Revija SRP 89/90

Miha Andreash

 

PRAZNOST SVETA

 

 

Al na t'gà svetá plachilo

   mislim, vidim vse narob',

rad bi dal to oblachilo

   moje dushe noter v grob.

Le po miru moja dusha

   le pokoja si zheli,

pa nihcher ji to ne únsha,

   ona ga ne zadobi.

 

En'ga brata rad bi najshel,

   de bi mojih misel bil,

al zastojn tok dalech zajshel,

   ker sim njà sencò lovil.

Le na prsih mu sloneti,

   njemu vse zavupati,

oj de b' blo to srecho 'meti,

   to veselje vzhivlati!

 

Odpovej se le tim zheljam,

   tŕpi volno, o srcé!

Glej, pod srecho in veseljam

   tudi zhalost skrita je.

Poj Bogú hvalezhne pesmi,

   chrez ljudi kar ne mrmraj;

le obsezhi vse v ljubezni,

   vse za brate ti spoznaj!

 

T'gà zhivlenja zavezile,

   ti nesrechne spremishluj,

jim prvúnshaj dobre dele,

   jim povsod na strani stuj.

De lih nochjo greh pustiti,

   djanje njih t'gà vredno ni,

morash vender jih ljubiti,

   ker te Bog tako vuchí.

 

 

Le verjemi, ura pride,

   preshla bo njih tème nuch,

ker se bozhja volja zide,

   svétla jim bo prava luch.

Oni bodo vse spoznali,

   kakor ti sedaj spoznash,

Bogu chest in hvalo dali,

   kakor jo ti njemu dash.

 

 

(ok. 1800)

 

 

 

 

 

 

___________

 

OPOMBA K ANDREASHU

 

Miha Andreash (28. 9. 1762 – 27. 5. 1821; rojen in umrl v Bistrici v Zgornjem Rozhu na Koroshkem) je poleg Andreja Shusterja Drabosnjaka drugo najbolj znano ime med bukovniki, slovenskimi koroshkimi samoukimi literati. Bil je kmet in tkalec; zaradi zasluzhka in izpopolnjevanja v tkalski obrti je potoval tudi po nemshkih predelih Avstrije. V otroshtvu je bil brez shole ali zasebnega pouka, pozneje se je sam nauchil slovensko in nemshko brati in pisati. Kot cerkveni pevec je poleg posvetnih in cerkvenih pesmi zlagal tudi melodije, cheprav ni znal pisati not. Po izrochilu sta bila prijatelja z Drabosnjakom, pogovarjala naj bi se »v rajmih«. Matija Ahacel (1779-1845), rojak iz Rozha, celovshki profesor matematike in naravoslovja, preroditelj koroshkega slovenstva, mecen in vzgojitelj, pisec strokovnih chlankov v nemshchini o kmetijstvu, je Andreasha seznanil z nemshko poezijo in filozofijo. O Andreashu je znano, da je bil skrben gospodar, resnega znachaja; takega kazhejo tudi njegove pesmi, ki so po vsebini versko moralistichno meditativne, po obliki in jeziku pa najbolj izdelane med bukovnishkim pesnishtvom; obveljal je kot najvechji pesnishki talent med bukovniki.

 

Ohranjenih je le osem Andreashevih pesmi, a tudi glede teh je nekaj negotovosti; nekatere so verjetno le prevodi ali priredbe iz nemshchine, popravljal pa jih je najbrzh Slomshek, ki je skupaj z Ahaclom leta 1833 v Celovcu izdal zbornik Pesme po Koroshkim ino Shtajarskim znane ter v njem poleg vech lastnih in osmih Andreashevih natisnil she pesmi drugih avtorjev; z dodatkom notnih zapisov je to prva slovenska posvetna pesmarica z melodijami. Leta 1838 je izshla druga izdaja zbornika, razshirjena z novimi pesmimi in zlasti z razdelkom Resnice v pravlicah, ki obsega osem pripovednih pesmi razlichnih avtorjev. Zbornik je bil izrazito konservativno-moralistichno in poljudno-domachijsko zastavljen; to kazhejo pesmi same, pa tudi uvodne nemshke in slovenske besede urednika Ahacla. Preshernovemu krogu zbornik ni bil vshech, zanj je bil pobozhnjakarski ponaredek prave ljudske pesmi. Presheren je med Zabavljivimi napisi v Poezijah (1847) objavil epigram Ahaclovim pesmim, v katerem se je precej ostro ponorcheval iz zbornika; pesmi v njem je oznachil kot »neslane«.

 

Pri oceni Slomshek-Ahaclovega zbornika kazhe biti previden vsaj toliko kot ob nabuhli Stritarjevi izjavi, da drobna knjizhica Preshernovih poezij postavlja Slovence kot enakovredne med drugimi narodi sveta v udelezhbi »vesoljne chloveshke omike«. Ob uposhtevanju konteksta, v katerem je bila izvirna slovenska knjiga »chudezh«, se zbornik pokazhe funkcionalnejshi: izshel je v Celovcu, takrat she dokaj vidnem »slovenskem otoku« sredi nemshkega morja, ne v »varno odmaknjeni« Ljubljani; v obsezhnem in tehtno napisanem nemshkem predgovoru k prvi izdaji je Ahacel ob skrbi za utrjevanje moralnosti »dobrodushnih Slovencev« (njegova oznaka), ki imajo, kot pishe, smisel za veselje in posebno ljubezen do petja, poudaril tudi svoj patriotichni interes do slovenskega ljudstva in jezika s she majhno literaturo (»Ich fühle in mir den patriotischen Trieb /…/ zur Förderung der slovenischen Sprache selbst, die ohnehin noch wenig Literatur hat«; cit.); znachilno je she, da je zhe takrat uporabljal termina »slovenisch, slavisch« v danashnjem smislu, tj. brez zapletov s kranjstvom, Kranjsko ipd. Ta predgovor je pomemben tudi zato, ker je v njem opozoril na Andreasha kot »herrlichen Dichter«, ki ga velja iztrgati iz nezasluzhene pozabe; obenem je podal njegovo biografsko skico. V pripovednem dodatku k drugi izdaji izstopa Urekova pesnitev Pushchavnik (zanimiva »pouchna grozljivka«). V lirskem delu so vsekakor najpomembnejshe Andreasheve pesmi; med njegovimi kritichnimi meditacijami o »razvujzdanem« svetu, o vzrokih in posledicah vojn, francoske revolucije itd. se zdi najtehtnejsha »eksistencialistichna« Praznost sveta (tudi oblikovno zgledna: osemvrstichne kitice s prestopnimi trohejskimi osmerci in sedmerci).

 

(Izbor in opomba Ivo Antich)