Revija SRP 89/90

Lev Detela

 

LITERARNA POPOTOVANJA

(IV)

 

Prashke literarne in kulturne razsezhnosti

(Zapiski iz nekdanjega mesta treh kultur)

 

Ko lega zvecher mrak na srednjeveshki Karlov most, se obiskovalcu zazdi, da se Praga spreminja v starodavno legendo. Do Vltave prodira zvok cestne glasbe in smeh mladine. Za trenutek imash obchutek, da je cheshka metropola tudi na zachetku v globalizaciji utapljajochega se 21. stoletja ostala zacharani kraj. Praga magica. Saj je v teku chasa to mesto nekdanjih kraljev in cesarjev prejelo kar vech okrasnih pridevkov. Imenovali so ga »kamnita Praga«, »mati mest«, »glava kraljestva«, »zlato mesto«. Toda nacionalno ozaveshcheni Chehi so habsburshki mit skushali predreti s slovansko pestrostjo in barvitostjo, kar se zrcali na morda najbolj imenitni stavbi prashke secesije, v arhitekturi multifunkcionalne zgradbe Obecni dum (Javni dom) – z razkoshno kavarno, restavracijo, reprezentanchnimi dvoranami in s chudovito notranjo opremo, z barvitimi steklenimi okni, modnimi lestenci in z velikimi ornamenti in slikarijami. Skupaj z nekaterimi drugimi umetniki jih je ustvaril mednarodno znani secesijski slikar Alfons Mucha, ki ima v mestu poseben muzej. Tudi Javni dom pravzaprav spada k podobi zacharane Prage. Spominja na lepo lirichno melodijo. Ocharljivo in fantastichno, skoraj pravljichno.

V Pragi so pustili dragocene sledi tudi Slovenci. Znani arhitekt Boris Podrecca na primer meni, da se moderna arhitektura na Cheshkem zachenja s prihodom Jozheta Plechnika v Prago. S seboj je prinesel izkushnjo dunajske secesije. Zanimiv je Plechnikov poseg v prenovitev zastarelega kompleksa zgradb, trgov in predvsem vrtov gradu Hradchani ob ustanovitvi cheshkoslovashke republike po prvi svetovni vojni. Ne podredi se barochni grajski monumentalnosti, temvech jo dopolni z renesanchno motiviko stebrov, balustrad in pergol, s chimer ustvari lahkotnejshi, svetel, skoraj mediteranski karakter ambienta. Najvazhnejshe Plechnikovo prashko delo pa je zagotovo cerkev Srca Jezusovega. Posebno zanimiva je prostorna notranjshchina te sakralne zgradbe z bleshchechim oltarjem iz belega marmorja, s temnorjavim lesenim stropom, s steklenimi ploskvami v belem pasu in z zidovi, oblozhenimi s temnordecho-rjavo opeko.

Zlasti slovenski pisateljski stiki s Prago in vezi s cheshkimi pisatelji trajajo do danashnjih dni, tu pa je med letoma 1900 in 1906 zhivela tudi socialnokritichna pisateljica Zofka Kveder. Urejala je druzhinsko revijo Domachi prijatelj. V njej je vzgajala pisateljski narashchaj. V prashkem chasu so izshle shtiri knjige njenih chrtic in novel, najprej Misterij zhene.

Radovedni turist se z Dunaja z vlakom pripelje v Prago v shtirih urah. Ne le v nedavnem jubilejnem Mozartovem letu ob komponistovi dvestopetdesetletnici rojstva je bilo v zvezi s tem zanimivo prebrati klasichno novelo Eduarda Mörikeja Mozart na potovanju v Prago, v kateri nemshki romantichni pesnik opisuje komponistovo vechdnevno potovanje v kochiji z Dunaja v cheshko prestolnico, kjer je jeseni 1787 v she danes obstojechem Stanovskem gledalishchu dirigiral praizvedbo svoje opere Don Giovanni. Vendar se radovedni turist hitro zave, da se nahaja v srcu Cheshke vech kot dvesto let pozneje v realnem obdobju kapitalistichnega postsocializma. Namesto poglobljene »vishje« kulture se vsepovsod razrashcha potroshnishka »kultura« in v nekdaj tradicionalno gostilno, v kateri je dobri vojak Shvejk modroval o bogu in svetu, te vabijo v priliznjeni angleshchini, saj je Shvejkova beznica medtem postala tempelj drage mednarodne gastronomije. Nova, bogata »svobodna druzhba« se rada zabava in nakupuje v novih veleblagovnicah tujih, mednarodno uveljavljenih druzhb. Zanimanje za cheshko knjizhevnost in kulturo, ki je podobno kot pri Slovencih, utemeljila cheshko nacionalno zavest, je minimalno in vedno bolj prepushcheno nekaterim chudashkim posameznikom in poklicnim strokovnjakom.

Od duha stare Prage s kabareti, kavarnimi, v katerih so se, podobno kot na Dunaju, srechavali umetniki in intelektualci, je ostalo bore malo. Na nekdaj znanih korzih, po katerih so se ob koncu avstro-ogrske monarhije v vechjezichnem mestu sprehajali domachi Chehi, Nemci in Zhidje, se ob reki tujih turistov sedaj razkazujejo bari, igralski saloni in restavracije z eksotichnimi imeni.

Praga je v 20. stoletju dozhivela vech kulturnih presekov s shtirimi valovi pisateljev, ki so odshli v emigracijo. Najprej so pred Hitlerjevim nasiljem leta 1938 zbezhali zlasti nemshko pishochi Zhidje. Poleg Nemcev so ob koncu druge svetovne vojne pobegnili tudi nekateri cheshki pisateljski kolaboracionisti, leta 1948, ob nastopu komunizma, cheshki demokrati, po koncu prashke pomladi pa she vrsta pomembnih protitotalitaristichnih cheshkih avtorjev novejshega kova. Vse to je obtezhilo psiho cheshkega chloveka in zaznamovalo tudi sedanje javno oziroma kulturno in politichno zhivljenje.

Prago je na vseh koncih in krajih prevzel tuji kapital. Namesto nekdanjih ideoloshkih sovjetskih prijateljev, ki so skrbeli za »pravilno cheshko pot v socializem«, skrbijo zdaj prijateljski Americhani za »pravilni razvoj« v globalni kapitalizem. Zato ni chudno, da med po vechini she vedno ne posebno bogatimi domachini prevladuje shvejkovska skepsa glede politike. Mali chlovek s ceste se, cheprav bi rad maksimalno sodeloval v potroshnishki megalomaniji, ob stalnih novih podrazhitvah in ob politichni blokadi drzhave, razpolovljeni na nasprotujochi si levico in desnico, kar slabi stabilnost drzhave, zateka v zhe tradicionalni obeshenjashki humor, to orozhje shibkega in zapostavljenega, s katerim je zhe od nekdaj prepletena najboljsha cheshka knjizhevnost. Je odsev stalno prisotnega nezaupanja do uradnega in javnega, do elite redkih bogatih, z obchutkom nemochi pri prebivalstvu, ki je dozhivelo skozi zgodovino prevech razlichnih rezhimov in prevech tujih oblastnikov. Nerazpolozhenje do novega stanja in she posebej do Evropske unije si z mnogimi sodrzhavljani deli celo sedanji predsednik republike Vaclav Klaus, ki se boji, da bodo Chehi kaj kmalu izgubili svojo tezhko pridobljeno drzhavno suverenost.

In vendar. Praga je kljub temu she vedno zacharano mesto, cheprav ujeto v dvojnost starega in novega. Na eni strani je prepushchena novemu globalizmu in potroshnishtvu, na drugi zasanjano zhdi pod gradom ob Vltavi, zamaknjena v char zanimive preteklosti. Na Karlovem mostu iz 14. stoletja s presenetljivimi kipi svetnikov se med mnozhico turistov ob pogledu na grad in mesto pod njim, ki je zelo hitro izgubilo sivi komunistichni obraz, zasvetlikajo sanje o nekdanji Pragi »treh kultur« pred nastopom radikalnih nacionalizmov. Tu rojeni cheshki, zhidovski in nemshki pisatelji so namrech skozi razlichna obdobja tkali mit o starodavnem kraju z velikim gradom in katedralo na grichu nad mestom ter s prijazno vodno pokrajino z razvejeno reko v nizhini. Toda tudi temna senca zgodovine, ki je arhitektonski podobi mesta vtisnila poseben pechat, je zhe od nekdaj vznemirjala domishljijo umetnikov. Char glavnega cheshkega mesta se she vedno mesha z razpokami v chloveshki dushi in z nevarnimi lastnostmi druzhbe.

Poleg cerkve svetega Nikolaja se je v vechji mestni hishi rodil veliki pisateljski samohodec Franz Kafka. Spominska ploshcha in spominsko razstavishche opozarjata na tega v Pragi pa tudi drugod v nekdanjih komunistichnih drzhavah dolgo zapostavljenega opisovalca chlovekove sodobne odtujenosti. Skoraj v neposredni blizhini Kafkove v novejshem chasu spremenjene rojstne hishe se je she v 19. stoletju raztezala zhidovska chetrt, zloglasni in skrivnostni prashki geto. Kafka je v pogovoru s prijateljem Gustavom Janouchem ta lastni mrachni izvor takole opisal: »V nas she vedno zhivijo temni koti, skrivnostni hodniki, slepa okna, umazana dvorishcha, buchne beznice in zaprta gostishcha. Zdaj hodimo po shirokih cestah na novo zgrajenega mesta. Toda nashi koraki in nashi pogledi so negotovi. V notranjosti nashega bistva she vedno trepetamo kot nekoch na starih ulicah revshchine. Nashe srce ne ve za v sedanjosti uresnicheno prenovo. Staro nezdravo zhidovsko mesto je v nas mnogo bolj resnichno kot higienichno novo mesto okrog nas.«

Nekdanja prashka zhidovska chetrt lezhi na majhnem koshchku Starega mesta. Zhidje zhive tu zhe od desetega stoletja. Dve stoletji pozneje je ob sinagogi, imenovani Stara shola, nastalo obsezhnejshe naselje. Cheprav so proti koncu 19. stoletja podrli stare »gotske« hishe, prichajo o duhu nekdanjega chasa shtevilne ohranjene sinagoge: Staronova sinagoga, Visoka sinagoga, Maislova, Klausova, Pinkasova sinagoga in seveda zhidovska mestna hisha. Vechino teh objektov si je mogoche ogledati.

Popotnik, ki ga zanese v Staronovo sinagogo, dozhivi nenavaden char izrednega zgodnjegotskega svetishcha iz 13. stoletja, ki je kljub stoletnemu preganjanju Zhidov dobro ohranjeno. Kljub veliki mnozhici obiskovalcev se ti zazdi, da te bo shamez (hebrejski izraz za sluzhabnika v svetishchu) v skladu »z vedno veljavnimi zakoni gostoljubja« kot tujega gosta popeljal na prednji prostor v sredishchu molilnice. Tam se bosh skupaj z drugimi chastitljivimi mozhmi zatopil v pobozhno molitev, saj je znano, da je Staronova sinagoga poseben kraj izpolnjevanj najintimnejshih hrepenenj. V somraku starodavne molilnice se bo morda prikazala velika postava nenavadnega rabina Jehude Löwa (Leva) ben Bezalela.

Zdaj zhe umrli zhidovsko-cheshki pisatelj in nekdanji predstojnik prashke zhidovske skupnosti Frantishek Kafka, oddaljeni sorodnik Franza Kafke, je v zbirki novel, ki so v nemshkem prevodu izshle pri zalozhbi Hans Obermayer, v ospredje svojega literarnega sporochila postavil tega legendarnega rabina in modreca, ki je umrl v visoki starosti stoshtirih let. Knjiga je zadnji odsev nekdaj bogate prashke zhidovske kulture. Pisatelj pripoveduje zanimivo zasukane in zgodovinsko utemeljene zgodbe iz obdobja chudashkega habsburshkega cesarja Rudolfa II., ki je vladal shirnemu svetu in Rimskemu Imperiju kar s prashkega gradu.

Grob rabina Jehude Leva iz leta 1609 je eden najstarejshih na Starem zhidovskem pokopalishchu. V fantastichnem zgodovinskem romanu Golem je v nemshchini pishochi Gustav Meyrink (1868 – 1932), ki je dalj chasa zhivel v Pragi, uporabil mite in motive o skrivnostnem rabinu, ki so stoletja krozhili po prashkem getu in vznemirljivo odmevali v svet. Pripovedujejo, da je charovnishki Jehuda Lev zgradil iz gline oblikovano lutko – umetnega chloveka, ki je postala nekakshen brezdushni avtomat in tiran nad pravim, bioloshkim chlovekom. Meyrink v svojem Golemu, ki velja za eno kljuchnih del v nemshkem jeziku napisane fantastichne literature, postavlja presenetljivo in zastrashujocho domnevo, »da se ob vsakem novem pokolenju po zhidovskem mestu kot blisk razshiri duhovna epidemija, napade dushe zhivechih in oblikuje v zrcaljenju zrachnih tokov obrise znachilnega bitja, ki je tu morda zhivelo pred stoletji in si spet prizadeva, da bi nashlo v obliko in podobo od prej.«

Nemshki rezhiser Paul Wegerer je takoj po prvi svetovni vojni posnel nemi istoimenski ekspresionistichni film, v katerem so se popolnoma spremenile perspektive gledanja na ljudi in dogodke. Svet je izgubil trdne obrise, chlovek se je preobrazil v spako in izginil sredi temachnih razpok. Po znani srednjeveshki zgodbi, v kateri se nesrechni protagonist zapishe hudichu, je Wegener posnel tudi prvo verzijo Prashkega shtudenta, medtem ko se v drugo iz nacionalnosocialistichnega chasa prav tako kot v med drugo svetovno vojno nastali nemshki film Zlata Praga vrivajo propagandistichni podtoni.

Posebno pomemben rezultat literarne fantastichnoti so v nemshchini napisani romani prashkega zhidovskega pisatelja Lea Perutza, ki je med drugo svetovno vojno zhivel v Izraelu, vendar se je vrnil v Srednjo Evropo in umrl leta 1957 v Avstriji. Tudi Perutz je bil otrok prashkega geta. Njegovi romani, na primer Mojster sodnega dne, Noch pod kamnitim mostom (o rabinu Löwu), Shvedski jezdec, Tretja krogla, so zrcalne slike terorizma in blizhajozhih se apokaliptichnih vojn 20. stoletja.

Strahove zhidovske Prage je Franz Kafka (1883 – 1924) ujel v svetovno pomembno literaturo. Za fantastichnostjo Gradu, Procesa in razlichnih krajshih proznih tekstov se razgrinja realni psihogram ogrozhenega chloveka modernega chasa. Vsekakor je Kafka znachilen glasnik temnega 20. stoletja. Kot prestrasheni gledalec in opazovalec je stal na pragu mrachnega obdobja oblastnishke krutosti in brezdushnosti, ki je milijone ljudi pahnila v smrt.

V razviharjeni chas shestdesetih let prejshnjega stoletja sega tudi Kafkov vpliv na sodobno nedogmatichno cheshko literaturo. Edvard Goldstücker, ki je skushal pred shtiridesetimi leti v chasu prashke pomladi Kafko rehabilitirati, je vedno znova opozarjal na protitehnokratsko in humanistichno pristnost v nemshchini pishochega Zhida iz Prage.

Vendar pa so literarno geografijo realistichno podozhivete novejshe Prage zakolichile Malostranske povesti klasika cheshke knjizhevnosti Jana Nerude. Prvich so izshle med letoma 1867 – 1877 kot podlistek v razlichnih prashkih chasnikih, leta 1878 pa tudi v knjigi. Neruda je opisovalec »malih ljudi«, njihovega vsakdana, tezhav, a tudi veselja. Ti teksti so bistveno obogatili tedanjo cheshko literaturo in odlochilno vplivali na njen nadaljnji razvoj. Brez njih ne bi mogli razumeti nekaterih strani v literaturi Jaroslava Hashka, avtorja Dobrega vojaka Shvejka, ali znanstvenofantastichnega Karla Chapka (izumitelja besede robot), pa tudi ne novejshega razvoja cheshke knjizhevnosti.

Takoj po padcu komunistichnega rezhima konec leta 1989 je bila v ospredju zanimanja shirshe javnosti knjizhevnost cheshkih disidentov. Zachetna zheja po novem je bila tedaj naravnost neverjetna. Takrat so bili Chehi res narod pesnikov in pisateljev. Delovalo je nad 3000 (!) zalozhnikov, ki pa so po vechini kmalu propadli. Kot poseben magnet je skupaj z nekaterimi pisateljskimi kolegi na demokratizacijo cheshke druzhbe vplival pisatelj Vaclav Havel, ki je postal prvi predsednik prenovljene cheshkoslovashke drzhave, od katere pa se je leta 1993 na miren nachin odcepila Slovashka.

Novo neortodoksno cheshko literaturo so pogojile knjige razlichnih nadarjenih avtorjev, med drugim she posebej Bohumila Hrabala (njegovo knjigo Stregel sem angleshkemu kralju lahko razumemo kot eno kljuchnih knjig o Pragi), a tudi Jaroslava Seiferta, Ludvika Vaculika, Ote Filipa ali Ivana Klime. Seveda ob tem ne smemo pozabiti, da premore sodobna prashka knjizhevnost tudi odlichne pesnike, toda po drugi strani drzhi, da so Chehi zlasti imenitni zgodbarji. V to tradicijo hudomushnega, duhovitega, erotichno polnega, a tudi socialno kritichnega zgodbarstva bi nedvomno lahko uvrstili celo marsikaterega novejshega avtorja, ki se je moral podrediti novim zakonom komercialnega knjizhnega trga. Erotichnost in kritichni humor pa sta prav tako znachilna za novi cheshki film ter vdirata med drugim v likovno umetnost in v fotografijo.Tozadevno zelo znachilne so na primer erotichne fotografije mednarodno uveljavljenega Jana Saudeka. Med odlichne najnovejshe zgodbarje pa vsekakor sodi zelo priljubljeni Michal Viewegh, ki je preveden tudi v slovenshchino (npr. roman Igra na izlochanje).

 

 

_________

Glej tudi: LITERARNA POPOTOVANJA I – LIZBONA (SRP 83-84/2008); II – MALLORCA (SRP 85-86/2008); III. – FIRENCE (SRP 87-88/2008)