Revija SRP 89/90

Lucijan Vuga

Iz zgodovinskega spomina

 

 

VENETI V TROJI

(VI)

 

SKRIVNOSTNI HETITI – OD KOD SO PRISHLI?

 

Po tradicionalni legendi, ki jo je povzel zhe Herodot, je v Egiptu vzcvetelo memfijsko kraljestvo, Menes naj bi bil prvi faraon celotnega Egipta, ko mu je nekako med 3500 - 3300 pr.n.sht. uspelo zdruzhiti vsa ljudstva nilske doline v enotno drzhavo; s tem je uveljavil faraonsko avtoriteto na shirshem ozemlju. Vzpodbudil je obsezhna namakalna dela, da je pospeshil poljedelstvo, na Sinaju je odprl vrsto rudnikov bakra, v Nubijo je poslal zlatokope ter iz Libanona dal dovazhati cedrovino … Cheprav sta prvi dve dinastiji faraonov imeli sedezh v Thisu v zgornjem Egiptu, je Menes, iz tretje dinastije, dal zgraditi mesto Menfi, okoli dvajset kilometrov od danashnjega Kaira, na levem bregu razvejanja nilske delte, na zemljishchu, iztrganem reki s pomochjo velikanskega jezu, imenovanega "Beli zid", po katerem je Menfi dobil ime "Mesto belega zidu". Tedaj so v Mezopotamiji shele nastajali pogoji za ustanovitev kraljestva v Lagashu, ki je zazhivelo shele petsto let kasneje. Pach pa so na Kreti zhe s pridom uporabljali bakrena orodja in opazen je bil hiter napredek, dasi je do palach v Knososu in Festu manjkalo she tisoch let. Na Balkanski polotok naj bi zacheli polagoma, a vztrajno prodirati Indoevropejci, za katere se je kasneje razshirilo ime Heleni in she kasneje Grki. Takshno sliko dobimo iz standarnega zgodovinopisja.

Kaj pa se je tedaj dogajalo v Mali Aziji in kakshen je bil tamkajshnji razvoj?

 

 

Najstarejshe civilizacije na Blizhnjem vzhodu – okoli sredine 2. tisochletja pr.n.sht.;

uposhtevati je treba, da se je v stoletjih pred tem in po tem marsikaj dogajalo in spreminjalo.

(Povzeto po: Zgodovinski atlas sveta, MK, Ljubljana, 1994)

 

Anatolija je prvotno grshko ime, s pomenom »sonchni vzhod«, za polotok vzhodno od Egejskega morja, ki ga danes imenujemo tudi Mala Azija. Za nashe razmishljanje je smotrno, da takoj zachnemo s Hetiti, in che na kratko povzamemo, naj bi se stvari dogajale takole: V enem od plodnih podolij, na obrobju sicer hladne in pustinjske anatolske planote, natanchneje, vzdolzh reke Halis (danes Kizilirmak), so okoli leta 2500 pr.n.sht. zhiveli Hetiti ali Khati (Egipchani so jim rekli Heta, Biblija pa jih pozna pod imenom Kittim), katerih zgodovina she vedno buri duhove in je kljub narashchajochemu zanimanju she v dokajshnji meri nerazkrita.

Hetitska civilizacija je ena poslednjih, ki je zachela razkrivati svoje skrivnosti, v katere jo je zavil zgodovinski razvoj pred priblizhno tremi tisochletji, saj se je o njej zachelo govoriti shele po Napoleonovi ekspediciji v Egipt, ko je Champollion s svojim postopkom branja hieroglifov omogochil razvozlavanje dragocenih napisov Ramzesa II., ki so jih vklesali po njegovi (zelo dvomljivi) zmagi nad Hetiti pri Kadeshu ter so jih nashli v zbirki iz Tel el-Amarne. Odtlej se je razplamtelo hlepenje po globljem poznavanju zgodovine in civilizacije tega ljudstva. To je kasneje privabilo na anatolska vishavja shtevilne odprave. Vendar so prishle prve zanesljivejshe novice shele leta 1906, po izkopavanjih Nemca Uga Wincklerja v okolici Boghazkoja v antichni Kapadokiji, nedalech od sedanje Ankare. Tam je odkril ostanke mesta Hattusas, Hatusha, prestolnice hetitskega imperija. Njegov uspeh je bil toliko pomembnejshi, ker je v isti sapi prishla na dan pravcata skladovnica popisanih glinenih ploshchic (del drzhavnega arhiva), ki so vsebovale temeljne zapise in dokumente o hetitski notranji in zunanji politiki.

Za zgodovino Male Azije je bila ta najdba izredne vrednosti, ker so se tu dobljeni podatki dali primerjati z onimi v Bibliji ter z zhe znanimi asirskimi in babilonskimi dokumenti, zlasti tistimi iz druge polovice 2. tisochletja pr.n.sht. ter prvih stoletij 1. tisochletja pr.n.sht.; to je bilo obdobje mochnega prepletanja hetitskega in asirskega dogajanja. Kot je she marsikaj nejasno o gibanju ljudstev na tem shirshem prostoru, tudi za Hetite ne vemo, od kod so prishli, toda vse kazhe, da lahko z dokajshnjo verjetnostjo postavimo njihovo pradomovino na obmochje ravnic severno od Kavkaza, nad Chrno morje in morda vse do srednje Evrope ali celo v samo Anatolijo! Videti je, da so bili sorodni Armencem, vzhodnim sosedom. Naseljeni so bili v osrchju maloazijskega polotoka, kjer je zhe zhivelo neko ljudstvo (ali vech ljudstev!), in domnevajo, da so po njih privzeli ime: Hati. V zachetku 2. tisochletja pr.n.sht. so se zacheli shiriti, vojskovali so se s shtevilnimi sosednjimi drzhavami. Med najpomembnejshimi hetitskimi voditelji tistega obdobja je znan Anitta, ki si je najprej zagotovil naslov velikega kralja-kralja kraljev (kar pomeni, da so obstajali she drugi kralji, in to si je vredno zapomniti zaradi nadaljnjega razpleta dogodkov), nato pa osvojil mesto Hattusa, Hatusha, ob srednjem toku reke Halis, ki ji je bilo namenjeno postati prestolnica obsezhnega imperija.

 

 

Hatusha – hetitska prestolnica, Levja vrata, 14.-13. st. pr.n.sht.

 

Toda shele Labarnash je po shtevilnih krvavih bojih dokonchno zasnoval hetitski imperij in si s tem zagotovil pomembno mesto v zgodovini, tako cenjeno in sloveche, da so ga vsi njegovi nasledniki pristavljali k svojemu imenu, kot so si kasneje v Rimu dodajali naziv »cezar« po slavnem Cezarju.

Da bi razumeli posebnosti hetitske druzhbene ureditve in tudi sicershnjega dogajanja na Blizhnjem vzhodu, si velja ogledati nekaj podrobnosti. Cheprav je bil veliki kralj vrhovni monarh, ga ne smemo primerjati z vzhodnimi, absolutnimi vladarji tistega chasa v Egiptu, Asiriji in Babiloniji. Zanje ni veljala nikakrshna omejitev, pri Hetitih pa je imela pomembno besedo skupshchina plemenitashev, ki je tudi volila suverena.

Druga posebnost je fevdalna organizacija lokalnih principatov : plemichi so svojo oblast nad dolochenimi podrochji izvajali v imenu suverena, kateremu so bili zavezani. Poleg teh so obstajali she vladarji vazalnih drzhav, prikljuchenih med osvajanji, ki so v skladu z mirovnimi sporazumi sicer priznavali hetitsko nadoblast, odvajali dajatve, poshiljali chete v centralno armado in podobno, vendar to ni bilo znamenje njihove popolne odpovedi samostojnosti. To v sploshnem ni delovalo razdiralno, kar dokazuje vechstoleten obstoj drzhave, prav nasprotno, vzpodbudno je delovalo na rezhim vladavine, k temu pa je prispevalo she uchinkovito uradnishtvo, ki je uspeshno povezovalo oddaljene in raznorodne dele imperija, podobno kot v sosednjih mezopotamskih drzhavah. Razmere pa so se spremenile ob chedalje bolj zagrizenih poskusih Egipchanov in Asiro-Babiloncev, da si podrede Hetite; izkorishchali so pritajene tezhnje vazalnih drzhav po osamosvojitvi in jih podpihovali. Fevdalni red je pokazal svoje slabosti, lokalni veljaki so si prigrabljali chedalje vech oblasti; to je veliki kralj skushal uravnotezhiti tako, da se je razglasil she za vrhovnega verskega voditelja, za bozhjega predstavnika in izvajalca njegove volje na svetu (toda tudi pri tem se je razlikoval od sosednjih monarhov, nikoli ni postal zhivechi bog, bozhanstvo je postal shele po smrti, ko so razglasili, da "je shel med bogove").

Toda v obdobju vzpona so Hetiti prvotnemu ozemlju okoli Halisa postopoma prikljuchevali chedalje obsezhnejsha podrochja, ki so kmalu zajela celotno Frigijo in Kapadokijo; prav to je najbolj vznemirjalo sosednja kraljestva, ki so vechkrat poskushala zavreti hetitski razcvet.

Med suvereni tega prvega hetitskega imperija, znanimi za obdobje od okoli 1800 do 1560 pr.n.sht., je tudi Mursilish I., ki ni le zavzel Alepa (v danashnji Siriji) in tako uspeshno izpeljal namere zhe svojih predhodnikov, temvech je celo vdrl v Mezopotamijo, kjer so ga mikala prostrana zhitna polja in koshati drevesni nasadi shtevilnih sadovnjakov. Z bojem je zavzel Babilon in odstavil slovecho Hamurabijevo dinastijo, vendar je le kratek chas uzhival slavo zmage. Umrl je le malo za tem, ko se je vrnil s pohoda (1590 pr.n.sht.); to je morda povzrochilo skorajshnji hetitski umik v Anatolijo. Toda nesoglasja in spopadi tako z Babilonijo kakor z Egiptom so se nadaljevali she dolga stoletja in tudi Hetiti so spretno izrabljali notranje tezhave nasprotnikov; nenehno so prehajali iz defenzive v ofenzivo, to pa odrazha dosezheno politichno zrelost zdruzhenih plemen v Anatoliji, ki se niso vech borila zgolj za prezhivetje, ampak so prevzemala vlogo tretje velesile na tem prostoru.

Ob tem ostaja uganka, zakaj se Hetiti niso zanimali ali, bolje recheno, zakaj niso prodirali na grshka in egejska ozemlja v njihovi neposredni blizhini na zahodu ter na rudonosni Balkan in tamkajshnjo Trakijo? Ali je mogoche delni odgovor zgolj v dejstvu, da so bili ti kraji takrat zaostali (?) in revni (?) (kot bi radi prikazali nekateri zgodovinarji, a temu nasprotujejo zlasti sodobni arheoloshki dokazi), zato so Hetiti svoje sile raje usmerjali tja, kjer so si obetali bogastvo ali plen, ali pa je bil morda v igri poseben status teh zahodnih sosedov, ki bi utegnili stisniti Hetite v kleshche z zahoda, che bi se njihovi juzhni nasprotniki uspeli uchinkoviteje zoperstaviti hetitskim vpadom? Morda je kljuch prav Troja, che je res, kar trdijo nekateri zgodovinarji, da je ta bila hetitska vazalna drzhava in se je s trojansko vojno naposled celo konchala hetitska era. Lahko je veliko resnice v tem, da je Ahajcem (Grkom) shla bolj v nos hetitska moch, namrech nevarnost, da se bodo Hetiti enkrat le spravili tudi nad Grchijo oziroma egejske otoke, kakor pa da bi Troja za Grke predstavljala resno grozhnjo.

Tudi domneva o kontinentalni miselnosti Hetitov, chesh da niso imeli brodovja, ne bo povsem drzhala; che to velja za njihov osrednji del, ne velja za njihove obmorske vazale. Dejstvo, znachilno za njihovo strateshko usmerjenost proti razvitemu in bogatejshemu vzhodu, je prodiranje chez Orontes vse do Palestine, Damaska in Babilona, a se tam niso dolgo zadrzhevali, le toliko, da so si nagrabili plen (pri chemer se niso prav nich razlikovali od sosednjih drzhav), ne da bi nad temi ozemlji zavladali. Res je, da posamezni zgodovinarji vidijo v tem le hetitsko modrost, ki jim je velevala zadrzhanost, da jih pohlep po chedalje vechjih ozemljih ne bi zaslepil do mere, ko bi jim spricho razsezhnosti imperija ushel iz rok nadzor nad oddaljenimi obrobji. Da je taka domneva morda upravichena, kazhe tudi nadaljnji razvoj dogodkov, tedaj namrech, ko so hetitski imperij zachele pestiti notranje tezhave.

 

 

Hetitski oltar v Eflatum Pinar, nedalech od jezera Beysehir; na chelni strani spomenika,

imenovanega tudi »kraljeva vrata«, so vklesane figure, ki podpirajo krilate sonchne kolute.

 

Kljub temu, da lahko oznachimo ta chas za obdobje najvechjega obsega hetitske oblasti, je sledilo poldrugo stoletje (1590-1450 pr.n.sht.) popolne »zgodovinske teme« ter kasneje dolgotrajen zastoj in nazadovanje hetitske drzhave. Sovpadanje s podobnimi tezhavami v Egiptu, ki je padel pod nadvlado Hiksov, nas utrjuje v razmishljanjih, da so bile prav notranje zadeve tiste, ki so narekovale hetitsko zunanjo politiko. Hetitska drzhava je bila namrech neke vrste (kon)federacija razlichnih plemen in ljudstev, ki so ohranjala dokajshnjo stopnjo samostojnosti (z lastnimi kralji!), vkljuchno s pravico do odcepitve, to pa je bilo zelo dolgo zgolj »na papirju« (oziroma na ploshchicah). Ko so se notranji odnosi zaostrili, je zmanjkalo energije za ekspanzijo.

Po temachnem vmesnem obdobju ponovno zablesti za celo stoletje 1450 - 1350 pr.n.sht. vojashka uchinkovitost Hetitov, ki jim je zlasti za chasa Supiluliumashija (Subbiluliuma) omogochila razshiritev njihovega vladarstva na zahodu skoraj, toda ne povsem (?), do Egejskega morja, na vzhodu pa chez vse Mitanijce ter na jugu nad Kilikijo in Palestino. S tem so prestopili skrajno chrto, tega pa Egipchani niso vech mogli dopushchati, saj so si komaj opomogli od spopadov, s katerimi so se reshili Hiksov. Do izziva, ki je bil neizogiben, je prishlo pri kontroverznem Kadeshu (1296 pr.n.sht.) na reki Orontes; po dolgotrajnih pogajanjih se je leta 1278 pr.n.sht. konchalo z mirovnim sporazumom med Kattousilom in Ramzesom II. Sloviti in za zgodovinarje dragoceni sporazum so nashli v Boghazkoju, v zhe omenjenem drzhavnem arhivu glinastih ploshchic.

Ni povsem pojasnjeno, zakaj je po tem sledil zlom. Proti koncu 12. st.pr.n.sht. se zhe kazhejo prva znamenja razpada, ki se je konchal s skoraj popolnim izginotjem (?!) pomembne hetitske civilizacije.

V 12. st.pr.n.sht. so si sledili chedalje mochnejshi pritiski z Balkana; Arijci, Frigijci in Misi ter t. i. »ljudstva z morja« so prek Anatolije vdirali v Sirijo in Palestino vse do Nila in resno ogrozhali Egipt. Vsi ti so zadali poslednji unichujochi udarec od vojn zhe hudo izchrpanemu hetitskemu imperiju, ki je za vselej izginil. Nastala je mnozhica neodvisnih drzhavic, med katerimi so bila kraljestva Mizijcev, Frigijcev, Lidijcev na severu in Sirije na jugu. Tem drzhavicam je grozilo, da postanejo lahek plen sosednjih velikih sil, med katerimi so bili prvi Perzijci, nato pa so nastopili she Hebrejci in Asirci, ki so si jih konchno uspeli podrediti v 8. st.pr.n.sht.

Med drzhavami, ki so na neki nachin nadaljevale s hetitsko tradicijo in so vredne posebne omembe, sta Frigija in Lidija, ki sta nekaj stoletij kasneje celo prevzeli vlogo post-hetitske dominacije nad Malo Azijo.

Tako je na kratko videnje dogajanj in ne bo odvech, che she nadaljujejmo z nekaterimi menji zelo avtoritativnih zgodovinarjev, a ne zato, da bi jim kar slepo verjeli, marvech da na ta nachin takoj sezhemo v jedro problema, ki ga bomo potem soochili z nasprotnimi tezami.

Spet moramo zacheti z izvorom Indoevropejcev, saj je od takega ali drugachnega izhodishcha odvisno nadaljevanje zgodbe.

Torej, uveljavljeno mnenje je, da so ene skupine Indoevropejcev odshle proti Italiji in zahodni Evropi, medtem ko so druge, ki so se odpravile proti vzhodu, prishle do Indije. Selitve indoevropskih ljudstev naj bi sodile v sklop migracijskih gibanj na obsezhnem evrazijskem prostoru in so zhe spricho tega toliko bolj zapletene, saj naj bi pri tem prihajalo do medsebojnih vplivov, ki se poznajo tudi pri t. i. srednji selitveni plasti, ki jo sestavljajo ljudstva grshkega, makedonskega, trashko-frigijskega in ilirskega narechja; ta naj bi po nizu poskusov prodrla na Balkan, v Anatolijo in she naprej, kot se je zachelo v zachetku bakrene dobe. Che smo za Grke zhe izrazili domnevo, da sta se minojska (kretska) in mikenska (celinska, grshka) kultura razvijali nekako vzporedno, so ju v mnogochem zmotili valovi novih priseljencev Ahajcev-Dorcev v zachetku 16. st.pr.n.sht., a tudi Makedoncev in Trachanov, ki so zasedli vzhodni in severovzhodni del Grchije, vendar naj bi jih od tam kasneje izrinili Iliri, ki so napredovali naprej proti jugozahodu Balkanskega polotoka. Delu Trachanov ni preostalo drugega, kakor da so prekorachili Helespont in Bospor ter poselili shirna ozemlja zahodne in srednje Anatolije. Krizhali so se z domachini, Kapadochani, Paflagonci in Kilikijci, ki jih omenjajo arhivi glinastih tablic, najdenih med izkopavanji. Te je Homer shtel za sosede Trojancev (Iliada, III,184), iz chesar je mogoche sklepati, da so bili Frigijci v Mali Aziji najpozneje v 13. st.pr.n.sht. (ko naj bi se godila trojanska vojna). Zlasti pomembni so bili tisti Frigijci, ki so skupaj z ostalimi ljudstvi prishli z Balkana in priblizhno leta 1250 pr.n.sht. okoli Assuve ustanovili zvezo proti Hetitom (v tej zvezi so izrecno navedeni Dardanci, Mizijci in Likijci).

Za Frigijce obstaja teza, da so nastali s spojitvijo Askancev, anatolskega predindoevropskega ljudstva, in priseljenih indoevropskih Brigijcev trashkega rodu, kar gre sklepati po njihovem imenu (Brigi=Frigi), ki se ujema z imenom dardanskega plemena, zhivechega v Trakiji. Sprva naj bi si bili uredili sredishche v Gordiju, v dolini Sangarija, zatem pa v Nakoleji, ter se razshirili vse do reke Halis na vzhodu in Egejskega morja na zahodu. In priblizhno v tistem chasu naj bi Frigijci tudi ustanovili Trojo (G. Giannelli – A. Olivetti: Dagli antichi a noi, A. Barbera Ed., Firenze, 1934) – to pa na noben nachin ne bo drzhalo, saj velja pripomniti, da je bil prostor Troje poseljen zhe zelo dolgo pred tem. Poleg tega je to mogoche ovrechi z dejstvom, da so se Grki zhe tako pritozhevali nad pomorsko premochjo (talasokracijo) Frigije, torej bi bila, po tem naziranju sodech, she vsa Troada frigijska. Potem ko so se po padcu velikega hetitskega imperija osamosvojile mestne drzhavice, med njimi vsekakor Troja in Dardanija, o katerih govori Iliada, zhe pred njo pa egipchanske listine Ramzesa II., ki je premagal »ljudstva z morja«, so jih res zavzeli Frigijci. Vendar v chasu trojanske vojne in pred njo Troja ni bila del frigijske drzhave, saj si je zhe pred tem pridobila samostojnost; vsekakor so med njima obstajali odlichni odnosi, bili sta zaveznici, kot se je izkazalo tudi med samo trojansko vojno.

Nenehni grshki vdori in grshka kolonizacija Anatolije, zlasti na zahodu ob egejski obali, so slabili tudi frigijsko kraljestvo, ki se je dokonchno sesulo spricho vdorov Kimerijcev. Ti so se zacheli po letu 700 pr.n.sht. – prihajali so iz juzhne Rusije (mogoche s Kimerijskega Bosporja, po Herodotu IV, 11 ime polotoka Krima), kot je omenjeno tudi v Odiseji (XI, 14 in naprej). Za Kimerijci so pritiskali Skiti, njihovi bratranci po jeziku, pa so se morali Frigijci umikati globlje v Anatolijo; to je bilo najpogosteje v 8. in 7. st.pr.n.sht. Prav tako je veliko razprav glede Kimerijcev (Asirci so jih imenovali Gimirrai, Biblija pa Gomer), saj so bili s Tavri verjetno Indoevropejci arijskega tipa.

Podobnih spojitev indoevropskih prishlekov z domachini v Anatoliji naj bi bila she cela vrsta, npr. Lidijci (tj. Majonci, ki jih omenja Homer) z glavnim mestom Sarde, potem Mizijci, Karijci, Termili ali Milijci ali Likijci ali Lukki, Pizidijci itd. Toda ali so res vsa ta plemena prihajala od drugod ali pa so zhivela zhe tisochletja na tistem prostoru, kjer naj bi se po Colinu Renfrewu spocheli Indoevropejci?

Medtem ko so ljudstva srednje in vzhodne Anatolije zhe dozhivela dve prejshnji sploshni preseljevanji (v prvem je prodiral zahodni del Indoevropejcev, v drugem pa so bili udelezheni Arijci), je bil anatolski zahod, ki se nagiba k Egejskemu morju, delezhen dveh kasnejshih in manj sploshnih preseljevanj; v obeh primerih so prodirali Frigijci in Grki, torej Indoevropejci.

Trachani so govorili indoevropski jezik vzhodne skupine, o katerem pa vemo bolj malo, saj imamo o njem le kratek napis iz 5. st.pr.n.sht, odkrit v Ezerovu v Bolgariji, ter glose in lastna imena v starofrigijshchini iz 7. in 6. st.pr.n.sht. (novofrigijski jezik je iz 3. in 4. st.n.sht). Po Herodotovem mnenju (V, 3) so bili Trachani za Indijci najshtevilnejshi narod na zemlji. Verjetno zaradi njihovega prodiranja na Balkan so se Grki she poslednjich premaknili bolj na jug, medtem ko so Trachane od zadaj potiskali Iliri – toda che so bili Trachani tako mogochni, so morali biti Iliri she mogochnejshi … V tem je videti protislovje! Ko so se Trachani zgostili okoli Chrnega morja (severno od njih so bili Geti, ki so jih Rimljani imenovali Daki), je del njih pod imenom Brigijci prekorachil Helespont, kjer so se spojili z azianskimi Askanci v Frigijce.

Zgoraj omenjeni vdori Kimerijcev so omogochili, obenem z unichenjem pred-arijskih Kaldov okoli jezera Van s strani Asircev (640 pr.n.sht.), nov indoevropski vdor arijskih Armencev, ki jih Herodot omenja kot koloniste Frigijcev zhe ob koncu 7. st.pr.n.sht., zato je to podrochje dobilo ime Armenija.

Paflagonci pa naj bi nastali z meshanjem indoevropskih Trachanov, priseljenih v severni, chrnomorski predel Male Azije, in ondotnih staroselcev. Toda kdo so ti bili? Morda bi lahko nashli razlago v Zgodovini chloveshtva II/1 (DZS, Ljubljana, 1972, str. 55), kjer A. Pareti navaja:

"V tistih delih Anatolije in Mezopotamije, katerih se semitskim ljudstvom ni posrechilo trajno zasesti, she preden so tja prodrle majhne skupine bojevnikov (Indoevropejcev) vzhodnega tipa, je v vechini pokrajin she zhivela vrsta ljudstev, ki jih bomo imenovali "azianska"; njihov jezik je bil soroden prahetitskemu (podchrtal L.V.: ker ima vechina strokovnjakov hetitshchino za indoevropski jezik, je ta navedba nadvse pomembna, saj bi bila s tem podkrepljena teza Colina Renfrewa, da je pradomovina Indoevropejcev v Anatoliji, s tem pa se vsi ne strinjajo). To je bolj hipoteza kakor zanesljiva trditev, saj o teh ljudstvih vemo le malo; za nekatera imamo samo imena (Paflagonci, Likaonci, Kilikijci), druga pa so imela pisave, ki jih ni lahko razvozlati; le malo je takih, od katerih imamo besedila v klinopisu ali v alfabetski pisavi." – Vendar v sploshnem velja, da so novonastali jeziki ohranjali staro aziansko, maloazijsko osnovo, na katero so bile nadgrajene indoevropske sestavine; s tem se je veliko ukvarjal tudi nash znanstvenik Karel Oshtir, ki jih je imenoval alarodski jeziki, kot sem vech pisal v Megalitskih jezikih.

 

Po tem mnenju je bila torej paflagonshchina sorodna prahetitshchini. Toda azianska besedila iz 15. st.pr.n.sht., ki pa se nanashajo skoraj izkljuchno na lastna imena (!) kraljev in bogov, zvenijo indoiransko, iz chesar bi bilo mogoche sklepati, da se je med prodiranjem Indoirancev proti ozemljem, kjer so zazhiveli v zgodovinskih chasih, posrechilo nekaterim njihovim predhodnim skupinam zhe prej podvrechi ta azianska ljudstva; bile so nekakshen indoevropski prednji val, nekakshna predstrazha. Torej so ta arijska indoiranska ljudstva prishla v vech valovih iz dezhele na severu, kjer so bivala skupaj z drugimi, njim sorodnimi plemeni v dneperski nizhini in v stepah severno od Kavkaza – to naj bi bili Skiti oziroma Sarmati (stari Perzijci so jim rekli – Saka), ki jih je Herodot delil na poljedelce in nomade.

Povzamimo ta scenarij: Ko so Trachani prishli tudi na severne obale Anatolije ob Chrnem morju, so naleteli na aziansko Ijudstvo Paflagoncev, katerih jezik pa ni bil vech prvoten, temvech je bil na staro osnovo zhe naslonjen indoevropski-arijski element iz predhodnih vdorov arijcev s severa, iz dezhel onkraj Kavkaza, kjer je bila (v nekem shirshem obmochju) pradomovina Indoevropejcev in kjer so bolj proti zahodu zhiveli tudi Trachani, ki so jih z vzhoda potiskali Iliri ...

 

Ta poslednja razlaga je iz okvira teorije kurganov Marie Gimbutas, po kateri je izvor Indoevropejcev v juzhnoruskih ali severnochrnomorskih stepah; vendar smo zhe spoznali, da to ni edina hipoteza, saj sta v zgodovinopisju zadnjih dvajset let v obtoku she dve veliki konkurenchni teoriji: mnenje Colina Renfrewa o anatolskem izvoru Indoevropejcev in »teorija kontinuitete« Maria Alineija.

Kaj je lahko nastalo iz sinteze indoevropskega jezika Trachanov in poindoevropeizirane paflagonshchine? In kaj je s hetitshchino?

 

 

Semitska paradigma

 

Sodobni jezikoslovec Giovanni Semerano se je posvetil historichni lingvistiki, predvsem jezikom mezopotamskega obmochja, s posebnim poudarkom na akadshchini. Leta 1984 je izshla prva knjiga njegovega obsezhnega dela, ki ga je dokonchal s chetrto v letu 1994 (Le origini della cultura europea - rivelazioni della linguistica storica - in appendice: II messaggio etrusco, Leo S. Olschki Ed., Firenze, 1984 / 1994).

Njegovo izhodishche je mogoche razbrati zhe iz uvodnih besed:

»To delo zarisuje obmochje zhe v davnini velike kulturne enotnosti ljudstev evropske celine v sozhitju s sredozemskimi in ljudstvi Blizhnjega vzhoda. Z dedishchino starinskih, a she zhivih besed je zaznamovana pot kulturnega razvoja Evrope tako z genetskega stalishcha kakor na lingvistichnem polju, pri chemer ne vzdrzhi antiteza med indoevropskim in semitskim, saj se izkazhe, da so se t. i. indoevropski elementi dokazljivo razvili iz semitshchine, torej sumershchine.« – Torej indoevropshchina na neki nachin izhaja iz semitshchine… Ter nadaljuje: »Te strani sem napisal v dezheli Galileia, kar naj bi z odkrito skromnostjo pomenilo, da streme vzpostaviti nov tok v znanosti, ponujajoch s strogostjo in veljavnostjo stroke sestavine in zakonitosti za preverjanje pojavov ... [op. L.V.: Semeranovo definicijo »indoevropski elementi dokazljivo razviti iz semitshchine, torej sumershchine« je treba razumeti tako, da je semitska akadshchina mochno prepojena s sumershino.] Kot so Galilejeve besede pripovedovale zgodovino stvarstva z geometrijskimi liki, so dogajanja nashe zahodne civilizacije vrezana v bleshchechih zlogih, besedah in imenih, ki po tisochletjih kazhejo vechjo obstojnost in zanesljivost, kot jo ima trdi kamen ... Odkritje sumerske in akadske civilizacije ter njunih jezikov – v novejshem chasu pa se pridruzhuje she tista iz Eble, prezheta s sumero-paleokanansko omiko, – pa tisochletna navzochnost ljudstev semitske omike v Sredozemlju, obsezhne asirske naselbine v Kapadokiji in ob Chrnem morju vse od III. tisochletja pr.n.sht. ter jalovi poskusi, da bi za grshke in latinske besede nashli verodostojen izvor, vodijo k sploshnemu sklepu, da so nashi jeziki, poimenovani indoevropski po romantichnem okusu, zgolj razvite oblike, zrasle iz krepkega mediteranskega debla ... Kaj v resnici pomenijo imena: Kelti, Germani, Belgi, Britanci, Balti? Kakshen je izvirni pomen besed: Rim, Helada? Vzpon in uveljavitev historichne lingvistike nam daje oprijemljivo osnovo za nedolochljivi pojem "mediteranski", s katerim so doslej oznachevali izvore izrazov, ki se niso uokvirjali v t. i. indoevropski lingvistichni sistem.

Historichna lingvistika izhaja iz idioma najstarejshih in najobsezhnejshih zapisov – akadshchine iz druzhine semitskih jezikov s sledovi sumerske podlage, ki segajo vse do sredine III. tisochletja pr.n.sht. ... Prastare vezi z nasho celino, ki so potekale vzdolzh Donave in v loku zajemale prostor od Afrike do Irske, so neizbrisno vplivale na vsa evropska ljudstva. Imena ljudstev in ozemelj nashe celine lahko razpoznavamo s tistim davnim, akadskim besednim zakladom kot skupnim imenovalcem.

Tokovi teh starodavnih evropskih civilizacij se ujemajo z »jantarskimi potmi« in z evropskimi oskrbovalishchi s kositrom in zhelezom. Herodot, oche zgodovine, navaja, da je rumeni jantar prihajal z Baltika vse do Egeja, staro izrochilo ohranja spomin na trgovino s to dragoceno smolo; z otokov v Severnem morju so jo Germani dostavljali v Panonijo, od koder so jo Veneti spravljali do Jadrana. She danes nihche ne ve, od kod arabsko ime ambar, od kod italijansko ambra – jantar, cheprav v sumershchini ambar pomeni mochvirje, poplavljeno zemljishche, v akadshchini pa dobi beseda obliko apparu, kar naj bi kazalo na znachilnost jantarjevih nahajalishch. Tudi latinsko besedo za jantar succinum je mogoche izvajati iz akadshchine: shiknum – usedlina, sediment ...

Izrochilo govori o germanskih rodovih, ki so prvich pridrli s Tevtoni in Kimbri z daljnega severa na evropski jug. In ko so se Rimljani pod vodstvom Marija spoprijeli z Ambroni kot predstrazho Tevtoncev, so bili v rimskih prvih vrstah Ligurci, ki so na sovrazhnikove bojne krike odgovorili z enakimi izrazi, saj so se spominjali lastnega davnega imena: Ambroni. Danes [na osnovi akadshchine] vemo, da je izvirni pomen te besede »mochvirsko ljudstvo« – kot najdemo po Italiji, Franciji hidronime: Ambra, Ambre, Amber itd., vse v pomenu mochvirno ozemlje

 

Ta povzetek Semeranovih izhodishchnih misli naj nam bo ilustracija njegovega znanstvenega pristopa in metode. Semerano se kritichno loteva klasifikacij jezikov, za katere pravi, da so najpomembnejshe tri:

Prva je morfoloshka, ki jo je uvedel Friedrich Schlegel in izboljshal njegov brat August Wilhelm. Posnema t. i. »organske jezike« s fleksijo, ki daje »bogato in plodno bero«, vendar sufiksi, obravnavani locheno in posebej, kot da nimajo nikakrshnega pomena. To, da obstajajo »prazne besede«, je v nasprotju z organskostjo te teorije. Ali niso prazne le za nekatere lingviste, ki ne razumejo drugachnih povezav, se sprashuje Semerano.

Druga klasifikacija je psiholoshka, ta je mrtvorojeno dete, saj je spodletela obdelava enega izmed zhivih jezikov, ki jo je opravil njen najvnetejshi zagovornik F. N. Finck, zato jo je sam opustil.

Tretja ishche genealoshke afinitete na osnovi morfoloshkih (oblikovnih) in fonetskih (glasovnih) elementov, vendar je uspeshna le v omejenem obsegu. Za shirshe mozhnosti raziskav je treba dognati prvotni pomen stare besede, v kateri je zapechatena izvirna intuicija.

Jezikoslovci se lotevajo klasifikacij jezikov z napachno optiko. Kar je za indoevropske jezike predzgodovina, je za akadshchino, sumershchino in egipchanshchino dobro dokumentirana, pisana zgodovina.

 

 

Indoevropska paradigma

 

Ne presenechajo temu povsem nasprotni poskusi, podobni tistemu, ki se ga je lotil L. Heilmann (Camito-semitico e indoeuropeo, teorie e orientamenti, Zuffi Ed., Bologna, 1948), da bi tudi hamitsko-semitske jezike uvrstil med indoevropske. Ni ostal osamljen; na razlichne nachine so mu sledili ali ga dopolnjevali drugi, kar se v dolocheni tochki utegne pokrivati s tezo o skupnem – nostratichnem – prajeziku. Vendar bi bilo to prehitro in prevech poenostavljeno sklepanje, vsaj kar zadeva evolutivno spremljanje njihovega razvoja. Ne more nas zadovoljiti zgolj obstoj neke davne skupnosti ali celo njena enotnost, ne da bi jo pospremili she skozi chas do danashnjih dni. Zanima nas tudi, kaj se je dogajalo vmes, ne da bi pri tem oporekali morebitni primarni homogenosti, kot zakljuchuje Semerano, ki obravnava maloazijsko podrochje she posebej podrobno. Pri tem se drzhi nekaterih chasovnih izhodishch, katerim se ne more izogniti noben historichni sistem. Prvi naval t. i. Indoevropejcev v Malo Azijo po prevladujochem mnenju postavlja v 25. st.pr.n.sht. (she natanchneje navaja: okoli 2450 pr.n.sht.), izogne pa se opredelitvi tega ljudstva, chesh "da bi jim dali neko ime, so se zatekli k Luvijcem (Luvi, Luviti)". Ti so v tesnem sorodu s Hetiti in njihovimi predhodniki, ki so se razshirili po celotnem obmochju Likije, Panfilije in Kilikije. Ni izkljucheno, da so prav oni razrushili Trojo II. Che pa izhajamo iz toponimov na -nd- in -ss-, ki jih najdemo od Grchije do Male Azije in so jih pripisali Luvijcem, je treba nekaj rechi o njihovem izvoru in razvoju, kajti mogoche je dokazati njihovo sorodnost z akadshchino. Pri tem Semerano opozarja na tezhave, ki jih je imel zhe znameniti jezikoslovec Paul Kretschmer konec 19. stoletja, ko je pripisoval predhelenskim ljudstvom posamezne grshke besede, osebna imena in toponime, ker jih ni znal razlozhiti na indoevropski osnovi.

Zhe samo ime Luvi napotuje na akadski pojem liwu »ljudstvo, velika mnozhica, tisoch« ter lawu »zbrati se, obkrozhiti se« pa lawutanu »druzhina, sluzhabnishtvo, suzhnji«, kar naj bi se prilikovalo na nemshki Leute »ljud(je), ljud(stvo)«. Nastanili naj bi se na planoti Kapadokije v 20. st.pr.n.sht., v neposredni soseshchini Asircev. Toda njihovo zgodovinsko vlogo je treba osvetljevati v povezavi s Hetiti, o katerih imamo dovolj gradiva, ki nam more nakazati zanimive odnose. Zelo znachilna je Semeranova trditev (str. 92): »Najstarejsha ljudstva, kot so Hurijci, Mitanijci, Hatijici, Arijci in Medijci, imajo imena, ki jih lahko razlozhimo le na osnovi sumershchine oziroma akadshchine. Filolog Hrozny (Die Sprache der Hethiter) pa je semantichno vrednost hetitskih besed dolochil na osnovi sozvochja z indoevropskimi besedami, vendar nekateri glotologi menijo, da pretezhni del hetiskega besednjaka ni indoevropski in bi ga bilo bolje uvrstiti v krog blizhnjevzhodnih jezikov, kamor sodi po svojih elementih, sorodnih s sumero-akadshchino, morfologija pa izhaja iz huritshchine.« Tu bi veljalo opozoriti, da gre za izredno stare jezike, ki niso vsi toliko znani, da bi lahko opravili zanesljive primerjave, zanemariti pa tudi ne moremo dejstva, da so ti jeziki stoletja vplivali drug na drugega.

Nedvomno pa so za nas zanimive she naslednje primerjave, ki jih navaja Semerano (SEM I/str.94):

 

hetitsko: nepish – v slovanskih jezikih »nebo«; v grshchini nefos »naliv, ploha« oz. figurativno tudi »truma, roj«; v lat. nembo »naliv, ploha«. Vendar je akadsko nebum »bleshchech, svetlech, zharech, bliskav« ter nibu »vishina, elevacija«, medtem ko je akadsko: nepish »pish« , napashu »dihati, napihati«, nappashu »sapnik, oddushnik«;

hetitsko: harsh »kopati, brazdati, orati«, v akadshchini harashu »krushiti, kopati, brazdati, grebsti, zarezati« in hararu »jarek, jar(in), grapa, grob, jama, rov«;

hetitsko: karsh »odrezati, (od)krush(iti)«, v akadshchini karasum »(od)krhniti, (od)krushiti, odrezati, odshchipniti«;

hetitsko: ashshushshami »hlapec«, v akadshchini ashshum »konjar« ter aramejsko shushannu »suzhenj, sluzhabnik«;

hetitsko: harkis »belo, jarko«, v akadshchini warku »jarko, belo, svetleche, rumeno« itd.

Zanimiv je tudi akadski izraz: ruban »vodja, princ, zhupan« (rzh = zh kot pri Chehih in b = p so pogoste jezikovne transformacije).

 

Poseben izziv predstavlja podatek, da naj bi naziv »Hetiti« nadomestil njihovo prvotno ime »Nesi, Neshi«, za katero najdemo vzporednice: Nessus - reka v Trakiji, Nish v Srbiji.

Sicer pa najdemo she druge primerjave, ki so pomembne za iskanje sledov davnih migracij: Nesis, Nesidis – otochek (izstopajoche visok) nasproti polotoka in mesta Miseno (lat. Misenum) v Kampaniji v Italiji, ime bi morda izhajalo iz indevr. oz lat. nasus »nos; rt; shtrlina«, che ne bi pomenilo v akadshchini: neshu, nishu »ljudje, ljudstvo; zhiveti, zdraviti; lev«; pa tudi nishu, nishitu »vishina, vzpetina, pridvignjenje«, kar Semerano spravlja v zvezo npr. s starima toponimoma:

- Naissus, Nissa »mesto Nish ob reki Nishavi v Srbiji«;

- Nisaea »mestece v Salaminskem zalivu«.

Z navajanjem teh primerjav v shirshem evropskem prostoru bi Semerano rad ilustriral posamezne izpeljave.

Antichna Trakija je lezhala na obmochju danashnje Bolgarije in (vzhodne) Srbije, zajemala je tudi Pontus Euxinus, to je danashnji Bospor s Carigradom, skozi Trakijo sta tekli reki Nestos – danashnja Struma in Hebrus – danashnja Marica, ki izvirata v Stari planini (gorovje Balkan) in se izlivata v Trashko morje, tj. severni del Egejskega morja. To je strateshko pomemben polozhaj, tod je mogoche zlahka prehajati iz Azije v Evropo. Nasproti Trakiji je v Mali Aziji ob Chrnem morju lezhala Bitinija s Paflagonijo, ob egejski obali proti jugu Frigija ob Helespontu ali Frigya Minor, dalje Mizija, Lidija, Karija, Likija itd.

Toda teh imen ni na klasichnem hetitskem ozemlju. Kaj pa na njem zasledimo?

V delu Le più antiche civiltà mediterranee – storia universale illustrata (Frat. Fabbri Ed., Milano, 1970) (SOR na str. 12 in naprej) avtorji navajajo: »Na tako imenovanem "Napisu Annite", ki ga shtejejo za najstarejshi dokument v hetitshchini in ima ime po Anniti, kralju Kussarja (ni dolocheno, kje je stalo to mesto), je pripoved o bojih, ki sta jih z ochetom po imenu Pithana vodila proti mestom Bursahanda, Salativara, Zalpuva, Hattusa (ali Hattusha) in Nesa (Nesha, Nesha) – vsa omenjajo tudi drugi asirski spisi. Ochitno se je Annita chutil ogrozhenega od drugih hetitskih kraljestev (kot smo videli, je bilo vech manjshih drzhavic, ki so kasneje tvorile imperij), zlasti pa s strani Hattuse (danes Boghazkoy), ki je obvladovalo trgovske poti. Prav Nesi ali Neshi (in ne Kaneshu – danashji Kiltepe, cheprav nekateri menijo, da gre za isto mesto) je Annita namenil polozhaj bodoche prestolnice, potem ko je razrushil Hattusho. S tem shtejejo Annito za zachetnika hetitske velike drzhave. Vendar ni videti, da bi se dinastija po njem zanesljivo nadaljevala, saj jo viri izvajajo shele od kralja Labarne, chigar ime spominja na "dvojno sekiro" (v grshchini labrys, che ni to spet ena od pogrchenih besed), antichni simbol kraljevskega polozhaja, kot ga poznamo tudi iz kretsko-minojske civilizacije. (Po tej sekiri naj bi dobila ime tudi kraljeva palacha v Knososu – labyrinthos »labirint«.) Ko je Labarna mochno razshiril hetitsko drzhavo, je prenesel prestolnico iz Kussarja v Hattusho ter si nadel ime Hattusili I. (ok.1620 - 1590 pr.n.sht). O njem beremo na nekem napisu:

Nekoch so zhiveli kralj Labarna in njegovi sinovi, bratje ter sorodniki, povezani s krvjo in porokami. Njegovo ozemlje je bilo majhno, vendar si je podredil pokrajine svojih sovrazhnikov, kamor koli se je odpravil na bojni pohod. Potolkel in unichil jih je ter razshiril meje svojega kraljestva do obal Chrnega in Sredozemskega morja. Vselej ko se je zmagovit vrnil iz bojev, so bili njegovi sinovi delezhni dela ozemlja ..., ki so mu vladali, in zraven so sodila tudi velika mesta

 

V omenjeni knjigi (str. 10) she drzneje izvajajo izvor Hetitov:

»Novejshe raziskave omogochajo natanchnejsho opredelitev, da je bila hetitshchina v tesnejshem sorodu z zahodno skupino indoevropskih jezikov, to je s keltshchino, latinshchino, germanshchino in grshchino, in so zato Hetiti verjetno pripadali skupini, ki je v predzgodovini prishla iz Evrope [op. L.V.: naj opozorim, da tudi J. Makkay zagovarja to teorijo]. Mogoche je tudi, da se je hetitshchina hitro izgubila iz sploshne rabe ter so jo uporabljali skoraj izkljuchno kot knjizhni in religiozni jezik, morda podobno, kot se je dogajalo z latinshchino v srednjem veku ...; to hetitsko ljudstvo naj bi pridrlo tja okoli leta 2100 pr.n.sht. in zavladalo pretezhnemu delu Male Azije za celo tisochletje.«

 

Osrednje hetitsko ozemlje je znotraj velikega loka reke Halis (danes Kizil Irmak), ki izvira na vzhodu maloazijskega polotoka pod Pontskim gorovjem; to se dviga tik nad obalo Chrnega morja, lahko bi rekli, da reki pri izviru le sorazmerno malo manjka do obale, nekaj nad sto kilometrov zrachne chrte. Narava se je she dodatno poigrala, saj sta nedalech od izvira Halisa dve drugi reki z danashnjima imenoma Kelkit Cayi in Tuzanli Irmak, ki po razmeroma kratkem toku okoli 200 km skupaj stecheta v Chrno morje v isti zaliv s Halisom, ta pa medtem naredi velikanski ovinek skoraj tisoch kilometrov po vsej notranji Anatoliji. Sprva se Halis odmika od Chrnega morja proti jugozahodu, naredi obsezhen lok proti zahodu do velikega slanega jezera Tuz, se tam dokonchno obrne proti severu, da se izogne Slani pushchavi, in se zahodno od Ankare odlochi za severovzhodno meandrasto priblizhevanje Chrnemu morju. Podnebje je sredozemsko s poletnimi in zimskimi temperaturami ter s kolichino padavin kot pri nas na Primorskem, saj rastejo celo pomaranche, in to omogocha dokaj ugodne zhivljenjske razmere. Tam v vishini Ankare (Angora), le da na desnem bregu Halisa (toda nobeno od obeh mest ni tik ob tej reki), je stala Hattusha, medtem ko je mesto Kanesh lezhalo precej juzhneje, na levem bregu Halisa (toda spet ne tik ob reki!), kjer se iz jugozahodnega toka preusmeri proti zahodu in slanemu jezeru Tuz. Spricho svoje relativno izpostavljene lege v blizhini Asircev Kanesh ni bil najbolj primeren za prestolnico, zato so jo premestili v varnejshe zavetje reke Halis.

 

Kje pa je stala Nesa (Nesha)? Je morda to prvotno ime Hetitov?

Na zidovih egipchanskega templja v Karnaku je vklesana dolga poema, ki pripoveduje o spopadu med egipchansko vojsko pod vodstvom Ramzesa II. in ljudstvom, imenovanim Kheti. Reliefi nam z natanchnostjo egipchanske umetnosti ponazarjajo sovrazhne vojake, od katerih imajo eni izrazite nosove (ime Nesi naj bi po mnenju nekaterih izhajal iz istega korena kot »nos, shtrlina«), ki so v podaljshani chrti poravnani z nizkim in nazaj potisnjenim chelom, drugi pa imajo izrazito pokonchno chelo in majhne nosove. Od kod ta ochitna razlichnost, prvi "levantinci" z Blizhnjega vzhoda, Jutrovega, drugi izraziti Evropejci? Nedvomno je ta rasna pestrost odrazhala veliko vech, kot le neko trenutno vojno zaveznishtvo, verjetno je izhajala iz etnichne stvarnosti na tem obmochju. Najnovejshe genetske raziskave potrjujejo te domneve kot dokaze davnih migracij in medetnichnih odnosov. O tem smo zhe govorili na drugem mestu in v mojih prejshnjih knjigah. Skoraj gotovo Hetiti niso bili enovito ljudstvo in je zato toliko bolj umestno obravnavati okolishchine njihovega pojavljanja v zgodovini.

 

Shtevilne so zgodovinske raziskave, ki jih o indoevropsko-mediteranskem medsebojnem vplivanju opravljajo v razlichnih strokah in se v zadnjih desetletjih celo mnozhijo. Tudi Nina V. Pigulevska ( 1894 – 1970), asiriologinja, navaja v delu Blizhnij vostok – Vizantija – Slavjane (Izdat. nauk, Leningrad, 1976), da je preuchevanje blizhnjevzhodnih glinastih ploshchic odprlo popolnoma nove mozhnosti spoznavanja nashe davne preteklosti, saj je dokazano, da je zhe zdavnaj potekala intenzivna blagovna izmenjava med Anatolijo in Evropo vse do danashnje Francije, cheprav so nam na voljo le sorazmerno skromni ostanki od nadvse bogatega gradiva, ki je nastalo v davnih chasih. Renomirana Zgodovina antike z univerze v Cambridgeu (The Cambridge Ancient History, Vol. III, Part. I, Cambridge, 1985) z grenkobo ugotavlja (CAM str. 430), da se je ohranilo le tisto, kar je bilo na obstojnejshih snoveh (kamen, glina), medtem ko so cele skladovnice napisov na svincu v kasnejshih stoletjih kratko malo pretopili, da ne govorimo o zlatih in srebrnih ploshchicah. Kar je bilo na kozhi, tkaninah, lesu in podobnem, pa je razpadlo. Toda arheoloshke najdbe, npr. bronasti cevasti obrochki, okrasje itd., kazhejo na najzgodnejshe in zelo tesne stike Balkanskega polotoka s Trojo I (str. 64, 68) in drugimi maloazijskimi mesti, pri tem pa nikakor ne gre zgolj za pretok v eni smeri, kot smo omenjali zhe v prejshnjih poglavjih.

 

Velikokrat je v pogledih na zgodnje civilizacije omenjan bron, po katerem je dobilo ime celo zgodovinsko obdobje – bronasta doba. Toda prav v zvezi s Hetiti je odprto zhgoche vprashanje o metalurgiji zheleza, glede katerega se zmotno misli, da je bilo nekako samoumevno odkrito v mehanichno pojmovanem razvojnem sosledju: kamena – bakrena – bronasta – zhelezna doba. V resnici so bile stvari drugachne. Che so v bakreni dobi obdelovali naravni, samorodni baker s pretezhno »kameno tehniko« (kladiva, s katerimi so oblikovali baker, so bila kamnita; sploh je she dolgo prevladovalo kamnito orodje in orozhje), je shele taljenje rud pravi zachetek »bronaste dobe«, ko so se razvile najrazlichnejshe tehnike obdelave, kovanja, taljenja itd.; s tem se je shirilo polje uporabe. Toda za zhelezo je bilo potrebno she precej vech; dognati je bilo treba nove postopke – za ojeklenitev. Samo zhelezo je mehko in skorajda neuporabno za delo, je pa bilo zhe davno znano in uporabljano za okrasne ali magichne predmete. Najstarejshi zhelezni predmeti, katerih verodostojnost je nesporna, so bili izdelani iz meteorskega zheleza; mednje sodijo preddinastichne kroglice iz el-Gerzeha v Egiptu, kepa iz Abidosa v chasu sheste dinastije, tenko rezilo, izdelano kot amulet, ki je mogoche iz chasov starega egiptovskega kraljestva; iz Biblosa imamo zhelezo, vdelano v zlat prstan (dokaz, da je bilo vrednejshe od zlata!), ki so ga nashli v kraljevem grobu; iz Mezopotamije so razpadli ostanki nedolochenega zheleznega predmeta v grobu iz al-Ubaida. Meteorsko zhelezo je na zemlji dokaj pogosto, za chloveka v davnini pa so bili zvezdni utrinki skrivnostno povezani z neskonchnostjo neba, na katerem naj bi zhiveli bogovi, zato so ostanki meteoritov vselej pritegovali domishljijo, ljudje so jih povezovali s skrivostnimi, nadzemeljskimi mochmi. V nasprotju s chistim meteorskim zhelezom, katerega obdelava je znana zhe v kameni dobi (!), pa je taljenje zhelezovih rud sila zapleten postopek, saj zahteva tudi pechi s povishano temperaturo. Nich chudnega, che so v praskupnostih iz metalurgov, topilcev, livarjev in kovachev naredili posebno vrsto ljudi, ki so povezani z neznanimi, magichnimi silami in se jih je treba ogibati, nekakshne druzhbene izobchence, povezane z magijo, do katerih je treba gojiti strahosposhtovanje.

 

 

Topilnica zheleza, ki so ga v Anatoliji uporabljali zhe v 2. tisochletju pr.n.sht.

– vendar bolj v religiozni, ceremonialni in elitni funkciji (po Koshaku in Muhlyju).

 

Po nekaterih teorijah je mozhno, da se je pridobivanje umetnega zheleza zachelo v Egiptu; tam so pach nashli tudi zelo stare zhelezne predmete in dasi so bili izpodnebniki, se vsiljuje domneva, da se je na tej osnovi okrepilo zanimanje za zhelezo in eksperimentiranje z njim. K temu dodajajo she dejstvo, da se je to zachelo kot stranski proizvod pri chishchenju zlata; zlatonosni pesek iz Nubije je vseboval vech kot 65% magnetita, zhelezove rude, in ga je razumljivo na izpiralnikih ostalo veliko skupaj z zlatimi zrnci. Egipchani so to talili v loncih z reducirno atmosfero in na koncu postopka je na dnu ostalo tezhje tekoche zlato, nad njim z zhelezom bogata zhlindra, med obema pa plast testenega zheleza, ki se ga je dalo kovati. Zhelezni amuleti in vzorci orodja iz Tutankamonovega groba ter primerki zheleznega nakita od drugod potrjujejo tudi tak izvor. Vendar je na ta nachin pridobljenega zheleza lahko zelo malo, od tod tudi njegova dragocenost. Za kaj drugega je imelo she eno, odlochilno pomanjkljivost – ni bilo trdo, kaljeno; ochitno je bil bron veliko uporabnejshi.

Kje se je pojavilo prvo uporabno zhelezo – jeklo?

Spricho zahtevne in zapletene tehnologije prevladuje (skoraj) sploshno preprichanje, da je inovacija nastala na enem mestu in se od tam razshirila. Toda kje je bilo to zharishche, o tem so si mnenja dokaj razlichna. Eni menijo, da se je zachelo v centralni Evropi, na obmochju Hallstata, po katerem je dobilo ime obdobje starejshe zhelezne dobe. Tam so bila najbogatejsha nahajalishcha ploshchichastega zheleza, ki je najprimernejsha ruda za dolgotrajno poizkushanje zgodnjih kovinarjev; od tod naj bi se ta tehnika razshirila proti jugu in tudi v Malo Azijo. Nasprotniki te zamisli opozarjajo, da ni pravih arheoloshkih dokazov za tak razvoj dogodkov. Danes prevladuje klasichno antichno izrochilo, po katerem je obdelovanje zheleza, kot si ga predstavljamo danes, to je »jekljenje« umetno pridobljenega zheleza, nastalo na obmochju hetitskega kraljestva v Mali Aziji, natanchneje, verjetno bolj vzhodno na armenskem ozemlju, in si je postopoma utrlo pot proti zahodu in severu Evrope. Armenija je obmochje juzhno od Kavkaza med Kaspijskim in Chrnim morjem (priblizhno za poldrugo Slovenijo velika, okoli 30.000 km2, do 4000 m visoka planota), naseljeno zhe v predzgodovini, v 2. tisochletju pr.n.sht. razdeljeno na shtevilne drzhavice pretezhno s huritskim prebivalstvom; na koncu 9. st. pr.n.sht. je nastala suzhnjelastnishka drzhava Urartu, okoli 600 pr.n.sht so jo zavzeli Medijci, nekaj desetletij zatem pa Perzijci, dokler je ni v 4. st.pr.n.sht. osvojil Aleksander Veliki, po katerem so jo prevzeli Selevkidi. Le kratko obdobje v 2. st.pr.n.sht. je bila samostojna, dokler ji niso 66 pr.n.sht. zavladali Rimljani, pa Perzijci itd. Zhe iz prve polovice 3. tisochletja pr.n.sht. so najzgodnejshi primerki umetnega zheleza iz anatolske rude v Mali Aziji, severni Mezopotamiji in Mariju; ti zadnji so bili seveda uvozheni, kakor so bili tudi kasnejshi, najdeni v Uru, severni Siriji, v Palestini (iz chasa 2100-1350 pr.n.sht.). Vendar je bilo to she vedno nekaljeno zhelezo, a pridobljeno v fuzhinah neposredno iz rud. Gobasto gmoto, ki je nastala pri taljenju, so ponovno razzharili in kovali toliko chasa, da so iz nje iztisnili shkajo; postopek, ki se je, sicer izpopolnjen in v manjshi meri, obdrzhal skoraj do danashnjih dni. Znachilnost takega zheleza je, da je le kovno, ni pa za ulivanje. Bron pa se odlichno lije, to pospeshi in poceni predelavo, medtem ko kovanje terja nenehno dogrevanje kovanca, poraba goriva je velika, a tudi ne gre brez dokajshnje spretnosti in napora kovacha. Tako zhelezo je mehko, hitro se skrha in rjavi – izdelek se ni mogel kosati z bronom. Zhelezne predmete je zato mogoche redkeje najti zhe zgodaj v bronasti dobi, ki je trajala vse dotlej, ko se je posrechilo njegovo »jekljenje«. Najbolj zgodnje omembe zheleza so v pismu iz Marija; opisuje zhelezno zapestnico, pravo razkoshje za tisti chas, ki jo je namenil kralj iz Karkemisha dvorni dami; podobno je na glinasti tablici iz Alalaha, na kateri trdi kralj Ammitaku, da je od tistih, ki so se mu upirali, vzel vojni plen, med katerim je tudi shtiristo kosov (!) zheleznega orozhja. Ker je chas njegovega vladanja okoli 1750 pr.n.sht., je datum neprichakovano zgodnji, ob domnevi, da je to orozhje moralo biti iz jekla; zato nekateri menijo, da sploh ni shlo za pravo orozhje, pach pa za vrsto posvechenih simbolov (kakor je bilo tudi kasneje najti zlat ali srebrn mech) v obliki bodal, vendar njihovo dokaj veliko shtevilo bolj govori v prid domnevi, da je to zhe bilo najbolj zgodnje jekleno orozhje.

 

Tudi »ojeklenitveni« postopek naj bi odkrili na kavkashkem obmochju; to se ujema s klasichnim izrochilom, da so bili prvi »jeklarji« Halibezhani, ki ga podpira she dejstvo, da so imeli Hetiti izredno dolgo nadzor nad trgovino z jeklom in so bili edino ljudstvo, od katerega so egipchanski faraoni mogli dobiti pichle kolichine te dragocene kovine. Hetitski monopol je dolgo obveljal za vzhodno Sredozemlje, cheprav je mogoche, da se je poznavanje nove tehnike zelo hitro razshirilo she kam drugam, npr. v srednjo Evropo (najbolj zgodnje zhelezne najdbe v severni Evropi, na Sjaellandu in Bornholmu, nekateri pripisujejo 14. st.pr.n.sht.) ter mogoche prek Balkana v Norikum. Nasploh pa postavljajo zachetek zhelezne dobe v Evropi ne kaj dosti pred 1200 pr.n.sht. V severni Indiji rigvedske himne vsebujejo podatek, da so zhe poznali zhelezo, ajas, kot kovno, raztezno, odporno in mochno; tja je gotovo prishlo zhe pred letom 1000 pr.n.sht., vendar je trajalo petsto let, da se je uveljavilo na dravidskem trgu. Na Kitajskem so kakor drugod uporabljali zhelezo za nakit, v 4. st.pr.n.sht. tudi za orozhje; takrat je bilo torej zhe uveljavljeno (ZGO I/2 str. 198-199).

Kemijsko je »ojeklenitev« naogljichenje, ogljik je tisti, ki daje zhelezu povsem drugachne mehanske lastnosti v kristalni strukturi. Kako je prishlo v sivi davnini do tega odkritja, ni povsem pojasnjeno, vendar pa med metalurshkimi strokovnjaki prevladuje mnenje, da se je to zgodilo chisto empirichno, s poskushanjem. Takratni kovachi »mehkega zheleza« so morali pogosto dogrevati polizdelek do zharechega stanja, ker se je med delom ohladilo; le tako so sploh mogli kovati. Ko so zhelezni kos vechkrat potiskali v zhareche lesno oglje, v sredo katerega so s puhalniki podpihovali zrak, pri tem pa temperatura ni bila previsoka, da bi oglje povsem zgorelo, se je povrshina zheleznega predmeta naogljichila in posledichno postala zelo trda, medtem ko je jedro ostalo zhilavo in gibko; to danes imenujemo povrshinsko naogljichenje ali cementacija. Che je predmet skoz in skoz ojeklenel, je postal krhek in se je ob udarcu razletel. Metalurgi opozarjajo na she eno mozhnost naoglichenja, a v tem primeru vse taline v talilniku hkrati; to se je zgodilo, ko je talilec z lesenim kolom chistil zhlindro s povrshine lonca in je les zgorel, ogljik pa je ostal v talini. Kasneje so to »taljenje z leseno palico« izboljshali in rudi namenoma primeshali svezhe nasekan les; ta nachin so imenovali »taljenje z zeleno vrbo«, uporabljali so ga tudi predrimski keltski zhelezarji v kentskem Wealdu. Ne presenecha, da so si v starih chasih izmishljali »bogove kovache«: Vulkana in Hefaista, Brahmana, Agnija pa Indro, Ea in Girruja, Lokija in Wielanda ...

Jeklo – zdaj temu zhe lahko tako rechemo, saj je izraz »zhelezna doba« ponesrechen prav zaradi neuporabnosti mehkega zheleza in bi bila primernejsha oznaka »jeklena doba« – je bilo v dolochenem chasu she bolj donosno blago za prekupchevanje kakor zlato; njegovo ceno so dvigali s shpekulacijami, zadrzhevali so njegovo proizvodnjo in prodajo, da bi cena chim bolj narasla. Tako pishe hetitski vladar iz 13. st.pr.n.sht. drugemu kralju: »V moji "zapechateni hishi" [zakladnici] v Kidzuvadni trenutno ni prav nich dobrega zheleza. Zdaj je slab chas za njegovo pridelavo, vendar sem pisno ukazal, naj chimprej izdelajo dobro zhelezo. Doslej ga she niso skonchali. Ko bodo opravili, ti ga bom poslal.« – Morda se je pri tem zlagal ali pa tudi ne, kajti postopek je bil tvegan in se »sharzha« ni vselej posrechila, zato se hetitski vladarji, ki so bili redni izvozniki, niso mogli zanesti, da jim bo »zhelezarna-jeklarna« pravochasno dostavila jeklo. Prav tako je verjetno v dolochenih trenutkih obveljal »strateshki embargo«, ko so omejevali prosto prodajo spricho vojne nevarnosti; po tem bi sklepali, da so v Anatoliji v resnici morda poznali jeklo zhe mnogo prej, kot pa se je »zhelezna doba« zachela v drugih azijskih dezhelah. Kljub tem omejitvam in tajnosti postopkov je uporaba jekla naglo napredovala zhe v drugi polovici 13. st.pr.n.sht.; t. i. »ljudstva z morja«, ki so se pred letom 1194 pr.n.sht. zgrnila v Sirijo in Palestino, so zhe bila oborozhena z novo kovino, in Filistejci so prav tako od svojega prvega nastopa uporabljali zhelezo ne zgolj za orozhje, temvech tudi za poljedelsko orodje.

 

Ta nekoliko obshirnejshi opis prehoda iz bronaste v zhelezno dobo je bil potreben zaradi pomembne vloge Hetitov v tem procesu, she posebej pa zato, ker se spet pojavljata, kakor vse kazhe, Anatolija in Kavkaz kot prvi zharishchi novosti. Ob tem pa se ponovno odpira dilema, ali je bil prav v Armeniji, kjer so sicer prevladovali Huriti, tj. v vzhodnem delu Male Azije, zachetek zhelezarstva; sicer pa je bilo tudi to obmochje del hetitskega imperija. Vrh tega so bili Hetiti izredno dolgo in globoko vpleteni v dogajanja v zvezi z zhelezom – obvladovali so promet z njim. Zato je umestno vprashati, ali so mar sploh od kod prishli, in che so, ali jih je pot vodila iznad Chrnega morja v Anatolijo prek Kavkaza ali vzdolzh Trakije in vzhodne Grchije chez Helespont. Kajti ne moremo kar tako ovrechi domnev, da je bil Balkan bistveno vpet tudi v procese razvoja metalurgije, in che so Hetiti zhe od kod prishli v Anatolijo, ali so prinesli s seboj tudi spretnosti kovinarstva.

*

Smiselno in pomembno je na tem mestu vkljuchiti znachilno in nadvse zanimivo razpravljanje v zvezi z etimologijo slovenskih izrazov za zhelezo in jeklo.

France Bezlaj razlaga: jeklo, »chalybs« [grshko]; v 16. st. aklo, kot pishe Sebastijan Krelj, kasneje jeklu (Megiser), narechno tudi óklo (v Ribnici), aklò (na Dolenjskem), izposojeno iz starovisokonemshkega acchil, cocchil, srednjevisokonemshko eckel, ekkel, bavarsko Eckel (tako menita Mikloshich in Striedter-Temps), to pa iz staroitalijanskega acciale, latinsko aciarium. Naravnost iz romanskih oblik je izposojeno slovensko ocel (tudi cev in celin). Dvojne oblike oklo : jeklo so potegnile za seboj tudi domache okèl »zob, chekan«, poleg kel in praslovansko *kъlъ (gl. klati) jekel, jekelj, jeklec »zob pri statvah«. Enako razmerje je med oklên »zrnat, kompakten« : klên : jeklên. Po Mikloshichu spada to k jeklo, vendar je lahko domache iz osnove kliti, kal. Tako Bezlaj; podobno meni Marko Snoj, ki napotuje tudi na klen.

 

Osebno mislim, ob vsem sposhtovanju do velikih jezikoslovcev, da se motijo. Gre za zelo bogato in pomensko razlagalno, ekspresivno besedno druzhino.

Prvo: grshka beseda za jeklo (kot navaja tudi Bezlaj) je chalybs, ki ima she naslednje oblike (gl. F. Bradach): chalybis ter chalybeius, chalybinus »jeklen«; Campanini-Carboni navajata: chalyps, chalybs »acciaio; jeklo«; Chalybes »Kalibi – ljudstvo s Ponta ob Chrnem morju, so sloveli po umetnosti obdelave zheleza in jekla«. Torej so Grki privzeli ime za jeklo po etniku chrnomorskih zhelezarjev. Toda od kod staroitalijansko accial, latinsko aciarium? Izraz je poznolatinski (!): aciariu(m) iz acies »ostrina, bridkost, igla sablje« iz indoevropskega *ak »konichast, iglast, osat<ost«, od koder tudi italijansko ago (na jugu: aco), latinsko acus »igla«, ter acido »kisel, jedek, oster (okus)«. Tuji etimologi krchevito ishchejo kakrshno koli reshitev, ki bi dishala po njihovo. Ampak M. Snoj razlozhi: igla, starocerkvenoslovansko igъla, enako ali podobno v drugih slovanskih jezikih, praslovansko *jьgъla, staroprusko ayculo, grshko aikloi ipd., iz indoevropskega *(a)igulah, *aik, *aig »kopje, zadeti z ostrim orozhjem«; nedvomno je shele jeklo omogochilo izdelovati resnichno ostra rezila. Mar bi Slovani chakali Nemce, da bi nam kot kurirji prenashali izraz Latincev za nekaj, kar je bilo tisochletja pred njimi zhe na Balkanu in v Mali Aziji, che so bili sami najblizhje tamkajshnjim zharishchem kovinarstva?

Zato nam vzame sapo, ko vidimo, kako ozkogrudno in sramezhljivo se obnashajo nashi ugledni jezikoslovci, kadar gre za uveljavljanje slovenskih ali slovanskih izrazov v tujih jezikih, seveda zato, ker »tam ne smejo biti« glede na uveljavljeno zgodovinsko paradigmo, da smo se priselili nekje v srednjem veku iz nekega zakotja na vzhodu, in ko pri Francetu Bezlaju (ESSJ) preberemo: chel »jeklen«, tudi chelo »kleno zrnje«, izvedenke cheloba, chelost »klenost zrnja« poleg ocelno zrnje in jekleno zrnje, kleno zrnje [op. L.V.: prim. chelik »jeklo«]. Bezlaj pravi, da prva oblika chel kazhe nedvomno na staroromansko *aciale »jeklo« (gl. ocel in celin); najblizhje slovenskemu je retoromansko achel; slovensko jeklo je izposojeno iz istega vira prek starovisokonemshkega eccchil, vendar se zdi, da je v slovenshchini nastopilo meshanje med domachim klen, oklen in praslovanskim *kъlъ (kliti) in jeklen, oceln iz *aciale. Ali lahko razumemo tako Bezlajevo vratolomnost? Po ovinku prek Nemcev, seveda, ker so bolj kulturni in so nam, Slovanom, razlozhili, kaj pomeni tista romanska ali celo retoromanska (kamor spada tudi Valcamonica) beseda, smo si izposodili romansko izposojenko, za katero niti sami etimologi ne vedo, od kod je prishla, ali pa ji ishchejo nekakshne za lase privlechene razlage, obenem pa imamo zhe praslovanske besede, ki so smiselno veliko bolj primerne za lochevanje trdega jekla od mehkega zheleza.

Toda she pomembnejshe je naslednje: kot smo videli, je najprimitivnejsha »jeklenitev« zheleza nastala (morda) nakljuchno tako, da so prvotni kovachi opazili spremembo lastnosti med kovanjem. Marko Snoj razlaga: klepati, klepljem, klepar, kleparstvo, poklepati »udarjati po kovini, plochevini«, rusko klepatь »spajati plochevinaste dele z zakovicami«; tudi »prati perilo (z udarjanjem ob perilnik)«, cheshko klepat »klati, biti«, praslovansko *klepati »tolchi, biti«, morda tudi »klati«. Verjetno je to imitativna beseda, tvorjena iz onomatopeje*klep (*klop, *klap), ki posnema zvoke, nastale ob trku dveh trdih, navadno kovinskih predmetov; gl. tudi: klepati, kleniti, klop, klepet, klopot, klapati.

Poleg tega je she eno geslo: -klepati, samo v sestavi naklepati, naklep, oklepati, oklep, oklepaj, priklepati, sklepati, sklep, vklepati, zaklepati, zaklep, zaklepaj, to je nastalo iz *-klepati, osnove za tvorbo sekundarnih nedovrshnikov iz predponskih nosnishkih glagolov *-kle(p)noti, npr. odkleniti, zakleniti, skleniti; pogledati je treba she -kleniti, klepati, -klopiti, klepet, klopot, sklep, oklep, in primerjati she s kovarstvo.

In konchno je tu: -kleniti, samo v sestavi nakleniti, odkleniti, okleniti, prikleniti, razkleniti, skleniti, vkleniti, zakleniti. Enako je starocerkvenoslovansko zaklenoti, praslovansko ali slovansko *kle(p)noti kohativ (zachetni glagol) od *klepati; prvotno *zakle(p)noti je tako moralo pomeniti *»postaviti, poriniti kos lesa ali kovine zadaj«. Tu se ponovno srechamo z nadvse pomembnim primitivnim postopkom izdelave jekla, ko so v raztaljeno zhelezo porivali lesene palice, kole – brez tega ni bilo jekla.

 

Zelo zgovorna je tudi beseda: klin, klina, klinec, klinchek, klinast, vkliniti se, zakliniti, starocerkvenoslovansko klinъ »zaponka«, hrvashko in srbsko klin »klin«, rusko klin, cheshko klin, praslovansko klinъ, sorodno s praslovanskim *kolti »klati« in izpeljano iz indoevropskega korena *kelh »tolchi, lomiti, klati, kovati«. She enkrat nam to izrecno kazhe na prastaro tehnologijo pridobivanja jekla iz gobastega zheleza (in tudi tega samega) s kovanjem.

In: kovati, kujem, kovach, kovachnica, kovachija itd., starocerkvenoslovansko kovati, podobno v drugih slovanskih jezikih, praslovansko *kovati, sedanjik *kujo, je enako ali sorodno z litavskim kauti, sedanjik kauju »tolchi, kovati«, indoevropska baza *kahu, *kauh »tolchi, cepiti«; glej tudi kovina, kovarstvo, podkev, kij, kavsati.

Poleg tega je za jeklo she nadvse pomemben postopek: kaliti, kaljenje, »razbeljeno jeklo hitro hladiti v vodi ali olju, praslovansko *kaliti iz osnove *kalъ »blato, motna tekochina«, *»potopiti (zhareche zhelezo) v blato«; ko je kovach imel ob sebi tudi vedro vode za ohlajanje dokonchanega odkovka, je schasoma ta postala umazana, motna, polna shkaje in drugih ostankov, skratka brozga, blato. Seveda je schasoma sledilo spoznanje, da s pomakanjem v to blato zhelezo otrdi – che ga je kovach »oblatil=kalil«, so se mu izboljshale lastnosti. Sicer pa metalurgi zelo dobro vedo, da je kaljenje v chisti vodi zgolj izjemen postopek, saj pri hitrem ohlajanju v vodi lahko kaljenec pochi, zato obstaja vrsta hladilnih meshanic, s katerimi dosezhejo ravno pravshnjo hitrost kaljenja. Znana je legenda o slovitih sabljah damashchankah, ki dobijo svoje izredne lastnosti samo tako, da kovach sabljo v konchnem postopku zharecho potisne v chloveshko telo, za kar naj bi prishli prav ujetniki, obsojenci na smrt ipd. To se smiselno ujema she z enim geslom: *kal »trd«, praslovansko *kъlь »kal, klica«, *»tisto, kar se pretolche iz zrna, prebode skozi zemljo«, sorodno z litavskim kulti »mlatiti, tolchi«, indoevropska baza *kelh »tolchi« (iz iste osnove: klica, kliti, okel, klin, skeleti, klati).

Ne razumem, zakaj bi moralo v slovenshchini nastopiti meshanje med domachim klen, oklen, praslovanskim *kъlъ (kliti) ter jeklen, ki pa je iz latinskega oceln iz *aciale, che povsem zadostuje slovanska smiselno neoporechna osnova.

Na zhalost na tem mestu ni prostora za she obshirnejsho utemeljitev, ki bi podrobno in bolj izchrpno dokazala, da so etimologi ochitno spregledali najtesnejsho povezanost najbolj prvotnih tehnologij pridobivanja zheleza in jekla z njuno obdelavo; da je bilo namrech treba gobasto zhelezo – prvo stopnjo v postopku – temeljito prekovati, tako so iztisnili nechistoche, shkajo, da je nastalo kolikor toliko chisto, uporabno zhelezo, kasneje pa se je iz tega postopka razvilo »jeklenenje«, naoglichenje zheleza; ustvarjeno je bilo jeklo, kot zhe recheno, na dva nachina: s kovanjem se je zhelezo v oglju na ognjishchu naogljichilo ali pa se je naogljichilo, ko so v zhelezno talino potiskali lesene palice – t. i. »palichno zhelezo=jeklo«. Osnove za slovenski izraz »jeklo« zato ni treba na silo iskati po tujih logih, saj je dovolj utemeljitev za njegova slovenska izhodishcha, ki smiselno izhajajo iz teh najstarejshih zhelezarskih postopkov.

Podobno je z izrazom za: zhelezo, zhelezje, zhelezen itd.; starocerkvenoslovansko zhelezo, enako v ostalih slovanskih jezikih, praslovansko *zhelezo, sorodno z litavskim gelezhis, letonskim dzelzs, staropruskim gelso in morda z grshkim khalkos, ki pa je »bron«. Etimologa France Bezlaj in Marko Snoj pravita, da beseda ni zadovoljivo pojasnjena, domnevno je izposojena iz nekega starega vzhodnega jezika, vendar predloga ni znana (SNO).

Spet moram ugotoviti, da so etimologi prehitro zakljuchili z izmuzljivo formulacijo »domnevno je izposojena iz nekega starega vzhodnega jezika, vendar predloga ni znana«, ki ne pove prav nichesar. Pa poglejmo, ali je mogoche najti kakshno razlago na slovanski osnovi. Zhelezove rude, ki jih je uporabljal prvi metalurg, so bili zhelezovi oksidi: limonit – rjavi zhelezovec (grshko leimon »travnik, pashnik« ali limon »blato, naplavljena zemlja«), rjave, rumene, okraste barve; hematit – rdechi zhelezovec (grshko haimo, haima »kri«), zraven cenjen kot poldrag kamen, tudi jeklenosive barve. Nasploh so zhelezove spojine zelo pisanih barv od rumene, rdeche, rjave do npr. zhelezovih sulfatov, kot je zelena galica, v naravi melanterit (grshko melano »temen«), sulfidi, karbonati itd. Che na barvni osnovi poishchemo etimoloshko razlago najdemo:

zholch, starocerkvenoslovansko zlъchь, hrvashko in srbsko zhuch, rusko zhëlchь, cheshko zhluch, praslovansko *zhьlchь, sorodno z letonskim zhults, zhulkts, litavsko s premetom tulzhis, iz indoevropskega *ghelh, oznaka za svetle barvne odtenke, zlasi rumeno in zeleno; odtod zholna, zholt, zhelva, zel, zelen, zlat – pri zadnjem naj bi se iz imena za barvo razvil tudi izraz za kovino »zlato«, zelo pomembno tudi za zhelezo (spomnimo se: »ni vse zlato, kar se sveti«), ko je bil zhelezov krshec, pirit, zamenjan za zlato. Torej: zholt »rumen«, cerkvenoslovansko zhlьtъ, hrvashko in srbsko zhut, praslovansko zhьltъ, litavsko geltas, letishko dzelts, iz indoevropskega korena *ghelh.

She prav posebno zanimiv za nashe razmishljanje je zelo razshirjeni zhelezov oksid magnetit (chrne barve, spada med spinele – latinsko spina »zhelo, trn, bodica, igla«, zaradi znachilne oblike kristalov – kovinske okside dveh kovin), ki je kot drag kamen priljubljen za geme in drugo okrasje. Prav znachilnost te zelo pogoste zhelezove rude, da kristalizira v obliki zhel, nam daje eno od izhodishch za etimologijo zheleza na naslednji osnovi:

zhelo, starocerkvenoslovansko zhelo, rusko zhalo, poljsko zhadlo, praslovansko *zhedlo, se je razvilo iz *geltlo, kar je ime orodja h glagolu, ki je znan v litovshchini gelti »bosti, boleti«, letonsko dzelt »bosti, zhgati, gristi«, staroprusko gallintwei »umoriti«, iz indoevropske baze *guelh »bosti, zbadati«. Praslovanska beseda je prvotno pomenila *»sredstvo za zbadanje, bodalo«. Izpad prvega -l- pri *geltlo zasledimo v praslovanskem *zhalo, *zhalъ in tudi v slovenskem zhalec »zhelo«. Dodatna mozhnost je, da je praslovansko *zhedlo enako z litavskim ginklas »orozhje, sulica« in sorodno z glagolom, ki se ohranja v litavskem ginti »gnati, giniti, braniti«, praslovansko *zheti »sekati, tolchi« (SNO). Kot vidimo, so tu vech kot ochitna smiselna izhodishcha, ki spet nakazujejo zhelasto obliko magnetitne rude, zraven pa je to, kar je she posebej pomembno, hkratna, podvojena potrditev v pomenu »sekati, tolchi«, ki kazhe na tehnoloshki postopek pridobivanja zheleza, pa tudi na njegovo najpomembnejsho uporabo pri delu in v spopadih.

*

Je prishlo bronastodobno fuzhinarstvo iz Anatolije v Evropo ali obratno?

Leonard Woolley in drugi zagovarjajo njegov anatolski izvor in celo to, da je doseglo Evropo sicer do neke mere prek Kavkaza in chez ruske stepe (!) po zhe utrjeni trgovski poti skozi Trojo in naprej po dolini Donave (ZGO I/2 str. 208). Po tem mnenju naj bi se nekako sredi 3. tisochletja pr.n.sht. v srednji Evropi zachela bronasta doba (najprej na Cheshkem, kar je seveda zhe globlje na celini), a je imela bakrovo in kositrno rudo; na obmochju Cheshke in Madzharske se je razvila »evropska shola«, ki je kmalu zajela ves severni del celine in Britanske otoke, kjer je prav tako najti tako baker kakor cin. Po slednji so to tehnologijo izdelave brona razshirjali potujochi kovachi, ki so se udinjali zdaj enemu, zdaj drugemu krajevnemu poglavarju, ki je ednimi imel mozhnost od njih kaj kupiti, ostalo – poleg vsega she redko – prebivalstvo, ni imelo kupne mochi, zanje je bil bron predrag in so she naprej uporabljali kamnito orodje. Zato kazhe zgodnja bronasta doba v Evropi tako presenetljivo enolichnost; znameniti zgodovinar Childe je podal naslednjo oceno: »Redna trgovina s kovinami je povezovala vso srednjo Evropo od gornje Italije do gorovja Harz in od Visle do Rena v en sam gospodarski sistem«. – Pri tej »selitveni teoriji kovachev« se oslanja na primerjavo s chudno usodo skrivnostnega ljudstva, ki so ga arheologi poimenovali »ogrlicharji«. V Ugaritu na severni sirski obali so nashli grobove ljudi, ki so tam zhiveli okrog 2000 pr.n.sht., a vse kazhe, da niso bili tamkajshnji domorodci, saj so kmalu izginili ter niso pustili za seboj nobenega drugega sledu kot to, kar jih lochuje od drugih: nosili so bronaste ogrlice, dolge igle z gomoljastimi glavicami in prevrtanimi drzhaji ter chudne prstane, ki so morda obrochki za lase, izdelani iz vibasto zvite bronaste zhice; imeli so bodala s trikotnimi rezili in z rochaji, ki imajo na koncu obliko polmeseca, nadalje osti z vdolbino za kopja in sekire s preluknjanimi rezili. V chasu, ko so se ti ljudje mudili v Ugaritu, se je tam neprichakovano in mochno razvilo obdelovanje brona. Natanko isto ljudstvo se v istem chasu pojavi v Biblosu, bolj na jugu, kjer prav tako na razlichnih mestih obdelujejo bron, kot dokazujejo najdbe shtevilnih votivnih vrchev, ki so polni nedokonchanih odlitkov enakih znachilnih okraskov in orozhja; prav lahko je mogoche – che gre za votivne zaklade –, da so to bili darovi fuzhinarjev, ki so v blizhnjih kesruanskih gorah izkorishchali lezhishcha s cinom pomeshane bakrove rude. Ni pa izkljucheno, da so najdbe v bistvu odpadki brona, polomljeno orozhje in orodje ipd. za reciklazho, ker pa je imela surovina dokajshnjo vrednost, so jo skrbno shranjevali, morda celo na skritih krajih ali pod strazho. Tako v Biblosu kot v Ugaritu dokazi vzbujajo pomisel, da je bilo bivanje teh ljudi, ne glede na to, kdo so pravzaprav bili, v teh krajih samo zachasno. Natanko enake ogrlice in igle, vibaste obrochke in bodala je obichajno najti na Cheshkem in Madzharskem; grobovi s prav takimi predmeti se pojavljajo she na Bavarskem, Württembershkem, v Badnu, Shvici in Alzaciji; »ciganom« podobni potujochi kovachi so hodili vsepovsod in izdelovali ter prodajali predmete po utrjenih vzorcih, le vchasih so se prilagodili okusu narochnika. Le del arheologov meni, da je v tem bronastodobnem chasu Evropa zaostajala tako po umetnishki plati kot po tehniki obdelave, shele v zhelezni dobi naj bi dala svoj polnovredni prispevek, medtem ko njihovi nasprotniki trde, da je morda prav nasprotno res.

Vendar ta »ogrlicharska« hipoteza odpira vech vprashanj, kakor ji uspe nanje odgovoriti; med temi je tudi to, ali smemo govoriti o Evropi nasploh, bolj natanchno bi bilo opredeliti, ali je s tem mishljena severna in zahodna Evropa, medtem ko je bilo celotno karpatsko-balkansko in chrnomorsko obmochje v povsem drugachni, naprednejshi vlogi. Hkrati pa pripoved o neznanem, izginulem (?) »ogrlicharskem ljudstvu«, o nekakshnih specifichnih nomadih, o ljudstvu potujochih mojstrov-kovachev, umetnikov ali (po danashnjem gledanju) »gostujoche inteligence«, ilustrira moderne teorije, da ni bilo mnozhichnih selitev ljudstev, kakor se obichajno govori, marvech je shlo za shirjenje kulturnih vplivov ter, drugotno in v manjshi meri, za relativno neshtevilne skupine (metalurgov, vojakov, poljedelcev ipd.), ki so se premikale znotraj velikih, stabilnih etnichnih skupnosti ter ponujale svoje storitve, vchasih je seveda prishlo tudi do spopadov manjshih ali vechjih razsezhnosti. Kakor je »ogrlicharsko ljudstvo« prishlo in odshlo ter je za njim ostalo le malo, skoraj nich sledov, je bilo she v mnogih drugih primerih. Ljudstva, ki so stalno zhivela, zakoreninjena na dolochenem prostoru, so se ohranila tisochletja dolgo – to je teorija kontinuitete. Jasno, da so tudi ti ljudje spreminjali svojo druzhbeno organizacijo, kulturo, tehnologijo in ne nazadnje je tudi jezik evoluiral, ampak v bistvu so ostajala na svojem mestu; v posameznih obdobjih je vechja ali manjsha skupina prishlekov pospeshila spremembe, praviloma pa nikakor ni shlo za masovna preseljevanja celih narodov.

*

Che se vrnemo k Hetitom: ti so bili »gospodarji zheleza« in Troja je bila njihova pomembna tochka za izvoz na zahod, ta pot je bila uveljavljena zhe najmanj iz bronastodobnih chasov, ko je tudi od tam prihajalo blago druge vrste; spomnimo se na »jantarsko pot«. Naravno je, da so tudi drugachna mnenja; tako J. G. Macqueen meni, da je zgresheno Hetitom pripisovati moch in dominanten polozhaj v Anatoliji le na podlagi monopolnega obvladovanju »skrivnega orozhja, imenovanega zhelezo« (MAC str. 52), cheprav to sklepanje izhaja iz interpretacije dopisovanja med sosednjimi vladarji (MAC 164). Res pa se pri Hetitih pojavi zhelezno orozhje zhe zgodaj, ob koncu imeprialnega obdobja, ko je med drugim najti tudi zhelezne ploshchice za oklepne srajce ipd. Vsekakor je ochitno, da sta narashchajocha proizvodnja in uporaba zheleza okoli 1200 pr.n.sht. chedalje bolj mikali sosede, da so vdirali na hetitsko ozemlje (MAC 154), to pa potrjuje, da so bili Hetiti nedvomno med odlochilnimi dejavniki na podrochju prometa z zhelezom.