Revija SRP 89/90

Polde Bibich

 

 

MATJAZH KLOPCHICH VULGO MATJAZHEK

 

Pariz. Nekega poletnega dne. Stopnice na Sacré-Coer. Vzpenjam se, ko nenadoma zagledam, kako sestopa proti meni Matjazh Klopchich. Nisem bil presenechen, Matjazh je velikokrat potoval v Pariz. Zaradi kinoteke, v kateri je bil stalen gost. Vesel sem mu zaklical: »Hej! Kaj pa ti tukaj?«

Klopchich me je debelo pogledal. Nekaj je zamrmral po francosko in shel naprej. Chudno se mi je zdelo, da se tako shali. To ni bilo v njegovi navadi. In ne v njegovi naravi. Spustil sem se do njega: »Daj no! Kaj ti pa je? Sem te s chim uzhalil?« Neprijazno mi je zabrusil: »Je vous ne connais pas!« In je odvihral.

Nisem mogel razumeti, tudi ne moja zhena, ki je bila z mano. Bila sva preprichana, da sva srechala Klopchicha. Mogoche pa le ni bil Matjazh? Toda ves videz, tudi nachin oblachenja, plashch, sivi klobuk, celo glas, vse je bilo Klopchich. Ni bil enak, isti je bil. Popoln dvojnik.

Ko se danes spominjam tistega dogodka, po vseh letih, ki sem jih v precejshnji meri prezhivel ob njem, mi je jasno, da ni imel dvojnika samo v Parizu, marvech tudi v sebi. Ko sem ga prvich srechal, leta 1954 pri predstavi Romea in Julije v ljubljanski Drami, je bil prav tako nepristopno odbijajoch kot njegov parishki dvojnik. Nastopal je pri predstavi skupaj z nekaterimi chlani sabljashkega kluba. Shtudentje igralske akademije smo statirali. Kadar nas je bilo premalo, so najeli she shtudente drugih fakultet. Med nami so vladali nekakshni hierarhichni odnosi. Shtudentje akademije smo bili pomembnejshi od drugih. Oziroma vsaj chutili smo se tako. Drugi statisti so nam to priznavali. Sabljachi pa ne. Shteli so se za »nekaj vech«. To so nam pokazali na ta nachin, da se niso pogovarjali z nami. She pozdravljali se skoraj nismo. Ker je bil Klopchichev oche direktor Drame, so imeli privilegij pri slachilnici. Tudi to smo jim zamerili. Za nas so bili kratko malo domishljavci.

Klopchichevega sabljashkega sodelovanja z Dramo ne bomo nashli v chlankih enciklopedij. Niti njegovih dveh scenografij iz leta 1966 – za Uchene zhenske (rezhiserja Jana) in Strichka Vanja (rezhiserja Hienga) – ne omenjajo. To je pa vse, kar je ustvaril v gledalishchu, cheprav si je zhelel vech, tudi kakshne rezhije. Svojo ljubezen do gledalishcha mu je uspelo uresnichiti samo z rednim spremljanjem predstav. To mu je pomagalo, da je dobro poznal igralce, che ne drugache, pri zasedbah.

Tri leta po Romeu sva se spet srechala. To pot pri filmu. Dobro morje. Bil je asistent scenografa Nika Matula. Dva Janeza – Vrhovec in Chuk – pa jaz, nerazdruzhljiva trojka, smo igrali vechje vloge. Bili smo ribishka klapa (v filmu), po snemanjih pa bohemska, ko smo se sproshchali v oshtarijah. Klopchichu nashe veseljachenje ni bilo pogodu. Gledal nas je postrani, skoraj zanichljivo, imel nas je za neresne. Mi njega pa za malomeshchana.

Lepega dne je »domishljavec in malomeshchan« Klopchich prisedel k moji drushchini. Neverjetno! Bilo je v klubu Drame. Ne samo, da je prisedel, ponudil mi je celo vlogo v filmu Zgodba, ki je ni. Bil sem izjemno presenechen. Ne samo, ker sem vedel, da moje zasebno zhivljenje ni po Klopchichevem okusu, mislil sem tudi, da prav tako prezira moje igralstvo. Kaj sem hotel, pristal sem. In tako se je zachelo moje najbolj plodovito sodelovanje s katerim od rezhiserjev, filmskih prav gotovo. In zachel sem spoznavati dvojnika v njegovi osebnosti – »Matjazhka«. Tako smo o njem govorili. Najbolj duhovito je pomanjshevalnica zvenela v zagrebshki intonaciji snemalca Tomislava Pinterja. Ta ga je tudi v resnici tako klical, posebno, kadar ni bil zadovoljen z njim. A to je bilo pozneje.

Zgodbo, ki je ni smo snemali na Bledu. Samo ponochi. Chez dan smo se kopali, vozili s cholni po jezeru, ko se je stemnilo, pa v Kazino, kjer smo uprizarjali kavarnishki orkester. Delo ni bilo naporno, bilo je zabavno, imeli smo se lepo.

Zhe prvi snemalni dan sem zachel obchudovati Klopchicha in njegov nachin dela, njegovo pripravljenost, profesionalnost. Tega pri slovenskih rezhiserjih, tistih, s katerimi sem delal seveda, nisem bil vajen. Na primer zagonetna »os«, s katero se danes, v chasu dolgih kadrov, ne ukvarjajo vech. Takrat pa so bile smeri snemanja podvrzhene strogim pravilom, ki so preprechevala, da bi slika preskochila »os« in bi se junaka na platnu ne pogovarjala, marvech bi govorila drug mimo drugega, vsak v svojo smer. Tega nashi takratni rezhiserji niso ne znali ne razumeli in so zaradi tega na dolgo in shiroko razpravljali z asistenti in snemalci, kam naj igralec gleda. Muchno! Pri Klopchichu tega ni bilo. Smeri in os je obvladal. Pa she druga »obrtna« znanja. Kakor je bil globoko chutecha umetnishka dusha, tako je izjemno poznal tudi obrtnishka pravila filma. Celo v osvetljavo se je vtikal, chesar drugi rezhiserji niso pocheli. Med jugoslovanskimi filmskimi fotografi je bil najbolj umetnishki Rudi Vavpotich. Nich chudnega, da ga je hotel za sodelavca predvsem Klopchich. Rudi je bil nadvse prijazen in ljubezniv. Ko pa je postavljal luch, je bil kot stekel pes na verigi. Ves chas je renchal, kot da bo vsak chas shavsnil, rezhiserja seveda, ki postavlja tako neumne kadre. Klopchich pa je opustil statiko, kar je bilo she posebej tezhavno za osvetlitev. Kamera se je kar naprej gibala. »Ta bo she hotel, da svetim okrog vogala!« Vendar ga je Klopchich vedno preprichal in ko je na projekcijah Rudija fotografija zadovoljila, se je potolazhil. Do trenutka, ko je Klopchich zahteval, da neki kader osvetli samo s svecho. Vavpotich se je ostro uprl. A kadar si je Klopchich vbil kaj v glavo, je to hotel imeti. Bilo je precej vrochih debat. Vavpotich je godrnjal v koshate brke. Bil je na robu obupa. Nazadnje ga je Klopchich, ki se je spoznal tudi na fotografijo, le pretental. Namignil mu je, kakshno blendo in kakshen objektiv naj uporabi. In se je spet posrechilo. Vavpotich ni mogel verjeti.

Da je Klopchich dosegel, kar si je zamislil, da je dobil, kar je hotel, si je pomagal z vsem mogochim, najbolj pa z vztrajno trmo. Ko je pripravljal Papirnate avione, si je za glavno vlogo (tega she danes ne razumem) zamislil mene. To je chisto ljubimska vloga. Mene pa »ljubimska stroka« ni zanimala, privlachil me je »karakter«, in v to smer so me usmerjali tudi na akademiji in drugi rezhiserji. Zato sem vlogo odklonil. Vsa vztrajnost Klopchichu ni pomagala. Prepricheval me je, da je ta vloga moja zadnja prilozhnost, da igram ljubimca. »Ne in ne!« sem vztrajal. Lepega dne mi je zhena rekla: »Klopchich je bil pri meni. Zaradi filma. Tega res ne smesh odkloniti!« Seveda – takrat sva si z zheno skushala urediti stanovanjske razmere, za to pa je bil potreben denar. Klopchich je spet uspel. S pomochjo moje zhene, ki sem ji pozneje vechkrat kar zares ochital, da me je prodala. Ko so na televiziji pripravljali Cvetje v jeseni, so uredniki, prireditelj besedila Mitja Mejak in Klopchichev svetovalec in sodelavec, predvsem pa prijatelj Andrej Hieng videli v vlogi doktorja Janeza – Borisa Kralja. Po dolgih razpravah je Klopchich pristal na poskusno snemanje. Ker pa se je bal, da bi se mi zdelo neumno, da bi v letih, ki sem jih imel, she hodil na poskusna snemanja, me je prosil, naj le grem, chesh: »Jaz sem se zhe itak odlochil – zate.« Pri tem je ostalo. Spet je obveljala njegova.

Tudi sam – kot igralec – sem se moral vechkrat ukloniti njegovim zahtevam. Za dogajanje scene »zhiberdej« si je zamislil bukov gozd pod vrhom Blegosha, na tisti strani, kjer ni ceste. Mene je prav takrat muchil ishias. Zaradi bolechin v krizhu sem zelo tezhko hodil. Predlagal sem mu, naj prestavi snemalno mesto. Na Rozhniku ali Toshkem chelu so enako lepi bukovi gozdovi. Dostopni! Saj ni shlo samo zame, tudi vso tezhko opremo od kamer, stativov in blend do vsega mogochega, kar se potrebuje pri snemanju, je bilo treba na ramah znositi po strmini. Klopchich se ni vdal. Moral sem se prestokati chez brezpotje do snemalnega mesta. Pa je bilo tam res tako nenadomestljivo lepshe? Ne vem! Prizor v filmu je vsekakor lep.

Bolj kot taki organizacijsko-tehnichni nesporazumi so pomembni »umetnishki«. Spochetka me je motilo, ker je pri govoru zahteval cezure kar sredi stavka, brez prave logike. Nekako sem se navadil najti kompromis med njegovim in mojim slishanjem izjave, kar mi je konchno pomagalo tudi pri oblikovanju lastnega gledalishkega govora. Do besa pa me je spravila zahteva po gesti, ki se mi je zdela nagnusno sladkobna – zhajfa! Moj upor ni pomagal. V nekem kadru sem moral partnerko (Snezhano Nikshich) z blazinico kazalca pobozhati v ravni chrti prek chela in chez nos do ust. »Grozno!« A se je izteklo priblizhno tako kot pri osvetlitvi s svecho. Prizor ni bil »grozen«. Mogoche malo »hecen«, ampak znosen.

Vedno bolj sem spoznaval Matjazhevega notranjega dvojnika. Klopchich je bil resen, studiozen, razmishljajoch, inteligenten, izobrazhen, njegov notranji dvojnik, zaradi katerega so mu sodelavci pravili »Matjazhek«, pa je bil otrochji in naiven – sancta simplicitas. Po otrochje je pri zajtrku sprasheval, kaj se je prejshnji vecher dogajalo v ekipi. Posebej so ga zanimale kakshne pikanterije. Nismo si mogli kaj, da si ne bi izmishljali zgodbic, ki jih je Matjazhek vneto poslushal in jim tudi verjel. Na sceni je Klopchich zahteval vzoren red. Posebej je bil alergichen na alkohol. Toda tistega, ki je bil pod vplivom maliganov, Matjazhek vechinoma ni lochil od treznega. Kadar je Klopchich treznega obdolzhil opitosti, ga je bilo skoraj nemogoche preprichati o nasprotnem. Ko pa je bil Mirko nekega dne precej nalit, me je Klopchich vprashal: »Mislish, da je pil?« – »Kje pa!« sem skushal biti chim bolj preprichljiv. In Matjazhek mi je verjel. Kadar pa je za koga, tudi po krivem, verjel, da se ni odrekel pijachi, mu Klopchich zlepa ni dal vloge.

V Klopchichevo dvojnost sodijo tudi nekakshni »Matjazhkovi« – naj tako rechem – freudovski lapsusi, ki so nastajali zaradi tega, ker je bil z vso svojo miselno energijo zavzet s filmom in so mu bile vsakdanjosti nepomembne. Ko smo snemali v Svechini (v cerkvi in na cesti), smo potrebovali pomoch zhupnika v cerkvi in milichnika na cesti. Naj smo ga she tako opominjali, Matjazhek je oba striktno narobe naslavljal – »gospod milichnik« in »tovarish zhupnik«.

Bil je zahteven pri obnashanju drugih, sam pa je (ali njegov dvojnik?) lahko storil kaj povsem neumljivega. Predvsem takrat, ko je ustvarjal nov film. Ko smo hodili po ljubljanskih konfekcijskih trgovinah – kostumerka, Matjazh in jaz, da bi izbrali obleke za vlogo v Papirnatih avionih, – po nashih trgovinah niso imeli nichesar po zahodnjashki, »demokratichni« modi; zhiveli smo pach v socialistichni sivini. Kdor je hotel biti modno oblechen, je moral v Trst. Matjazh je bil precej zhivchen, nich mu ni bilo vshech. Nenadoma pa smo na Cankarjevi srechali moshkega, ki je nosil suknjo iz velurja. Moral jo je dobiti iz Trsta, che zhe ne iz Pariza. Klopchich je planil: »To!« In zhe je prijel sprehajalca za komolec: »Bi stopili z nami v vezho?« Potegnil ga je v prvo vezho. S kostumerko sva shla za njima. Tam je Klopchich presenechenemu gospodichu razlagal, da prav táko suknjo potrebujemo za film, in ga nagovarjal, naj nam jo proda. Tega neznanec ni hotel, je pa pristal, da nam jo posodi. Matjazhek mu je stezhka dovolil, da je odshel domov v svoji suknji, ki jo je pozneje shel nekdo iskat. No, takih stvari se je Klopchich nauchil od filmarjev, ko je she asistiral Niku Matulu. Posebno rekviziterji so uporabljali vsakrshna sredstva, da so dobili kak redek rekvizit. Celo tatvine se niso ustrashili. Pa ne v svojo korist, marvech da bi obogatili skladishche. Tako smo pri Cvetju v jeseni imeli opravka celo s policijo. Le da Matjazh pri tem ni bil udelezhen. Tako dalech se ni spushchal, kljub temu, da je bil pripravljen veliko storiti za svojo umetnost.

Prvi dvojnik, ki je zhivel v njegovi osebnosti, je bil kultivirani razumnik, za katerega velja, da »che je slovenski film hrepenel po umetnosti, jo je s Klopchichem dobil« (Zdenko Vrdlovec). Drugi dvojnik je bil nash otrochji »Matjazhek«, filmski razvajenchek. Njegova razvajenost se je kazala v tem, da je moral dobiti vse, kar si je pozhelel. Sicer so bili tudi drugi rezhiserji taki, a »Matjazhek« je bil hujshi, obenem pa prisrchen, vztrajen, a ne grob. Med vojno so ga skrivali oefarji, ker sta bila njegova starsha v partizanih. Morda od tod njegova razvajenost, ker je skushal nadoknaditi zamujeno. Nanj je pazila tovarishica Zhlendrova, uchiteljica, ki je pozneje uchila mojo hcherko. Bila je prijazna zhenska. Ko bi morala v chetrtem razredu otrokom razlozhiti spolnost, nas je na roditeljskem sestanku prosila, naj mi to storimo. »Ko hochem zacheti in vidim pred sabo njihove nedolzhne ochi, se mi grlo zapre.« To seveda nekaj pove tudi o Matjazhku, ki je vedril pod okriljem dobre, nepokvarjene tovarishice Zhlender. Ohranil jo je v lepem spominu. So bile Matjazhkove »psiholoshke posebnosti« deloma posledica tistih chasov?

Klopchich si je izbiral sodelavce med ljudmi, ki so mu bili po delu nekako podobni in jim je zaupal. To so bili scenograf Niko Matul, kostumografinja Alenka Bartl, snemalca Rudi Vavpotich in predvsem Tomislav Pinter - Picho, organizator Franci Zajc, pisec dialogov in dramaturshki svetovalec Andrej Hieng ... Podobno je bilo z igralci. Zasedal je neko vech ali manj stalno skupino. Zachelo se je zhe pri Zgodbi, ki je ni. Od njegovih »stalnih« smo bili tam Dare Ulaga, Tone Slodnjak, Mirko Bogataj ... Ljubljana je ljubljena je naslov dveh Klopchichevih filmov. Res jo je ljubil, Ljubljano, tudi v filmih, kjer ni v ospredju, zadiha iz gibljivih slik rahla nostalgija po njej. Cheprav se je v Cvetju (izjemoma) ponorcheval iz nje, je o njej zapustil sanjski spomenik. Zaradi njegovega toplega obozhevanja godbeniki v Zgodbi spominjajo na nekatere takrat znane in znamenite muzikante, ne na tiste, ki so igrali le po gimnazijah, marvech na one, ki so igrali po barih Slon in Nebotichnik, obenem pa zhe nastopali tudi z Bojanom Adamichem. Na tiste, ki so se borili za jazz in so bili na ta nachin podobni mladim literatom, ki jim je bila ideal »intima« (metaforichno recheno). Torej boj proti socialistichnemu realizmu. Tone Slodnjak je spominjal na trobentacha Atija Sossa, drobni, suhljati Vinko Hrastelj je v filmu sicer igral bobnarja, a je bil rahel spominski preblisk Mishka Hochevarja, ki je v resnici igral kontrabas, jaz sem imel kot kitarist v mislih Levchka Ponikvarja. V Papirnatih avionih pa sem »igral« umetnika Leona Dolinshka, nekaj chasa nashega gledalishkega, doslej v SNG edinega redno zaposlenega fotografa, ki ga je Klopchich visoko cenil in je film gradil tudi na njegovih fotkah. Da bi bil Leon model za ta lik, je Matjazh pozneje zanikal. Sicer je res, da film ni prikazoval Leonovega zhivljenja, a fotograf v Avionih je povsem ustrezal znachaju Leona Dolinshka, ki je sicer tudi sam igral v enem Klopchichevih kratkih filmov. Gesta s kazalcem je imela nekaj skupnega z njegovim znachajem – kot bi bila njegova.

Klopchicheva snemanja so tekla zelo urejeno. Brez vpitja in rjovenja in metanja kamenja v igralce kot pri mnogih drugih rezhiserjih. Neverjetno je vse delovalo. Skoraj brez spodrsljajev. No, kdaj se je dalo tudi Klopchichev red malce omajati. To se mi je posrechilo pri Zgodbi. Muzikanjtje smo po konchanem delu odhajali v Toplice na viski z veliko smeha. Nekoch, ko smo snemali prizor z rokohitrcem, pa me je Matjazh hotel v kadru brez pravega razloga, samo sedel naj bi tam, da slika ne bi bila prevech enolichna in konvencionalna. Moji soigralci so odshli, jaz sem moral ostati. Prigovarjal sem Matjazhu, naj me spusti. Seveda me ni. Uzhaljen sem mu rekel: »Ga bom pa hipnotiziral, charovnika!« Matjazh se je smejal.

Ko smo snemali, sem prav butasto buljil v rokohitrca, ki je »charal« s tenishkimi zhogicami. Ochitno sem ga motil, kar sem tudi hotel. Zhogice so letele na vse strani. Ni jih mogel obvladati. Matjazh je prekinjal snemanje. »Stop! She enkrat! Kamera!« Ni pomagalo. Zhogic mu ni uspelo umiriti. Pa je Matjazhek kislo rekel: »Pustite Bibicha! Menda ga je res hipnotiziral.« Vesel sem odshel, filmarji pa so kader v hipu posneli.

V chasih Klopchichevih zachetkov pri filmu je veljalo, da slovenski igralci nismo »filmski«, zato so v slovenskih filmih igrali predvsem »juzhnjaki«, chesar tudi gledalci niso marali, kar prichajo njihove pripombe v chasopisnih pismih bralcev. Klopchich moshkih igralcev ni iskal po Srbiji in Hrvashki, razen Tadicha in Sherbedzhija, zato pa je imel v zhenskih vlogah skoraj same Beograjchanke. Vendar je kmalu spoznal, da so tudi Slovenke odlichne igralke, zlasti ko je angazhiral Mileno Zupanchich, ki je pripomogla, da smo fantje iz »klape Klopchichevih igralcev« postali ljudje.

Prav! Natrosil sem nekaj chench o Matjazhku. Najbrzh se to ne spodobi za »in memoriam«, a pisal sem vse to s simpatijami do prijatelja. Predvsem pa je Klopchichevo kontroverzno, a visoko umetnost mogoche bolje razumeti, che poznash njegove znachajske posebnosti. Sam sem ga moral dodobra spoznati, preden sem se otresel stereotipa o malomeshchanu. Zato sem skushal s svojim zapisom pomagati k spoznavanju Matjazha Klopchicha s prikazom svoje, na trenutke hudomushne podobe nashega rezhiserja. O njegovem pomenu, o neverjetni shirini rezhiserja, ki je znal poleg povsem hermetichnih, radikalno novovalovskih filmov (Oxygen) posneti tudi lirichne ljudske filme, kot je, recimo, »domachijsko« Cvetje v jeseni, bodo pisali filmski teoretiki.