Revija SRP 89/90

Jolka Milich

 

SLIKE Z RAZSTAVE

(Belezhka o kulturi na podezhelju)

 

Naslov sem si metaforichno sposodila pri Musorgskem, beseda pa bo tekla – bolj kot o stalni razstavi slikarskih del, ki jih je akademski slikar Polde Oblak podaril sezhanskemu Kosovelovemu domu in si jih bom shla ogledat kot neshteto drugih nesrechnikov tudi jaz ob kakshni blizhnji prilozhnosti, cheprav sem bila z njimi in tudi s srechniki iz prvih vrst vred na otvoritvenem vecheru – o nas stalnih poslushalcih in obiskovalcih sezhanskih razstav.

Berem v Primorskih novicah, da se je gornja slovesnost dogajala v juzhni avli pritlichja, kjer bodo slike odslej tudi visele. Mi, nevsiljivi, ki smo se diskretno drzhali bolj zadaj, namesto da bi si s komolci utrli pot ali se kako drugache pretolkli v ospredje na kraj dogajanja, smo imeli vtis, da smo prej v nekakshnem zelo ozkem hodniku kot v kakshni avli. Pravzaprav smo nihali med hodnikom, saj ima steklena vrata na koncu, in parishkim metrojem ob uri, ko je najvech prometa in so vagoni (pri nas brez sedishch) vsi nabasani. Bilo nas je kar veliko, ki smo bili delezhni le hrbtov in glav obchinstva pred nami in odmevov glasov govornikov iz ospredja, ki jih je vmesna glasba tu pa tam malce razgibala in popestrila in tudi nam lajshala stojo in buljenje v hrbte. Dobre pol urice smo kar vzorno disciplinirano vlekli na ushesa, enako navdusheno ploskali, ko smo ujeli znamenje iz prvih vrst, da je pach chas za ploskanje, potem pa je vzornost nekoliko popustila in smo se zacheli obzirno prestopati pa pobrcavati z nogami, da nam chisto ne otrpnejo, nato smo v sicer pochasnem, a nenehnem crescendu dali glave skupaj in po tri ali dva ali shtiri kot na televiziji improvizirali vecherne klube pa krajevna obzorja in sezhanske odmeve z novichkami iz domachih logov. V tisti uri in pol in she vech sem zvedela novic vsaj za tri pogrebe. Nekateri bolj neuchakani, mednje sodijo tudi chasnikarji, fotoreporterji in tv snemalci, so si krajshali chas s hojo gor pa dol in vchasih tja do blizhnjega bifeja, najbrzh na shtamperle ali kavico ali na en dim. Nekdo je tiho vprashal svojo spremljevalko: Sem kaj zamudil? In dobil odgovor: Poplesujochega Domiclja pet vrst pred nami, najbrzh tudi njega noge zhe bolijo, a che bosh ostal tu, bo tudi tebe chez chas zabaval in tudi nam, hecen kot je, lajshal muke, da smo zraven, pa cheprav nimamo chisto nich od tega, pach zaradi pretesnega in neprimernega prostora za tako dolge mashe in mnozhichne prireditve. Sprashevali smo se tudi, zhe rahlo nejevoljni, ali so organizatorji ponudili stol vsaj spremljevalkama slikarja, che jim domache publike ni mar. Morda je zanje normalno, da dozhivljamo umetnost in kulturo kot dodatno obliko trpljenja, brez katerega ju ni moch niti okusiti, le zakaj bi ju uzhivali udobno sede v blizhnji prazni dvorani dóma in gulili zastonj njihove foteljchke. Organizatorji bi za navrh morali nesti tja gor na oder dve Oblakovi sliki v predokus, in potem po slavnostnih govorancah in slikarskih ekspozicijah, ki so do nas prihajale kot odmev, pa po plesnem intermezzu, ki bi ga vsaj videli, in po koncertnih tochkah, ki bi nas le veselile, odnesti spet dol na dolocheno stalno mesto, bilo bi pa nevarno, da se od dodatnega dela ne pretegnejo. Bog ne daj, nikar, nikar! Tudi slikar pa zhupan in celo direktor Gojc, ki je sicer mozh, kot se shika – tudi zanje ni dobro, da se zasedijo, che pa lahko stojijo na mestu eno celo malo vechnost in si potihem mislijo, kdaj bo zhe tega shpasa konec, da se oddahnemo in premaknemo, kaj shele oni za njigovimi hrbti , drug ob drugem, natlacheni kot shtruce v koshu ali sardine v konzervi, sezhanski nepoboljshljivi ljubitelji umetnosti, ki od te razstave, prirejene v tej ozki sprehajalni ulichici le za manjshe shtevilo ljudi, niso imeli chisto nich. Le veliko martro. Kosovelovemu domu v premislek za v bodoche.

 

 

P. S.: Kot recheno, chez chas, neko sonchno dopoldne sem si le shla ogledat osmerico slik, ki jih je Oblak podaril Kosovelovemu domu, in med ogledovanjem presenecheno ugotovila, da ji postavljalci niso nashli najbolj primernega mesta. Za srednje velike formate vsekakor, a za obe vechji kompoziciji pa na zhalost nikakor, saj si stojita nasproti odlochno preblizu brez prepotrebne distance, da bi se razkrili v vsej svoji celovitosti; dokaj moteche je tudi svetlikanje varovalne steklene (?) prevleke, ki pokriva veliko akrilno platno in tempero na lesu. Skratka, sliki ne prideta do izraza, visita na nepravem kraju, treba bi ju bilo prestaviti kam drugam, v shirshi prostor, kjer bi zadihali, ne pa obviseli – za vechne chase? – ubiti in malodane neprivlachni za gledalce. Vsakich, ko obishchem kulturni dom, si tisti hodnik, spremenjen v avlo ali galerijo, ogledam tudi zato, ker je v pritlichju skoraj ob glavnem vhodu, tako rekoch precej pri roki, v upanju, da je vidljivost slaba in se lesketa le ob dolochenih urah in da je shlo verjetno za prvi, morda prepovrshen vtis, in da je vse v najlepshem redu. Pa ni, ker so tudi drugi potrdili moje nestrokovne vtise s kar strokovnimi pomisleki. Potrebna bi bila potemtakem kakshna promptna in umna preureditev v zadovoljstvo vseh. A tu se navadno, pri morebitnih popravkih, vse koncha, namesto da bi se zachelo. Ko zmanjka prave volje za perfekcijo (lahko berete dovrshenost).