Revija SRP 89/90

Luka Hrovat

 

RAZJEDE SRCA

 
Posvecheno Jerici Pavli
1.
 
V krvavih korakih teche ekonomija vojne, v razpushchenih laseh, v razbitih
lichnicah se premikajo rdeche pike odhajajoche, premochene, zadnje;
globine agresij pa tresejo in ishchejo vrat: iz pekla zato prihajajo dihi,
v chrnih oblekah skachejo drug po drugem , v joku zavezani okoli
 
vratov, kjer verige pushchajo glave kmalu obglavljene, prezhvechene, odvrzhene
v razdrazhenih zhelodcih razkriti spomini pazijo na duhove, ki tavajo
iz grl vseh desettisochev, stotisochev, milijonov, milijard iz kroga
zhivljenja pa nam uhaja smrt: sama, potrta, ujetnica krizhev in trupel,
kosti in udov, prahu in besedice amen. V tresljaju spominov, v
zastavitvah, v ljubezni in srechi, ki polzi, v nesrechah, v kriku in zhalosti
se pokrivajo umrla telesa: za konchno, zadnjo, nikogarshnjo pot
 
 
 
 
2.
 
Odhajanje skozi globeli, kjer svetloba pozhira samo sebe, v
teh prostorih brez luchi tavajo telesa v smrtnih grozotah
padlih angelov. Njihova krila so zazhgana, spremenjena v
temni gobasti prah, ki se dviga nad nochjo ubitih svetlobnih
 
zharkov; v padcu se ishchejo prazni prostori za pochitek, za
trenutek tishine in miru, a padec je glasen, vpijajoch
prekletstva, ki zaznamujejo vsa bitja chrne trepetajoche
teme. Vhodi v prostore, brez oken, brez svetlikajochih iger, brez
 
plamenov, ki si podajajo roke in razshirjajo vogale, kjer se
skrivajo sence, ki igrajo na svoje lutnje osamljenosti,
pozabljenosti in ubijajo sonce, ki se rojeva v jutru
 
 
 
 
3.
 
Popki naslade odpirajo pozhirajoche spomine. V nazajskih
pogledih nesrechne ochi zapirajo bolechine nikoli mrtvih teles
in njihov smrad, ki ne chuti nemira, v skritih gobastih
nocheh, kjer krste najdejo zadnji pochitek tone v mrak
 
nemozhnosti, kjer roka stremi po dotiku zhivljenja, a zharki
nebes odklanjajo pogubljence: pljuvajo, udarjajo, silijo in
krichijo nanje; v vseh skritih kotichkih teme se tako nahajajo
grbavci, okuzhena telesa, ki trohnijo in umikajo svojo nemoch
 
pred svetlobo predpostavljene luchi. Cvetovi udov pa padajo na
sramna tla brez plodnosti in odkrivajo svojo bolechino ljubezenskega
mimohoda; brez zhivljenja, brez utripov srca zhivijo do brezplodnega propada
 
 
 
 
4.
 
Razjede srca tvorijo slepoto in na njej so obesheni
udi presekane zgodovine, linije chasa, ki zhrejo svoje
obraze. A solze techejo po izbrisanih chrtah v premicah,
v tochkastih premikih, kjer lica izgubljajo zhelezni vonj
 
osame, ki hlepi po zraku odtegnjene zhivljenjske sle.
Preprost trenutek odkrije rano, cviljenje telesa, ki v
necelosti lizhe togoto, sram in bolechino. V rushevinah, v kockah,
ki padajo na povrshino telesa, v rushevinah razklanega srca, v
 
nemosti podob se raztrgajo oblaki in dezh objame
razchetverjene ude: ujetje krvnih obtokov, limfnih sistemov
in nerazgrajenih odpadkov pa se vdira v prashna in lachna tla