Revija SRP 89/90

Matjazh Jarc
 
SANJE O DRUGACHNI KULTURI
 
Vchasih, kadar spregovorim o svojem videnju razvoja slovenske kulture, se v ocheh realista osmeshim. Pojem kultura namrech v vsak realen vsebinski kontekst s sabo prinasha pojem naroda in okvir njegove drzhave. Narod nosi krizh svoje tradicije, drzhava pa breme prorachuna in tako imenovane kulturne politike. Tradicija je sidro, ki skusha vpenjati resnichnost v vechno obstojeche stanje, politika in njen prorachun pa sta prekanjena gospodarja, ki za ohranjanje obstojechega sistema trosita drobtinice odbrani peshchici nashih, a vedno lachnih umetnikov in njihovemu vsega umetnishkega sitemu obchinstvu.

 

Toda jaz sem sanjal o drugachni slovenski kulturi.

 

Bilo je lepo. Ljudje smo brzeli po vsakdanjih opravilih, spominjali smo na mravlje, ki pridno skrbijo vsaka zase in za skupne potrebe mravljishcha. Seveda smo bili vechji, lepshi, mochnejshi in inteligentnejshi, predvsem pa smo se od mravelj razlikovali po prehranjevanju: najraje smo namrech uzhivali duhovno hrano. Vendar pa je le-te ves chas hudo primanjkovalo, zato je nashe modro vodstvo (!) staknilo glave in sklenilo, da je treba pospeshiti pridelavo duhovnih dobrin.

 

Zanimivo je, kako smo se lotili te naloge. Najprej je bilo treba najti prave poti in nato pouchiti o njih nash narod, matica drzhava pa naj bi nam pri tem nudila vso, ampak res vso potrebno podporo. Che se prav spomnim, se je to zachelo dogajati v ne tako daljni prihodnosti.

 

Najprej smo seveda trchili na odpor tistih, ki se jim je zdela vishja stopnja kultiviranosti naroda nepotrebna in celo nesprejemljiva. Kulturo so pojmovali kot odvechen stroshek, ki je morda celo nujen, a vendar ne v celoti neizogiben. Tezhava je bila v tem, da so bili ti ljudje v veliki vechini in se niso zavedali niti lastnih duhovnih potreb. Toda kaj smo storili mi? Lepo smo jim vse razlozhili in ker smo imeli v rokah dekret nashega modrega vodstva, nam je nekako uspelo preprichati te pretirane ljubitelje materialnih dobrin, da zhivijo v veliki zmoti. Dali smo jim okushati slast nektarja chiste umetnosti in nismo odnehali tako dolgo, dokler jih ni preshinilo spoznanje: duhovna hrana krepi chlovekovo srce, iz nje chlovek chrpa notranjo moch. In shele v notranjosti mochan chlovek se lahko zaveda resnichnega bogastva.

 

Potem so se nam upirali tisti, ki jim je bilo to spoznanje zhe dano in so ga spretno izkorishchali v lastno korist. To so bili pretirano dobrohotni, dushebrizhni ljudje in njihovi pridni uchenci, ki so chlovekovo zhejo po resnici in njegovo lahkovernost teshili z dobro premishljenimi, globoko v tradicijo zasidranimi polresnicami o kulturi bivanja. Njihove polizmishljotine so medtem sicer zhe mochno zastarele, a se jih je vednarle she dalo unovchevati in na njih utemeljevati vpliv tradicije na brzdanje kulturnega razvoja. Hecno se mi je zdelo, v sanjah, da so bili ti ljudje pravzaprav she med najvechjimi ljubitelji in podporniki umetnosti, vendar le tedaj, kadar se je udinjala v njihovo sluzhbo in povzdigovala njihove polresnice v vishine neizprosno starodavne resnichnosti. Toda kako smo preprichali te preprichance, da so v zmoti? Sploh se nismo spushchali v prerekanja z njimi, samo nad visoko umetnostjo smo privzdignili njihove kupole, da je lepo izpuhtela v chisti zrak svobodne, cheprav na prvi (a samo na prvi) pogled nekoliko izpraznjene neskonchnosti. O, koliko njihove simbolike in celo temeljnih vrednotnih principov je kljub odprtemu prostoru ostalo neokrnjenih v trdnem jedru kozmichnega uma, iz katerega je naravnost v nasha srca zachela kapljati svezha duhovna hrana! In kako zelo smo se vsi skupaj, v mojih sanjah, chudili, da se lahko tudi tradicionalne vrednote ves chas spreminjajo celo v svojem bistvu, a vendar ostajajo tradicionalne!

 

Ves chas pa se nam je upiral tudi sistem drzhave, pravzaprav njenih institucij, ki so jih poosebljali politiki in njihovi zvesti pribochniki. Umetnost je po njihovem pojmovanju lahko obstajala le predvsem kot sredstvo za ohranjanje ali pridobivanje oblasti nad drugimi ljudmi. Ni jim bilo toliko pomembno materialno bogastvo kot moch nad njim in nad tistimi, ki so si ga nagrabili v velikih kolichinah. No, niso se ga branili, kot so se branili duhovne hrane, a zanje je bila oblast pomembnejsha od zlata. Cheprav so v vozove svojih politik, che se je le dalo, vpregli umetnike in celo umetnost samo, so zheleli s tem le ustvarjati videz priblizhevanja idealom visoke kulture, ki naj bi jim sledili tudi njihovi politichni programi. Toda tu sta nastopali dve glavni tezhavi; prva, da se pravi umetniki niso dali vprechi v propagandno politichne vozove, raje so sami sebe izlochili iz realnosti ... In druga, da je bil videz tako ustvarjenih idealov prozoren za vsak malo bolj prediren pogled. Seveda so ti politiki spodbujali razvoj kulture in umetnosti, che se jim je sploh she dalo o tem zgubljati besede, a le navzven navznoter so si namesto razsvetljenega naroda zheleli topoumnih zasledovalcev, upogljivcev in celo malikovalcev, ki jim res ni bilo tezhko vladati. Kaj pa smo storili mi? Prerezali smo politichno popkovino, ki je v imenu izmishljenega, z nacionalnimi programi predpisovanega interesa naroda navezovala zarodek nove kulture na sistem drzhave in njenih koristi. Lazhnim umetnikom, ki jim je titule podelila politika zato, da so utrjevali njeno oblast in zanjo zavirali duhovni napredek, smo dajali piti vina chiste umetnosti toliko chasa, dokler niso pijani do onemoglosti vsemu narodu priznali, da so skrbno naoljena kolesca v propagandnem stroju, ki melje kulturo v prah narodnega propada, s tem pa spodkopava tudi lastno politiko, ki jezdi ta narod iz gole oblastizheljnosti. O, kakshne sanje! In odtekla je porodna voda, rodila se je nova slovenska kultura.

 

Zagotovo pa se je bilo, tik pred tem, najtezhje spopasti z vojshchaki in lovci, ki so se, pijani zmag, nenadoma prizibali iz gozdov in namerili pushke v nasho lepo umetnost. Od groze sem se skoraj prebudil ... V imenu krvi in divjashkega domoljubja so ji zavezali ochi, kot da je njihovo pochetje pravichno, in jo na smrt obsojeno postavili pred zid. V mislih so si zhe slikali sijajno trofejo, ki se bo svetila nad rogovjem pobitih srnjakov in jelenov v njihovi najvechji lovski sobani. Ponudili so ji zadnjo cigareto in smela je she spregovoriti, preden jo pokonchajo. Toda kaj je rekla? Povedala jim je, da je krvolochnejsha od njih, da je nepremagljiva v spopadu z zvermi prihodnosti, da je njen uvid jasen in da je njen plen neskonchna chloveshka neumnost, ta norost, ki zhe toliko chasa sili ljudstva v pomore in v samounichenje vsega chloveshtva. Prestrashila jih je! Da se jim bo posvetilo po zadnji zmagi vse tisto, chesar ne vedo, in tega ni malo! Naslikala jim je v prekurjene mozhgane she nove variacije na tisto znano slikarijo o koncu sveta, v katerega tako strumno sili chloveshka vrsta, pri tem pa se tako ponosno posmehuje sama sebi! Zdaj se je ona norchevala iz njih, pokazala jim je zrcalo, obsijano z zharki krvavechega sonca.

 

In so jo zhe skoraj ubili. Pripeljali so novo oborozhitev, jo kanili pomendrati, razstreliti in na koncu narochiti njeno biokemichno predelavo, vztrajati pa so nameravali do popolnega iznichenja. In vse to nevede, ne da bi razumeli, kaj pochnejo. V imenu obstojeche, a she do polovice ne dojete resnichnosti. Seveda jim tega nismo mogli mirno dopustiti. Kaj pa smo lahko sploh she storili? Dobesedeno razsvetlili smo jih. Povedali smo jim, da so vsem njihovim lovskim uspehom navkljub zgolj primitivni del nashega naroda in njegove kulture, cheprav zhe dolgo niso vech samo zhivali. Da je naloga vsakogar od njih braniti umetnost pred norostjo, modrost pred neumnostjo, ljubezen pred sovrashtvom, lepoto pred silo ... In tako naprej so nas morali poslushati leta in leta, vse dokler jim ni prekipelo in so tisti najkrvolochnejshi postrelili sami sebe, ostali pa so zacheli odmetavati pushke in se zatekati sami vase, kjer so nashli edino zavetishche pred krutostjo nashe umetnosti, che jih ni v njem prevech tlachila mora.

 

Tako smo pochasi zatrli skoraj vsa upiranja proti nashim vzvishenim prizadevanjem. Z umetnostjo okronano ustvarjalnost smo postavili na njeno pravo mesto, tako rekoch na vrh najvishje piramide, in pod njo so se skromno in sposhtljivo gnetli velikashi, ki so zheleli s konchichi prstov dosegati vsaj spodnji rob njene svechane obleke. Ona pa je v sredishche bivanja postavila razsvetljenega chloveka, ki je soustvarjal njeno lepoto, njeno resnichno podobo. In delo v nashem, pogojno recheno, mravljishchu je odslej potekalo v luchi ustvarjanja vedno nove duhovne hrane, ki ni samo sproti odganjala neumnosti, temvech je za povrh umirjala nashe bedne nagone, ki niso mogli vech preusmerjati kulturnega razvoja ne v neutolazhljiv pohlep po materialnih dobrinah, ne v senco politichne oblasti in ne pred sredstva mnozhichnega samounichevanja. Seveda ni shlo brez tezhav, a preden sem se predramil, smo v vrtcih in sholah zhe namenili najvech uchnega chasa umetnosti, shele potem sta prishli na vrsto znanost in njena praktichna uporabnost, ki lahko iz nerazsvetljenega chloveka napravita pohlepno, sami sebi hudo nevarno, lahko pa sami zase tudi usodno poshast. Vse ostalo uchenje je bilo posvecheno chlovekovemu zdravju in razvijanju njegove sposobnosti, da srechno prebiva v skromnem, a lepem domu, da ni lachen, oblechen pa le toliko, kolikor je potrebno, da ga ne zebe.

 

In to se je zachelo dogajati tu, v Sloveniji, nekoch v blizhnji prihodnosti, cheprav samo v mojih sanjah. O, kako so bile te sanje lepe in preprichljive! Kot da bi jih zhe danes dozhivljal v realnosti. A ko sem jih povedal realistu, se je samo bebavo nasmehnil, odmahnil z roko in potipal svoj zhep, ali mu nisem mogoche medtem ukradel denarnice. Res sem se nekoliko osmeshil, a le v njegovem, sicer precej praznem pogledu. Toda zamolchati teh sanj nisem mogel, prevech so bile resnichne.