Revija SRP 89/90

Lev Detela

Neprevedene knjige

 

 

NEMSHKA LITERARNA IRONIJA NA POTOVANJU PO STAROAVSTRIJSKEM JUGOVZHODU 

 

Clemens Brentano:

Die mehreren Wehmüller und ungarischen Nationalgesichter. Erzählung.

(Vech Wehmüllerjev in madzharskih ljudskih obrazov. Povest.)

Peter Kersche:

Der Porträtmaler Franz Wehmüller ermittelt als Ferdinand Waldmüller

(Portretist Franz Wehmüller razkrit kot Ferdinand Waldmüller)

Posebna izdaja revije za literaturo in literarno znanost FIDIBUS;

Celovec / Klagenfurt 2007, 95 strani velikega formata

(FIDIBUS 4/2007, 35. letnik)

 

Obravnavani pripovedni tekst znanega nemshkega romantika Clemensa von Brentana o slikarju Wehmüllerju je bil prvich objavljen v nadaljevanjih leta 1817 v posameznih shtevilkah prvega letnika berlinske revije Der Gesellschafter oder Blätter für Geist und Herz. V knjizhni obliki je pripoved izshla  leta 1833 v Berlinu skupaj z novelo Veliko hrupa za nich drugega pomembnega nemshkega romantika Josepha von Eichendorffa. Sedanji ponatis Brentanove novele v celovshkem FIDIBUSU s spremnimi opombami in shtudijo v Celovcu zhivechega pisatelja, prevajalca in arhivarja Petra Kerscheja se naslanja  na objavo v devetnajstem zvezku kritichne izdaje Brentanovih zbranih del  pri zalozhbi Kohlhammer v Stuttgartu, Berlinu, Kölnu in Mainzu iz leta 1987.

Brentanova novela o slikarju Wehmüllerju je klasichni primer literarnega teksta, napisanega v nachinu romantichne literarne smeri, ki se je v evropski in amerishki knjizhevnosti uveljavila v prvi polovici 19. stoletja. Vsebina pripovedi je zelo razgibana, viharna in vihrava, velikokrat skoraj pustolovska, cheprav je utemeljena z realnimi dejstvi tedanjega chasa. V noveli je nekaj »antiklasichnega«, usmerjenega proti strogim literarnim pravilom in konvencijam. Poudarek je na eksotichnih dozhivetjih, na slikovitih potovanjih, zablodah in zamenjavah, charanju in charovnishtvu. Dogajanje je postavljeno v avstrijsko cesarstvo po dokonchnem porazu Napoleona Bonaparteja in na njegova obrobja, na mejo s Turchijo v hrvashkem predelu tedanje Ogrske, v retrospektivi pa tudi na avstrijsko mejo z nekdanjo Beneshko republiko, kjer pomembno vlogo igra kontrabanda, torej tihotapstvo. Pisatelj ironizira obichajno in ustaljeno, odklanja rutinsko in obchuduje posebno. Nekateri prizori niso samo drzni, temvech tudi subverzivni, antiavtoritativni, anarhichni. Znachaji posameznih oseb so chustveno poudarjeni. Stvarnost se prepleta z nenavadno pisateljevo domishljijo.

Tekst je razmeroma kratek, saj obsega okrog 18.000 besed, vendar je spretno izoblikovan. V osnovno okvirno zgodbo o Wehmüllerju so vkljuchene tri krajshe »grozljive« zgodbe. Prvo pripoveduje hrvashki plemich, lastnik posestva v neposredni blizhini turshke meje. Vechino pozornosti pri tem usmeri na machka Moresa (ki je v resnici charovnik) in na charovnishki koncert javkajochih machk na osamljenem hrastu. V drugi zgodbi nekdanjega francoskega vojaka Devillera, ki je obtichal zaradi vsakovrstnih ljubezni in zaradi lovske strasti nekje na jugovzhodu habsburshkega cesarstva, je opisano nevarno tuljenje charovnishkih machk na s shkoljkami obrashchenih morskih skalah. Tretja zgodba v Benetkah rojenega in od tam v Avstrijo pobeglega pirotehnika Baciochija o divjem lovcu in neizpolnjeni ljubezni v charovnishko-ciganski kochi v gorah je neposredno povezana z osnovno zgodbo in se v njej proti koncu tudi izteche.

V ospredju osnovne pripovedi so hudomushni zapleti s slikarjem Wehmüllerjem in njegovim dvojnikom (oziroma dvojnikoma). Peter Kersche je na podlagi jezikovne analize in ironichnih besednih iger z imeni glavnih oseb v zadevnem tekstu kot prvi med raziskovalci Brentanovega literarnega opusa »detektivsko« ugotovil, da je pisatelj v resnici pod imenom Wehmüller upodobil svojega resnichnega slikarskega sodobnika –  znanega glavnega zastopnika dunajskega bidermajerja Ferdinanda Georga Waldmüllerja (1793-1865), ki je danes cenjen predvsem zaradi atmosfersko plastichno podozhivetih krajin, cheprav je svoje dni slovel tudi kot slikar portretov ter druzhinskih in otroshkih scen v idilichnem okolju. Kerschejeva primerjava biografij obeh umetnikov, Brentana in Waldmüllerja, razkrije presenetljivo stichishche obeh na ozemlju nekdanje Avstrije.

Zanimivo je dejstvo, da se je Waldmüller po smrti svojega ocheta prezhivljal oziroma »drzhal nad vodo« predvsem z barvanjem bakrorezov in s podobnimi postoritvami, dokler ni leta 1811 zachel izdelovati slikarskih miniatur, ki so pritegnile pozornost obchinstva. Hrvashki ban grof Gyulay ga je povabil v Zagreb, kjer je bil tri leta na njegovem domu domachi uchitelj slikanja. V Brentanovem tekstu se slikar Wehmüller ustavi na Ogrskem (to je na danashnjem Hrvashkem) pri prijatelju Luryju, zaposlenem na posestvu grofa Guillowitza, kar je, kot meni Kersche, dodatno pisateljevo poigravanje z imeni, saj ime Guillowitz samo po sebi signalizira skrito asociativno zvezo z imenom tedanjega hrvashkega bana Gyulaya. To je tem bolj ochitno, kot poudari Kersche v svoji shtudiji, che uposhtevamo informacijo, ki jo ponuja Biografski leksikon cesarstva Avstrija (Biographisches Lexikon des Kaiserthums Österreich) Constanta Wurzbacha iz leta 1860, iz katere izvemo, da je Gyulay leta 1790 prevzel poveljstvo vojashkega korpusa, poimenovanega po cesarsko-kraljevem feldmarshalu  Josephu Philippu Vukassovichu, vitezu reda Marije Terezije, padlem v boju proti cesarju Napoleonu I. leta 1809  v Wagramu pri Dunaju. Pisatelj Brentano je juzhnoslovansko konchnico feldmarshalovega imena rafinirano pripel na prvi del Gyulayevega imena in na ta nachin s spretno kombinatoriko ustvaril ime svoje nove osebe Guillowitz.

Wehmüller v Brentanovi povesti potuje proti Stuhlweißenburgu (danashnjemu Szekesfehervaru na Sedmograshkem, ki so ga Slovenci v 19. stoletju zase poimenovali  Stolni Beligrad – glej npr. Deutsch- Slowenisches Hand-Wörterbuch von Anton Janezhich, Klagenfurt-  Celovec, Verlag - zalozhba - der St. Hermagoras Brüderschaft  / Druzhbe sv. Mohorja, 3. izdaja, 1889). Tam se namrech mudi njegova ljubljena zhena Tonerl. Toda tudi resnichni, umetnostnozgodovinsko izprichani slikar Waldmüller se je na Dunaju porochil s pevko Katharino Weidner, ki je nastopala v raznih provincialnih gledalishchih monarhije. Zaradi nje se je moral seliti v razlichne kraje, med drugim v Bratislavo, Brno in Prago. Pisatelj Clemens Brentano se je v tem chasu mudil v Pragi, pozneje pa na Dunaju. V prestolnici avstrijskega cesarstva je na zachetku leta 1814 pisal gledalishke kritike za nemshki gledalishki list Dramaturgischer Beobachter. 18. februarja 1814 je dozhivel neuspeh z uprizoritvijo svoje lastne veseloigre Valerija ali ochetova zvijacha v dunajskem (Hof)Burgtheatru. Zelo mozhno je, da sta se Brentano in Waldmüller, ki se je zaradi zhene veliko sukal v gledalishkih krogih in po gledalishchih, tedaj srechala, cheprav o tem ne obstajajo kaki dokazi.

V Brentanovem tekstu se mora slikar Wehmüller ustaviti v neki zakotni vasi, ker je meja s Sedmograshko nenadoma zaprta s tako imenovanim vojashkim kordonom proti kugi, ki je zachela razsajati pri Stolnem Beligradu. Zhe ves chas potovanja k ljubljeni zheni ga poleg tega vznemirjajo vesti o njegovem dvojniku z istim imenom, ki prav tako trguje z »ljudskimi madzharskimi portreti«, ki so identichni z njegovimi. Tedaj she ne ve, da ima she enega dvojnika, namrech svojo lastno zheno, ki se je medtem oblekla v njegova moshka oblachila. Chakajochi pred kordonom poslushajo v vashki krchmi tri razlichne grozljive zgodbe, ki smo jih predstavili na zachetku prichujochega razmishljanja.    

Prava identiteta Wehmüllerjevega slikarskega dvojnika se razkrije shele proti koncu teksta. Bralec tedaj izve, da je to celovshki slikar Froschauer, vendar Kersche ni mogel ugotoviti, ali je na Koroshkem tedaj zhivel kak regionalni oziroma lokalni slikar s tem imenom. Morda gre za Brentanovo ironichno izmishljijo, ki se poigrava s figurami in dogodki pa tudi s scenami iz slikarskega zhivljenja. Che pomislimo, kakshen kich ponujajo razlichni danashnji poulichni slikarji v raznih turistichnih sredishchih, ni chudno, da Brentano nagajivo ironizira serijsko izdelavo 39 (!) »madzharskih nacionalnih / ljudskih/ obrazov« kot tipichnih modelov ljudskih fiziognomij. Po Kerscheju shtevilo 39 poleg tega sprozhi politichno asociacijo na tedaj nepriljubljeno in slabo uveljavljeno »Nemshko zvezo 39 suverenih drzhav in svobodnih mest«, ki so jo ustanovili 8. junija 1815 na Dunaju.

Cheprav je zgodba razgibana in fantastichno priostrena, je vendar v njej tudi veliko realistichnega in konkretnega, tako da je v resnici popolnoma napachno mnenje dolochene vrste literarnih zgodovinarjev, da je romantika samo domishljijsko zidanje utopichnih gradov in hrepenenj v oblake. Brentano je na primer zelo natanchen opazovalec konkretnih dogajanj in spreten opisovalec uporabnih predmetov in nachina zhivljenja v prvi polovici 19. stoletja. V njegovem tekstu se srechamo s tedaj razshirjenimi popotnimi palicami in mnogimi popotnimi pritiklinami, na primer s »kemichnim prizhigalnikom«, to je s predhodnikom danashnjih vzhigalic, s pilo proti kurjim ochesom in podobnim.

Nemirni Clemens Brentano (1778-1842), avtor Kronike potujochega uchenca in Romanc o rozhnem vencu, vsekakor velja poleg Achima von Arnima in E.T.A. Hoffmanna  za glavnega predstavnika mlajshega vala danes premalo uposhtevane nemshke romantike. Mohorjeva zalozhba v Celovcu je she ne dolgo tega izdala literarni dokument njegove proti koncu zhivljenja obsesivne zagledanosti v mistichni katolicizem. Leta 1988 in leta 1989 je namrech v dveh knjigah izdala religiozna videnja stigmatizirane Ane Katarine Emmerich Zhivljenje in trpljenje nashega Gospoda Jezusa Kristusa in njegove matere Marije, kot jih je zapisal proti koncu zhivljenja vedno bolj mistichno zazrti Clemens von Brentano. Pisatelj je prishel prvich v Dülben, kjer je je vidkinja zhivela, 24. septembra 1818. Ana Katarina ga je imenovala »romar«, kot je zapisano v uvodu slovenske izdaje pri Mohorjevi zalozhbi, »s chimer je dobro oznachila njegovega nemirnega duha, ki je po dolgih blodnjah sicer spet nashel vero, a umiril se ni nikoli. Osebnost Ane Katarine ga je tako prevzela, da je ob njej zachutil kot svojo zhivljenjsko nalogo opisovati njena videnja in jih objaviti svetu. Naselil se je v Dülbenu in ostal tam do njene smrti (v letu 1824; op.p.). Skushal je zbrati chim vech gradiva. S svojo vihravostjo je povzrochil marsikatero neprijetnost v okolju izredne bolnice. Tudi med njima je prishlo vechkrat do navzkrizhja, posebno ker Katarina svojim videnjem ni pripisovala take vazhnosti kot pesnik sam. Njeno trezno in stvarno mnenje je bilo: videnja nikogar ne zvelichajo. Vse bolj vazhno je, da smo potrpezhljivi in krepostni, zlasti pa, da imamo ljubezen.«

V zadevni publikaciji revije FIDIBUS je poleg Brentanove novele in Kerschejeve shtudije o njej natisnjen tudi spominski zaris o Brentanu izpod peresa njegovega literarnega prijatelja Josepha von Eichendorffa ter kratek zanosni zapis o viharnem Brentanu na Dunaju avtorja spominov na zanimive dunajske osebnosti Franza Gräffa iz let 1845 / 1846.

Posebna izdaja FIDIBUSA kazhe skrbno roko leta 1945 v Mixnitzu pri Gradcu rojenega celovshkega pisatelja, prevajalca in arhivarja Petra Kerscheja, ki zna iz zapletenih, skritih in na prvi pogled marginalnih podrobnosti z jezikoslovno asociativno intuicijo sestaviti kompleks  mozaichno zanimivih sestavin, ki razkrijejo nov pogled na nekatere bistvene posebnosti Brentanovega literarnega univerzuma. Te bodo seveda zanimale predvsem germaniste in razlichne literarne zgodovinarje, v nashem primeru pa tudi umetnostne zgodovinarje in ljubiteljske bralce v shirshem  prostoru od Hrvashke, Madzharske, Slovenije in Italije do Avstrije, Nemchije in celo Francije. Ob tem velja poudariti, da v Celovcu zhivechi Kersche zhe vech desetletij pozhrtvovalno deluje na interliterarnem podrochju. Bil je eden pionirjev odkrivanja nove moderne in avantgardne slovenske literature, saj je zhe v sedemdesetih letih prejshnjega stoletja kot prvi ali pa med prvimi iz slovenshchine v nemshchino prevedel tekste Tomazha Shalamuna, Francija Zagorichnika, Daneta Zajca, Edvarda Kocbeka, Slavka Juga, Vena Tauferja, Sashe Vegri, Milene Merlak, Kajetana Kovicha, Leva Detele, Lojzeta Kovachicha, Ervina Fritza, Rudija Sheliga in shtevilnih drugih, she posebej tudi razlichna besedila koroshkih slovenskih pesnikov in pisateljev, na primer Florjana Lipusha, Gustava Janusha, Andreja Kokota in Milke Hartman. Poleg tega je v zelo shtevilnih publikacijah, antologijah, revijah, chasopisih, samostojnih izdajah objavljal bibliografske podatke o prevodih slovenskih avtorjev v nemshchino (npr. Oton Zhupanchich v nemshkih prevodih, Slavistichna revija, Ljubljana 1978). Njegovo najpomembnejshe delo s tega podrochja pa je zagotovo bibliografija objav nemshkih prevodov iz vseh (nekdanjih) jugoslovanskih literatur med leti 1775 in 1977, ki jo je sestavil skupaj s svojo zheno Gunhild Kersche in je izshla leta 1978 pri dunajski zalozhbi Verlag für Geschichte und Politik kot posebna publikacija.

Kersche je poleg tega pri Mohorjevi zalozhbi v Celovcu  leta 1997 objavil pod naslovom Wortwelt (Svet besed) zbirko lastne eksperimentalne proze, sodeluje pa tudi z daljshimi in krajshimi minuciozno oblikovanimi teksti v shtevilnih literarnih revijah. Je avtor kompliciranega asociativno strukturiranega besednega medmrezhja, skozi katerega se tudi s pomochjo ironichnih, proti literarnim konvencijam usmerjenih postopkov kazhe njegova kritika druzhbene stvarnosti in s to povezana ranljiva prizadetost senzibilnega ustvarjalca. Vsekakor se chuti, da je Kersche, ki je v mladosti daljshi chas zhivel v Gradcu, kjer je na univerzi nekaj chasa shtudiral germanistiko in slavistiko, zrasel iz kulturne atmosfere kritichnega intelektualizma, tako znachilnega za grashko literarno sholo okrog revije Manuskripte in Petra Handkeja. Kersche je bil poleg tega leta 1978 med ustanovitelji dunajske revije za mednarodno literaturo LOG in jo je nekaj chasa sourejal.