Revija SRP 89/90

Marko Golja

 

 

ZAPIS K PESMIM MATJAZHA JARCA

 

Zbirka Matjazha Jarca s preprostim naslovom Pesmi je zelo obsezhna, vsebuje pa oblike od rubaja do sonetnega venca, skratka, njena formalna razpetost sega od stare Perzije do najzahtevnejshe pesemske oblike zahodne literature. Obseg zbirke sugerira, da je najverjetneje nastajala vech let, morda tudi desetletij, pesemska raznovrstnost pa, da se je avtor preskusil v razlichnih verznih, kitichnih in pesemskih strukturah. To pomeni, da pesnik ni le marljivo koval in zapisoval verze, ampak da si je ustvarjanje otezhil ter polepshal z novimi in novimi izzivi. Seveda pa je za vsakega pesnika, torej tudi za Matjazha Jarca, najvechji izziv, kako pisati o svojem chasu – osebnem, druzhbenem ali kozmichnem – v individualni, enkratni, prepoznavni govorici. Ta izziv je za pesnika, kot je Matjazh Jarc, she toliko tezhji, ker se navezuje na zhe omenjeno tradicijo.

Ob branju v zbirki objavljenih pesmi, tudi obeh sonetnih vencev (Zharek je sin nochi in Usodni zakon chas) se bralec zmerom znova spomni opozorila Milana Kundere v njegovi esejistichni mojstrovini Zastor, da »je nasha zavest o kontinuiteti tako mochna, da vpliva na dojemanje sleherne umetnine«. To torej pomeni, da vsako pesnishko besedilo, vsaka umetnina vstopa v chasovni tok, da pripoveduje in nadaljuje, morda pa tudi obnavlja Zgodbo, vsaj katero izmed njenih strani, poglavij.

V zgodovini slovenske knjizhevnosti je poglavje o sonetnem vencu brez dvoma impresivno. Njegovo mero je postavil Presheren, nato pa je nastalo she priblizhno petdeset vencev. Kaj spodbuja pesnike, da vezhejo sonete v venec, je celostno vprashanje, zagotovo pa je to tezhka, verjetno najtezhja pesnishka naloga. Ne vem, koliko sonetnih vencev imajo druge nacionalne knjizhevnosti, pa vendar je pisanje venca morda nekaj podobno samotarskega in ekstremnega kot smuchanje z osemtisochakov ali plavanje po skoraj neskonchnih rekah ali ..., skratka, podvig, v katerem pride maksimalno do izraza volja do vztrajanja: s samim seboj, v samoti, na skrajnem. Na tem robu je Matjazh Jarc ustvaril zhe omenjena sonetna venca Zharek je sin nochi in Usodni zakon chas.

Pesnik obvlada formo, tako jambski enajsterec (Zharechi sij brli pod temnim nichem), kvartine in tercine, akrostih, rime, skratka, metrichno in pesemsko nalogo, pred katero bi klecnil marsikateri pesnik, opravi. To je vredno pohvale, pa vendar ta zahtevna naloga ni sama sebi namen, nasprotno. Sonetni venec, ki v sebi povezuje zhe tako razchlenjene pesmi, ponuja pesniku mozhnost, da ubesedi najbolj intimne in hkrati najbolj kompleksne obchutke o sebi in svetu.

V sonetnem vencu Zharek je sin nochi pesnik med drugim ubesedi svoje razumevanje chloveka, zavracha njegovo dionizichnost, vendar ne v imenu apolinichnosti, ampak zhe kar transcedentalne ali pa vsaj panteistichne vizije, v kateri imata posebno, najpomembnejshe mesto ljubezen in misel kot sinonim za razum. Kot da bi venec govoril glas priproshnjika, vidca ali modreca, tako da zvenijo verzi in soneti vzneseno, energichno, le hipoma umirjeno. Za sonet, zlasti za sklepno tercino shtirinajstega soneta, je znachilen apokaliptichen ton, ki je zanikan z vero v nadchloveshko silo. Da gre res za kozmichno, zhe kar religiozno obchutje, pricha tudi magistrale, kjer se kar prelivajo pozivi k novi zlati dobi, seveda izrazheni z znachilnim Jarchevim besedishchem in metaforami. Pesnik lahko v eni in isti kitici sicer govori o obdobju razsvetljenja, nebesih in luchi zhivljenja, vendar v njegovem univerzumu ne gre toliko za krshchansko, katolishko podobo sveta, ampak za izrazito osebno, individualno podobo univerzuma.

Omenjeni verzi in mesta niso edini v Jarchevem pesnishtvu, kjer lahko bralec razbira okrushke, drobce izrazito individualnega, osebnega obchutenja univerzuma. Kot da bi pesnik poskushal presechi metafizichni nihilizem. V tej rekonstrukciji prezhivijo kot nesporne vrednote pesemske oblike, hkrati pa se pesnik ne vracha h koreninam evropske metafizike, predvsem h krshchanstvu, ampak pripishe pomembno mesto she starejshim metafizichnim silam, ki pa jih obchuti predvsem panteistichno.

Tako se v njegovi poeziji zelo pogosto pojavlja sonce, ki je lahko postavljeno kot nedosegljivi cilj, morda kot metafora nedosegljivega, morda zachetek in konec vsega. Zato tudi neenotno poimenovanje, vchasih z veliko, vchasih z malo zachetnico, kot da bi pesnik nihal v sebi ali pa se celo ustrashil svojih nagovorov. Sonce je tako lahko v tej poeziji alternativa Bogu, cheprav se pogosto pojavlja v podobnih pomenskih razmerjih kot On, drugich je lahko prispodoba, lahko pa tudi oboje hkrati. Tako lahko beremo Jarchevo poezijo v njenih najboljshih trenutkih kot prichevanje slehernika, ki chuti metafizichno praznino, vendar do nje ni ravnodushen, ampak si o(b) njej zastavlja vprashanja, poskusha z odgovori, pri tem pa ne pozabi nase in na svojo lastno izkushnjo. Prav ta odsotnost sredishcha in zhelja po zacelitvi rane morda pojasnjujeta, zakaj se pesnik s tolikshno zhejo zateka k neevropskim pesemskim oblikam ter v njih zelo suvereno ubeseduje tako planetarna kot tudi intimna obchutja. She vech, prav v rubajih najde Jarc pravo mero med pomenom in zvenom. Kot da bi bili rubaji s svojo kratkostjo imuni pred pretiranim zvonchkljanjem rim, ki je slishno v nekaterih pesmih, predvsem v zhe znanih parih (na primer jaz-glas), pa tudi sama oblika prisili pesnika, da zgosti pomen v skoraj razodetno podobo.

Zdi se, da pesniku pesemske oblike azijskega izvora lezhijo prav zato, ker mu ne dopushchajo, da bi miselno konstruiral pomen, ga razvijal in stopnjeval do sklepne poante. Tako tudi pri Matjazhu Jarcu skoraj praviloma velja, da je manj v resnici vech. Morda se je pesnik tega svojega upomenjanja zavedal tudi sam, zlasti ko je igral na paradoks in pri tistih pesmih, v katerih se je navezal na navidez nesmiselno, alogichno in povsem sproshcheno besedno igro in aliteracijsko radozhivost, ki pa jo v sklepni tercini soneta ker vem da vesh da vednost vedno vidi smiselno zarobi.

Omenjena besedna radozhivost je primerna tudi za zapisovanje ljubezni in za kritiko sodobne potroshnishke druzhbe, tako da se zdi s svojo preprichljivostjo in zapeljivostjo protiutezh Jarchevim resneje intoniranim pesmim. Tako lahko v Jarchevi zbirki stran, dve narazen oziroma pesem ob pesmi beremo o veri v tradicionalno usodo in bravurozno kozerijo na njen rachun. To pomeni vsaj dvoje: da je pesnik bolj ponosen na svoje formalne, na primer sonetistichne dosezhke ter da je zato lahko drugega ob drugem postavil tako razlichna soneta, kot sta zadel bosh bistvo vsakega vprashanja in Indikator, predvsem pa, da je zmozhen ubesediti zelo razlichna obchutenja sveta in sebe, da je zmozhen pisati tako o svoji osebnih, vchasih tudi nadosebnih izkushnjah (chustvenih, ljubezenskih, metafizichnih) kot tudi ubesediti iskrive mentalne podobe, ki kot da nimajo nichesar skupnega z njim.

V tem shirokem razponu pesnishkih podob (od dozhivljanja individualnega jaza do podobe-igre) ima lahko svoje mesto tudi pesem v prvi osebi mnozhine, skratka, kolektivni jaz, v mnozhici utopljeni individuum. Toda takshno pesnishko besedilo, ki po svoje pricha o krizi novoveshkega individualizma in ki s svojo himnichnostjo in teleoloshkostjo smiselno zrcali Jarcheve pesmi o soncu, vseeno zveni kot tujek v Jarchevi poeziji.

Ali pa she en primer raznovrstnosti pesnikovega opusa; samo korak stran od prej opisane pesmi bo bralec nashel chrnohumorni AgrobluEs, pesniku pa niso tuja niti angazhirana sporochila na rovash sodobne globalne potroshnishke druzhbe ...

Morda bi moral Matjazh Jarc svoje pesmi objavljati hitreje oziroma v ciklih, kot so nastajali, bralci pa bi lahko spremljali njegovo pesnishko pot z varne razdalje, pregledno in kot sklenjeno pripoved. Tako pa lahko bralec ugiba, ali je ta in ta pesem pesnikova reakcija na anomalije v sodobni slovenski druzhbi, morda odziv preobchutljivega avtorja ali pa posploshen pogled na druzhbeno in chloveshko izkushnjo. Pravzaprav se zdi ta zadnja, tretja mozhnost she najboljsha. Naj so torej pesmi nastajale od zgodnjih sedemdesetih let vse do nashe sodobnosti ali ne, ni bistveno pri branju. Marsikatera med objavljenimi pesmimi namrech prepricha s svojo besedno gibkostjo, humorno okretnostjo, hipno izpovednostjo ali vznesenostjo na poti k zavezujochnosti. Zato se zdi bolj verjetno, da je Matjazh Jarc svojo zbirko Pesmi objavil ob pravem trenutku ...

(oktober 2008)