Revija SRP 89/90

Lev Detela

 

BESEDA O VALENTINU POLANSHKU

 

(ob 80-letnici rojstva)

 

S pisateljem Valentinom Polanshkom sem se, preden sem ga osebno spoznal, najprej srechal duhovno, ob branju njegove prve pesnishke zbirke iz leta 1963 Grape in sonce. Morda zhe sam naslov te zbirke okrog shestdesetih pesmi razodeva neko osnovno naravnanost oziroma bistvo Polanshkovega umetnishkega sporochila. Grape simbolizirajo pesnikovo globoko zakoreninjenost na »svoji zemlji«, pri z naravo in zemljo soutripajochim sochlovekom. Toda kljub trpkim preizkushnjam zhivljenja, kljub stiskam in krutostim, ki so s tujih tal zanesle v te koroshke grape nasilje nad sochlovekom in nechlovechnost, ostaja Polanshek bistveno chloveshki. In preprost, nikakor ne vzvishen nad drugimi in drugachnimi kot dandanes mnogi tako imenovani intelektualci. Polanshek je namrech popolnoma drugachen, blag, topel oziroma, kot je sam povedal, tako »pristno jutranji za ves dan«, »kot je domachi kruh in preprosti zlati jabolchnik – tako trpezhen in opojen po trdem delu«. In chetudi so grape polne senc, krozhi nad njimi sonce in jih vedno znova preshinja s toploto in svetlobo. Naslov Polanshkove zbirke je programatichen. Cheprav je pesnik zaznamovan s travmatiziranimi izkushnjami slovenskega koroshkega chloveka, pa je njegov odnos do sochloveka, druzhbe, sveta pokonchen, brez kompleksov, zravnan. Kljub vsemu tli v njegovem srcu in v chloveshki skupnosti sredi njegovih grap upanje za naprej, oblito z blago sonchno toploto.

 

V drugi zbirki Karantanske iz leta 1971 je Polanshek izboljshal svoj prvotno bolj enostaven ljudski stil, povezal ga je z vechjo metaforichnostjo in stvarnost tu in tam ovil v vchasih romantizirano alegorichnost. V marsikateri od teh pesmi zazhivi avtorjevo hrepenenje po lepshem, zares chloveshkem svetu bratske solidarnosti in ljubezni do blizhnjega. Po drugi strani razgrinja pesnik pred nami tudi svojo lastno notranjost, svojo dusho, svoje zhelje in ideale, svoje hrepenenje po nekem drugachnem svetu, polnem svetlobe, ki ga v realnosti ponavadi ni. Za primer naj navedem pesem Vedno znova upanje tli, v kateri se primerja z razlichnimi pticami, ki zazhive v cvetochi pomladi. V chustveno zanosnem stopnjevanju nashteje najrazlichnejshe ptice, od »slavca, ki hrepeni« in »shkrjanca z zanosom« vse do ptice posebne vrste, do »bajnega feniksa«. Pesnik torej hoche uiti iz trde realitete zhivljenja v svet, kjer se, kot zapishe, »razcveta pomlad«.

Poleg narodne in socialne zakoreninjenosti na »svoji zemlji«, na domachih tleh, je v Polanshkovi poeziji vedno prisoten mochan osebni vzgib. Ta se velikokrat razkrije v pokrajinskih impresijah, v prirodi, v liriki o naravi, v nekakshni posebni obliki srednjeevropske »Naturlyrik«, ki se v najboljshih primerih zgosti z avtorjevimi osebnimi izkushnjami v eksistencialno podozhiveto izpoved.

Leta 1974 je Polanshek objavil she tretjo pesnishko zbirko Lipov bogec. Tudi tu ostaja zvest svoji tesni povezanosti z domachim okoljem, s slovensko skupnostjo in s koroshko dezhelo in njeno usodo, vendar se zdi, da manj idealizira in romantizira, da je torej bolj stvaren, da se nekako tiho in vchasih trpeche vdaja v obdajajochi ga zhivljenjski kontekst in skusha trezno prenashati okolishko stvarnost.

Podoba je, da je Polanshek svoj poglavitni literarni dosezhek podaril v liriki, in tu je treba omeniti tudi njegove privlachne, z ljudskimi motivi prepletene pesmi za otroke in mladino. Vendar ga je zhe od zachetkov pisanja, od objav v Koroshki kroniki, Veri in domu in v slovenskih koroshkih koledarjih, privlachevala she epika, proza, delno tudi dramatika. V svoji prvi prozni zbirki Velike sanje malega chloveka iz leta 1973, v kateri so zbrani krajshi pripovedni teksti iz njegovih prvih dvajsetih ustvarjalnih let, se pokazhe, da zna socialno, narodno in osebno tematiko, ki jo je preprichljivo izpovedal v liriki, prestaviti tudi v prozno pripovedno strukturo, cheprav je tu vchasih bolj konvencionalen in estetsko manj preprichljiv. Vsekakor pa se tudi tu vedno znova predstavi s svojo sposobnostjo intuitivnega priblizhanja notranji podobi koroshkega slovenskega chloveka. Mnogi krajshi Polanshkovi prozni teksti so shegavo humoristichni, ironichni ali celo groteskni, cheprav ne dosegajo moderne eksistencialne in stilistichne artificialnosti v proznih delih Florjana Lipusha ali velikokrat radikalne druzhbene kritichnosti literature Janka Messnerja. Bolj vazhno se mi zdi, da je tudi v prozi Polanshek novatorski v nekem drugem smislu, namrech kot chlovek dialoga s sochlovekom, tudi z drugache mislechim chlovekom. Je pisatelj humanist in iskalec nekega novega chloveshkega druzhbenega prostora, v katerem se lahko uresnichijo tudi pozitivne sanje »malega chloveka«. Zanimivo je, da zhe razmeroma zgodaj vnasha v svojo prozo poleg vchasih romantizirane in idealizirane partizanske tematike tudi problematiko nasprotnika, she posebej dolgo chasa v slovenski literaturi iz razlichnih vzrokov prikrito ali neuposhtevano tematiko zhrtev nacistichnega nasprotnika – slovenskih prisilnih vojakov v nemshki vojski. Tudi pri prikazovanju okupatorjev poskusha poleg ozhigosanja fashistichnega divjanja in ubijanja diferencirati. Morda je idealizirano prikazano obchudovanje partizanskega boja v pismu nekega nemshkega vojaka v noveli Onkraj mostu vprashljivo, vendar kazhe Polanshkovo zheljo po oblikovanju sveta brez sovrazhnikov.

V zadnji fazi svojega ustvarjanja je Polanshek objavil she tri vechja prozna dela, ki dokumentirajo njegov posluh za koroshko druzhbeno in politichno ter slovensko nacionalno in manjshinsko tematiko. To so romani Krizh s krizhi iz leta 1980, Bratovska jesen v dveh delih oziroma knjigah iz let 1981 in 1982 ter njegova zadnja prozna knjiga, roman Sla po svobodi iz leta pisateljeve smrti 1985.

V teh delih, ki so velikokrat prikazi zgodovinskih dogodkov, spojenih z usodami posameznih slovenskih koroshkih druzhin in njihovih protagonistov, posega avtor vedno znova v tezhki chas druge svetovne vojne. Teksti se vchasih razrastejo v dramatichno razvejeno kroniko – kronologijo ljudi in dogodkov od obdobja pred drugo svetovno vojno do prvih let po njej.

Med vsemi tremi romani daje literarna zgodovinarka dr. Helga Glushich prednost oziroma prioriteto zadnjemu romanu, Sli po svobodi. V tem romanu ima pomembno vlogo podobno kot v Polanshkovih pesmih koroshka pokrajina in narava, ki nudi dramatiki dogajanja, na primer opisom partizanskih bojev, primeren in razsezhen prostor.

Valentina Polanshka sem osebno srechal po branju in ob branju njegovih prvih knjizhnih publikacij. Spoznal sem ga v Celovcu, kamor sem prihajal v sedemdesetih letih prejshnjega stoletja na seje urednishkega odbora Mladja in kot sodelavec v urednishtvo slovenskih oddaj celovshkega radia ORF. Pozneje sem ga tu in tam lahko pozdravil na mednarodnih pisateljskih srechanjih v Brezah, kamor je prihajal kot chlovek dialoga, a tudi z nekakshno previdno skepso manjshinskega avtorja do vechinskega rituala »velikega sveta«. V Celovcu je tudi pomagal soustanavljati Drushtvo slovenskih pisateljev v Avstriji. V slovenski oddaji celovshkega radia je zhe leta 1971 predstavil svojo radijsko igro Lastovichje gnezdo, toda nekaj za tem je tu z veseljem nastopil tudi v moji radijski dramatizaciji Doktor smrti v eni naslovnih vlog, s chimer me je zelo razveselil in za kar sem mu hvalezhen. Kot chlovek je bil skromen, toda bil je velik chlovek. In seveda samosvoj chlovek in avtor. Spoznal sem ga kot ljubeznivega, prisrchnega sogovornika, ki ni izgubil zaupanja v sochloveka, kljub bridkim izkushnjam koroshkoavstrijskega slovenstva. V primeri z Jankom Messnerjem je bil bolj »apolitichen«, vendar bistveno povezan s slovensko skupnostjo. V primeri z Andrejem Kokotom je bil morda nekoliko neposrednejshi, bolj spontan. V primeri s Florjanom Lipushem seveda manj modernistichen, torej bolj tradicionalen, cheprav je bil solidarno povezan z revijo Mladje.

Toda predvsem je bil globoko chutech chlovek z odprtim srcem, ki je chutil stisko sveta. Kaj ni v lepi pesmi Slishal sem jok iz zbirke Karantanske, iz katere se zaslishi tudi danashnje unichevanje okolja, v neki zhalostni uri, ko je bilo premalo sonca in svetlobe, v katero je zhivo veroval, prispodobno izpovedal tudi svoje lastne stiske in osebne bolechine:

 

Slishal sem jok

padajochih dreves

v koroshkih gozdovih, v nashi samoti –

osamljen borovec je zadrgetal,

ko je zazrl modrino nebes,

in je zachel hirati na sonchni planoti.

Potem je molchal gozd

in jaz sem bil v njem tih,

pa je umolknil she grozd,

kot bi razumel moj vzdih:

S samotnim drevesom

zapushchena poseka

je podoba chloveka,

ki z drhtechim telesom

svoje sosede pospremil je h grobu

in zdaj sam ... ob robu

kot borovec drgeche

in gleda v nebo!

 

 

_______

Sestavek je avtor prebral 15. novembra 2008 na Obirskem pri Zhelezni Kapli na prireditvi Slovenske prosvetne zveze ob 80-letnici rojstva Valentina Polanshka. (Op. avt.)