik je postavila svojemu dedu, a tudi materi in drugim druzhinskim chlanom, she posebej pa obmorski lepoti starega Splita in notranji lepoti njegovih malih ljudi, tezhakov, obrtnikov, delavcev in kmetov ter razlichnih posebnezhev in chudakov. V nekaterih otroshkih pesmih pa se je na stara leta razodela tudi vnukom in sploh mladim ljudem, v katerih vidi prihodnost. Svoje lirichne zapise, ki so velikokrat blizu naivnemu in preprostemu melosu ljudske pesmi, avtorica v zadnjem delu knjige stopnjuje v chustveno zanosne verze o razlichnih lastnostih jezika in besede kot najvechje vrednote. Toda nad vsem tem pestrim zhivljenjskim in duhovnim utripom kraljuje skrivnostna velichina morja, dalmatinske pokrajine in starega mesta ob Jadranu. Bogati, a usihajochi tradiciji starega sveta zna pesnica podariti novo zhivljenje in v posameznih pesnishko oblikovanih portretih in slikah predstaviti pestro panoramo »malih junakov«. Tem je ostala zavezana vse zhivljenje, med drugim tudi v zbirki vojne lirike Kruha dushi iz leta 1989 (med drugo svetovno vojno je bila partizanska bolnicharka, po vojni pa je sluzhbovala kot uradnica na splitski poshti in potem na pomorskem inshtitutu v Zagrebu).

 

Verjetno pa se ni mogla zadovoljiti le z enim samim jezikovnim registrom, naj je she tako poseben. Ochitno je hotela poiskati she drugo pot, na kateri bi svoje motive lahko predstavila tudi shirshemu obchinstvu – v hrvashki knjizhni shtokavshchini. Rezultat takega prijema je zbirka Kaplja darovana, ki je zagledala luch sveta ob slovenskem kulturnem prazniku, 8. februarju 2005, tudi s pomochjo splitskega slovenskega kulturnega drushtva Triglav. V posebnem oddelku te pesnishke zbirke sta namrech objavljena dva cikla (Sonchna pot, Pesem koreninam) v slovenshchini. Saj pesnica zheli stopiti v dialog s svojo preteklostjo, s svojim izvorom in predniki. S svojimi koreninami, ki so tudi v Sloveniji. Njena mati, kateri je napisala pretresljivo poetichno pismo Me slishish, mama, je bila, kot recheno, Slovenka, doma v blizhini Celja. V slovenskih pesmih, v katerih idealizirano sanja »o borovnicah v gozdu« in »hmelju« ter o »zelenih bregovih«, o »ajdi« in »slovenskih planinah«, je tudi veliko otozhnosti in zhalosti. Avtorica se spominja zgodnjega otroshtva, v katerem je trpela zaradi »dvojnosti« in »drugachnosti«, ko so se v Splitu chudili njenemu »tujemu« nesplitskemu naglasu, ki ga je v njej pustila materina slovenshchina. Vendar se je ni nikoli prav nauchila, chesar ji je zdaj, na starost, zhal. Toda mater skusha opravichiti, saj v skromnih razmerah, v katerih so zhiveli, sredi tezhkega dela za druzhino in dom, ni imela chasa, da bi s hcherko gojila slovensko govorico. Za trenutek se zdi, da povzrocha ta jezikovna dvojnost v pesnici asimetrijo, vendar prav s pesmijo Nisen jabolko, v kateri uporabi oba jezika, slovenshchino in splitsko chakavsko hrvashchino, dokazhe, da ni »jabolko, ki ga lahko razrezhesh«. Prav iz posebnosti in »dvojnosti« svojega izvora raste Sonja Senjanovich – Perachich v novo smiselno zhivljenjsko skladnost, ki korenini v spravnem srechanju z drugachnostjo.

 

Izbor, prevod in opomba Lev Detela